Cuck in alternativna desnica

Beseda "cuck" je morda najboljši prikaz paradoksalne mentalitete znotraj Alternativne desnice (altrajt). Ta beseda, ki jo posamezni altrajterji najraje uporabljajo je namreč zrasla skupaj z alternativno desnico in pretežno "milenijsko" populacijo, ki je prva generacija množične uporabe interneta in socialnih omrežij. A paradoks te besede in tistega, kar označuje, je v tem, da je ničvredna in da označuje prav altrajt sam.

Mnogi niti ne vedo, od kje se je ta beseda priplazila v "metapolitični diskurz". Bolje rečeno, mnogi altrajterji, ki besedo "cuck" uporabljajo, tega ne vedo. Mnogi, ki je ne uporabljajo, ker se jim zdi infantilna, pač dobro vedo od kje prihaja, ker skušajo stvar raziskati. Iz pornografije. Težko je sicer vedeti ali so resnične nekatere ocene po katerih pornografija zaseda ogromne deleže celotnega interneta, a vendar je jasno, da je internet njen dom. Zato ne preseneča, če je altrajt, kot izključno internetno metapolitično gibanje svojo najljubšo besedo dobil iz repertoarja prevladujoče internetne industrije: pornografije.

Kaj pa ta tuja beseda sploh pomeni? V naš jezik jo je težko prevesti, ker je specifično nesmiselna. Izhaja sicer iz stare angleške besede "cuckold", ki naj bi zaznamovala moža z nezvesto ženo oz. moža, katerega nezvesta žena je zanosila z drugim moškim in ta "cuckold" redi tega otroka. Tu se torej že prvič pokaže nesmiselna trditev, da torej altrajterski "cuck" izhaja iz te tradicije stare angleške književnosti. Drugi "cuck" pa izvira iz pornografije, kjer pomeni moža, ki opazuje svojo ženo med spolnimi odnosi z drugimi moškimi.

Tu ne potrebujemo nobenih težkih debat in prepričevanj ob vprašanju: iz kje menite, je prišel altrajterski "cuck"? Je prišel iz "cuckolda", ker so altrajterji preveč brali Shakespearea, ali pa je prišel iz internetnega okolja prenasičenega s pornografijo? Zanimivo bi bilo vedeti, kdaj se je začel uporabljati ta izraz v pornografiji in kdaj v altrajtu, zanimivo bi bilo tudi vedeti, ali se ni morda z naraščanjem zanimanja za te vrste pornografijo utrjevala tudi uporaba tega izraza med altrajterji.
 
Dovolj pa je tudi, da si ogledamo "GoogleTrends" in tam vpišemo besedi "cuck" in "cuckold", ter ostanemo pozorni na povezane pogosto iskane termine. Kmalu odpade vsak dvom. Kdor bi torej verjel, da je altrajterski "cuck" ne-pornografsko navdahnjen, bi bil pač največji vernik v naključja.

Kakor koli že, tudi če bi "cuck" res izviral iz angleške literature, bi bil sila neprimeren in neustrezen. Glede na definicijo besede "cuckservative", ki je združitev besed "cuck" in "conservative", naj bi cuck pomenil nekoga, ki postaja "conservative" vse bolj le po imenu, vsebina je pa druga, torej liberalna, marksistična, židovska, imigrantska ... Vendar, kaj je tu skupnega s "cuckold"? Nič. Medtem pa pornografski "cuck" ustreza prej omenjeni definiciji. To je torej nekdo, ki prepušča svojo državo, svojo deželo, svojo kulturo nekim drugim, nekim invazivnim silam, tako kot smo prej rekli, mož prepušča svojo ženo.

A tudi če dopustimo, da ne gre za izraz vzet iz pornografije, temveč iz Shakespearea, je tak izraz še vedno infantilen, bebav in tipičen za ničvredno votlost altrajta, ki izgoreva iz kontradikcije v kontradikcijo. To je izraz, ki ga more uporabljati le nekdo, ki se ne more ločiti od ultra-seksualizirane, hitro-prebavne internetne a-retorike. Sam izraz, tudi če zares pomeni "cuckold" v klasičnem pomenu besede, kaže na politično nezrelost in na gostilniški nivo tega, ki ga izgovarja, prav v tisti maniri, kot nek pijanec modruje, da "je politika kurba" in da "so vsi isti".

Vendar kaj pa tisti pomen, ki ga ta izraz menda na "enostaven" način prinaša, torej v smislu, da razgalja ničvrednost in nenačelnost konservativcev? Sam vztrajam, da je to problem, ki ne potrebuje nikakršnega "razgaljanja", ker je evidenten. Liberal-demokratični konservativizem je progresivni politični nazor, ki dopolnjuje liberalizem v smislu dovršene Heglove dialektike. Zato je v resnici napačno mišljenje, da je konservativizem "nedelujoč" ali "nenačelen" ali karkoli podobnega. Kdor kaj takega trdi, ne razume kaj konservativizem je (Več o tem).

Sicer bi bil ta izraz, torej cuck = x = "upravičena kritika konservativizma", teoretično dober ali pravilen, ne glede na to, da je kritika konservativizma v izhodišču napačna, čeprav upravičena, a vendar ni nikakršne potrebe, da se uporablja ravno ta izraz. Še posebej zato, ker nosi s seboj konotacijo, ki dalje poglablja "ranjenost" propadajoče kulture. Povedano drugače, taki izrazi delajo iz cele kulture velik politično-humorističen časopis ali en velik "TV Poper". Izraz sam bazira le na tem, da z zelo tipično levičarsko strategijo, (nekdaj bi temu rekli "tipično židovsko") smeši določene politične tekmece ali so-akterje, opirajoč se na nizek humor seksualno-zaznamovanih izrazov. Morda se to komu zdi uspešna strategija in ne moremo reči, da ni uspešna, a vendar cilj ne opravičuje vsakega sredstva. In vprašanje, ki se takoj zastavi je: ali ni tudi v tem nekaj "cuck"-ovskega? Namreč v tem "posvajanju" levičarskih strategij za dosego nekih ciljev, ki so vprašljivi ali celo nevidni.

A če za hip vzmamemo izraz le kot popolnoma prazno besedo, ki dejansko pomeni le cuck = x = "upravičena kritika konservativizma", in to uporabimo v presojanju alternativne desnice same in alternativnih desničarjev samih, tako da presojamo altrajt z istimi vatli, dobimo paradoksalno sliko, po kateri je altrajt sam eno najbolj "cuck"-ovskih naziranj. Zakaj? Spet smo namreč pri Rusiji. Altrajt obožuje Rusijo do te mere, da želi zmago te tuje države in tuje politične garniture nad zmago svoje lastne države in lastne politične garniture. Kaj pa je to, če ne najbolj radikalno "cuck"-ovstvo? Altrajt je tako "cuckovski", da celo protestira zaradi ameriškega raketiranja sirskih vojaških oporišč. CUCKS! Altrajt je tako cuckovski, da zahteva umik ameriških sil iz bližnjega vzhoda, čeprav to pomeni okrepitev moči Rusije na bližnjem vzhodu. Altrajt je tako cuckovski, da trdi, da Amerika nima nobene možnosti v vojaškem tekmovanju z Rusijo in Kitajsko. CUCKS! Altrajt je dejansko brezplačna agitacija za rusko državo, ki ugled svoje lastne države prodaja za neke mongolske imperialistične interese.

To so najbolj splošne ocene cuckovstva altrajta, ki so najlažje dokazljive, a kdor zasleduje altrajterje pobliže, lahko vidi najbolj neverjetne cuckovske sentimente tega internetnega gibanja, ki eksplicitno "navijajo" za vojaški napad Rusije na zahodne države in za podjarmljenje teh držav s strani Rusije. Vidi lahko najbolj nezdrave fokusacije na neke tuje države, ki so menda boljše od njihovih lastnih držav, (posebno močna je trenutno fokusacija na Poljsko, ki izvira iz napačnega ocenjevanja gospodarskega položaja te države). Vse to do zadnje črtice ustreza definiciji "cucka". Težko če obstaja kakšno drugo gibanje ali nazor za katerega bi bolj ustrezala oznaka "cuck". Veliko tega se sliši neverjetno, namreč ravno zaradi dejstva, da so to ljudje, ki najbolj goreče uporabljajo izraz "cuck", a gre za dejansko dokazljive sentimente, ki niso izjeme, temveč pravilo.

Obenem je treba jasno opozoriti, da Rusija dejansko skuša oslabiti zahodne države, ki jih ne šteje med svoje vojaške zaveznice, na najrazličnejše načine. Eden teh načinov je tudi internet, kjer pa uporablja stare komunistične taktike hiperseksualizacije in demoralizacije populacije, predvsem otrok in mladine. Grozljivo je poslušati o pritoku ogabnih videoposnetkov na YouTube iz Rusije, ki so usmerjeni na otroke. Prav tako strašljivo je brati o pozivih na proteste zoper Trumpa in proteste za Trumpa, za katere se izkaže, da prihajajo iz Rusije. Tu obstaja problem in vprašanje je, čemu se domnevno tako nacionalistična alternativna desnica tega ne zaveda. Najbrž zato, ker je ta "beli nacionalizem" v resnici globaliziran nacionalizem, ki se ne zaveda, da narod brez države v modernih časih ne more obstajati.

Mnogi o ruskih diverzijah na internetu, ki zlorabljajo zahodno obsedenost s socialnimi omrežji, nočejo nič slišati, ker se bojijo, da bodo s tem morali priznati, da je imela Rusija morda kakšno vlogo pri izvolitvi Trumpa. A ta strah je neutemeljen. Tudi, če je Rusija vplivala na volivce preko prikrite propagande, so ti volivci še vedno svobodno volili in je rezultat rezultat ne glede na vse. A problem ruskega zlorabljanja socialnih omrežij bo ostal in tu bo treba državnih regulacij, omejevanja svobode na internetu ipd. Regulacije bodo postale nuja, če bomo hoteli še ohraniti svoje narode zdrave in otroke zaščititi pred breznom, ki se odpira na njihovih zaslonih. A altrajt ne bo nikoli hotel o tem nič slišati, ker je zrasel na internetu in se "prepadni grdoti" svobodnega interneta noče odreči.

~

Cuck je torej izraz, ki je našel svoj dom med altrajterji, vzet iz pornografije in domujoč na internetu, ki več pove o altrajtu samemu, kot o komerkoli drugem. Kaže na infantilnost diskurza in se utaplja v nihilističnemu oboževanju kontradikcije.

-NeoDomobranec

Kultura zgražanja

Internet je s svojimi socialnimi omrežji, ki so postala gojišča nove oblike političnega (ne)udejstvovanja privlekel tudi fenomen, ki bi mu lahko rekli "kultura zgražanja". Gre za to, da določeni posamezniki ali skupine svoje delovanje na teh omrežjih posvečajo izključno in samo eni sami nalogi: iskanju prilik za zgražanje. Tu ne gre za neko kritiko, nasprotovanje, fokusiranje na problem, humor. Ne. Gre enostavno za to, da obstaja kultura zgražanja, ki svojo manifestacijo (meta)političnega obstajanja išče le v rečeh, nad katerimi se lahko zgraža.
 
To je bil najprej problem levičarjev. Problem fedora-bojevnikov nove generacije ateistov, ki so menili, da orjejo novo ledino, ko so v Ameriki, dokaj religiozni državi, začeli oznanjati evangelij ateizma. A to je že kar kliše. Američani so znani po svoji ozkogledni fokusiranosti na svoj narod in svojo državo ter na nepoznavanje razmer v drugih državah sveta. In mi smo kliše, ker sploh govorimo o "butastih Amerikancih". Kakor koli že, ti ateisti so namerno iskali absurdne primere religioznega doživljanja sveta in se nad njimi zgražali. To je postalo po logiki ateizma, ki je dejansko v resnici neka ne-agenda, vsaj na subjektivni ravni posameznika, neka obsesivna naravnanost, ki ni imela zares drugega namena kot zgražanje samo.
 
To se je potem razlezlo na "desno" stran (meta)politike in tu je šele zares zacvetelo. Zakaj? Zato, ker so desničarji dolgo časa veljali za prav posebno vrste ne-pozicije, tako kot ateisti. Verjeli so v nek izhodiščen položaj, ki je demokracija. Verjeli so v izpolnitev zgodovine, zato vihajo nosove in se vzvišeno hahljajo nad raznimi socialističnimi ekscesi. Njihovo postopno samozatajevanje vsakega nazora in postopno drsenje v "politiko brez politike" jih je naredilo družbeno hendikepirane, ne da bi se oni tega kakorkoli zavedali. "Vdor skrajne levice na univerze" ni bil nek bliskovit naskok, nikakor. Bil je logičen produkt levo-desne demokratične relacije (v komunističnih državah pa je itak logičen).
 
Ker so desničarji v obliki povojnega konservativizma torej neka ne-pozicija, ki ni vitalna in se ne razvija in ne širi, pa jih je tako rada okužila ta kultura zgražanja. Obstajajo namreč profili in kanali na raznih družbenih omrežjih, ki zbirajo vsebine z eno samo nalogo, da vnašajo ta serum zgražanja v njihovo telo. Šele tedaj se razplamti v njihovih žilah nekaj vročice, ki jim naglo poleti v glavo, a že naslednji hip, že ob naslednjem izdihu, izgine v zrak. Prav težko je opazovati te desne "zafiksance" z zgražanjem. Čakajo injekcije, da bi lahko vase vnesli nekaj te umetne gorečnosti, potem pa po nekaj twitih, nekaj komentarjih in nekaj objavah", naslonjeno nazaj stagnirajo dalje, še bolj pasivni in resignirani kot prej. Čakajoč novega "fiksa".
 
To je bilo tisto, kar smo gledali ob objavah o "od migrantov posiljenih ženskah", "pretepenih ženskah", "problemu belcev v JAR", "halal označbah na mesu", "izjavah nekega muftija", "Tito-alkoholnih pijačah", "rdečih zvezdah", "burkah" ... vse, le zato, da bi se zgražali. Ne iz nekega koherentnega svetovnega naziranja, ki bi znal razložiti, čemu se mu zdijo te reči nesprejemljive, temveč iz čiste želje in celo potrebe po zgražanju.
 
Ker sami politično ne obstajajo v nobeni realni in zaključeni obliki, potrebujejo nek hiperboliran eksces, ki bi jim pokazal jasne linije med neznanim lastnim političnim subjektom in med tistim zunanjim, kar naj ne bi bil ta "subjekt". Ker le tako se definira, namreč v smislu: "kaj nisem". To je grozljiva podoba shiranega političnega telesa kontemporarne "desnice", ki skuša obstajati skozi sistematično "ne-obstajanje".
 
Upamo pa lahko, da bo tudi ta "kultura zgražanja" privedla do smrti te liberalne desnice in jo bo zamenjalo nekaj konkretnega in koherentnega.
 
Žalostno pa vseeno je opazovati te kuščarske generatorje zgražanja, ki diseminirajo injekcijo za injekcijo zgražanja med svoje zasvojene desne sledilce in bralce. Posebej še zato, ker ob tem služijo le na račun tega, da prodajajo izjeme kot pravila in napihujejo probleme do takšnih razsežnosti, da zaradi predoziranja z njimi, njihovi sledilci postajajo resignirani in vdani v usodo, prepričani, da so dosegli vrh bivanjskega absurda. S tem vede ali nevede morijo realno in konkretno opozicijo, "rekonstrukcijo", "reakcijo", ali kakorkoli hočete že to imenovati. Oni sami pomagajo tako levičarjem kot raznim invazivnim silam, ker dejansko normalizirajo nekatere pojave, saj jih preveč posplošujejo in razkazujejo kot de-facto stanje "zahoda". S tem desenzitizirajo svoje sledilce in bralce ter iz njih delajo resignirance, na koncu koncev pa tudi potencialne nezaupljivce, ki bodo, ko bodo uvideli namerno absurdizacijo "stanja zahoda", obrnili hrbet tem mazačem, ki prodajajo zgražanje.
 
-NeoDomobranec

K volitvam 2017

Predsedniške volitve 2017 so bile nekoliko bolj razgibane od onih pred petimi leti. Veliko kandidatov se je potegovalo za to funkcijo, med njimi tudi veliko žensk. A najzanimivejše so bile, tako kot vedno in kot pri vsaki stvari, razne nedoslednosti izpričane s strani kandidatov. Priznati moram, da tokrat nisem pogledal niti enega samega celega soočenja in sem prebral bore malo intervjujev in obljub kandidatov. Čas se je nekako skrčil in minute ter ure so bile videti krajše kot ponavadi. A vendar sem ostal na določene stvari pozoren.
 
Obenem pa se mi je zdelo, da je prvikrat zares jasno, koga naj kot katoličani volimo. Če bi morali izbirati med kandidatom SDS in NSi, kjer gre za precej podobno generično konservativno, ekonomsko liberalno politiko, potem bi se morali res naprezati, da bi med Novakovo in Tomčevo razločili, katera je manj slaba kandidatka. A letos je v slovensko politiko zavel svež veter. Ta veter pa je predstavljala Angelca Likovič.
  
Ko sem v času pred volitvami premišljeval in se pogovarjal s katoličani, sem bil nekako prepričan, da so razumeli pomen in pomembnost Likovičeve in da zato ni treba nobenih dolgih debat. Kot katoličan sem misli, da bodo vsi tisti katoličani, ki so jih polna usta krščanstva in krščanskih vrednot, enostavno uvideli veličino Likovičeve in jo bodo volili kar nekako instinktivno. A bolj kot so se bližale volitve, bolj začudeno sem zrl v svet okrog sebe. Izkazalo se je, da jo mnogi katoličani enostavno odslavljajo z raznimi argumenti in uvidel sem odsotnost tistega katoliškega instinkta, za katerega sem menil, da pa vendarle biva dokaj prevladujoče v katoličanih.
 
Seveda je bilo za pričakovati, da bodo strankarski lojalisti množično podpirali svoje stranke. To je logično. Gre za idealizacijo stranke in istovetenje z njo, ne glede na to, da se posameznik sam zaveda, da stranka ni povsem idealna. Tu vedno obstaja neko posvajanje simboličnosti stranke in ne gre za, tako kot menijo nekateri, topoglavi strankarski fanatizem. A kakorkoli že, to vseeno predstavlja le določen del volivcev.
 
Bolj so zanimivi tisti volivci, ki so denimo v Tomčevi videli najbolj desno kandidatko, ali oni, ki so v Novakovi videli utelešenje krščanskih vrednot in izžarevanje krščanskega duha. Tu naletimo na klasično pojmovanje t.i. krščanske konservativne politike evropskega tipa. To je problem tipičnega krščanskega demokratizma. V istočasnem povezovanju politika kot osebnosti, z njegovo politično pojavo, kot tudi ločevanju na neprehodno razmejenost politika, kot zasebnega državljana in politika kot javno dobrino, ki naj služi vsakomur.
 
kaj mislim s tem? Neka ženska je na katoliškem radiu rekla, da bo volila Novakovo, ker živi krščanske vrednote, potem pa je omenila še, da se Novakova pač ni bolj opredelila proti seksualnim deviantnežem, ker želi biti predsednica vseh državljanov. A to je kontradikcija. Kontradikcija, ki pa je v "krščanskem demokratizmu" normalizirana v pravilo. Namreč tipični krščanski demokrat ali konservativec, ki implicitno velja za zastopnika krščanskih vrednot, skuša vedno enačiti svoje zasebno življenje katoličana s svojo politično pojavo, češ, ta politik je krščanski politik, mar ne vidite, da hodi v Cerkev in sodeluje v nekih krščanskih forumih. Če bi mu kdo želel očitati pomanjkanje krščanskega zavzemanja, vam bo rad pokazal, kako vesten kristjan je v zasebnem življenju, torej bodite tiho. A ko nastopi kot politik v formalnejšem smislu te besede, se zopet pokaže kot resignirani naturalistični demokrat, ki pravi, da se vero od politike vedno ločuje. On kot politik mora delati "v dobro vseh", " v skupno dobro".
  
Tu je ničevost takih politikov, ki obesijo svojo vero na obešalnik pri vratih svoje poslanske pisarne. Kajti to so vendarle le floskule. Kaj pa je "skupno dobro", kaj pa je "skupna korist"? Bomo vprašali število? Zato je jasno, da nima pomena gledati na to, kakšen je človek v zasebnem življenju, če to ne vpliva na njegove politične odločitve in njegova konkretna politična dejanja.
 
Kaj nam koristi, če ima nek politik vse zakramente, vsako nedeljo bere berilo pri maši, ima svoj sedež v župnijskem svetu in župnijskem Karitas, če pa se od povprečnega liberalca ali socialdemokrata, ki bo vekomaj ostal pogan, v parlamentu ali kje drugje niti ne loči? Ne koristi nam. In raje bi imeli hinavca, ki bi cele dneve popival in se vlačugal po vaseh in mestih, v parlamentu pa bi delal za katoliško stvar. Kajti politika ni le stvar neke formalizirane stilizirane zakonodajalske proceduralnosti, temveč je predvsem vprašanje nenehnih družbenih trenj. Vsaka politika za seboj vleče razgibano in razvejano meta-politiko, ki se spušča v globine in dviga v višine človekovega in narodnega duha ter kulture.
 
Za to metapolitiko pa je precej manj pomembno, kakšen je človek v zasebnem življenju, kot pa kakšen je v javnem, političnem življenju. Politika nikakor ni "delo za skupno". To je pobožna želja demokratarjev in iluzija zaslepljenih mehkužcev, ki bi radi verjeli, da družba teži k dobremu in pozitivnemu. A to je vera naturalizma, pozitivizma, takšnega in drugačnega evolucionizma. Mi kot katoličani pa se zavedamo, da je človek padlo bitje in da človek nima nikoli prav sam iz sebe, pa četudi je pomnožen v tisoče in milijone svojih tovarišev. Število nima prav, volivci nimajo prav. So stvari, ki so objektivno pravilne in so stvari, ki so objektivno napačne. In objektivno pravilne stvari bodo ostale pravilne, pa četudi jih zavrne katerakoli večina, katerikoli procent volivcev. In so objektivno napačne stvari, ki bodo napačne ostale, kljub volivcem in številu, ki bi jih podprlo.
 
Zato politika ni delo za skupno dobro, ki po demokratskem slovarju ne pomeni nič drugega kot volja neke manjšine ali volja neke večine, temveč je politika delo za kreiranje točno določenega videnja sveta. Torej politik, ki ima vsaj trohico načelnosti v svojem duhu, ne more biti politik ali presednik "vseh državljanov", če to pomeni, da ne sme nasprotovati raznoraznim škodljivim in napačnim zamislim in idejam. A krščanski demokrat je res take vrste bitje, da cepi svoje bistovanje na shizofreno osebnost z dvema poloma: zasebnim polom pobožnega kristjana in javnim polom indiferentnega poklicnega politika.
 
Zato pa je pač logično, da v izbiri med Likovičevo in npr Novakovo, katoličan izbere prvo, saj se je Likovičeva v kratki kampanji zavzela za toliko striktno katoliških nazorov, kot se niso vsi krščanski demokrati v šestindvajsetih letih.
 
Zabavno je bilo prebrati na Twitterju tvite nekega vidnega člana NSi, ki je tabor Likovičeve obsodil politiziranja teme o splavu! Vse t.i. krščanske politike logično bode v oči dejstvo, da je stranka Glas za otroke, v kratkem času svojega delovanja pokazala, kako izgleda prava katoliška politika (ki je mimogrede še vedno precej blaga, da ne bo nesporazuma) in se je ustvaril velik prepad med staro krščansko-demokratarsko politiko, v kateri ni zares sledu "vrednot" o katerih pišejo v vsak statut in pamflet svojih strank. Kajti, ni res, da NSi ni hotela "politizirati" splava, temveč je smatrala, da načenjanje te teme pomeni politični samomor in si je brisala znojno čelo pred vsako kampanjo v strahu, da bo prišel kdaj splav na mizo.
 
In glede splava in raznih spolnih devianc so postali razni desni demokrati in krščanski demokrati že pravi mojstri. Njihovi odgovori so umetnine zapletenih stavkov in izmikajočih se povedi. Bog ve, ali ne obstaja za desne demokrate prav posebna vadnica izmikanja konkretnim odgovorom na bistvena moralna vprašanja.
 
Kakorkoli že. Likovičeva na drugi strani pa je sama načenjala to vprašanje in splav omenila tudi takrat, ko ji ga sploh ne bi bilo treba in to precej pogosto. To je postalo presenečenje tega desetletja, če ne stoletja in je dokazalo, da nikogar ne strpajo v zapor in nikogar ne postavijo pred strelski vod, če spregovori o najglasnejšem kriku nepravičnosti, ki zadeva človekovo bit samo. Zato je lahko Likovičeva kdorkoli, važno je le kakšno politično in meta-politično sporočilo je imela. Ne zanima nas v katerem resničnostnem šovu je sodelovala, ne zanima nas kaj je tam govorila in kaj pisala, zanima nas le politični naskok tja, kamor si nihče ni upal.
 
Veliko jih je menda zglednih kristjanov, srečnih mamic in babic, ki hodijo volit po maši in potem kuhajo kosila in niso sodelovali na nobenem resničnostnem šovu, a vendar nikoli v svoji politični karieri, ki je dolga, niso spregovorili o močno problematični temi, namreč o splavu.
 
In če so lani Likovičevi neke prenapete feministke podeljevale "bodečo nežo", ker si je drznila omeniti splav v nekem intervjuju, pa danes Likovičeva normalizira sploh dialog in kritiko tega najjasnejšega pojava narodne dekadence. Danes se je prav zaradi nje skoraj popolnoma podrl zid molka v katerega so privolili razni desni demokrati skupaj z levičarji. Mislite, da bodo letos Likovičevi zopet podelili bodečo nežo, ali pa so zakrknjenke uvidele, da je to ne bo utišalo in da jo bodo ljudje posnemali?
 
Prav tako pa je Likovičeva tudi v politiko vrnila eksplicitno katolištvo, ki se ne ustavlja le pri visoko donečih izrazih in imenih, temveč forsira katoliško, ki je vendarle narodna, simboliko v samo jedro politike in s tem meta-politike. Likovičeva je ob obisku novinarske ekipe na svojem domu prav "nastavila" nabožne predmete, molitvenik, podobice itd. ter s tem normalizirala eksplicitno katoliško politiko. Ona je bila kandidatka, ki je pokazala, kaj bi morali katoliški politiki zares govoriti, ko stopajo pred mikrofone.
 
-NeoDomobranec

Problem iskanja alternativ

Danes, ko se zdi, da se vse več ljudem "odpirajo oči" ali, da vse več ljudi požira "rdečo tableto", ter počasi izstopajo iz prevladujočega liberal-demokratskega mišljenja, pa se pojavlja problem, ki je za alternativo demokratizmu stalnica. Namreč vsi ti, ki trdijo, da so videli "prek", da so se izvili "matrici" in v svet pogledali z jasnimi očmi, se namreč skoraj vsi po vrsti znajdejo v neki čudni marginalistični mentaliteti.

To je namreč logika. Zdi se že, da se na tem mestu ponavljamo, ko nenehno kritiziramo koncept "rdeče tablete", a vendar je dobro ponovno opozoriti na njegovo inherentno problematiko. Rdeča tableta namreč izvira iz nihilističnega, kriticističnega, negističnega pogleda na svet. Kaj to pomeni? To pomeni, da človek skuša svet razumeti z reduciranjem ali celo s postopnim degradiranjem, sestopanjem. Človek tega koncepta namreč razume svet, kot neko sliko prepleskano z mnogimi plastmi trde suhe barve. In če se hoče dokopati do resnice, mora luščiti plast za plastjo. Torej gre za to, da meni, da se bo do resnice dokopal, ko se bodo ena za drugo sesule vse lažne 'resnice'. On meni, da more resnico najti v neki nedotaknjenosti, v banalizmu nezaznamovanosti, nedoločenosti. To je problem tega iskanja nekega izhodiščnega stanja. Stanja, ki je statično, nespremenljivo in najboljše.

A resnica pač nujno pomeni nek koncept, nek pogled na svet, neko zgradbo. Do resnice se vendarle, po tradicionalnem umevanju resnice, dokopljemo z nalaganjem dejstev in ne z umikanjem dejstev. Resnica, če govorimo o njej kot neki univerzalni obliki, ali v neki relativni, je vendarle dodobra zgrajen, sezidan koncept in ni nekaj, kar bi tičalo v brezoblični tvari, do katere se pride s sestopanjem. Nekim romantičnim zretjem v pred-stanje.

A danes mnogi, ki iščejo alternative dekadentni liberal-demokraciji, menijo, da se bo rešitev našla prav v nekem pred-stanju. V neki romantizirani dobi, kamor naj se človek povrne. To denimo nekateri "nacionalisti"  vidijo v pred-krščanstvu, v poganskih časih, ki naj bi pomenili pravilno stanje Evropejca. Tisto stanje je zanje "izhodiščno stanje", stanje kakršno naj bi vedno bilo, kakršno Evropejcu pripada in, ki bi moralo biti po njihovi logiki "statično".

Problem, ki pri tem nastane je nujno prej omenjena marginalistična mentaliteta, ki se noče povezati z neko oprijemljivo, vidno, faktično linijo, temveč se zateka v neko romanticistično, neokrnjeno in sanjsko linijo misli. To je strah pred zaznamovanostjo, a obenem tudi ljubezen do marginalnosti. Kajti njih je strah, da je vse, kar se je že izrazilo v vidni zgodovinski linearnosti, že zaznamovano z neko slabostjo in je tako dobro le tisto, kar ni nikakor zaznamovano oz. je tako zelo oddaljeno in spekulativno, da je lahko romantizirano. To je prav nekaj istega z romantičnim komunizmom. Romantični komunizem je komunizem, ki nima namena nikoli obstajati, obstaja le dokler ne obstaja. Je "platoničen" v banalnem smislu "platonične ljubezni", po katerem je človek srečen, dokler hrepeni po neki stvari in ni srečen tedaj, ko stvar zares dobi. Podobno je s temi alternativami, ki nimajo namena zares izraziti se. Živijo in životarijo le toliko časa, dokler lahko nasprotujejo vsem izraženim in faktičnim zamislim.

To je tradicija "belega paganizma" nasproti tradiciji krščanstva. Namreč v tem, da je tradicija "belega paganizma" romanticistična projekcija upov in sanj nasproti faktični, realni in konkretni tradiciji krščanstva. A v tem "beli paganizem" ni osamljen. Takšen je tudi pretirani krščanski tradicionalizem, ki romantizira pretekla obdobja in popolnoma izključuje vse ponujane in realne možnosti kristjanizacije post-moderne. Takšno je tudi ono krščanstvo, ki se na vse pretege skuša vrniti v čase "prvih kristjanov". Takšen je tudi tisti slovenski nacionalizem, ki romantizira "Karantanijo" in podobno kot beli paganizem meni, da je izhodiščno torej najboljše stanje Slovencev tako stanje, kakršno je bilo začasa te tvorbe.

A vse to je načrtna marginalizacija lastnih nazorov. Nesprejemanje koncepta linearne zgodovine in nesprejemanje koncepta resnice kot neke zgradbe jih vodi v  tak ali drugačni romanticizem, kjer pretrgajo z vsako oprijemljivo in realno zgodovinsko danostjo ter se prepuščajo historičnemu spekulativizmu, kjer lahko po mili volji zidajo gradove v oblakih.

Sploh je značilno za "rdečo tableto" ta bolestni redukcionizem, ki začne podirati zidak za zidakom, dokler ne pade v nek slabo zakrinkani nihilizem in dekadentizem, popolnoma odvisen od liberalnih in post-liberalno liberalnih naziranj. Ker zgodovina je linearna in smisla, ter z njim povezane resnice se ne najde v rušenju in banaliziranju.

-NeoDomobranec

Izvori ruskega mesijanstva (1944)

Izvori ruskega mesijanstva

Objavljeno v tisku 7.9.1944

  

V članku »Rusi, Mongoli in slovanstvo« smo razblinili iluzijo o »pristno slovanskem« bistvu Rusov in Rusije na podlagi zatrjevanj ruskega pisatelja Mihaela Pravdina in dokazali, da je bil mongolski vpliv na razvoj Rusov in Rusije tako velik, da je do temeljev prekvasil vse bistvo. Da pa tudi poznejši vplivi na Ruse in Rusijo niso bili evropski v pravem smislu, nam dokazuje drugi tuji vdor v rusko miselnost, vdor bizantinstva. Kakor mongolski v zaijski, to je vzhodni smeri, tako je bizantinski vpliv določil rusko, zlasti še imperialistično orientacijo v zahodni, oziroma jugozahodni smeri.

Dedič vzhodnega rimskega cesarstva, Bizanc, se je proti koncu svojega obstoja, a pred nastankom mongolske države Il-kanov v Prednji Aziji, naslanjal pretežno na Malo Azijo. Njegova oblast v jugovzhodni Evropi, t. i. na Balkanu, je pod težnjami balkanskih Slovanov, posebno Srbov, po samostojnosti, počasi ginevala. Kot središče vzhodne cerkve je Bizanc že prej izgubljal značaj splošnega razvoja v smislu Srednje in Zahodne Evrope. Njegovi stiki z azijskim vzhodom so postajali čedalje močnejši, in s tem so se krepili tudi sami azijski vplivi na kulturo in miselnost Bizanca. Na ta način je nastala politično-duhovna tvorba, znana pod imenom bizantinizem. Ta tvorba je bila zmes tradicije Rima v dekadenci, degeneriranega helenstva in mistike na eni ter brutalnosti na drugi strani kot prispevkov azijskega vzhoda. V njej je prospevalo najbrezobzirnejše politično samodrštvo, okoli katerega se je bohotila nemorala vseh odtenkov, ki se je kazala v upravi še prav posebno kot divje samopašna korupcija.

Vse to je bil pač glavni vzrok, da Bizanc ni bil sposoben postati resnični evropski branik pred tendencami mongolsko-azijskih vdorov od vzhoda, ki so jih pričeli Džingis-kanovi potomci, nadaljevali pa pomohamedanjeni Osmani. Njegovo področje se je stalno krčilo in z razkrojem države kot teritorialne tvorbe je napredoval tudi razkroj bizantinske družbe same. Padec Bizanca pod polumesec je bil le še naravni zaključek že dolge agonije. Vendar je zbudil v tedanji Evropi preplah, ker se je zavedela, da pomeni mohamedanstvo po zmagi nad sicer gnilim Bizancem neposredno smrtno nevarnost za katoliško in tudi sploh krščansko evropsko omiko. Zato je razumljivo, da je Evropa pričela iskati za Bizanc nadomestilo, in Rimu se je zazdelo proti koncu petnajstega stoletja, da ga je našel v Moskvi. Na papeževem dvoru se je namreč porodila misel, da bi se v ta namen poročila nečakinja zadnjega bizantinskega cesarja, Zofija Paleologova, s tedanjim moskovskim velikim knezom Ivanom III. Načrt se je tudi uresničil, in leta 1472. je postala bizantiska princesa ruska velika kneginja.

Kakšen je bil nasledek te poroke, o tem p ravi Pravdin: »Moskva, dotlej dedinja Zlate horde, se je pričela potegovati tudi za dediščino vzhodnorimskega cesarstva. Z bizantinsko dedinjo so prišli v Moskvo grški dvorjani. Dotedanjo preprostost so zamenjali bizantinski dvorni običaji, in v državnih listinah se je razvilo bogato izrazoslovje. Italijanski gradbeniki so morali stare lesene zgradbe v Kremlju nadomestiti z zidanimi palačami. Veliki knez je postal car, in car je postal samovladar (avtokrator), kakor so bili bizantinski cesarji. Moskva je prevzela bizantinskega dvojnega orla v ruski državni grb in nad tem orlom so visele tri krone, ki so pomenile Moskvo in oba tatarska kanata, Kazan in Astrahan.«

»Le na podlagi te dvojne dediščine moremo pravilno razumeti Rusijo, njeno zamisel notranje ureditve države,« pravi dalje Pravdin. »ter položaj njenih carjev, ki je o njem še v dvajsetem stoletju ruski pravosodni minister Ščeglovitov dejal francoskemu poslaniku Mauriceu Paleologu: »V ljudskih očeh je car podoba Kristusa na zemlji.« Zadnji car Nikolaj II. pa je rekel: »Bog Nam je dal najvišjo oblast in pred Njegovim prestolom bomo dajali odgovor za usodo Rusije.« Iz tega se je porodila tudi misel. da je ruski car edini pravoveren car na svetu. Moskva pa tretji in poslednji Rim. Prav tako moramo pa nazadnje iskati v tej bizantinski dediščini tudi težnjo po osvojitvi Carigrada. Ta težnja je bila gonilna sila, ki je vodila vso rusko evropsko politiko dolgih 500 let. Iz nje so se porajale vse vojne s Turčijo, in »pod obljubo, da se jim bo ta njihova petstoletna želja izpolnila in da bo Carigrad prišel pod rusko državo, so ministri leta 1914. zlomili odpor carja Nikolaja II., ki ni hotel izdati ukaza za vojaški vpoklic,« piše Pravdin.

Če zdaj na podlagi teh zgodovinskih dejstev na kratko karakteriziramo bistvo carske Rusije, moramo ugotoviti, da so izšle iz mongolske in bizantinske dediščine tele njene osnovne težnje: 1. obvladanje Azije in obnovitev vzhodnega rimskega cesarstva s posestjo Carigrada. 2. duhovno obvladanje sveta po mesijanski ideji »tretjega in zadnjega Rima« in 3. despotično vladanje nad svetom. Vse te tri težnje so pa ostale nespremenjene tudi v naslednici carske Rusije, v SSSR pod Leninom in Stalinom. Boljševiški imperializem je neutajljiv naslednik carskega; idejo mesijanstva »tretjega in zadnjega Rima« v bizantinskem smislu je zamenjala le ideja »vse odrešujočega« komunizma, in carski despotizem je nadomestila diktatura kremeljskih boljševiških poglavarjev. Ostala pa je celo tudi težnja po neposredni bizantinski oblasti, po Carigradu in morskih ožinah med Evropo in Malo Azijo. In kakor ni silila carska Rusija na Balkan da bi osvobodila balkanske Slovane — saj pravi Pravdin sam, da je car Nikolaj II. pristal na vstop Rusije v prvo svetovno vojno le v težnji po osvojitvi Carigrada, ne po ohranitvi Srbije — tako tudi boljševiška SSSR ne izteguje svojih rok proti evropskemu jugovzhodu zaradi kakega »slovanstva«.

Samo v narodu, kakršen je ruski po svoji iz zgodovine rezultirajoči miselnosti, je mogel dobiti komunizem Žida Karla Marxa tisti »mesijanski« smisel, ki je tako zelo soroden zamisli mongolskega osvajalca Džingis-kana, poslanstvu Bizanca kot »drugega Rima«, osmanstva kot verske sile in židovstva kot izpolnjevalca ideje »izvoljenega ljudstva«. Vsi izviri tega »mesijanizma« so pa azijski nearijski in neslovanski. Tako vidimo da tisto »mesijanstvo«, ki je bilo Slovanom v dobi romantike pred sto leti še misteriozno, a so vanj vendarle verjeli (Jan Kollar in drugi), ki se je pod boljševizmom izoblikovalo v komunizem, ni nič drugega kakor izrojena dediščina tujcev, ki nima z nami nobenega opravka. Brutalni despotizem, ki hoče zaradi ideje — prej carske in zdaj komunistične — z najnasilneišo diktaturo vsiliti vsem ljudem življenjski sistem neke anemične teorije in se je sposoben izroditi celo do vivisekcije, je najtipičnejši pojav misterioznega bistva mongolskega vzhodnjaštva.

Vzhodnjak je kljub vsej svoji mistiki brutalen, in kljub vsej brutalnosti zanesenjak odrešiteljstva. Evropec je realist, in edine svoje velike ideje, ideje humanizma, ni skušal nikdar uveljaviti z nasiljem in proti volji človeštva. Zato mu ie bilo vzhodnjaštvo v vseh pojavih vedno tuje in se z njim nikoli ni mogel sprijazniti. Taki smo po vsem svojem značaju tudi Slovani na zahodu in jugu kjer nismo obremenjeni z azijsko dediščino. Prav zato se je Evropa tudi v vseh dobah z vsemi silami branila in obranila pred vsemi poskusi vdorov vzhodnega misticizma in despotizma, v kolikor so periferni valovi takih vdorov le dospeli do nas, smo jih pa prekvasili s svojo evropsko duševnostjo. Nasilna vsilitev bi zato morala nujno pomeniti konec evropskega duha.

Rusovstvo v vseh oblikah, najbolj pa v boljševiški, ne pomeni zato nevarnosti samo za Evropo kot tako, ampak tudi za evropske Slovane in še posebej za nas Slovence, ki smo poleg Čehov najzahodneiši del Slovanov in zato najbolj evropeizirani. To bi spoznali le prekmalu tudi tisti med nami, ki se v tragični zaslepljenosti, izvirajoči iz nepoznavanja dejstev, dandanes navdušujejo za »slovanski boljševizem« kot »luč z vzhoda«. In zelo verjetno je, da bi bili prav ti prvi, ki bi postali največji odporniki proti sistemu, ki ga zdaj kličejo nadse in nad svoj narod. Zakaj kakor ne more posameznik izpremeniti svojega značaja, tako ga tudi celotno ljudstvo ne more.

C.R.

Ničevost "rdeče tablete"

V nekem blogu pred časom je bilo jasno zapisano, da skuša ta projekt NeoDomobranec ostajati karseda zvest liniji avtentične kontra-revolucije, ki se je najjasneje pokazala začasa druge svetovne vojne, a je v resnici starejšega datuma in je v resnici eno s katoliško tradicijo naroda. To zvestobo pa je teba ohranjati na vse mogoče strani. Zato je nujno, da v svojem dometu izrazimo pomisleke nad nazori, kakor jih izraža nek del slovenskega Twitterja, ki se identificira s t.i. alt-right in odmeva sentimente tega amerikanskega internetnega gibanja.

Kaj altrajt je, smo že razložili v enem prejšnjih blogov, tudi je jasno, da je altrajt kot tak nezdružljiv s krščanstvom in posledično nezdružljiv tudi s slovensko tradicijo. A tokrat nas bolj zanimata dve stvari. Prvič, neposredno povezovanje slovenske kontrarevolucije in slovenskega naroda z narodnim socializmom, drugič, napadanje t.i. "krščanarjev" in tretjič, razlika med avtentičnim klasičnim fašizmom in t.i. fashy memetiko.

Danes predvsem en slovenski profil na Twitterju razširja neko čudno pohabljeno pojmovanje druge svetovne vojne pri nas in navezovanje nanjo v oziru na današnjo pan-nacionalistično razpoloženje v svetu. Ta isti profil je namreč še do nedavnega enačil boj slovenske kontrarevolucije z zavezniškim bojevanjem in poveličeval inženirja Stepišnika ter njegov domneven bojkot. Jasno torej je, s kom imamo opravka. S t.i. goltačem rdeče tablete. Kaj rdeča tableta pomeni je postalo dovolj jasno. In zdaj zremo v paradokse. Danes ta isti profil razširja t.i. fashy memetiko in skuša enačiti narodni socializem z zavzemanjem našega naroda proti židovsko-boljševiško-plutokratski pošasti komunizma začasa druge svetovne vojne. To pa je faktično nepravilno in ne upošteva dejanske specifike naše narodne situacije, tedaj in danes.

In ko se pogovarjamo iz političnega oz. metapolitičnega stališča, moramo terjati jasno razčiščenih pojmov. To pa pomeni, da ne moremo zagovarjati diametralno nasprotnih stališč ali kontradiktornih stališč. Ne moremo biti obenem dvoje nasprotujočih si reči. Zato je jasno, da ne moremo biti denimo za slovensko kontrarevolucijo in proti katoliški Cerkvi in obratno. Če zavzemamo taka stališča, dokazujemo, da smo zunaj realne svetovno-nazorske misli vaških straž in domobrancev. Da smo zunaj nazorov, ki jih je zastopal Prezident in da smo zunaj nazorov, ki so jih zastopali vsi drugi ideologi slovenske proti-revolucije.

Zato je napačno, da nekritično povzdigujemo denimo narodni socializem, češ da je to pravilna pot slovenskega naroda, obenem pa ne vemo, da je imel Prezident drugačno videnje narodne ureditve, ter obenem prav tako ne vemo, da je za Prezidentom tudi stala množica akademikov, ki je že pred vojno pripravljala primerno narodno, gospodarsko in socialno ureditev, ter se je Prezident napajal iz le-te. Prezident je namreč o tem povedal:

Pot k temu nam spet kaže nemški narod, prvi narod naše celine, ki je oblikovalka in nositeljica svetovne kulture. Njegov narodni socializem prenaša največje napore in premaguje največje težave. In čeprav narodni socializem ni nikašno izvozno blago in — čisto razumljivo — ne sme biti nobenemu drugemu narodu vsiljen, je vendarle zaradi silnih uspehov, splošnega reda in zgledne discipline nemškega naroda vsem drugim narodom pravi kažipot, kaj lahko zdrav narod s pravilnim vodstvom doseže tudi v dobi židovskega zarotniškega besnenja, židovske lokavščine in prevare in je tudi edini uspešni pripomoček ki se stavi na pot židovsko-boljševiški svetovni nadvladi.

Logično je, da se narodni socializem ni mogel enostavno preslikati na našo situacijo, predvsem zaradi določenih svetovno-nazorskih in religioznih vprašanj. In za te je treba vendarle vedeti, če skušamo zasledovati avtentično misel slovenske kontra-revolucije in ne le zasledovati trenutnih trendov v nekih ameriških krogih. Zato je jasno, da je Prezident načrtoval specifično slovensko fašistično oz. korporativistično ureditev države. In to je vendarle osnova poznavanja klasičnega fašizma. Fašizem sam je v vsaki državi postal neka lastna oblika: Fašizem, včasih pravimo, je najbolj naraven sistem mišljenja in vladanja. To pa torej pomeni, da ima fašizem neke določene fundamente, ki se brez težav prilagodijo specifičnim narodnim razmeram in narodni situaciji. A fašizem se je najmočneje razrasel ravno v katoliških državah, kar pove veliko. V Nemčiji pa so tisti fundamenti fašizma postali vse bolj zaznamovani z neko specifično nemško problematiko. Sedaj lahko na dolgo in široko razpredamo o tem, a važno je vendarle vedeti, da je Pij XI. moral intervenirati zaradi razmer v Nemčiji in da je narodni socializem dobival katolištvu vse bolj sovražen obraz.

Sedaj pa stojimo spet pred tehtanjem med nemškim narodnim socializmom in svetovnim nazorom tam izraženim, ter med katoliškim svetovnim nazorom in ugovorom zoper narodni socializem. Kako naj se odločimo? Logično je, da se bomo odločili za katoliško stran. Če katolištvo odrinemo od sebe v korist narodnega socializma, smo s tem presekali z narodno tradicijo in postali nekaj istega s komunisti ali kakimi slovenskimi Ljotićevci. Kot taki si nimamo pravice lastiti nobene zveze s slovensko proti-revolucijo in Prezidentom.

A obenem se zdi pametno opozoriti, kaj pomeni ugovor katoliške Cerkve zoper narodni socializem. Nekoč je nekdo rekel, da to pomeni obsodbo narodnega socializma kot takega. A to ni res. Pomeni le obsodbo določenih segmentov znotraj narodnega socializma, ki so neskladni s katoliško doktrino. Zato se sicer nekdo lahko identificra tudi danes z narodnim socializmom, a mora upoštevati ugovore, ki jih je podala Cerkev in sporne stvari tudi sam zavračati, če hoče ostajati lojalen Cerkvi in če hoče vendarle ostajati lojalen slovenski narodni tradiciji. A kdor tega ne stori in se celo obrega ob papeže, ki so kritizirali narodni socializem, stoji zunaj avtentične kontrarevolucije in proč od Prezidenta.

Zakaj to ponavljamo? Zato, ker ta omenjeni profil uporablja Prezidenta za svojo "maskoto", obenem pa razširja Cerkvi in katolištvu sovražne sentimente, kakor se tudi ne distancira od proti-katoliških narodnosocialističnih nazorov, ki zadevajo samo metafizično srž sveta in človeka. Prezident pa je vendar opozoril, da se narodnega socializma ne da izvažati, obenem pa ni nikoli napadal katolicizma, škofov, nižjih klerikov ali papeža.

Tu smo torej že pri napadanju slovenskih "krščanarjev" torej Cerkve in katoličanov. Kdor se kadarkoli in kakorkoli postavi zoper krščanstvo, katolištvo, katoličane, kler, Cerkev ali karkoli podobnega, je že de-facto izstopil iz narodne tradicije in se podal na kokošji lov za nekimi tujimi idejami. Edina zares dokazljiva narodna pot, je pot katoliška. Lahko se v nekem zanosu človek postavlja na to in ono stran in zoper katolištvo, a na koncu koncev bo pristal zunaj naroda. To toliko bolj velja za vsakogar, ki se skuša identificirati s slovensko kontrarevolucijo. Brez striktnega katolicizma si je niti misliti ne moremo. Še liberalni časniki, ki so pljuvali čez klerikalce in "črno gardo", so na koncu med vojno postali glasna orodja katoliške stvari, ko so strumno stali za Prezidentom.

In kdo so ti ljudje, ki danes po vseh teh letih menijo, da vedo bolje, kot oni, ki so se v dejanskih razmerah odločili za katoliško Slovenijo? Danes naj bi imel nek profil na Twitterju, ki ne zna spisati besedila daljšega od dveh polomljenih stavkov, pravico presojati doprinos "krščanarjev" in katolištva nasploh k narodu in njegovi vitalnosti? Danes, v duhu nekih tujih agitatorjev, naj bi nek profil na Twitterju od Cerkve in katoličanov terjal, da izstavijo račun? In to naj bi konec koncev bil nekdo, ki stoji na strani Prezidenta? Pa še njegovih nazorov ne pozna. Pozna le tisto, kar odmevajo neki bebci v starih ameriških kolonijah, ki so zrasle iz protestantizma in židovstva. To pa ni slovensko in to deluje direktno zoper vse, za kar se je Prezident zavzemal.

In tu smo pri fashy memetiki, ki veliko govori o fašizmu in narodnemu socializmu, a oboje pozna ravno toliko kot triletni otrok. Ti ljudje v fašizmu iščejo menda neko estetiko, ne marajo pa absolutne države, iščejo argumente zoper egalitarijanizem, ne pustijo pa si vzeti svobode. Radi bi šokirali, brili norce iz liberalcev, ki so bili še do včeraj njihovi zavezniki, zato pa so ideološko pohabljeni. Menijo, da bo vse težave odrešila neka homogena družba, obenem pa trdijo, da se napajajo iz fašizma. Govorijo o globalizmu, a pristajajo na globaliziran pan-nacionalizem.

Nič čudnega ni, če torej beremo največje neumnosti izpod prstov slovenskih altrajterjev.

Torej, ta intervencija je bila nujna, da se ponovi zasledovanje čimvečje avtentičnosti medvojne proti-revolucije in se distancira od takih in drugačnih kričačev, ki skušajo to proti-revolucijo distorcirati in s tem degradirati. Včeraj so poveličevali proti-fašistične akte, danes se navdušujejo nad narodnim socializmom in pljuvajo po krščanstvu. Kako bi torej lahko od njih pričakovali, kakšen doprinos k nadaljevanju avtentične kontrarevolucije?

In tu je ta ničevost tega koncepta rdeče tablete. Pa kaj, če nekdo požre rdečo tableto in uvidi, da je še do včeraj zagovarjal najbolj nore zamisli? To ga vendar še ne pripelje do resnice.

-NeoDomobranec

Rasni realizem in narava

^{»Bog je na svetu in v svetu, ali pa je zunaj
njega, nekje drugje«, se je oglasil mrk dijak.
»Če je na svetu, ne more biti samo na enem prostoru,
biti mora povsod, sicer bi sam bil le del sveta ...«
  
»Kam pa rineš?« ga je tovariš ustavljal.
 
». . . Ker pa je svet ustvaril on,« se oni ni dal
motiti, »ne more biti del svojega stvarstva. Bog
je torej povsod, v vsem, Bog je svet in vesoljstvo.
Zato ne morem verovati v osebnega Boga.«
 
»Saj to je panteizem in panenteizem!« so se
nekateri upirali.
  
»Če pa je Bog zunaj sveta, katerega je ustvaril,
je čisto nepotreben za svet«, je oni gnal svojo.
»Svet je njegovo stvarstvo, živi sam po sebi in
Boga ne potrebuje več, saj je svet kot stvarstvo
popoln in dober ...«
  
»Sofizem, brezbožen sofizem!« so spet zavpili.
 
»E, kaj!« je mrki dijak odmahnil. »Bog torej
ni zunaj sveta, sredi angelov v nebesih, je pa
v stvarstvu, ki je Bog, in je v nas, ki smo mu}

^{otroci!«
 
»Panteizem! In panteizem je poganstvo.«
 
»Bog je Bog in nič drugega. Kraljuje v nebesih
in na zemlji.«
 
Mrki dijak jih je le pogledal, odgovoril pa ni
nobene.}

^{Ivan Zorec; "Iz nižav in težav"}
  

Skupaj z naraščanjem takšnega in drugačnega nacionalizma, so se začele javljati tudi oblike poganstva in raznoraznega nekrščanskega idealizma. Ti nazori pa nas ne bi zares zanimali, če se ne bi direktno postavljali zoper katoliško vero in tako tudi katolicizem, ki je zakoreninjen v našem narodu. Zato lahko vidimo tri nevarnosti za naš narod, ki izvirajo iz "desne" strani. To so: pravoslavje in z njim povezane zahteve po "nacionalni" cerkvi, neopaganizem v obliki starovercev z močnimi zgodovinskimi špekulacijami in dokaj skriti rasni idealizem, ki izhaja iz biološkega materializma in ki vleče v panteizem.

Prva nevarnost je bastardizirana oblika katolicizma in kot takšna predstavlja posebno nevarnost, ki pa se jo bomo dotaknili kdaj drugič, druga in tretja pa sta si v fundamentih zelo podobni. Namreč neopaganizem evidentno ne "veruje" v stare ajdovske bogove, temveč v njih vidi bolj neke vrste sile narave in arhetipe, torej neka skrita psihološka javljanja kolektivne psihe ali celo psihe narave same. Podobno pa verujejo tudi t.i. rasni materialisti, ki s pretiravanjem v biološkem materializmu in determinizmu zaidejo v neko obliko idealizma oz. panteizma, ali bolje rečeno panenteizma. Narava tudi zanje pomeni neko pobožanstveno silo z voljo in razumom.

Če je nekaj utemeljeno v naravi, to po logiki materializma pomeni, da sicer ima neko normo narave, a ne more nositi v sebi neko inherentno moralo ali zavezanost. Vkolikor pa začnemo "naravno" dojemati kot kvalitativno normo, se pomikamo proti območju religioznega. Ateist in materialist tako pride pred preizkušnjo, da bi dojemal naravo kot silo z voljo in razumom, ki k nečemu teži.

Narava, materialistično gledano, pač ne more k ničemur težiti, saj gre za nekakšen spontan skupek procesov, ki nastajajo, se preobražajo po spletu naključij. Kakorkoli že definiramo naravo, v enem se lahko najbrž strinjamo, gledano nereligiozno objektivno: narava ni bitje z voljo in razumom.

Zato si za boljšo ponazoritev izposodimo dilemo: "čemu ohraniti belo raso", gledano iz povsem sekularnega, biološko-materialističnega gledišča. Odgovor, ki ga bomo skušali zavrniti prihaja od sogovorca, ki mi je na kratko predlagal poteze smiselnega odgovora na takšno vprašanje.

"Če (gledaš na vse skupaj, kot sem že opisal in) verjameš v biološko evolucijo, potem je vse skupaj preprosto. Rase so dobile te razlike, saj so jih potrebovale za preživetje. Naravna selekcija. Črnci potrebujejo več melanina, mi potrebujemo več dlake, po melaninu je pa precej manj potrebe. Razlogi za ohranitev? Dejstvo, da je nekaj nastalo po naravni poti, daje vedeti, da ima to mesto v naravnem sistemu in, da ni nepogrešljivo.
  
Poglej, drevo je narejeno, da obstaja in raste. Mi ga sekamo, a to samo zato ker brez lesa težko preživimo - torej zaradi nečesa kar nam je objektivno bolj pomembno, sicer pa že s tem, da bi ga sekali po nepotrebnem, zavirali in uničevali naravne procese brez opravičila, to pa ni v skladu z naravnimi zakoni."
  

Najprej nekaj konteksta, s sogovorcem sva se predhodno pogovarjala o enakosti/neenakosti, kar sva oba logično videla kot razlog razlikovanja med rasami. Sam sem namerno izpostavil dvom, čemu bi "neenakosti" morale biti ohranjane, saj iz materialistično biološkega gledišča, razlike izhajajo le iz koristnosti za neko vrsto in jih ni mogoče presojati kvalitativno iz objektivnega vidika narave kot celote. Sedaj pa dalje na odgovor, ki ga je predlagal k moji dilemi
 
Ta odgovor ima nekaj bistvenih pomanjklivosti. Razumljivo je, da razlike niso nastale "naključno" in da so nastale preko prilagajanja v čim večjo korist neke vrste oz. v tem primeru rase. A to še ne pomeni, da je mogoče te "razlike" presojati iz nekega moralno-kvalitativnega zornega kota. Ravno nasprotno. To, da so te razlike nastale iz "potrebe" in "prilagajanja" in "naravne selekcije", daje dober argument, da nanje gledamo kot na nepotreben (obsolete) ostanek preteklosti, ki postaja "nepotreben" posebej danes, ko napreduje tehnika in ko, konec koncev, človeštvo oz. posamezne človeške rase, evolvirajo dalje.
  
Tudi ne zdrži argument, da če je nekaj "nastalo po naravni poti", to pomeni, da ima svoje "mesto v naravnem sistemu in da ni nepogrešljivo". Če je nekaj nastalo po naravni poti, to sicer res pomeni, da ima svoje "mesto" v "naravnem sistemu", a to mesto je lahko le nek trenutek oz. neko obdobje razvoja. To pa ne pomeni, da je nepogrešljivo. Po evoluciji se menda vse razvija (evolvira) iz nižjega v višje, a ob tem razvoju neka živalska vrsta prebrodi več stadijev razvoja in jih enega za drugim pušča za seboj ne da bi se kadarkoli prenehala sorazmerno razvijati. Tako lahko trdimo, da je imel določen stadij razvoja svoje "mesto" v "naravnem sistemu" a je skupno z razvojem ta stadij postal nepotreben oz. pogrešljiv. Torej ni res, da če ima nekaj svoje mesto v naravnem sistemu, je potem nepogrešljivo.

Na to lahko navežemo drugi del odgovora, ki govori o drevesu. Skuša ga presojati iz nekega moralnega vidika, četudi v naravi morale ni in je vsaka "morala", ki nam veli ohranjanje živalskih in drevesnih vrst, bistveno "človeška morala" in ne neka obče-naravna morala. Narava morale nima. Prav tako pa ta morala ne zdrži presoje v oziru na drevo. To, da drevo obstaja in raste, še ne nosi v sebi nikakršne inherentne presežne vrednosti, ki bi nam sama iz sebe velela, da drevesa ne smemo iztrebiti. To, da drevo obstaja, ne pomeni, da mora tako biti in tako ostati. To zgolj pomeni, da se je drevo razvilo in da obstaja v tem trenutku "naravnega razvoja vesoljstva". Poglejmo si dinozavre, ki so izumrli brez kakršnegakoli vpliva človeka, v času, ko je bila narava popolnoma prepuščena sama sebi v svojem razvoju. Ko so dinozavri obstajali bi lahko nek um izvajal: "Dinozavri  so narejeni, da obstajajo in živijo. Mi jih lahko pobijamo, a to samo zato ker brez mesa težko preživimo - torej zaradi nečesa kar nam je objektivno bolj pomembno, sicer pa bi že s tem, da bi ga ubijali po nepotrebnem, zavirali in uničevali naravne procese brez opravičila, to pa ni v skladu z naravnimi zakoni." ali zgolj: "Dinozavri so narejeni, da obstajajo in živijo. Zaviranje njihovega obstoja ni v skladu z naravnimi zakoni." Vendar evidentno je, da je zaviranje obstoja ali celo prenehanje obstoja, v skladu z naravnimi zakoni. Zakaj, v času dinozavrov so obstajali le naravni zakoni in v skladu z njimi so dinozavri izumrli. Tako, da tudi ta argument za obstoj bele rase ne zdrži. Zgolj zato, ker bela rasa obstaja, biološko gledano še ne utemeljuje zahteve po njenem obstanku.
  
Tudi naravni zakoni niso nekaj, kar bi mogli presojati v kvalitativno-moralnem smislu. Lahko izvajamo, da so dobri, ker so naravni, oz. so dobri, ker izvirajo iz narave, ki je norma, a teh zakonov se ne da dojemati preko klasično človeškega dojemanja dobrega in zla. Dobro je vse, kar je iz narave, tudi izumrtje. Izumrtje dinozavrov je, gledano v tem smislu, dobro, saj je naravno, je produkt naravnih zakonov. Tudi izumrtje ene človeške rase po tem pojmovanju ne pomeni nekaj slabega, vkolikor je izumrtje naravno. Zlo se lahko po tem pojmovanju pojmuje le tisto, kar je nenaravno, nenaravno pa je do neke mere le tisto, kar je zavestno hoteno od ljudi; torej tisto, kar se skuša izviti naravi, tisto, kar se "slepo" ne prepusti naravi v njenem toku.
  
Torej, če govorimo o naravi in evoluciji v klasičnem materialističnem smislu, ki izključuje vero v Boga, boga in bogove, potem zgolj to, da nekaj obstaja in da je nekaj različno drugega, ne pomeni logičnega argumenta za nadaljevanje obstoja le-tega. 
  
Kot smo videli zgoraj, narava ni bitje, ki bi imelo um ali voljo. Narava je tisti skupek bioloških procesov, ki so v nenehnem gibanju in podlaga takšnega umevanja je predvsem evolucija. Evolucija pa pomeni nenehen razvoj, po katerem so določene razlike med rasami nekaj bistveno podvrženega okolju in kot takšne v jedru stvari zanemarljive, saj niso hotene. Po tej logiki sicer te razlike korenito vplivajo na posameznike posameznih ras, a zgolj zato, ker je do tega pripeljal "splet naključij". Obenem bode v oči dejstvo, da trenutna rasna podoba človeštva pomeni le enega od stadijev evolucije človeka in lahko morda naslednji stadij te evolucije vodi v zlitje vseh ras v eno samo, saj je človek vse manj determiniran z okoljem.
  
Toliko torej o biološkem materializmu. Sedaj pa se dotaknimo zadnjega dela odgovora v oziru na določene belo supremacistične kroge, ki pa se ne dotika več biološkega materializma temveč je že pri panteizmu.
 

"Če pa še verjamemo v belo nadvlado(ne govorim, da jaz verjamem , nekateri pač), objektivno, potem lahko še rečemo: Če je narava ustvarila belce nad ostalimi in tako poskušala ustvariti skupino ljudi, ki bi popeljala ta svet v dobo razvoja in civilizacije, potem naredi še toliko manj smisla, da bi bilo izginotje takih ljudi zaželeno."

  
Tu je nujno opozoriti, da "narava" ne more nekaj "ustvariti" hote, temveč to stori le nehote, ker ni bitje in nima volje, ne razuma. Zato sicer lahko rečemo, da je narava nekaj "ustvarila", a tu gre zgolj za gledanje na stvari iz vidika človeške vrste, torej za nekakšno počlovečenje teh nepreglednih bioloških procesov, ki jim pravimo narava. (Tako kot lahko trdimo, da je reka ustvarila strugo) Če pa trdimo pri polni zavesti in z namerno izbrano besedno artikulacijo, da je "narava ustvarila" belo raso, potem smo že na polju religioznega doživljanja te narave. Narava potemtakem postaja vseprevevajoča bit, ki se javlja skozi svet in vidne stvari. To je klasični panteizem, po katerem se ta neosebni bog, narava, prebuja in samoozavešča skozi estetiko "narave" (diverzitete okolja), ljudi in kulture. Narava namreč ne more ničesar "poizkušati", to lahko počne le neko bitje, ne pa abstraktno pojmovanje "vsega kar nas obkroža", kar narava v nereligioznem smislu pomeni. 
  
Da se ponovimo: če vzamemo pojmovanje narave, ki je "poizkusila" ustvariti neko najvišjo raso oz. ji je "skušala" dati neke posebne lastnosti, potem to pomeni, da smatramo naravo za neko božansko entiteto. Za božansko bitje smatrajo naravo tudi tisti, ki skušajo iz nje utemeljevati nek moralni zakon po logiki, da je dobro vse, kar je naravno in slabo vse, kar je nenaravno. Res sicer je, da je naravno najpogosteje tudi po krščanski oz. katoliški morali dobro, a ne zgolj zato, ker je naravno. Narava pač ni tista norma iz katere bi si ustvarjali moralo. 
  
Paradoksalno tudi je, da postaja evolucija tisti religiozni dokaz "hotenja" tega božanskega bitja, ki mu pravijo narava. Evolucija, ki bazira na predpostavki naključnega razvoja, ne le raznih rastlinskih in živalskih vrst, temveč človeka samega, namreč relativizira vsako različnost in vsako specifiko posameznih človeških ras. Tudi, če izvajamo, da je ta bog, ki se samoozavešča skozi naravo vendarle svoj vrhunec dobil v neki rasi, torej beli rasi in njeni neprimerljivo višji kulturi, to še vedno pomeni, da je do tega prišlo naključno in ne vemo natanko, kako se ima ta bog ozavestiti dalje. Namreč evolucija ne more nikoli predpostavljati nekega stadija razvoja posameznih vrst, ki je fiksen, končen, zadnji, najboljši... zadnji, končni, fiksni stadij neke vrste je le tisti stadij v katerem vrsta izumre. Iz te logike je torej jasno, da ne moremo dojemati "bele rase", kot neke "popolne" oblike, ki jo je narava (v tem panteističnem smislu) hotela, temveč zgolj za trenutno obliko razvoja (evolucije).
  
Dalje nas to potegne v vprašanje človeške zavesti in morda celo v vprašanje človekove svobodne volje. Namreč, če je dobro le tisto, kar je naravno, je to naravno težko določljivo, gledano iz človeške perspektive. Človekova zavest je, to se bodo strinjali najbrž vsi ne glede na njihovo religioznost, evidentno dvignjena iz narave in človek je zaradi svojega ratia, v nekakšnem nesoglasju z naravo. Med naravo in njegovim hotenjem obstaja velika distanca, ki je pri živali ni. Iz tega razloga je vprašljivo, kako naj iz te perspektive gledamo na naš "doprinos" k "ohranjanju naravnega razvoja". Kaj je vendar "nenaravno", to da bo bela rasa izginila z obličja zemlje, ali to, da se človek na vse pretege trudi, da se to ne bi zgodilo?
  
Rekli bi, da je najbrž bolj naravno tisto, kar je bolj nezavestno, nezavedno, kar ni racionalno hoteno s strani človeka. In bolj nenaravno je tisto, kar je od človeka hoteno. Vendar česa lahko danes več opazimo? Nezavednega ohranjanja rase ali nezavednega uničevanja rase? Enega in drugega. Vprašanje je, kaj če je več nezavednega uničevanja rase? Mar ni potemtakem tudi to del narave? Eno je gotovo, pod vprašaj pride tudi pomaganje naravi oz. evgenika, ki je od človeka hoteno "izboljševanje narave". Človeško hotenje iz neke agende, neke lastne volje po obstanku, pač ne more biti nekaj naravnega. Vkolikor se neka vrsta "iztrže" naravi, s tem pade tudi vsak panteističen argument po samoozaveščajočem se bogu in vsakem hotenju narave. Neinstinktivno hotenje človeka negira vsako instinktivno hotenje narave, ki naj bi v dobro uravnavala vse, s tem tudi človeštvo.
  
Zato takšno pojmovanje vedno zabrede v paradokse, saj nihče ne more zares vedeti, kaj hoče ta bog, ki mu pravimo narava. Mi lahko svet in vseobsegajočo naravo dojemamo le iz svojega lastnega zornega kota, iz zornega kota svojega hotenja, kar pa ni instinktivno. Če trdimo, da ta bog hoče od nas, da se razvijamo, mi ne moremo vedeti, kako hoče, da se razvijamo oz. na kakšen način naj se razvijamo oz. v kakšno smer naj se razvijamo. Mi lahko sicer izvajamo, da se moramo vsaj ohranjati, a nikoli ne vemo, ali ta bog res želi, da se razvijamo, ali pa hoče za nas zgolj tisto usodo, ki jo je prisodil dinozavrom.
  
Seveda lahko trdimo, da verjamemo v svoj obstoj, da verjamemo v to, da moramo obstati, se razvijati, ostajati vitalni, zavojevati... a to je naš vidik, ki sicer dojema življenje človeštva kot onega živalskega, a nikoli ne bo mogel zares postati živalski, instinktiven, vedno bo opozarjan, da ima le on ratio in da se le on dviguje iz materije ter se sprašuje vprašanja in išče nanja odgovore. Povedano drugače: da ima le on zmožnost, da se sprašuje o svojem obstoju in se ne prepušča tako kot žival popolnoma naravnemu spletu okoliščin. Kaj pa če narava dela zoper naš obstoj? Na katero inštanco naj naslovimo to vprašanje? A tu smo že spet na začetku, volja po ohranitvi je zgolj "naša volja" in odgovor na zastavljeno vprašanje: "čemu ohraniti belo raso?", se po tej formuli glasi: "ker mi tako hočemo." A razkorak med naravo in človekom v tem pogledu ne bi mogel biti širši.
  
Ohranjati svojo raso sicer je "naravno", a prav tako "naravno", se zdi, je za človeka to, da je ne želi ohraniti. In zopet se vrtimo okrog svoje osi. Tu sicer nisem obdelal vseh mogočih izvedb panteizma in različnih argumentov, ki izvirajo iz takšnega ali drugačnega idealizma in panteizma, a vendar je vsaj nakazana problematičnost takšnega dojemanja narave v oziru na raso.
  
Zato je treba jasnega razčiščenja pojmov. Namreč že samo dojemanje "narave" je problematično iz vidika svetovnega nazora, saj tu ne gre za nek objektiven pojem in objektivno dojemanje sveta okrog nas. Iz čistega biološkega materializma, kakršna naj bi visoka znanost sicer bila, ne more izvirati nobena morala, nobeno kvalitativno merilo preko katerega bi presojali, kaj je dobro in kaj slabo. Samo zato, ker nekaj je, še ne pomeni, da ima samo po sebi neko zagarantirano vrednost. Narava se ne meni za obstoj in dobrobit, temveč reže svojo strugo skozi zgodovino, ker je naključna, tako naključna kot je njen začetek.

*          *          *

Kaj pa je poanta tega pozkusa zavračanja utemeljitve obstoja bele rase iz argumentov narave? Zgolj to, da se pokaže, prvič, da je takšno pojmovanje večinoma panteistično in je neskladno s katoliškimi nazori in drugič, da je takšno pojmovanje docela nezadostno in pohabljeno. V naravi se največkrat ne da oblikovati neke "objektivne morale" niti iz tega izvirajočih "objektivnih resnic", kar smo že tudi izkusili v preteklosti. Človek se bistveno loči od narave in treba je neke "objektivne morale" za človeka. Tu predlagam torej tezo, da je za ohranjanje kakršnekoli naravne specifike nujna podlaga univerzalistična religija z osebnim Bogom, torej, katoliška religija. To tezo pa bom skušal v prihodnosti razložiti.
  
-NeoDomobranec

Pjudipaj in nigherji

Vedno, kadar se pogovarjamo o nacionalizmu ali kakršnikoli drugi obliki ohranjanja neke etnične podobe nekega naroda oz. nekega ozemlja, svarim pred t.i. problemom amerikanizma. Žalostno dejstvo namreč je, da danes raznorazna nacionalistična gibanja iščejo svoj navdih v Ameriki. To je po svoje logično saj danes prevladuje angleški jezik kot najbolj splošen mednaroden jezik, ki se ga ljudje dodobra naučijo že v osnovni šoli. Tako človek, ki se sooča s problemom nacionalizma in ohranjanja svoje etnične in kulturne specifike, kaj kmalu zaide med raznorazne amerikanske agitatorje. Doma o tej problematiki ni veliko govora, drugih jezikov razen angleškega, pa človek ponavadi ne razume dovolj.

Kaj pa je ta amerikanistični problem? Ta problem je večplastni in kakorkoli ga obračamo resnica je v tem, da njihov nacionalizem ni primerljiv nacionalizmu evropskih narodov in je kot takšen, gledano moralno iz naše perspektive, neupravičen in neutemeljen. Amerikanistični nacionalizem je v resnici smrtna nevarnost evropskemu nacionalizmu in kot takšnega bi ga morali dojemati vsi, ki se potegujejo za ohranjanje etnične in kulturne specifike evropskih narodov. Zakaj? Prvič, Amerikanci so narod imigrantov. Pa so res? No, iz našega gledišča so ravno to, četudi vam bodo prominentni amerikanski nacionalisti radi zatrdili, da niso nikakršni imigranti, temveč zavojevalci. Imigrant je namreč ta, ki pride v neko naseljeno območje, torej med ljudi z lastno kulturo in državo, stari evropski "imigranti" pa so pravzaprav prišli v dokaj nenaseljeno deželo brez resne državne ureditve in so s silo zavojevali ozemlja ter kreirali svojo "državo". A kakor koli že, najsi bodo imigranti ali zavojevalci, vendar so neke vrste "prišleki" in kot takšni bodo vedno ostali. Druga stvar pa je tudi to, da ta "imigracija" oz. "zavojevanje" ni bilo izvršeno etnično enotno, temveč je po logiki stvari že od nekdaj stare ameriške kolonije sestavljal spekter različnih narodnosti. Amerika je dolgo časa veljala za celino, kamor se "odide". Pri tem nimam v mislih le dokaj poznega vidika, ki je zajelo tudi Slovence, ki so odhajali v Ameriko v iskanju dela, temveč že zgodovino ameriških kolonij pred tem.

Morda si lahko tu ameriški nacionalisti res dovolijo špekulacij, da so si Amerikanci Ameriko vedno zamišljali kot WASP (white, anglo-saxon, protestant) belo anglo-saksonsko protestantsko družbo, a jasno je, da mnogi prišleki že od nekdaj niso izpolnjevali teh "standardov", dokler Amerika ni zares postala tista država, kamor se "odide". Ne zato, ker bi človek želel pustiti svoje "slovenstvo" in postati Amerikanec, temveč ravno zato, ker je lahko še vedno ostajal Slovenec, ne da bi s tem obenem ne bil tudi že Amerikanec. Amerikanci tako nikoli niso bili zares smatrani za narod v klasičnem smislu, temveč kot narod v "državljanskem" smislu. Amerika je pomenila veliki zgodovinski eksperiment, ki je "narodnost" utemeljevala zunaj klasične percepcije narodnosti kot neke biološke determinante.

A to je le prvi aspekt amerikanističnega problema. Drugi je pač v tem, da je z Ameriko zgodovinsko povezano suženjstvo in da so Amerikanci v svojo novo deželo napeljali ogromne količine afriških črncev. Ti črnci so zaradi dokajšnje odvisnosti gospodarstva od njih postajali vse bolj nezanemarljiv del amerikanske populacije, dokler niso postali problem, zaradi katerega je končno izbruhnila v Ameriki državljanska vojna. (Ob tem sicer lahko dopuščamo, da se državljanska vojna ni bila okrog tega vprašanja, vendar je vsekakor jasno, da je bilo to vprašanje vsaj "krinka", s katero se je vojna upravičila, kakor tudi nasilno zacementirala "združenost". Tudi iz tega vidika je postalo torej to vprašanje dovolj pomembno, neglede na to ali je bilo zares edini razlog izbruha te vojne.)

Tako se Amerikanci bistveno razlikujejo celo od Švicarjev, ki v sebi združujejo različne narodnosti. Vendarle so one narodnosti tam zgodovinsko gledano vedno obstajale, država pa jih združuje v enoten (nad)narod. Amerika pa predstavlja deželo v katero so se iz takšnega ali drugačnega razloga nateple najrazličnejše narodnosti in celo rase ter kreirale neko ne-narodno kreaturo. Zato je po tej logiki mogoč le ne-naroden oz. t.i. "civic", kar bi mi lahko imenovali "državljanski" nacionalizem. Ta nacionalizem zasleduje torej formulo, da je človek pripadnik onega naroda, v katerega državi se rodi, ne glede na to od kje prihajajo njegovi starši. To je pohabljen nacionalizem, ki obstaja sorazmerno z državo, ne da bi se zavedal, da je država zgodovinsko relativna. Zato se je v Ameriki pojavil za njim t.i. "beli nacionalizem", ki svojo narodnost povezuje z raso. Ta pa je torej tisti nacionalizem, ki se bi ga morali Evropski narodi otepati na vse pretege.

Iz zgornjih dveh ugovorov zoper amerikanski "narod" je jasno zakaj. Amerikanci so narod prišlekov, narod različnih narodnosti, narod različnih ras. Posebej zadnjo trditev si je treba pozorneje ogledati. Za to "rasno mešanost" namreč obstaja zgodovinski argument, ki je v tem, da so Amerikanci sami napeljali črnce v Ameriko in jih izkoriščali, zato pa nosijo določeno zgodovinsko breme. V rasno mešanost niso bili prisiljeni, temveč so zanjo sami kreirali primerne pogoje. Črnci niso "prišli" k njim, temveč so jih oni pripeljali k sebi. To se bo morda komu zdel ničev argument. Današnji "belci" pač niso nikogar navozili nikamor, res je, a vendar se narodne ali državne zgodovine nikoli ne more dojemati tako poenostavljeno. Beli Amerikanci so črnce pripeljali in črnci so amerikanska populacija, ki je dejstvo, ne glede na to, ali bi današnji beli Amerikanci raje videli, da njihovi očetje ne bi imeli tiste "protestantske etike", ki jim je to velela. Zato Amerika v tej obliki nikoli ne bo "bel" narod ali "bela" država, temveč bo vedno rasno mešana in narodno nedoločljiva.

Zato ne moremo deliti simpatij z amerikanskimi nacionalisti. Ravno nasprotno, če bi podpirali njihov boj, bi sami zavili na spolzek teren, kjer nam kaj hitro lahko spodrsne. Zakaj?

Vzemimo nedaven "incident", ki se je pripetil znanemu youtuberju PewDiePie-u. Ta Šved stanuje v Britaniji, znan pa je po vsem svetu. Tudi v Ameriki, morda tam še najbolj. In med igranjem neke generične strelske igre je izrekel besedi "Fucking nigger". Kaj natanko beseda "nigger" pomeni je težko reči. Izvira menda iz latinskega korena "nigrum", kar pomeni nekaj kot "črno". A tu počasi nastopi težava.

