Ob muslimanskem umoru francoskega duhovnika Hamela

Ob umoru francoskega duhovnika Jacquesa Hamela v cerkvi, bi bilo mogoče marsikaj povedati in izreči, a veliko je bilo že povedanega. Sveta Cerkev že stoletja in desetletja opozarja na to, kam nas bo pripeljal liberalizem in prej ali slej je moral Bog dopustiti, da so se muslimani spravili na katoliškega duhovnika.
    
Vendar pa vseeno velja opozoriti na nek pojav, o katerem pa se ne bo veliko slišalo. Ta pojav je, da si nekateri liberalni ali "klasično liberalni" elementi dovolijo ob tem umoru s prstom kazati na papeža Frančiška. Kdor je zaveden katoličan namreč ve, da moramo ostajati papežu lojalni ne glede na to kdo sedi na petrovem sedežu.
     
Tako levičarji, kot hinavski desničarji danes žugajo proti papežu, kakor da bi bil papež kriv za smrt tega duhovnika. Preden nadaljujemo si moramo nekaj razjasniti. Ta duhovnik, ki je umrl za sveto vero pod rokami muslimanov, je bil katoliški duhovnik, to pa pomeni, da je med drugim duhovno in fizično branil avtoriteto škofov in papeža. Izkoriščati smrt katoliškega duhovnika za pogrom nad papežem, je zato toliko bolj absurdno in nedopustno. Trdno verjamem, da bi ta duhovnik prav goreče nasprotoval vsakomur, ki bi na tako podel način napadal papeža.
        
 Sedaj pa si oglejmo kaj pravzaprav očitajo papežu ti hinavci, med katerimi je mnogo takšnih, ki pravijo zase, da so katoličani. Tu se pokaže v vsej luči izrek "biti bolj papeški od papeža". Oni krivijo papeža v prvi vrsti zato, ker je od začetka papeževanja poudarjal nujnost sprejemanja teh, ki potrebujejo pribežališče. To pa so predvsem ljudje iz arabskih dežel, med njimi velika večina muslimanov. Njegova drža je torej načelna in do skrajnosti zaostruje tisto ljubezen, ki jo je odkril zadnji koncil. A to še nič ne pomeni.
      
Ob presojanju dejanj papeža se moramo namreč ozrti na zgodovino Evrope in vlogo papežev pri njej. brez težav lahko zaključimo, dapapeštvo nima nobene realne politične moči že vse od konca druge svetovne vojne, ko je zmaga liberalizma s seboj privlekla dokončno razkristjanjenje držav in posledično še posameznikov.
     
Zato je največja hinavščina, da nekdo s prstom kaže na papeževe besede, kljub temu, da se dobro zaveda, da se niti sam, kaj šele državne aparature, ne drži in ne izpolnjuje cerkvenega nauka, ki ga papeštvo zagovarja. Kajti ako se posameznik ne zmeni za papežev nauk na področju morale, zakaj se vendar vtika v papežev nauk na področju begunske problematike? Gre za golo hinavščino, ki izvira iz prikritega, a nič manj satanskega, sovraštva do institucije papeža. Kajti kdor namreč napada papeža, ni in se ne more imenovati za katoličana, ker če bi hotel katoličan biti, bi moral iskreno izpovedovati vero v sveto katoliško Cerkev in torej tudi v papeža.
      
Kot rečeno, papež nima nobene realne politične moči inzgodovina, tudi najbolj bližnja, nas je naučila, da papeževe besede padejo na plodna tla v politiki edinole takrat, kadar so naključno skladne z agendo politike, nikdar pa se ni zgodilo v nedavni zgodovini, da bi papež krojil smernice politike in družbenih tokov. Obenem pa je še bolj jasno, da papež tudi ni navlekel vseh teh priseljencev v Evropo. To so storile leve in desne stranke, ki niso nikdar pomišljale odreči se svojim liberal-demokratskim idealom. Med te stranke sodijo tudi tiste, ki so danes tako glasne in tudi tiste, ki jih ti, ki papeža napadajo, povišujejo in poveličujejo.
      
