Čigava je država?

Vse prevečkrat slišimo znano parolo, ki prihaja z leve in desne: "nismo se borili za takšno državo". Pri tem imajo v mislih osamosvojitev slovenskega ozemlja in vzpostavitev države Republike Slovenije. Taki paroli se potem pridružujejo še druge, ki govorijo tudi pozitivno o državi v smislu, da je ta država Republika Slovenija "uresničitev tisočletnih slovenskih sanj". Ob tem se moramo nujno vprašati čigava pa sploh je država in kakšna naj bi država vendar bila. Kdo ima torej pravico odgovarjati na ta vprašanja o bistvu države.

Nelogično je namreč sprejemati tezo, da ima do države vsaka poljubna politična ali družbena skupina, zbrana okrog nekih lastnih interesov, lastninsko pravico, ali da ima pravico določati kakšna naj država bo. Tudi sama udeleženost v osamosvajanju slovenskega ozemlja in vzpostavitvi RS, ne more avtomatično podarjati takšne pravice.

Pri tem je jasno, da imajo lahko zasluge in celo nekakšno pravico do države kot zaobjete v obliki RS, nimajo pa pravice do Države, ki torej po pojmovanju nacionalne države, presega neko birokratsko udejanjenje. Kajti narod je že nekakšna nastajajoča Država. Tej trditvi ne bo nihče oporekal in zato ta Država ni nujno tudi že najbolje izražena v neki državi, ki se je udejanila v nekem trenutku zgodovine.

Zato moramo nujno ločevati patriotizem ali to laži-domoljubje od pravega domoljubja in narodoljubja, ki ga moremo imenovati nacionalizem. Patriotizem ali to danes popularizirano domoljubje, ki ga sprejema desnica, levica pa popolnoma zavrača, je namreč ljubezen do države, torej neke državne oblike izražene v nekem trenutku zgodovine. Zato se ti patrioti danes silijo v zgražanje nad napačno obrnjeno državno zastavo, ali nad nepravilno prišitim grbom, ker to počnejo iz hlinjenega patriotizma, ki nima nič opraviti z narodom kot Državo, temveč le z državo, neko kreaturo zraslo v nekem precej neugodnem zgodovinskem trenutku. Takšen patriotizem je direktno posnemanje ameriškega breznarodnega patriotizma, ki je v sebi votel in brez vsake zgodovinske utemeljenosti. Zato pa to objemanje neke čudne državne zastave in petje neke čudne državne himne, ni zares pravo domljubje oz. nacionalizem v smislu naroda, kot nadzgodovinske in duhovne realnosti.

Zato moramo v prvi vrsti zavrniti pojmovanje, ki izvaja, da je post-komunistična država RS, zgrajena na osamosvojitvi slovenskega ozemlja, tudi že avtomatično "izpolnjenje tisočletnih narodnih sanj". Samo zato, ker je osamosvojena in suverena država, še ne pomeni, da je tudi že takoj to, čemur bi mogli reči, iz naroda, kot nadzgodovinske, duhovne realnosti izvirajoča in nastajajoča Država.

Vkolikor pa smatramo, da so vsi napori naroda po lastni Državi pomenili le neko suvereno, torej neodvisno državo, pa s tem trdimo, da narod nima svojega lastnega, v zgodovinski verigi rodov utemeljenega, narodnega bistva. S tem pa narod torej ne pojmujemo kot zgodovinsko danost, temveč le kot neko danost ozkega nabora posameznikov, ki so v nekem trenutku zgodovine predstavljali narod. A to je vendar negacija naroda, vkolikor ti, ki se predstavljajo v nekem trenutku zgodovine za predstavnike naroda, zavzemajo takšne filozofske in svetovno nazorske pozicije, ki so v neskladju z narodno tradicijo.
 
Ker kaj pa narod sploh je? Narod je neko osamozaveščenje, ki gradi na zgodovinski pravici in narodni tradiciji. Narod je zato skoraj nujno zvezan z Državo, ki je političen in družbeni aktivizem in precej manj z jezikom. A ta že nastajajoča Država brez utemeljitve v neprekinjeni, nasledstveni biti verige rodov, pač ne more obstajati. Zato je narod, kot razumljen po narodni prebuditvi zelo problematičen pojem, ker po eni strani ima lahko svojo bit zagarantirano le z nacionalno Državo, po drugi strani pa se lahko kaj kmalu ta Država začne pojmovati napačno in postane zgolj država, ki deluje zoper koristi naroda in zoper vso narodno tradicijo in vse predhodne rodove.

Da bi torej lahko presojali ali je neka država zares izraz te iz naroda že nastajajoče Države, jo moramo presojati skozi narodno tradicijo, torej ali je skladna z bistvovanjem vseh predhodnih rodov. Pri tem pa moramo zavrniti vsako pojmovanje naroda ali države, ki izvira iz nekega ozkega časovnega obdobja, ki je bolj zvezano z nekimi tujimi mednarodnimi premiki, kot z našim lastnim narodnim bistvom.

Če torej hočemo govoriti o Državi, ki je uresničenje tisočletnih narodovih sanj in upov, se moramo najprej prepričati, ali ta država v sebi zares nosi tisto bistvo, lastno toliko in toliko predhodnim rodovom, ali pa morda v sebi ne nosi le nekega bistva, ki je danes všečno mednarodni politiki, narodu pa je docela tuje.

A ko se danes ozremo po RS, njenem ustavnem redu itd. vidimo, da to ni nikakršna Država, temveč država kot naslednica komunistične revolucije, ki spaja v sebi neko ideološko liberalno določljivo nedoločljivost, zgrajeno na temelju Slovencem tujih filozofskih, socioloških in psiholoških miselnih sistemov. To torej ni iz naroda že nastajajoča Država, ki bi bila obenem tudi uresničenje narodovih "tisočletnih sanj", temveč država, kot birokratska kreatura, ki  ne izvira iz naroda.

To domoljubje do te brezoblične demokratske države, pa torej ne more biti zamenljivo z ljubeznijo do naroda ali tiste Države, ki iz naroda nastaja.

Kajti ta država nima v sebi pravega narodnega bistva, ker tega narodovega bistva sploh ne ščiti. Vse kar počne je, da skuša po svojih birokratsko zavozljanih poteh vzdrževati kulturno dediščino naroda, kakor nek tujec vzdržuje neko stavbo proti plačilu. Noče pa izvrševati onega poslanstva, ki bi ga Država morala imeti.

Zato če se sedaj vprašamo, čigava je država, si moramo odgovoriti, da ob državi, ki bi bila pravi izraz Države, to vprašanje sploh ne bi imelo smisla, saj bi bila Država nekaj istega z narodom, kar bi s svojim delovanjem sproti dokazovala. Če pa se osredotočimo ozko na to državo RS, si moramo odgovoriti, da prvič ta država ni sinonim z narodom ali Državo in da je le slab poizkus nacionalne države, ki narodu v resnici škodi; ter drugič da je tudi ta država RS v izhodišču last naroda kot Države, pri čemer ima le Država, kot izražena v dolgi neprekinjeni vrsti rodov, nad njo lastninsko pravico, da terja, da se postavi na narodove svetovno nazorske in moralne fundamente.

Iz tega izhaja, da tudi država RS ni last "državljanov" v nekem trenutku narodove zgodovine in da posamezniki ter posamezne interesne skupine nimajo nad njo nobene lastninske pravice. Nad njo imajo pravico le one skupine, ki bi s svojim delovanjem dokazale, da izhajajo in delujejo iz resničnega narodnega bistva, utemeljenega v nepretrgani verigi rodov.

Parole kakršne so: "nismo si želeli takšne države", "nismo se borili za takšno državo", "država je last državljanov", "ukradli so nam državo" itd. itd. so v sebi prazne in nimajo nikakršne teže, vkolikor ne izvirajo iz fundamentalne narodne tradicije.
 
-NeoDomobranec

Dodatek k "Kaj je alternativna desnica - uvod v Alt-Right"

Zdi se primerno, da se blog z naslovom "Kaj je alternativna desnica (Altright, altrajt)" nekoliko dopolni z dvema, za razumevanje alternativne desnice zelo pomembnima, dodatkoma. Prvo stvar, ki še podkrepi zaključek, da je altrajt neločljivo zvezan z libertarizmom, so pokazali na shoebat.com, kjer so v dolgem članku nanizali precej zanimivo povezavo Richarda Spencerja z libertaristično konferenco, ki se vsako leto odvija v Turčiji.

Druga stvar pa so dodani stavki o Jasonu Rezi Jorjaniju, ki je bolj pomembna figura altrajta postal koncem lanskega in začetkom letošnjega leta. Altrajtersko in identitarijanistično navduševanje za vse tiste ezoterične, okultne in druge proti-krščanske filozofije in prakse, nad katerimi so se navduševala zaprta nacionalistična, evgenična in neopoganska predvojna gibanja, bo še treba pozorno spremljati. Dodani so še preostali viri, vkolikor so dejansko relevantni za samo besedilo.

Altrajt izgublja vsak pečat evropske krščanske tradicije in postaja mešanica ameriškega libertarizma in novo-evropskega rasnega misticizma. Zanimivo bo opazovati v katero stran bo v altrajtu prevagalo.
 