Lahko bi enostavno rekel, da "nigger" pomeni v našem jeziku "črnuh" ali "zamorec", a s tem bi že naredil usodno napako. "Nigger" namreč ne pomeni ne "črnuh", ne "zamorec". Beseda "nigger" je v naš jezik sicer prevedljiva, a prevajati njen pomen je eno, prevajati njen kontekst, je pa drugo. Kdor jo bi skušal jezikovno objektivno prevajati, bi jo prevedel v "črnec", kdor pa bi jo skušal prevajati v nek kontekst in nanjo lepiti teko prtljago, bi najbrž poiskal kakšno domnevno zmerjavko za črnske ljudi in bi se zadovoljil z besedo kot je "črnuh" ali "zamorec". Na žalost nisem imel nikoli interesa, da bi gledal Tarantinove filme, a vendar je pred leti naredil film "Django Unchained", ki se je prav gotovo vrtel po slovenskih kinematografih opremljen s podnapisi kakega priznanega prevajalca. Zanimivo bi bilo vedeti, kako je bila beseda "nigger", ki se menda pojavi v tem filmu pogosto, prevajana v slovenščino. Lahko pa se ozremo v slovenski prevod romana Farewell, My Lovely Raymonda Chandlerja z naslovom Zbogom, draga moja, ki je izšel leta 1991, prvi natis originala pa je izšel 1939. leta. V tem prevodu prevajalec Igor Bratož predvsem uporablja besedo "črnuh", kakor tudi na nekaj mestih "niger". Moj predlog bi bil, da bi je ne prevajali in bi ostala "nigger" ali "niger".

Zakaj? "Nigger", ki sicer sprva ni nosila nobene posebne konotacije in tabujev, je sčasoma postala v Ameriki "zaničevalna" beseda za amerikanske črnce. Torej nosi konotacijo, ki je lastna le okolju v katerem se je razvila in je po logiki stvari ni mogoče univerzalno prevajati v druge jezike. Tako v nekem lokalnem okolju pogosto nastajajo besede, ki nosijo zaničevalno konotacijo, a so docela nerazumljive ali nelogične, če izstopimo iz tega okolja. Tako je lahko za neko področje zaničevalna beseda "čufar", a kako boste prevedli to besedo, če bi nastopala v nekem romanu, ki se ga prevaja v nek drug jezik? Pa vzemimo, da je za prebivalce neke vasi zaničevalna beseda "b'čki" (iz: "bik" - "bikci"). Kako jo boste prevajali? Morda boste skušali najti besedo za malo govedo, jo malo popačili in to bo to? Morda. To bo torej prevod zelo specifične in celo dokaj "umetne" besede, ki naj bi jezikovno pokazal negativen odnos do te skupine ljudi.

A vse skupaj zaplete problem, da se besedo "nigger" redno uporablja. Uporabljajo jo prav črnski Amerikanci, ki se z njo po neki čudni logiki identificirajo, obenem pa zahtevajo, da je belci ne uporabljajo. Ta logika je v praksi prav tako absurdna kot se bere. Zanimivo bi bilo vedeti do kakšnega odtenka kožne barve ga je še mogoče svobodno uporabljati in kdaj postane tabu. Kakorkoli že, to dojemanje besede "nigger" nam daje še en argument, da se besede ne da prevajati v druge jezike, posebej še ne v našega. Odnos belcev in črncev do te besede nam kaže, da ne gre zgolj za neko oznako, temveč ta oznaka pride s priročnikom za uporabo, ki ga je treba dodobra poznati preden jo lahko začneš sproščeno uporabljati. Šalo na stran, jasno vendar je, da je ta beseda tako močno vezana na kontekst in okolje iz katerega izhaja, da njen prevod v obliki besed "črnuh" ali "zamorec" pomeni nekaj sila neustreznega. Ti prevodi ne morejo prevesti tudi konteksta, ne morejo prevesti tiste ponesrečene logike po kateri jo črnci uporabljajo in belci ne smejo.

Obenem pa bi bilo prevajanje te besede neustrezno iz našega vidika. Namreč, če prevajamo besedo "nigger", s tem trdimo, da imamo ustrezno besedo za ta izraz tudi v našem domačem jeziku, in dalje, s tem trdimo, da ta beseda prevaja tudi kontekst, ki ga ima beseda "nigger". A besedi "črnuh" in "zamorec", ter katerakoli podobna, nimata takšnega konteksta. Slovenci ju lahko brez vsake težave uporabljamo, ker namreč nismo ničesar dolžni nikomur. Slovenci nismo imeli suženjstva, Slovenci si nismo nikogar lastili, Slovenci nismo nikogar uvažali in Slovenci nismo nad nikomer vladali. Besede kot sta "črnuh" ali "zamorec" so torej popolnoma indiferentne besede za uporabo in jih moremo poljubno uporabljati v kakršnemkoli kontekstu. Enačenje teh besed z amerikansko besedo "nigger", je umetno početje nekaterih levičarskih (in po obratni logiki tudi desničarskih) medijskih prenapetežev, ki skušajo na vse pretege amerikanske rasne relacije enostavno preslikati na našo slovensko situacijo. A na to ne smemo nikoli pristati.

Slovenci smo zgodovinska etnična in kulturna danost, ki je v toku zgodovine vedno bila etnično in kulturno homogena, obenem pa nima nikakršne zgodovinske prtljage preko katere ji bi lahko kdorkoli karkoli očital. Slovenci nimamo dolžnosti nikomur izstavljati računov in lahko besede kakršni sta "črnuh" in "zamorec" uporabljamo povsem sproščeno.

A sedaj se vrnimo k PewDiePie-u oz. Kjellbergu in njegovi uporabi besede "nigger". Kako pa je s tem in kako je, če bi denimo Slovenec uporabljal to besedo? Po splošni logiki, ki jo beseda "nigger", kakor smo videli zgoraj, vsebuje, je Kjellbergova uporaba te besede popolnoma indiferentna. Kjellberg namreč ni vključen v nikakršno povezavo, ki bi ga vezala s to besedo. On ni ne na eni strani diskurza, ne na drugi. Kot Šved, ki ni nikoli dlje bival v Ameriki in nima amerikanskega državljanstva, lahko na besedo gleda s popolno indiferentnostjo ter jo uporablja povsem svobodno. Tako, kakor jo uporabljajo črnski Amerikanci, jo more uporabljati tudi on, uporabljati je "ne smejo" iz te "logike" le tisti, ki so na drugi strani teh amerikanskih rasnih relacij, torej beli Amerikanci, ne glede na to kdaj jim je bilo podeljeno državljanstvo oz. kdaj so se rodili. Vkolikor se smatra, da tudi Kjellberg ne sme uporabljati besede "nigger", to pomeni, da so vsi belci univerzalno odgovorni za amerikanska rasna razmerja, kar je pa absurd. To pomeni, da smo Slovenci do te besede povsem indiferentni in jo, če bi nas to mikalo, lahko uporabljamo.

Seveda mnogi trdijo ravno tisti absurd, da vsi belci naj ne bi uporabljali te besede, a to je neumnost, ki jo je moč preseči le z jasno diferenciacijo od amerikanskih belcev. Res pa je, da je to besedo "nigger" iz našega vidika zaradi njene specifične rabe težko sploh uporabljati v kakršnemkoli kontekstu. A če jo bi hoteli, jo lahko uporabljamo neobremenjeno, kakor vsako drugo tujo besedo, ki se nam zdi smešna, čudna ali zgolj zanimiva.

Skratka, nujno je, da svoja nacionalistična prizadevanja vedno ločujemo od amerikanskih, saj smo v nasprotnem primeru lahko potegnjeni v vrtinec neke "univerzalne belskosti", kjer se bo neka amerikanska specifična situacija preslikavala tudi na nas. To pa ne smemo nikoli dovoliti. Jasno moramo razumeti primer Amerike in priznati več-rasnost one družbe, kot tudi nepravičnost suženjstva in zgodovinsko odgovornost belih Amerikancev do tega, obenem pa jasno poudarjati, da naši beli narodi s tem nimajo nič in se ne bodo nikoli pokoravali nekemu pačenju jezika in nezgodovinskim prepovedim določenih besed. Takšno neumnost smo si že dovolili ob besedi "cigan", ki so jo z medijskim rompompomom skušali črtati iz jezika in nadomestiti z neko nezgodovinsko in izmišljeno besedo. A tudi tam je bilo precej jasno, da se je to moglo zgoditi le iz nerazumevanja dinamike med-rasnih in med-etničnih relacij. Če bi tedaj jasno povedali, da beseda "cigan" ni bila nikoli uporabljana iz nekih, zgodovinsko gledano, etnično-škodljivih nazorov in da, kar je še pomembneje, Slovenci ciganov nismo nikoli zares preganjali ter zato nismo dolžni spreminjati svojega lastnega jezika, potem bi vsi ohranili malo več zdrave pameti. Cigani pa bi dobili potrdilo, da beseda sama ni mišljena drugače kot se je zgodovinsko utrdila, kar bi jih pomirilo. A za takšno "pomiritev" bi pač potrebovali zagotovilo s samega vrha slovenske države. Tam so pa dolgo sedeli najbolj zgodovinsko nevedni pajaci. In še danes o "ustreznosti" jezika ponavadi odločajo žolčne novinarke in novinarji, ki se kaj kmalu prelevijo v politike in poslance DZ.

Torej treba je zgodovinskega razumevanja narodne situacije, ne pa pristajati na enačenje "vseh belcev" ali povezovanja z "vsemi belci".

-NeoDomobranec

Rusi, Mongoli in slovanstvo (1944)

Rusi, Mongoli in slovanstvo

Objavljeno v tisku 31.8.1944

   
Trezni in razgledani slovenski duhovi so že od Jerneja Kopitarja dalje spoznavali, da bi utegnilo biti naše hejslovanstvo, ki je videlo to največjo vseh naših utopij pretežno ali izključno v Rusih, kdaj usodno za ves naš obstanek. Kljub temu je še po sto letih, kar je Kopitar pravilno ocenil Rusijo, ostalo med Slovenci še vedno živo neko usodno ljubimkanje z »velikim slovanskim bratom« na evrazijskih stepah. Prav ta atavistični anahronizem je v nemajhni meri pomogel do tega, da so se komunistična gesla teh zadnjih let zasidrala tudi v možgane mnogih slovenskih ljudi, ki so po svojem življenju in mišljenju sicer milje daleč od boljševizma. Tako je postala prav sto let po Kopitarjevi smrti zaljubljenost v Rusijo in Ruse slovenska življenjska nevarnost v najakutnejši in najbolj neslovanski nevarnosti, v komunizmu.

Tako moremo najti tudi med Slovenci. ki sicer odklanjajo komunizem kot tak, vrsto liudi ki so trdno prepričani, da je resnično in čisto bistvo slovanstva ohranjeno samo v Rusih, češ vsi drugi slovanski narodi so že preveč prepojeni s svojstvi in mišljenji svojih sosedov Srednje in Zahodne Evrope. Zato tudi popolnoma nekritično sprejemajo vse, kar prihaja od Rusov, kot izraz praslovanstva, ne da bi pri tem vsaj za en sam trenutek pomislili na usodno zgodovinsko dejstvo, da so bili prav Rusi stoletja in stoletja najbolj izpostavljeni tujim, in to celo mongolskim, azijskim vplivom. Kdor pa pozna rusko zgodovino, ta ve, da je ves ruski imperalizem samo legitimen naslednik imperializma Mongola Džingis-kana, da je bil ves notranji caristični in da je v veliki meri tudi sedanji boliševiški državni in družbeni ustroj mongolski, da je pa nazadnje mongolska v zelo veliki meri tudi sama miselnost ruskega naroda. Iti pa moramo nazadnje še dalje in zapisati, da je tudi sama ruska kri, bolj kakor bi si mogli najtreznejši slovenski Hejslovani misliti, pomešana z mongolsko.

Bilo bi gotovo odveč, da bi mi sami dokazovali vsa ta neizpodbitna dejstva našim vsevednežem, ker jim enostavno ne bi verjeli. Zato naj namesto nas govori eden izmed najznačilnejših predstavnikov rusovstva ruski pisatelj Mihael Pravdin. V svoji veliki in strogo znanstveno podprti knjigi »Džingis-kan in njegova dediščina«, napisani malo pred sedanjo vojno, je Pravdin orisal tudi nasledke več ko dvestoletnega mongolskega vladanja nad Rusi in vplive, ki so delovali tudi še potem in do današnjih dni.

Ruse ie podjarmil že v 13. stoletju Džingis-kanov sin Džuči, ki je umrl l. 1227., njegov naslednik Batu, prvi kan Zlate horde, ki je vladal od leta 1243. do 1256., je pa že ustanovil v okrilju svoje severovzhodne mongolske države tako imenovani »ruski ulus«. Ta »ruski ulus«, ki je obstajal vse do 15. stoletja, je bil dejanski zarodek poznejše Rusije in po njej sedanje SSSR. Tako je torej oboje po svojem zarodku mongolskega izvora.
 
Preobširno bi bilo navajati tudi v še tako kratkem izvlečku usodo »ruskega ulusas« mongolske države in mongolske pojave v njem. Dovolj bodi, če pribijemo, da je tedanja Evropa štela »ruski uluss« za neevropsko tvorbo in da so se tedanji Rusi sami smatrali za enoto z mongolsko Azijo, nikakor pa ne z Evropo, ki jim je bila tuja po ustroju, kulturi, duhu, običajih in sploh po vsem. Takšno je pa bilo rusko mišljenje tudi še potem, ko je država Zlate horde razpadla in je polagoma prevzemal njeno dediščino dotedanji mongolski »ruski ulus«, ki se je postopno razvil v rusko carevino ter l. 1917. v Zvezo sovjetskih socialističnih republik (SSSR). O položaju v Rusiji po razpadu države Zlate horde pravi Mihael Pravdin v svoji omenjeni knjigi:

»Nad dve sto let je tlačila 'ruski ulus' oblast Zlate horde, in v teh dveh stoletjih je bilo vse življenje v Rusiji, razen vere, »tatarsko« (pravilno: mongolsko) prepojeno. Ti dve stoletji mongolske oblasti sta Rusiji vtisnili neizbrisno znamenje ter določili njeno usodo. V mongolski pesti se je razpadajoča dežela pretopila v moskovsko državo, zgrajeno no mongolskem vzorcu, v državo, ki je prevzela izročilo Zlate horde. Ker so Rusijo osvojili Mongoli se ie ločila od zahoda. Usoda Rusije se je v vseh ozirih odločala v Saraju (glavnem mestu mongolske države Zlate horde) in od ondot je povzela mnogo svojih navad, običaiev, način mišljenja in življenja. Moskovski knezi so pa povzeli tudi mongolsko zamisel ureditve države, povzeli so možnost, vojaško se organizirati.«

Zaradi vsega tega so videli Mongoli v Rusiji le inačico svoje tvorbe. »In ko je potem Zlata horda začela razpadati,« pravi dalje Pravdin, »je bil ta (ruski) tatarski način življenja ta enak način oblačenja, vedenja, pojmovanja države in političnega postopka tisti, ki je vsem (po Timurju) premaganim (tatarskim) knezom in preganjanim plemičem omogočil, da so zbežali k moskovskemu knezu. Moskovski knez je bil druge vere — toda Mongoli so se bili malo prej pomohamedanili, in marsikdo se je zdaj novemu vladarju na čast prav tako rade volje pokristjanil. Tudi veliki knez je bil versko strpen mož in je sprejemal Mongole kar od kraja v svojo službo, nai so se že pokristjanili ali pa ostali mohamedanci. Dal jim je v upravljanje in užitek ruska mesta in podeželske okraje ter si tako ustvaril mongolsko uradništvo in mongolsko vojsko.« Še dalje pravi Pravdin o tem: »Ta naselitev in namestitev Mongolov je še bolj zabrisala razliko med deželami moskovske velike kneževine in pravimi mongolskimi pokrajinami.«

Še car Ivan Grozni je priznaval za resnične vladarje samo azijske mongolske despote, medtem ko so mu bili evropski samo »ljudje«. Vladal je popolnoma po tradicijah Mongolov in po tradiciji Džingis-kana združeval v svoji državi Mongole na vzhodu. Njegovi upravitelji so b ili zvečine mongolski knezi. Pravdin pravi: »In res so tatarski knezi v moskovski državi 'zaradi svojega visokega rodu' uživali višje časti kakor pa bojarji (ruski plemiči). Pravnuk kanov Zlate horde, Simeon Bekbulatovič, je postal veliki knez vse Rusije. Tatarsko plemstvo se je pomešalo z ruskim in cela kopica imen slavnih plemiških rodbin je mongolskega izvora. Da, ko je s sinom Ivana Groznega, Fedorjem, vladarska rodovina izumrla, se je vladarjev namestnik Boris Godunov, ki je bil mongolske krvi, že lahko dal s privoljenjem deželnih stanov kronati za carja. Moskva ie bila neposreden, zakonit dedič Zlate horde.«
  
Kar velja za plemstvo, velja pa tudi v obilni meri za rusko ljudstvo. To se je celo v še večji meri mešalo z Mongoli. Stoletja in stoletja so si Mongoli jemali Rusinje za žene ali pa so se, pozneje, Rusi ženili z Mongolkami. Posebno v nekaterih pukrajinah je bilo rusko ljudstvo do polovice pomešano z mongolsko krvjo, ki je dala potem Rusom tisti temperament in tisto miselnost katero smatrajo zdaj naši Hejslovani za »najpristnejši izraz slovanstva«. Te mongolizacije Rusov ni moglo izpremeniti v bistvenih temeljih nobeno poznejše vnašanje evropskih kulturnih elementov v Rusijo po Petru Velikem. Ruska plemiška in pretežno tudi ljudska noša je tatarska, ruski narodni plesi so tatarski, ruske narodne pesmi imajo tatarske osnovne tone, ruski mesianizem, prej carski in zdaj boljševiški, je po izvoru tatarski in tatarsko je tudi pojmovanje vrednosti življenja.

Takšna ie prava slika ruskega »slovanstva«. Po vsem tem lahko upravičeno rečemo, da rusko bistvo ne le ni slovansko, ampak tudi ni evropsko, temveč azijsko. Kaj naj bi torej moglo nas Slovence kakor koli družiti z Rusi? Tuji so nam po zgodovini, navadah, običajih, mišljenju, značaju, temperamentu, veri, pisavi in sploh po vsem, podobni pa samo po sorodnosti ruskega jezika z našim. Mi Slovenci živimo že poldrugo tisočletje v srcu Evrope. Naša preteklost je preteklost Evrope, ne mongolske Azije. Naše navade, naši običaji, naš način mišljenja, naš značaj in temperament, vse je evropsko, a prav gotovo tudi neizmerno bolj slovansko kakor bistvo prejšnje carske Rusije, kaj šele sedanje SSSR, ki tako mirno dopušča, da ji v boljševiškem sistemu vladajo neslovanski Gruzinci, Židje in Mongoli. Lenin sam, ustanovitelj SSSR, je bil mongolskega pokolenja. Njegov naslednik Džugašvili, s privzetim imenom Stalin, je mešanec gruzinske in židovske krvi, torej popoln neslovan.

Takšna je suha in stvarna resnica o Rusih, a vse drugo je zavestna ali pa nezavestna utvara.

C.R.

Napad na našo omiko (Piacentini, 1942)

 ^{Marcello Piancetini, *8.12.1881 +18.5.1960}

 
Rim, 26. novembra: Arhitekt Marcel Piacentini, akademik Italije, je poslal listu »Giornale d'Italia« pismo, v katerem izraža zgražanje proti Anglosasom, ki se bojujejo proti našim spomenikom prej, predno proti našemu ljudstvu . V pismu pravi:

»Tako sramotna dejanja, ki jih Anglosasi izvajajo proti našiim ljubljenim mestom, nimajo primere v zgodovini. S pridevkom barbari, s katerim smo že dvatisoč let navajeni razlikovati tiste, ki so prihajali in uničevali našo predcivilizirano deželo, ni mogoče ožigosati sramotnega dejanja naših sedanjih sovražnikov. Prejšnji barbari so prihajali, ker jih je k temu silil primitivni in skoraj živalski nagon, sličen gonu otrok, ki so prihajali brez vzgoje in brez zavesti v svet, ki ga niso poznali in niso vedeli za njegovo civilizacijo. Ti sedanji barbari pa delajo pri popolnem poznavanju tistega, kar uničujejo, in imajo odločno voljo uničevanja s podporo njihove tehnike, katere naukov so se naučili pri nas. Njim ne gre toliko za to, da bi širili paniko med prebivalstvom, pač pa za to, da bi izbrisali vse tisto, kar je najbolj jasno, najvidnejše, najoprijemljivejše, najdražje in najsvetejše v naši civilizaciji. Anglosasi hočejo uničiti latinsko civilizacijo. In kakor so to tisočkrat poskusili na polju kulture z zanikanjem in obrekovanjem, skušajo danes naravnost in živalsko proti našim najvišjim spomenikom, proti vedno živim simbolom največje civilizacije, ki se je pojavila in ki še traja na svetu.

Vztrajnost njihovih ciljev pa dokazuje, da merijo na umetniška dela, ki jih v svoji surovosti in vulgarnosti niti ne zmorejo posnemati. Oni gledajo na te naše spomenike kot na stare, zaprašene predmete, ki so nekoristni in nemi in ki jih je treba odstraniti. Skušajo z vdorom svojega barbarskega mehanizma proti dvetisočletni evropski civilizaciji.

Anglosasi pa se zopet enkrat motijo. Italijani bodo do zadnje kaplje krvi branili svoje veliko bogastvo, ki je njihova civilizacija. Še bolj pa se motijo, v kolikor ne marajo priznati, da je latinska civilizacija proti vsem nezgodam zmeraj doživela prerojenje in to od romanskih časov skozi krščanstvo in skozi renesanso. V sebi ima toliko sile, da je sposobna obnoviti se v večnost in to v najodličnejših podvigih duha in volje.

Židovstvo in framasonstvo (1888)

Židovstvo in framasonstvo

Anton Mahnič, 1888

Znano je vsemu svetu sočutje židovstva s framasonstvom. Prijateljstvo in tesna zveza mej brati teme in potomci Izraelovimi se vzlasti dandanes pokazuje o vsaki priložnosti. Nedavno smo govorili o tem s prijateljem, ki je vprašal, kako bi se dala ta prikazen razlagati.

Učeni Pachtler piše pod naslovom: „die jüdischen Logen“ mej drugim tako: »Das immer weiter um sich fressende Reformjudenthum bat eine grosse Wahlverwandtschaft mit der Maurerei... Das politische, socialistische und antireligiöse Princip der Maurerei gruppirt sich hier um die Messias-Idee...“

O framasonstvu mislimo v listu še temeljito razpravljati; vender menimo, da marsikomu vstrežemo, ako v pojasnjenje omenjenega vprašanja vže ta pot ponatisnemo nekoliko predelano četrto poglavje iz izvirnega slov. romana "Zadnji samotar." Tu najdemo misel, katero je Pachtler izrazil v navedenih besedah, razvito v zanimivem pogovoru. Bodi to ob enem častitim našim bravcem v prijetno razvedrenje.

Prizor se vrši za dobe Jožefa II, ko se je framasonstvo v Avstrijo vvajalo. Žid Ben Saruk Menahem, ki se je bil dal krstiti, da bi pod imenom Ivan Mostovski tem leže ljudi slepil, je slučajno naletel na brata masona Kazanovskega[2] in ga vljudno povabil na svoj nov dom, ki si ga je bil ravnokar sezidal na Gradišči. Kasno zvečer o luninem svitu, nastopita pot na samotno Gradišče. Po kratkem molku se visoki, a medli in grd brat Kazanovski vstavi in vpraša gostoljubnega Mostovskega:

„No, amice, to bi pa res bilo malo čudno, da bi midva nocoj spala pod eno streho in še poznala se ne. Povabili ste me na svoj novi dom in jaz sem prav rad sprejel Vašo ponudbo, posebno ker ste mi Gradišče toliko hvalili; a do zdaj vender še ne vem, koga imam čast nocoj obiskati.“

„Tem bolje“, odgovarja krivonosec, „ako se dva čislata, predno se spoznata; in res, priznati moram, da mi je koj od prvega začetka, ko sva se snidla, posebno vgajala Vaša prikazen, ter me z vso močjo k Vam vlekla. Simpatija je, sama čista, zdrava simpatija, ki me na Vas veže, in ker, kaker sami priznavate, ta simpatija ne more izhajati iz telesne Vaše lepote, mora biti dušna; le sorodnost, sorodnost pravim, načel in idej, naju sklepa; Ben Saruk Menahem ima dober nos, s katerim izvoha, kar je najbolj skritega, pravi krivonosec. „A Vaše ime, da je skoro zaslišim?“

„Nikdar se nisem svetu rad razodeval; tajno delovati, brez hrupa trpečemu človeštvu dobrot skazovati in svet prerojevati, to je bilo od nekdaj mojih bratov najsvetejše geslo; naša vojska je tiha vojska:

„D’ rum ihr Brüder, lasset uns im Stillen, Nicht durch Worte, sondern auch durch That All’ die grossen Hoffnungen erfüllen, Die von uns der grosse Weise hat.“

„A Vaše ime, visoko suhorodje?“ ponavlja Ben Saruk.

Skrivnostno odgovarja visokost, malo na dolgo, skoro pevaje:

Glej, prvi zlog krepost ti oznanuje,

Ki dober državljan in poštenjak

Imeti mora jo, da modri ga spoštuje;

Ak’ nimaš je, živali si enak.

A zloga dva ostala

Rečem velikim sta početek dala,

Ki nerazrušene stoje,

Spremembam časa vsem prete.

Besede te skrivnosti razodeti

Ne smem, da zvest prisegi bodem sveti.

Ak’ vidiš pa moža ki žalostne tolaži

In solze plakajočim skrivno briše,

Levica da ne ve, kaj stori mu desnica:

Glej, imaš vse, ime kar skriva sveto.

„To, to, amice, je moje ime, moje pravo bistvo, skrito vsakemu, ki ga ne zna duševno vsprejeti. Le kdor ljubi, ve, kaj govorim. Deus charitas est, amice. Moje nekdanje ime pa, s katerim me kličejo psihični posvetnjaki, ki letajo le po plitvem površji zemeljskih prikazni, to moje ime, pravim, zloženo je kaker vsa druga iz črk alfabeta, ono se zove: Jakobovič Kazanovski.“

„Da ste mi zdravi, Jakobovič Kazanovski!“ vsklikne veselo krivonosec Ben Saruk. „Odkod pa prihajate, gospod Jakobovič?“ vpraša dalje, ko se začneta zopet počasi po poti pomikati.

„Od povsod", glasi se odgovor.

„In kam ste še namenjeni?“

„Na vse štiri vetrove."

„In česa povsod iščete?“

Kazanovski postoji ter iz žepa na oprsniku privleče medaljon pripet ob zlato verižico ter ga pomoli krivonoscu pred oči; ta pa bere z medaljona v luninem svitu odsevajoče se te tri besede: egalite, liberte, fraternite.

„To je moj evangelij, Ben Saruk, katerega oznanujem po povelji najmodrejšega učenika vsem narodom, vsem stvarem", pravi Kazanovski. „V imenu te trojice podeljujem svoj krst vsem, ki hočejo verovati."

„In v tej trojici, katera je prva oseba ?“ vpraša Ben Saruk.

„No, ni težko vganiti", odgovarja Kazanovski, „egalite je prva, bog oče, iz katerega izhajati hčeri liberte in fraternite.".

„Kako to menite?“ vpraša krivonosec.

„Kako? Tudi vi ste še tako neumni? Naj bo pa. Vam je dano poznati skrivnosti božjega kraljestva. Haha! kako? Poslušajte tedaj, Menahem, nategnite ušesa in vsprimiti besede življenja. Jaz menim to reč tako. Ne svobode, ne pravega bratimstva ne more biti mej ljudmi, dokler eni vkazujejo, drugi vbogajo, eni gospodujejo, drugi hlapčujejo, dokler so eni učeni, drugi nevedni, sploh eni visoki, drugi nizki.“

„In eni bogati, drugi vbogi“, dostavi krivonosec.

„Da, vse to je res, ljubi Menahem", nadaljuje Kazanovski. „In kdo ne vidi, kako nenaravno je tako stanje, kako nezdravo društvo, ki je zidano na tako podlago, pravim, na stanovsko neenakost. Ali ima morda kralj in kdorkoli hoče druge zatirati, ima li več duš v sebi, kaker podložnik, ali je morda njegova duša veča, kakor druzih, ali blažiša, je morda zlata ali srebrna, naša pa železna ali ilovita? Kaka nezmisel to! Kateri neumnež bo zagovarjal tako tiranstvo? ni li ono največi madež v človeški zgodovini? Narava nas je naredila vse enake, a človeška neumnost podložila je ogromno večino ljudi peščici tako zvanih kraljev in knezov in kaker še imenujemo tisto druhal, katera rod človeški zatira in se debeli od njegove srčne krvi. Zatorej pa, živela enakost vseh ljudi! Menahem, to je geslo Kazanovskovo, za katero se že bojujem štirideset let, kateremu zvest ostanem do zadnjega diha. Ko si priborimo enakost, nam pride sama ob sebi svoboda, nam pride bratimstvo, kateri ste prav za prav le veji enega in istega debla; tega ni treba dokazovati vam, Ben Saruk.“

„Da, da, tudi jaz sem že večkrat premišljeval to veliko resnico. Res,“ dejal sem sam pri sebi, „kako lepo bi bilo, videti vse ljudi enake, brate mej seboj, svobodne. In prav tisti in nikdo drug“, mislil sem „bil bi že v starih časih človeštvu obljubljeni odrešenik, ki bi ono razliko mej ljudmi poravnal, kar nekateri imajo preveč, odvzemši dal onim, ki nimajo nič ali premalo: tak pravičen, nepristransk delivec bil bi maziljenec Gospodov, katerega bi blagrovali vsi rodovi na zemlji. Kako pa mislite vresničiti blago idejo enakosti ?“

„Čujte, Ben Saruk, čujte, to je glas vpijočega v puščavi: Obdelajte cesto Gospodovo, poravnajte njegove steze: vsak hrib naj se poniža in dolina naj se poviša, in videlo bo vse meso zveličanje našega Boga“, odgovarja Kazanovski važno in navdušeno. „In spet je pisano: Kdor se povišuje, bode ponižan, a kdor se ponižuje, bode povišan. To je evangelij človeške enakopravnosti. Poravnati treba vse, vgladiti."

„A pričakujem ponižno, da mi izvolite razodeti pomen teh besed", pravi Ben Saruk.

„Zgodi se, kaker želite; toda rečem Vam, da blaga Vaša ušesa, ker veliko jih je želelo slišati, kar Vi slišite, in niso slišali. Hrib, kateri se ošabno povišuje, so vsi mogočnjaki na zemlji, tako v črni, kaker v bagreni suknji, pri oltarji ali na prestolu, vsi, ki hočejo vkazovati in kaznovati, češčeni biti in moljeni, taki morajo se ponižati; dolina pa so vbogi narodi, ki že več tisoč let zdihujejo pod nogami mogočnjakov, teptani in psovani, sužnji, ki so se jarma že tako privadili, da svoje tlačitelje slavijo; to ljudstvo tedaj mora se povišati in postaviti na mesto, katero zasedajo krvoločni posilniki. Ne da se tajiti, težko delo bo to, veliko poguma bo treba, veliko požrtvovavnosti, a tudi premetenosti”, nadaljuje Kazanovski. „Nu, pa bo vender šlo. Že nam služi v to svrho slovstvo, najeli smo v to tudi filozofe, časništvo, vse deluje za nas. Črne vranove jezuitske smo že izgnali, in vsaj toliko dosegli, da se ne pridiga več po šolah o namestnikih Božjih na tej zemlji, o pokorščini, katero smo dolžni crkveni in deželni oblasti zarad Boga, o puntu, češ, da je nepostaven itd.; takih teorij se malo več sliši, a s tem, mislim, storili smo prvi odločiven korak. Le treba zdaj, da po učilnicah in v družini z besedo in pismom razširjamo svobodna načela, in ko se omikanost nasrče novega medu, potem se vsem maziljenim in nemaziljenim oblastnikom tla vdero pod nogami in ponižani bodo, na veke ponižani. A pred vsem seveda potrebujemo pogumnih apostolov, ki to gibanje previdno vodijo in maloverne brate oživljajo, apostolov, med katerimi najzadnji nisem jaz.“

„Vse prav, Kazanovski“, odgovarja pomišljeno Mostovski, „vse prav, vse mi vgaja, a vender dovolite, da Ben Saruk Menahem opozori svojega novega prijatelja na nekaj. Vse prav, kaker sem rekel; le malo preteoretična se mi zde ta načela. Kaj zda vsa teorija? "Pratica, pratica, non grammatica“ — ta je stara prislovica, ki je ni izumel Ben Saruk, ampak se je rodila v sicer tako idealni Italiji. Ben Saruk Menahem pa dovoli si tej prislovici pristaviti drugo nemško, še bolj praktično: „Geld regiert die Welt“. Italijan in Nemec torej, ki zasedata pol Evrope, sta v tem edina, da vsa teorije nič ne velja. A seveda, kar je Italijan bolj splošno in nedoločno izrekel, izrazil se je Nemec bolj konkretno: „Geld regiert die Welt.“ In v tem najbolj praktičnem stavku, dovoljuje si Ben Saruk Menahem najponižniše trditi, tiči vsa modrost. In vi, brat Kazanovski, hočete mej ljudi vvesti popolno enakost, a bogatinov niste sprejeli v svoj program in vender: „Geld regiert die Welt“ ; kaj vam pomaga vsa teorija in filozofija, in šole, časniki in knjige, dokler vam bogatin fige kaže? Nimate še toliko razumnosti, da bi spoznali to resnico? Kaj je zdal grom in blisk Božji na gori Sinaj, kaj vse postave in vse žuganje, in vse obljube in vsa zaveza? Nič, prav nič. Glejte, prišel je nekdo z zlatim teletom in zvabil okoli njega vse ljudstvo; delo njegovih rok so molili, zlato tele. In razsul je tako en sam bogatin vse, kar sta Bog in Mojzes z velikim trudom štirideset dni zidala. Ha, ha! ne postava, ne teorija, ampak: „Geld regiert die Welt“. In tu je treba dela se poprijeti, vse drugo pride samo ob sebi. To je preponižno mnenje, katero se predrzne izraziti Vam najponižnejši sluga, Ben Saruk Menahem."

„Priznati moram, da govorite prav odločno in praktično", odgovarja Kazanovski. "In res, pritožiti se moram sam, da vspeh dosedanjega mojega in mojih bratov delovanja nikaker ni primeren velikemu trudu in žrtvam našim, in temu vzrok bi znalo ravno to biti, kar ste omenili, da nismo dovolj praktični, da treba torej začeti pri najstalniši gotovini, pri denarji, a ne z zračnimi, puhlimi teorijami. Sicer pa nikaker nimate misliti, da naši bratje ne vedo ceniti velike važnosti zlate in srebrne gotovine, ki se najde po žepih bogatinov. Sami čutimo, kako močno pogrešamo tega faktorja, dobro vede, da z ničlami naj se računi in množi koliker se hoče, se vender ne pride iz niča; če se hoče kaj pozitivnega, stalnega včiniti, mora se imeti enot, pozitivnih enot. Vse to torej dobro vemo. A ker so naši bratje nekako nevkretni in se radi le po temi potikajo, iščemo že dalj časa zaveznikov."

„Ha, ha“, zakrohota Ben Saruk Menahem; „kaj ne, takih zaveznikov, ki bi za vami žakelj nosili?"

„Seveda ne praznega", odgovarja Kazanovski; „žakelj, v kateri bi se stekala rumena in bela ruda iz žepov bogatinskih, zaveznikov pravim, ki bi bili nekako izvrševavni ministri postavodajne volje naših bratov. A takih zaveznikov, žalibog, do zdaj nam ni bilo še najti."

„Jojmene“, se čudi Ben Saruk, „g. Kazanovski, ali bi jih mogli najti sposobnejših, kakor so sinovi Abrahamovi, g. Kazanovski, deca Izraelova, pravim?“

„Menite, da?“ vpraša Kazanovski. "Kako pa, ali ne veste, da hoče cesar Abrahamoviče prisiliti, da se naselijo, in začno zemljo obdelovati z lastnimi, pravimi židovskimi rokami, da bodo tako tudi židovi koristni državljani? Le prva tri leta, pravi cesarski vkaz, bodo smeli najeti si krščanskih delavcev, ki jim bodo pomagali, dokler se sami poljskemu delu ne privadijo."

„Abrahamoviče naseliti, prikleniti na njivo Izraelov rod?“ vprašuje Ben Saruk začudeno; „prazno, brezvspešno početje! Sto in sto verig če prineso, Izrael ne bo obdeloval zemlje, Izraelu je odprta pot po vsem svetu. Abraham zapustil je Ur v Kaldeji in prišel v Haran, odtod v Kanaan, in pisano je, da je Abraham semkaj dospevši prehodil deželo do Sihema, odtod pa potoval gredoč in naprej idoč na poldne. In ko je lakota ljudi morila v Kanaanu, potoval je oče Abraham v Egipt, iz Egipta nazaj v obljubljeno deželo. Tudi Izak je rad potoval, Jakob pa živel je več na tujem, kaker doma, dokler se ni z vso družino preselil v Egipt. Vračaje se v obljubljeno deželo so se raji štirideset let klatili po puščavi, kupčevali z Arabci, kaker da bi šli orat kanaanske njive. Res sicer, da jim je postava omejila deželo in jih navezala na njivo, toda Izrael v tem stanu se ni čutil srečnega, zatorej beremo, da so za dobe sodnikov in kraljev vedno malikovali. Babilonska sužnost, ta še le oprostila je dolgo vklenene Abrahamoviče in odprla jim pot po vsej zemlji. Popustivši oralo začeli so kupčevati in menjavati in barantati, da je bilo kaj, po vseh mestih in krajih, a solis ortu usque ad occasum, in razširili so svoje kraljestvo usque ad fines terrae, kaker je Gospod govoril Davidu svojemu služabniku.

In ko se jim je dovolilo vrniti se v domovino, jih je le malo bilo tako brezpametnih, da so babilonsko sužnost zamenjali s prostostjo, ker bilo je vender lepše v Babilonu talente šteti, kaker v obljubljeni deželi zemljo kopati. Zatorej pa tudi se ne bere, da bi po babilonski sužnosti Izrael malikoval. Čemu tudi? Zadovoljni so bili z deležem, katerega jim je Jehova naklonil, in hvaležno so mu od tedaj služili. Res, ta sužnost jih je popolnoma spametila, tu so zamenjali stari jezik in pismo z novejšim, stare nepraktične tradicije pozabivši, poprijeli so se novih praktičnih. Pred so pod črkami iskali skrivno razodenje in vedno sanjarili o Mesiji, ki bi imel veliko trpeti in križan biti, a vkljubu temu podvreči si vse narode in na veke kraljevati!

A babilonski Izrael je kmalu sprevidel abotnost in nepraktičnost takih sanjarij. Zatorej se je poprijel vidne črke in ž njo začel zidati regnum Israel. Stara svetopisemska črka Izraelu služi le v to, da jo rabi za številjenje in celo sv. pismo zanj druge veljave nima, kaker da mu je velika računica; vsaka beseda znači število, tudi Ben in Saruk izraža število, veliko število, Ben Saruk, pravim, ime preponižnega Vam sluge. In Izrael po svetu hodeč in s seboj pismo noseč, daje mrtvim, praznim številkam življenje in resničnost, in tako se spolnjujejo besede starih očakov in prerokov, sicut locutus est per os sanctorum, qui a saeculo sunt, prophetarum eius. In čemu črki staropisemski podkladati drugega pomena, čemu iskati pod njo ali za njo druzega duhovnega nauka in celo morda Mesije križanega? Čemu križ? O ne, ne, Kazanovski le poslušajte, kaj Vam pravi Ben Saruk Menahem, Izrael je bolj pameten, križ in križanega in reve in vboštvo pustil je kristijanom, on pa išče svojega Mesije in njegovega kraljestva in zveličanja v okroglih rumenih in belih kovinah, ki se dajo z roko prijeti, v žep vtakniti, a težko iz žepa izvleči, se dajo števati in preštevati, tudi soštevati, a ne lahko odjemati, tudi deliti ne, kaker bi vsakdo želel, množiti pa brez kraja in konca, in saeculum saeculi. In tako se spolnjujejo nad Izraelom besede Gospodove: Intellectum tibi dabo et instruam te.

In ta prebrisan Izrael da bi šel zdaj orat in kopat? O čakaj še malo, cesar Jožef! Res sicer, da je pisano: et conflabunt gladios in vomeres... toda to vse velja le za krščanske goim, a ne za proste Abrahamoviče. Da, o kristijanih je pisano: Omnes de Saba venient aurum et thus deferentes. Nu, aurum sprejmemo, thus pa radi vrnemo! In kam bi nas priklenili? Na njivo? Na rokodelstvo ? Da bi Izrael noč in dan sedel na stolu, kaker čevljar in krojač ? Kratko nikar! Bog Abrahomov tega ne dovoljuje, njegova volja je, da njegov primogenitus pohaja od juga na sever, od vshoda na zahod ter da vživa dobrote zemlje. In ko so bili nekateri Abrahamoviči tako nespametni, da so iz Babilona z Zorobabelom vrnili se v obljubljeno deželo, jih je Gospod vničil, razdejali so jim Rimljani mesto in tempelj, in jeza Božja jih je raznesla na vse kraje. In ko Izrael se ni razumel Božjega glasu in so hoteli nekateri pozneje za cesarja Julijana zopet zidati tempelj in mesto, poslal jim je Gospod iz globočine zemlje ogenj — ignem urentem — ki je končal predrzno početje in zopet so se razpršili po zemlji, ker volja Gospodova je, da Izrael potuje, kakor oče Abraham, iz Ur v Haram, od tod v Kanaan in Egipt, zdaj na poludne, zdaj na polunoč, kaker ga vodi roka Božja, dokler ne pride magnus dies Domini, ko jim Abraham odpre nebeška vrata.“

„Ben Saruk Menahem“, odgovarja Kazanovski, „skoro da me boste prepričali o resnici svojih besed, govorite namreč temeljito, navdušeno, da ni moč vstavljati se Vašemu dokazovanju. Res, urnejših in kretnejših posredovavcev mej vbogimi in bogatimi, ročnejših nositeljev vsega premičnega blaga, bi bratje moji ne mogli najti, kakor so Abrahamoviči.“

„Njihovo ročnost — nadaljuje krivonosec — v tej stroki se Ben Saruk Menahem preponižno upa dokazovati tudi iz zgodovine, ako je všeč gospodu njegovemu Kazanovskemu. Ko so pradedje ponižnih Vaših in Vaših bratov slug iz Egipta se vrnili v obljubljeno deželo, pobrali so Egipčanom zlato in srebrno posodo in dragoceno obleko. Že v tempeljnu so pridno menjavali in šteli in prodajali. Tudi v Rimu so kupčevali in barantali, postavili so svoje mize po vseh večih mestih, kjer se je le dalo kaj menjavati. Abrahamoviči nadalje so služili zvesto Mavrom v Španiji, kjer so jim vestno opravljali denarstvene reči, tirjali od podložnikov davek. In v srednjem veku nosili so povsod žakelj in plačevali, kdor je potreboval. In ni je bilo kupčije, ne pogodbe, katere bi se Izrael ne bil vdeležil. Če se jih je pa pri tem poslu kaj prijelo, no, kdo bo zameril? Saj stoji zapisano: non ligabis bovi trituranti os. Saj je vreden delavec svojega plačila, in nič več kaker žasluženo plačilo niso tirjali otroci Izraelovi. Seveda so jim goim vedno zavidali in večkrat na-nje planivši ropali jih in pobijali, a Bog Abrahamov se je ponižanega Izraela vselej vsmilil ter ga z nova povzdignil.“

„Po tem takem bi pa res kazalo Abrahamoriče izvoliti si v zaveznike?“ pravi Kazanovski.

„Da, da, in tako bodo bratje gospoda preponižnega Ben Saruka imeli za seboj vedno pripravne sluge, ki jim bodo žakelj nosili in zbrano blago vestno shranjevali“, odgovarja Menahem.

„Hranili, seveda, le začasno?“ zavrne Kazanovski.

„Nu, Abrahamoviči pa so že prevestni, da bi morda mislili osvojiti si, kar ni njihovega, sveto, narodno blago, oskrbniki hočejo biti in nič več; le obresti seveda si bodo upali preponižno tirjati, ne velikih, dvajset do štirdeset, največ petdeset od sto, in zadovoljni bodo sluge Vaših bratov, zadovoljni popolnoma. Nu, zraven tega pa, če jih še kaj od strani doleti, kaj takega, kar bi se ne dalo stlačiti v žakelj ali porabiti se za splošne namene, nu, kaj takega seveda volili bodo ponižni sluge Vaših bratov sebi v prid obrniti, kaj takega, kar bo sploh po vrhu, nebistveno in brezpotrebno, kakor bi bilo n.pr. peto kolo pri vozu, dasi bi bilo zlato ali srebrno, ali pa kar bi znalo biti škodljivo bližnjemu, kaker je bilo zlato tele ljudstvu v puščavi ali pa preveliko bogastvo in slava Salomonu, potem seveda bo dolžnost preponižnih slug Vaših bratov, kaj takega skriti in obdržati ter o priložnosti obrniti v slavo Božjo ali v prid človeštvu.

Sicer pa se zdi preponižnemu slugi svojega gospoda popolnoma brezpotrebno, da celo škodljivo, zdaj že razpravljati ono vprašanje: ali začasno, ali za vedno, z obrestmi ali brez njih in s kakimi obrestmi — to vse spada v daljno prihodnost; kdor hoče svoje reči dobro opravljati, ne sme na več reči ob enem misliti... Tako tudi mi pustimo daljno prihodnost, in mislimo za zdaj na bližnjo: in ta bližnja nam naklada pred vsem žakelj napolniti; do vrha napolniti, pravim in sicer v rokah sinov Abrahamovih, drugače ravnati bi bilo nepraktično; saj vender je treba suknjo obleči in nositi, predno se jo raztrga in beraču da. Spravimo kaj skupaj, potem hočemo že deliti in sicer vse po bratovsko, ne pozabivši besed: beatius est magis accipere quam dare, a še manj: beati possidentes. In tako tudi mi. In kar se tiče časa, zadovoljen bode Izrael, da se mu dovoli vsaj nekaj dni, pravim: quoniam mille anni sicut dies una. To je filozofija, Kazanovski, čemu pa še onih zračnih idealov?“

„Vem dobro, a brez filozofije v našem veku ne da se nič opraviti; vse se mora znanstveno in učeno vtemeljiti, drugače se ne bo dal nikdo navdušiti za naše podjetje“, odgovarja Kazanovski.

„I, nu pa, morda misli gospod preponižnega sluge, da Izrael nima filozofov In kakšnih še! Spinoza, pravim, Baruk Spinoza, kak filozof, filozof absolutne enakosti! Ni li on prvi izrekel največe skrivnosti vse modrosti, skrivnost namreč, da je le ena substancija, ki se v posamnih rečeh razodeva, tako da ni razločka mej človekom in človekom, mej živaljo in živaljo, in ako hočete, tudi ne mej človekom, živaljo in rastlino, in na zadnje mej rudo in človekom, posebno ako je ruda žlahtnejša, ker vse je le eno, ena sama božja substancija. Tak je Spinoza, Baruk Abrahamovič, pravim. In vi hočete vvesti mej ljudi enakost, kje, prosim, boste našli filozofije, ki vam v to bolje vgaja? Prosim, ali ni Baruk Spinoza kar navlašč stvarjen v pospeševanje blagih vzorov, katere želi vresničiti preponižnega sluge gospod in njegovi bratje?“

„Zmogli ste, amice, Kazanovski se ne more dalje vstavljati zmagovavni logiki prijatelja Ben Saruka. Bodi torej sklenjena zveza“, pravi Kazanovski slovesno ter vdari mu v desnico.

„Večna zveza“, odgovarja Menahem, „vi boste molzli, a Izrael bo preponižno podložil golido in lovil in vestno pazil, da se ne izgubi nobena kapljica. “

„In geslo združenemu delovanju?" vpraša Kazanovski.

„I nu“, odgovarja Menahem, „isto geslo bodi, katero je staremu Rimu podvrglo celo zemljo: divide et impera!“

„Velja: divide et impera! “ odgovarja Kazanovski.

„Divide et impera!“ vsklikneta oba.