Kajti trenutni papež je zgolj priporočal usmiljenje do beguncev, ki v zadnjih nekaj letih prodirajo v Evropo, to pa je nekaj povsem drugega. Kajti značilno za ljudi, ki jih znenada zelo srkbi za kulturno podobo Evrope in krščansko izročilo, je, da še pet let nazaj niso nič vedeli o kakšni priseljenski problematiki, kaj šele deset let nazaj. Kajti v obdobju debelih krav, so prav stranke, ki jih sami volijo, na stežaj odpirale vrata priseljencem, da bi si tako zagotovili ceneno delovno silo za svoj kapitalistični raj. Tedaj so vihali nosove nad nacionalisti, ki so že dolgo opozarjali na etnično preobražanje Evrope.
    
Za te hinavce je značilno, da priseljensko kriminaliteto, ki jo je mogoče zasledovati že več kot dvajset let, prelagajo na begunce. Zato neprestano poslušamo ob vsakem posilstvu in vsakem napadu in vsakem umoru o beguncih, namesto da bi pogledali resnici v obraz in priznali, da večino te kriminalitete vršijo ljudje, ki so že desetletja v Evropi, ali pa so celo rojeni v Evropi. Ti hinavci, ki danes vejo toliko povedati o beguncih, so očitno prespali zadnjih deset let in se niso brigali za spreminjanje podobe francoskih predmestij in za velike francoske mladinske izgrede, da si danes drznejo odkrivati toplo vodo z begunci. Stopnja liberalizma v njihovi krvi je tako visoka, da so priseljensko problematiko odkrili šele, ko so videli velike kolone beguncev, ki so se valile prek naših meja. Prej so bili slepi za spreminjanje podobe evropskih prestolnic.
     
Zato je naravnost smešno, da si ti isti ljudje drznejo kazati s prstom na papeža, ki ga takrat, ko so leve in desne vlade spuščale priseljence v Evropo, v Evropi še bilo ni. Namesto, da iščejo ti hinavci krivca na prestolu petrovem, naj raje izstavijo račun sebi in svojemu trebuhu, ki jim je toliko let zastiral pogled na to problematiko. Izstavijo naj račun tudi tisti politiki, ki je branila protikrščanski in samomorilni liberal-demokratski ustroj Evrope, pa so jo ravno oni volili in jo še danes volijo.
         
Kajti paradoks je, da danes vsi ti hinavci žugajo proti papežu, ko pa so njegovi predniki v znamenitih okrožnicah svarili pred liberalizmom in napovedovali, kaj se bo zgodilo z Evropo, če se bo podala v prostozidarske zanke sekularne države in razkristjanjene družbe, so pa žugali proti njim. Papeštvo nas ni spravilo v to zmešnjavo, niti ni papeštvo pripravilo mrtvaškega odra za samomorilno ostarelo Evropo, vse to so storile leve in desne stranke, ki so se zoper papeško voljo zaklinjale na liberalistične ideale.
         
Ko so papeži oznanjali nujo po priviligiranem položaju katoliške vere v državah, ko so oznanjali, da države ne smejo biti versko indiferentne, so se liberalci smejali, leve in desne demokratarske stranke, pa se za opozorila niso zmenile. Danes pa se lahko papež smeji tem "klasičnim" liberalcem, ki kot kokoši letajo naokrog in iščejo rešitev za svojo dekadentno družbo, kjer je največji ideal svoboda v izprijenosti. O, prelepa ironija.
   
Bog živi papeža Frančiška.
       
-NeoDomobranec

Izdajalci, kolaboranti - jezik nove desnice

Zadnja leta se veliko govori o t.i. "novi levici". Prepričanje namreč je, da se ta kontemporarna "nova" levica, kot jo poznamo danes, bistveno razlikuje od "tradicionalne" levice industrialističnega tipa. Te predpostavke so dokazljivo napačne, kar pa je še bolj paradoksalno je zgolj to, da je v resnici le kontemporarna desnica "nova desnica". Kajti "nova desnica" je tista, ki danes zagovarja vse tisto, kar je nekdaj zagovarjala levica in nova desnica je tista, ki se je postavila za varuhinjo kapitalizma in materialistično-naturalistične percepcije sveta in družbe.
       
