Internet je s svojimi socialnimi omrežji, ki so postala gojišča nove oblike političnega (ne)udejstvovanja privlekel tudi fenomen, ki bi mu lahko rekli "kultura zgražanja". Gre za to, da določeni posamezniki ali skupine svoje delovanje na teh omrežjih posvečajo izključno in samo eni sami nalogi: iskanju prilik za zgražanje. Tu ne gre za neko kritiko, nasprotovanje, fokusiranje na problem, humor. Ne. Gre enostavno za to, da obstaja kultura zgražanja, ki svojo manifestacijo (meta)političnega obstajanja išče le v rečeh, nad katerimi se lahko zgraža.
To je bil najprej problem levičarjev. Problem fedora-bojevnikov nove generacije ateistov, ki so menili, da orjejo novo ledino, ko so v Ameriki, dokaj religiozni državi, začeli oznanjati evangelij ateizma. A to je že kar kliše. Američani so znani po svoji ozkogledni fokusiranosti na svoj narod in svojo državo ter na nepoznavanje razmer v drugih državah sveta. In mi smo kliše, ker sploh govorimo o "butastih Amerikancih". Kakor koli že, ti ateisti so namerno iskali absurdne primere religioznega doživljanja sveta in se nad njimi zgražali. To je postalo po logiki ateizma, ki je dejansko v resnici neka ne-agenda, vsaj na subjektivni ravni posameznika, neka obsesivna naravnanost, ki ni imela zares drugega namena kot zgražanje samo.
To se je potem razlezlo na "desno" stran (meta)politike in tu je šele zares zacvetelo. Zakaj? Zato, ker so desničarji dolgo časa veljali za prav posebno vrste ne-pozicije, tako kot ateisti. Verjeli so v nek izhodiščen položaj, ki je demokracija. Verjeli so v izpolnitev zgodovine, zato vihajo nosove in se vzvišeno hahljajo nad raznimi socialističnimi ekscesi. Njihovo postopno samozatajevanje vsakega nazora in postopno drsenje v "politiko brez politike" jih je naredilo družbeno hendikepirane, ne da bi se oni tega kakorkoli zavedali. "Vdor skrajne levice na univerze" ni bil nek bliskovit naskok, nikakor. Bil je logičen produkt levo-desne demokratične relacije (v komunističnih državah pa je itak logičen).
Ker so desničarji v obliki povojnega konservativizma torej neka ne-pozicija, ki ni vitalna in se ne razvija in ne širi, pa jih je tako rada okužila ta kultura zgražanja. Obstajajo namreč profili in kanali na raznih družbenih omrežjih, ki zbirajo vsebine z eno samo nalogo, da vnašajo ta serum zgražanja v njihovo telo. Šele tedaj se razplamti v njihovih žilah nekaj vročice, ki jim naglo poleti v glavo, a že naslednji hip, že ob naslednjem izdihu, izgine v zrak. Prav težko je opazovati te desne "zafiksance" z zgražanjem. Čakajo injekcije, da bi lahko vase vnesli nekaj te umetne gorečnosti, potem pa po nekaj twitih, nekaj komentarjih in nekaj objavah", naslonjeno nazaj stagnirajo dalje, še bolj pasivni in resignirani kot prej. Čakajoč novega "fiksa".
To je bilo tisto, kar smo gledali ob objavah o "od migrantov posiljenih ženskah", "pretepenih ženskah", "problemu belcev v JAR", "halal označbah na mesu", "izjavah nekega muftija", "Tito-alkoholnih pijačah", "rdečih zvezdah", "burkah" ... vse, le zato, da bi se zgražali. Ne iz nekega koherentnega svetovnega naziranja, ki bi znal razložiti, čemu se mu zdijo te reči nesprejemljive, temveč iz čiste želje in celo potrebe po zgražanju.
Ker sami politično ne obstajajo v nobeni realni in zaključeni obliki, potrebujejo nek hiperboliran eksces, ki bi jim pokazal jasne linije med neznanim lastnim političnim subjektom in med tistim zunanjim, kar naj ne bi bil ta "subjekt". Ker le tako se definira, namreč v smislu: "kaj nisem". To je grozljiva podoba shiranega političnega telesa kontemporarne "desnice", ki skuša obstajati skozi sistematično "ne-obstajanje".
Upamo pa lahko, da bo tudi ta "kultura zgražanja" privedla do smrti te liberalne desnice in jo bo zamenjalo nekaj konkretnega in koherentnega.
Žalostno pa vseeno je opazovati te kuščarske generatorje zgražanja, ki diseminirajo injekcijo za injekcijo zgražanja med svoje zasvojene desne sledilce in bralce. Posebej še zato, ker ob tem služijo le na račun tega, da prodajajo izjeme kot pravila in napihujejo probleme do takšnih razsežnosti, da zaradi predoziranja z njimi, njihovi sledilci postajajo resignirani in vdani v usodo, prepričani, da so dosegli vrh bivanjskega absurda. S tem vede ali nevede morijo realno in konkretno opozicijo, "rekonstrukcijo", "reakcijo", ali kakorkoli hočete že to imenovati. Oni sami pomagajo tako levičarjem kot raznim invazivnim silam, ker dejansko normalizirajo nekatere pojave, saj jih preveč posplošujejo in razkazujejo kot de-facto stanje "zahoda". S tem desenzitizirajo svoje sledilce in bralce ter iz njih delajo resignirance, na koncu koncev pa tudi potencialne nezaupljivce, ki bodo, ko bodo uvideli namerno absurdizacijo "stanja zahoda", obrnili hrbet tem mazačem, ki prodajajo zgražanje.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar