"Čim bolj komplicirane postajajo oblike civilizacije, tem bolj je utesnjena svoboda poedinca."
-Benito Mussolini
Nasprotje t.i. kulturi zgražanja stoji na novi, predvsem tisti skrajnejši desnici, kultura poenostavljanja. Poenostavljanje in določene poenostavitve so gotovo nujne in logične za vsako politično misel in gibanje, a ta poenostavljanja morajo bazirati na konkretno in koherentno zaključenih miselnih sistemih, ki zmorejo takojšnje reakcije na ugovore zoper poenostavitve in posledično ponudijo kompleksnejše razlage problemov in potencialnih rešitev. A videti je, da vse prepogosto takšna poenostavljanja stojijo sama zase in velijo, da morejo odgovoriti na vse bistvene ugovore.
Pred časom je na Youtubeu obstajal kanal z imenom Evalion. Na njem je najstnica odstirala resnico o Hitlerju in nacionalsocializmu. Posebej je lahko padel ta kanal v oči po tistem, ko so se določeni posamezniki znotraj belega nacionalizma začeli spraševati, kako da jih ta najstnica prehiteva v njihovih prizadevanjih in je s svojo pojavo neprimerljivo uspešnejša. Dilema, ki se je torej porajala je bila v tem, ali je Evalion koristna za alt-right in sploh revizionistični beli nacionalizem, ali pa je nekoristna. Njihov zaključek je bil pretežno: koristna, saj naj bi pomagala gibanju. A kaj kmalu se je izkazalo, da je bila vse skupaj le muha pozornosti lačne najstnice in le redki se še spominjajo njenih izvajanj.
Njen primer je namreč simptomatičen za poenostavljanje v primeru narodnega socializma. Kaj je ona sploh trdila? Trdila je, da je bil narodni socializem popolnoma brezmadežen politični sistem, Hitler pa je bil zelo dober človek. Torej je šlo za zrcaljenje prevladujočega negativnega tretiranja teh pojavov v direktno obratno pozitivno tretiranje. Šlo je za enostavno poenostavljanje. Isto velja za njeno zadržanje do židov, ki v maniri siljenega iskanja razlogov problematičnosti zahodne družbe ponuja lahke, enostavne odgovore. Poenostavitve.
A narodni socializem, tako kot vsaka druga politična realizacija ima svoje hibe in napake in se ga torej ne more presojati v relaciji črno-belo. Edina politična kreacija, ki nima hib in je popolnoma dobra je le tista, ki še ni bila realizirana, ki še vedno tiči v idealizacijah teorije. In na koncu je ta Evalion pristala zopet na prezrcaljenem koncu, v popolnem zavračanju nacionalsocializma in Hitlerja. Zakaj? Zato, ker jo je razočaral. Poenostavitve imajo namreč tendenco, da razočarajo. Življenje je kompleksno, človek kot posameznik in osebnost je kompleksen in zato so poenostavljanja lahko le pripomočki, orodja, ne morejo pa odgovarjati na bistvena vprašanja v globokih razsežnostih.
Podobno velja za žide, ki služijo kontemporarni alternativni desnici za megalomanizacijo proti-evropskega oz. proti-belskega antagonizma. Kompleksne probleme družbe, ki niso nastali iz neke zle volje posameznikov ali skupin, temveč že iz tehničnega in socialnega napredka, skušajo razlagati s poenostavljanji, pri čemer delujejo v direktnem nasprotju z radikalnim, fundamentalnim obravnavanjem problemov. Zato se potem najdejo shizofreni desničarji tipa Marine Le Pen, ki skušajo na izzive mešanja kultur odgovarjati s pavšalizacijo, objektivizacijo in generalizacijo. Od tod denimo indiferentno obravnavanje religije, prepovedovanje vseh verskih simbolov v javnih prostorih in na drugi strani odgovarjanje na konservativnost islama s povečevanjem zahodne degeneriranosti oz. vsaj garantiranjem svobode za takšno in drugačno devianco.
Problem poenostavljanj predvsem pa poenostavljanje nekega antagonista je toliko bolj izrazito negativen, ker vendarle šibi svojo lastno politično naziranje. Vkolikor je vse slabo projicirano le na nek zunanji objekt, ne pride do prepotrebnih refleksij in gnilota se ohranja za stekleno lupino, ki naj bi služila kot obramba, ščit, ohranjanje. V tem je težava raznih megalomaniziranih Kučanov, Sorošev, židov, iluminatov, marksistov, feminizma ipd.
Zahodna kultura postaja vse kompleksnejša skupaj s tehničnim napredkom, in med njo ter nerazvitimi kulturami, ki so zelo enostavne, se kaže velik kontrast. Tako ni dovolj in je neresno, primerjati današnje obdobje s preteklimi obdobji, ne da bi izvedli neko refleksijo, ki bi se predvsem osredotočila na novosti, ki so posegle v življenja posameznikov, družin, narodov in držav.
Rožman je pred vojno poudarjal pomembnost izčiščenja in radikalizacije lastnih nazorov in med vojno je bilo na protikomunistični strani nenehno opozarjanje na potrebo po samorefleksiji, da bi tako mogli Slovenci sezidati nekaj, kar bi bilo res narodno. To je v popolnem nasprotju s poenostavljanji, ki jih videvamo danes, ko določeni generatorji nazorov govorijo o Kučanu, o Sorošu in njegovih plačancih, o židih, o RKC in krščanarjih, o marksistih... Ta poenostavljanja, ki ne bodo posegla v lastne nazore, ki ne bodo naravnost religiozno izprašale svoje vesti, vesti naroda, bodo vodila le dalje v zmešnjavo.
S tem, ko napadamo poenostavljanja, lahke, instant teorije, pa ne zavračamo vseh teh teorij, kot neutemeljene, ker niso. V sebi nosijo določeno resnico. Resnico namreč, ki veli, da so vse te sile dejavne in delujejo v nek lasten smoter, niso pa te sile odločilne.
Kajti če bi bile te sile odločilne in bi se v svetu vršil enostaven dualizem, namreč med njimi in med neomadeževanim nasprotnim polom, potem bi bil svet enostaven. Potem bi bil človek popoln in ne bi bil nujno nagnjen k slabemu. A človek ni popoln in zato tudi svet ni popoln. Niti narava ni popolna. Propada in se dviguje, ne meni se za tisto, kar človeksmatra za dobro in tisto, kar človek smatra za slabo. Sredi tega stoji posameznik z nalogo, da se odloča. In odločanje se vrši na osebnem nivoju.
Narod zato nikoli ne more biti dober, če je prepuščen v neko nizko životarjenje, ki naj bi bilo povsem materialistično, namreč le proizvajanje in použivanje. Narod sam propada, če je prepuščen takšnemu pozitivističnemu načinu gledanja na svet in življenje. Za ta propad pa ne potrebuje nobenega antagonista, nikakršne zarote, nobenih milijarderjev in nobenih izkoriščevalcev. Potrebuje le, da se preneha boriti; da stagnira v permanentnemu napredku, ki mu sploh ne koristi, dokler ne postane živalski vrt živali s klobuki.
Zato je kultura poenostavljanj usodna. Ker ločuje vse slabo od posameznika, naroda, rase in projicira to slabo na nekaj zunanjega, namesto, da bi terjala od samega sebe konkretnega oblikovanja posameznika, naroda, rase. Oblikovanja torej, ki je zoper usodno mišljenje, da je posameznik, narod, rasa, sam po sebi dober.
Pred kratkim je Žižek spisal krajšo kritiko priljubljenega psihologa Jordana Petersona. V njej je trdil, da Peterson ustvarja teorijo zarote o neomarksizmu, ki skuša uničiti zahodno civilizacijo skozi LGBT agendo ipd. Vprašanje je ali je takšna karakterizacija Petersonovih nazorov pravična, a vendar je res, da vkolikor drži, potem Peterson poenostavlja stvari. Neomarksizem je logičen produkt napredovanja civilizacije in ni vzrok, pač pa učinek. In neomarksizmu bo sledilo še radikalnejše gibanje, dokler se ne bo ta civilizacija izpila do konca. Seveda najbrž ne drži, saj Peterson išče globlje in še vrača na začetke, a nedvomno je, da predstavlja nek miselni tok, ki se oklepa vprašanja, kako rešiti zahodno civilizacijo. A zahodna civilizacija je popolnoma prazen pojem in v poenostavitvi, da gre za neko monolitno tvorbo, h kateri je težila vsa zgodovina teh tal, ki jim pravimo Evropa, je dejansko usodna za to civilizacijo samo. Evropska civilizacija je ob-produkt, je nekaj, kar je nastalo kot nehotena posledica točno določenega bistvovanja in dalje dekonstrukcije tega bistvovanja.
Velikokrat slišimo o zahodni civilizaciji kot o neki pobožanstvenosti, ki naj bi bivala iz sebe, ki naj bi obstajala v lastni biti in naj bi bilo vse, kar imamo za evropsko, le produkt nje same. Saj slišimo pri določenih krščanskih avtorjih tudi o domnevnih temeljih civilizacije, a vendar naposled evropska civilizacija iz ust teh istih avtorjev, vstane kot bitje, ki biva iz sebe. Torej, lahko biva povsem ločeno od bivanja svojih domnevnih gradnikov. Ta iznakažena vera v civilizacijo ima za svojo podlago t.i. evolucionistično psihologijo in evolucionistično sociologijo in je paganizem svoje vrste. A bolj kot oboževanje te abstrakcije, je problematično zanašanje nanjo, saj to vodi v resignirano propadanje narodov, religije in rase.
-NeoDomobranec