Značilno za to novo desnico, je predvsem to, da z nekim časovnim zamikom mimikira levico, katera pa se po načelu progresivizma, vedno bolj razvija in razvija. Klasični primer tega je prav deviantno seksualno obnašanje, ki ga desnica sprva zavrača kot škodljivega, naposled pa ga sprejme in se loti celo urejanja čimboljše zakonodaje zanj. Vendar pa lahko to mimikiranje zasledujemo tudi na podrobnostih, denimo prav v jeziku, ki ga začne nova desnica uporabljati.
       
Pri nas v Sloveniji imamo z novo desnico toliko večji problem, ker med njo in avtentično predvojno desnico, praktično ni nobene kontinuitete. To je pač zasluga komunizma, ki je onemogočal vsakakršno avtentično opozicijo in je naposled svojo opozocijo našel v vrstah lastnega režima. Komunistična mladina, nekdanji komunisti, liberalni del komunistov, komunistični disidenti, vsi ti so sestavljali opozicijo. Z nekaj izjemami na kmetski strani, je bil torej večji del opozicije komunistom, pravzaprav ex-komunističen.
    
To pa se jasno odraža v jeziku. Poglejmo si besede, ki jih uporablja velik del "nove desnice". "Levi fašizem" je bila že ena takih skovank, ki nima nobenega realnega pomena, temveč bazira na komunistični taktiki, ki vzame skupino nasprotnikov in poleg besede fašizem uporabi še njeno ime kot pridevnik. Tako so komunisti v katoliškem občestvu videli svoje nasprotnike in so vzeli besedo fašizem, ter dodali pridevnik "klero" oz. "klerikalni". Komunisti so poznali celo vrsto takšnih fašizmov, ki so jih kovali poljubno, glede na svoje nasprotnike. Iz tega razloga je uporaba besedne zveze "levi fašizem" toliko bolj neprimerna, ker gre za komunistično taktiko. Namreč nobene potrebe ni, da bi uporabljali to besedno zvezo za ljudi, ki so ideološki in fizični potomci komunistov. Seveda razen, če nekdo ne želi uporabljati besede "komunizem" ali "komunisti" v tej obliki.
     
Druga beseda, ki se je razpasla na "novi desnici" pa je beseda izdajalec/kolaborant/kolaborirati. Ta beseda ima posebej na naših tleh sila specifično konotacijo, ker je bila primarno uporabljana kot ideološka oznaka za nasprotnike komunistov in kasneje komunističnega režima. Beseda kolaborant je po desetletjih popolnoma nesmiselne in protislovne rabe te besede, postala beseda iz komunističnega slovarja, ki je nihče ne more več jemati brez konotacije, ki jo je nanjo navesil komunizem. Zato je naravnost nesmiselno, da "nova desnica" uporablja to besedo.
 
A ravno zato, ker je "nova" ta desnica, jo uporablja, in uporablja jo pogosto, prepogosto. Imamo na tisoče primerov, ko novi desničarji tolčejo to besedo vsepovprek, ne da bi jih zadela enostavna samorefleksija in bi videli, komu zares koristijo, ko sprejemajo ta avtentično komunističen način izražanja.
     
Ena najbolj vztrajnih zagovornic te besede je Maja Sunčič, ki v svojih kolumnah ponavadi napada prominentne osebnosti na desnici, a ji ni tuj niti napad na kardinala. Značilno zanjo pa je, da skoraj ne zmore spisati kolumne, ne da bi v njej uporabila besedo kolaborant in izdajalec. Gre pa še celo dlje, po njeni logiki določeni osebi pristoji ta oznaka, že če samo pohvali neko drugo, njej neljubo osebo, ali pa če se samo pogovarja z osebo, ki je znanka njej neljube osebe. Ta logika bi sodila v hodnike in predavalnice kake srednje šole, kjer se najstnice prepirajo zakaj se katera druži s katero, če pa sta onidve sprti. In cinično bi se dalo celo zaključiti, da je morda prav to dokaz, zakaj se ženske ne bi smele pečati s političnimi vprašanji, saj jih namreč vodijo čustva, ne pa razum.
      
A Sunčičevi bi dali za prav, vkolikor bi v svojem pisanju ostajala načelna in bi dejansko zahtevala netolerantnost in brezkompromisnost, ko govori o izdajalcih in kolaborantih. Vendar je jasno, da ne gre za načela. Ko je v eni svojih kolumen napadla Omana, ki da je nekoč pohvalil Kučana, ni obenem napadla tudi Janše, ki je tudi pohvalil Kučana za njegovo vlogo pri osamosvajanju. In spet nam je pred očmi kakšna srednja šola z najstnicami in njihovim pričkanjem, ki pa ostajajo zvesta neformalni hierarhiji med njimi.
     
Vendar pa stvari niso tako banalne. Sunčičeva namreč uporablja tudi izrazje, ki ga v slovenskem prostoru redko slišimo, kadar pa ga, se pojavi v rdečih časopisih. Ta beseda je "črno", kot oznaka za katoliško udejstvovanje v politiki ali celo civilni družbi. Zato ona govori o "črno-rdeči" navezi, ko govori o kardinalu Rodetu. Ta zaničevalen odnos do katoliške hierarhije, ki danes dejansko nima nobene realne politične moči v svojih rokah, je naravnost dokaz, zakaj se Sunčičeva tako rada poslužuje besede kolaborant/izdajalec. Zato, ker sama nič ne čuti do predvojne desne politike in tradicionalističnega pola slovenskega naroda, ki je zastavil vse, tudi svoja življenja, zoper komunizem.
      
Kajti o "črni gardi", ki jo je treba pahniti v kot, so govorili liberalci pred vojnama, so govorili komunisti med in po vojni in danes govorijo prominentni kolumnaši "nove desnice". Prav tako so o "narodnih izdajalcih" govorili liberalci starega kova pred vojnama, ko so obtoževali katoličane manjka narodne zavesti, so govorili komunisti med in po vojni, ko so revolucijo skrivali pod krinko NOB in danes govorijo kolumnaši nove desnice, ko jim ni všeč, kdo se s kom druži ali pogovarja na javnih omizjih ipd.
    
S preučevanjem jezika, ki ga nova desnica uporablja, lahko brez večjih pretresov ugotovimo čigava dejanska kontinuiteta je ta nova desnica in kdo so njeni resnični "sovražniki".

Politika je kriva!

V zadnjih desetletjih prevladuje po Evropi sila čudno mišljenje, v oziru na politiko. To se posebej kaže tudi sedaj, ko Evropo pretresajo valovi nasilja. To mišljenje je v tem, da mnogi politiko, torej parlamentarno večstrankarsko demokracijo, razumejo kot neke vrste neo-monarhizem. Namreč mnogi govorijo o "krivdi politikov", o krivdi te ali one stranke, te ali one politične misli, kakor da bi sami ne imeli nobenega vpliva na to politiko. Iz njihovih besed se zdi, kakor da bi ti politiki (poslanci in ministri), ne bili izvoljeni od ljudstva v parlament, temveč bi bili v parlament kar maziljeni. Mnogi danes na zahodu politiko razumejo kot neke vrste kler ali aristokracijo.
      
To mišljenje, ki projicira odgovornost vsake vrste, na politiko, kot neko zaprto kliko, do katere imajo dostop le oni, ki jim po žilah teče modra kri, ali pa, ki so maziljeni vanjo, je vendar simptom moderne zahodne družbe, ki se rada veliko pritožuje, a nič ne naredi.
      
Ko slišimo, da določeni krogi trdijo, da bo ta in ta politik nosil odgovornost, da bo nosila odgovornost ta in ta politična stranka in ta in ta vlada, se moramo zavedati, da vse to niti najmanj ne drži. Odgovornost bo na koncu vendarle nosil narod sam. Odgovornost pa je treba, kar se tiče politike, terjati na dveh ravneh. Prva odgovornost leži na tistih, ki so določeno politiko izvolili. To predvsem velja za vse tiste sredinarje, ki volijo le kakor jim narekuje njihov trebuh, namreč v želji, da bi ostajal poln. To so buržuji in proletarci, ki se za politiko ne brigajo dosti, a požrejo in prebavijo vse, kar jim politično-ekonomski časopisi servirajo. Njihov glas na volitvah sledi smernici "splošnega konsenza", ki se jim prilepi na čelo pred vsakimi volitvami. So popolnoma brez vsakih načel in volijo le tiste, ki znajo dovolj prepričljivo ponavljati mantre o "napredku, spravi, povezovalnosti, spodbudah malim podjetjem" in podobnim "nepopulističnim" populizmom.
   
Druga odgovornost pa stoji na temelju politične strankarske vključenosti. Ta odgovornost je zahtevnejša, a nikogar ta pridevnik od nje ne odvezuje. Večstrankarska demokracija ne pomeni, da je državljanu dano, da ob vsakokratnih volitvah na lističu obkroži logo ene od strank. Večstrankarska demokracija pomeni, da se lahko državljani povezujejo v politične stranke in z njimi nastopajo na volitvah. To pomeni, da vsi ti, ki danes govorijo o odgovornosti politikov za razmere v Evropi, s tem le zakrivajo odsotnost vsakega lastnega političnega angažmaja. Če nobena od obstoječih strank ne zavzema pozicij, ki jih zavzema določen del državljanov, potem bi bilo logično, da ta del državljanov ustanovi lastno stranko.
       
Vendar pa danes Evropejca skrbi le, da je napitan in napojen. Skrbi ga le, da se lahko "zabava" na sto in en način, ne prevzema odgovornosti za lasten narod in se utaplja v dekadentnih izumih svetovne kapitalistične plutokracije. Ko pa njegovo nemoralno obnašanje začne izdajati račun, rad iz svojega oblazinjenega fotelja glasno kriči na politike.
     
Kapitalizem in socializem sta dva materialistična sistema, ki oba ponujata raj. Edina razlika je le v tem, da kapitalizem ta raj tudi dejansko ustvari za sorazmerno večino državljanov, in to ga dela usodnejšega od socializma, ki raja ni sposoben ustvariti. Dekadenca namreč nastopi tedaj, ko imajo ljudje vsega dovolj.
      
-NeoDomobranec

Alternativna desnica in katolištvo

Protislovja alternativne desnice

            
O AltRight ali po naše: alternativni desnici, smo na tem blogu že nekaj pisali. Od tedaj pa sta se njen vpliv in prepoznavnost nekoliko raztegnila čez ozke robove, ki jih je dolgo zasedala. Da se danes vračamo k tej temi, je razlog predvsem v vprašanju, ki se je glasilo, ali lahko papeževi "liberalni" komentarji škodijo možnostim, da postane katolicizem prevladujoča religija na tej alternativni desnici?
  
Alternativno desnico smo že pogledali iz vidika "pick-up art"-a, ki je bil z njo na nek čuden način močno, celo neločljivo zvezan. Zaključili smo, da se morata neo-reakcija, vkolikor skuša biti podobna avtentični reakciji, in "umetništvo osvajanja", nujno izključevati iz načelnega vidika. Vkolikor bi nekdo vendar vztrajal, da se gre za praktični vidik, bi že naredil napako, da bi dal svojim neo-reakcionarnim (NRx) idejam videz nesmisla, katerega načel, se ne more držati niti ta, ki trdi da je sam NRx. Sedaj pa je čas, da si to alternativno desnico ogledamo še iz političnega in religioznega vidika.
       
Znan je primer Ricka Wilsona, ki je alternativno desnico opisal na zelo slikovit način in resnica je, da alternativna desnica postaja nekakšen desni "tumblr". Težko boste našli bolj nedosledno in protislovno skupino raznih pogledov, kot je alternativna desnica. Alternativno desnico se opisuje na razne načine in v nekem danem trenutku se vrti okrog "pick-up art"-a, v drugem okrog nezanimivih "meme"-ov in v tretjem okrog "identitete". Ključno za razumevanje tega pojava pa je, da gre za "gibanje", ki izključno domuje na internetu in je iz tega razloga posvojila za svoje delovanje vse taktike in prijeme spleta. Alternativna desnica je tako v tem trenutku nekakšen križanec med 4chan-om in tumblr-jem.
   
Ta opis namreč zajame največji delež tega pojava. Seveda pa se pod to oznako uvrščajo tudi mnogi, ki premorejo več intelektualnega razpona, kot ga je potrebno za ustvarjanje nesmiselnih meme-ov in potvarjanja citatov. Res, med največjimi dosežki alternativne desnice najdemo predvsem prirejanje besedil pesmi iz Disneyevih filmov in nesmiselno povezovanje raznih kontemporarnih pop pevk z rasno-realističnimi citati, ki jih same niso nikdar izrekle. A tudi ti, ki so dejansko zmožni spisati nek članek, ponavadi radi zapadajo v protislovja.
     
Najočitnejše protislovje, ki močno bode v oči je denimo prav kombiniranje t.i. "tradicionalizma" s kapitalizmom oz. svobodim tržnim gospodarstvom. Podobno velja za njihovo načelno "odklanjanje" demokracije v korist "monarhije". Pri tem pa nimajo dejansko neke monarhistične alternative demokraciji, temveč je to ponavadi le njihova krinka, da bi izgledali bolj radikalni. Kajti večina alternativnih desničarjev se vseeno še vedno močno izreka za slehern princip demokracije in se mu ne misli odreči.
     
Zakaj pa je alternativna desnica tako gnila alternativa kontemporarni kapitalistični desnici? Zato, ker izvira iz ZDA, s tem pa s seboj vlači težko prtljago amerikanističnih fundamentov. Tako na alternativni desnici ni nikogar, ki bi se dejansko hotel odreči amerikanističnim "idealom" in ravno to dela iz alternativne desnice pohabljeno karikaturo mladinskega desničarskega libertarnega gibanja.
           

Normalizacija nenormalnega

      
Najnižje dno je alternativna desnica, ki se je sicer dolgo pečala izključno s t.i. NRx (neo-reakcionizmom), dosegla ko je za svojo maskoto vzela žurnalista nekega judovskega novinarskega portala Breitbart, Mila Yiannopoulosa. Yiannopoulos, ki sam sebe imenuje za "agenta provokatorja", je karikatura tega, kar je v današnjih časih postala desnica, tudi tista desnica, ki se dela bolj radikalno. Homoseksualec, ki nikdar ne neha razglabljati o svojem nemoralnem življenju, se obenem deklarira za katoličana in konservativca. Ta "provokator", se je kontemporarni (alternativni) desnici prikupil, s svojimi napadi na feminizem in levičarsko "nedemokratičnost" in cenzuro svobodnega izražanja.
          
(Alternativna) desnica ga je vzela za svojega in začela sama sebe prepričevati, da je Yiannopoulos odlična maskota, saj kot pripadnik "manjšine" (beseda "manjšina" je tu v narekovajih z namenom; glej blog: "Vrhunec kulturne revolucije") lahko govori in izreka stavke in besedne zveze, ki jih demokracija posamezniku iz "večine", ne dovoljuje. A že na daleč se je videlo, da Yiannopoulosov namen ni zares zavzemanje za konservativizem ali celo širjenje poznavanja "alternativne desnice", njegov namen je bil le eden. Normalizacija "homoseksualnih konservativcev / desničarjev itd." In zares je kmalu "alternativna desnica" zdrsnila v nekaj, kar naj bi bilo "radikalno novo klasično liberalstvo", ali s kodnim imenom "nova prava levica" (tu naj bralca ne zmede izraz "nova levica", ki ga mnogi neo-liberalci uporabljajo za kontemporarno levico, kljub temu, da jim še ni uspelo dokazati kaj zares novega je na tej "novi levici"). Že po enostavnem iskanju na YouTubu lahko najdemo kompilacijo izjav raznih samodeklariranih alternativnih desničarjev, ki smatrajo deviantno seksualno obnašanje za nekaj normalnega, celo pozitivnega.
     
Če se je še pred kratkim lahko smatralo, da je "mladinski desni libertarizem", ki je imel prav tako svoj izvor v ZDA, postal zbirališče najrazličnejših političnih "degenerirancev", pa lahko sedaj to trdimo tudi za alternativno desnico. Kajti paradoks je v tem, da alternativna desnica nikoli ni zapustila idealov libertarizma, saj je velika množica libertarcev dejansko migrirala v alternativno desnico. In tu že spet naletimo na dejanski izvor vseh težav, ki jih ima tako "bela nacionalistična desnica", kot libertarna in alternativna desnica. Ta problem je politični amerikanizem.
       
Zavedamo se, da je tudi na alternativni desnici, predvsem v njenih začetkih (alternativna desnica ni star pojav, a vendar je v roku sedmih let doživela že svoj lasten propad), bilo mnogo piscev, ki so v teoriji odklanjali tako demokracijo kot vse amerikanistične ideale 1776 revolucije, vendar pa se te teorije niso nikdar držali, ko so morali komunicirati s širšim (relativno širšim) krogom ljudi. Zato je večina alternativne desnice sprejela tako Yiannopoulosa, kot Trumpa. Vselej so se vračali nazaj k revolucionarnim idealom. V tem leži tudi glavni problem evropske kontemporarne desnice in njenih skrajnejših alternativ. Vse črpajo svoj navdih iz Amerike, z razliko od predvojnih političnih gibanj na robu desnice, ki so vse bazirale na avtentično evropskih piscih in mislecih in ki v so v sebi, v večini primerov, imeli še veliko pred-revolucionarnih inspiracij.
             

"Če alternativnemu desničarju snamete vse njegove simbole in slike, ki jih obeša po družbenih omrežjih, boste pod njimi našli navadnega libertarca."

     
Amerikanci namreč niso sposobni poiskati izvir svojih težav, ker so sami post-revolucionaren narod in celo tisti, ki se sami deklarirajo za monarhijo, imajo veliko težav z lastno identiteto. Tako na primer je bilo mogoče celo na nekem katoliško-tradicionalističnem podcastu, na katerem so govorili mladeniči, ki bi same sebe gotovo imenovali za "alternativne desničarje", slišati, da naj bi Cerkev obsodila le dve "obliki vladanja", ti dve pa sta komunizem in nacional-socializem. S takšnim mišljenjem, ki smatra celo Cerkveno politično doktrino za fundamentalno demokratično, si pač ljudje cementirajo svoj amerikanistični pogled na zgodovino. Resnica namreč je, da Cerkev ni obsodila nacional-socializma kot način vladanja, temveč je obsodila le nacional-socializem v njegovem poganskem čaščenju krvi. Kajti Cerkev se nikdar ni izrekala, da je neka oblika vladanja boljša od druge, saj je vsaka oblika vladanja dobra, če pomaga človeku do končnega cilja, ki je zveličanje pri Bogu. Če bi logika tega katoliškega alternativnega desničarja zdržala, bi potem Cerkev morala obsoditi tudi splošno demokracijo, saj se ravno v njej pojavlja najstriktnejši sekularizem, takoj za komunizmom.
       
Zato je alternativna desnica v resnici popolnoma libertarna, kljub temu, da svojo libertarnost zakrinkava celo z nacional-socialističnimi kdaj pa celo s fašističnimi, v večini primerov pa z monarhističnimi simboli. Vsi ti simboli in vsa množica nesmiselnih "meme"-ov, ki jih alternativna desnica objavlja, pa ne more zakriti njihovega libertarizma. Če alternativnemu desničarju snamete vse njegove simbole in slike, ki jih obeša po družbenih omrežjih, boste pod njimi našli navadnega libertarca.
   
Iz tega razloga je potem tudi jasno, da "alternativna desnica" nikdar ne bo katoliška in treba je poudariti, da katolištvo v njej tudi nima kaj iskati. Tisti del alternativne desnice, ki se deklarira za katoliškega, se mora namreč zavedati, da avtentična katoliška politika zahteva desekularizacijo države, korporativistično gospodarsko politiko in močno ter avtoritarno državo, ki skrbi za nravno zdravje svojih državljanov. V avtentični katoliški politiki ni mesta za libertarne ideale in kapitalizem.
    
-NeoDomobranec