K: "Alternativna desnica - povsem nova stara stvar"
  
Richard Spencer je svojo pot začel v ameriških "konservativnih" časopisih, vendar pa ni neznanec libertarizma. Ravno nasprotno. Prav Spencer je leta 2010 sodeloval na vsakoletni konferenci, ki jo v Tručiji organizira Hans Hermann Hoppe in je torej osebni znanec tega znanega libertarca. Na tej konferenci je sodeloval tudi Paul Gottfried, torej tisti Gottfried, za katerega smo zgoraj rekli, da ga imajo nekateri za izumitelja izraza "alternative right". Na enem takšnih srečanj pod Hoppeovim pokroviteljstvom je sodeloval celo Jeffrey A. Tucker, libertarec s katerim se je Spencer sicer verbalno udaril v februarju 2017.

Samo srečanje, ki ga Rothbardov "učenec" Hoppe organizira je zanimivo iz razloga, ker se odvija v Turčiji in na njem prisostvujejo tudi razni Turški poslovneži, kakršen je Ergin Imre in celo Turški apologeti kakršen je Mustafa Akyol. To nam zares dobro pokaže iz kakšnih fundamentov Spencer izhaja.
  
K: "Altrajt, mediji in okultizem" (prej: "Altrajt, mediji in Pepe Trump) 
  
Velika večina identitarijanističnih gibanj, katerih del je tudi altrajt, se je že skoraj v celoti odrekla krščanstvu, kot smo videli zgoraj v primeru Grega Johnsona. Johnson ni izoliran primer in vse več je med altrajterji in identitaristi takšnih, ki se bližajo bodisi neki post-liberalni obuditvi starega evropskega poganstva, bodisi se navdušujejo nad nemškim idealizmom in že snujejo načine, kako bi izdelali neko koherentno obliko panteizma oz. panenteizma. A tudi okultno ni tuje altrajterjem, in če je na nižjem, bolj "ljudskem" nivoju eden bolj znanih "učiteljev okultnega" youtuber Styxhexenhammer666 ali Tarl Warwick (kar pa prav gotovo tudi ni njegovo pravo ime), pa je na višjem intelektualnem nivoju najbolj znan Jason Reza Jorjani.
  
Jorjani pa je tudi daleč najbolj zanimiv avtor altrajta. Sin Iranca ima doktorski naslov iz filozofije in prinaša v altrajt okultno, mistično in ezoterično. Spencer je zatrdil, da Jorjanija ni nikoli srečal pred njegovim govorom na konferenci Spencerjevega NPI-ja v Washingtonu novembra 2016, a že takoj zatem je Jorjani postal Spencerjev bližnji sodelavec. Jorjani je za altrajt tisto, kar je bil Alfred Rosenberg za NSDAP. In ta primerjava se morda sliši pretirana in vprašljiva zaradi njene konotacije, a je dokaj natančna. Če poslušamo njegov govor na temo Okultnih znanosti in organične države, ne moremo, da ne bi vlekli vzporednic med njim in Rosenbergom. Jorjani zavrača klasično pojmovanje korporativizma in fašističnega korporativizma ter trdi, da je korporativizem približevanje organični državi (organic state), ki je predpogoj velikim psihološkim družbenim spremembam v smeri nadnaravnih zmožnosti človekove psihe.
  
Njegove poglede sestavljajo: fascinacija z izgubljeno "Atlantido", staro klasično poganstvo, proti-krščanski misticizem koncem devetnajstega in začetkom dvajsetega stoletja ter nemški idealizem. Njegovi govori so fascinantni, ker v njih skoraj z gotovostjo govori o mitih in rečeh, ki se mnogim zdijo neresnične in plod prevar ter iluzij. Zato je zastavonoša jedra altrajta, ki je v sebi okultno, kljub splošno precej montono libertarnim pogledom širšega altrajta.
  
 
-NeoDomobranec

Rdeča tableta in neskladnost alternativne desnice s katolištvom

"Red pill" oz. rdeča tableta po naše, kdo še nis lišal za ta koncept? Zdaj je že dovolj utrjen, da nima smisla znova in znova podajati definicije in pojasnjevati kontekst filma v katerem se pojavi. Dovolj je, da se uskladimo, da rdeča tableta pomeni prebuditev iz nekega prevladujočega sistema mišljenja. Najbolj znani primeri te prebuditve naj bi bili v vprašanju odnosov med spoloma, v vprašanju demokracije (Yarvin!) in v vprašanju rase in identitete.

Tudi in predvsem je ta koncept posvojila alternativna desnica (alt-right) oz. altrajt, ki sam koncept redno uporablja v svojih spisih in govorih. Posamezne politične komentatorje in druge osebnosti, ki tako ali drugače nastopajo v družbi, se ocenjuje po tem koliko so "red-pilled". Do jedra rdeče tablete, po njihovo, pridemo tedaj ko ozavestimo, da je rasa v oziru na posamezne ljudi najmočneje določujoča. Torej, da človeka najmočneje določa rasa in šele potem vse drugo.

Vendar pa ta koncept skriva v sebi velik problem. Podobno kot liberalni skepticizem vodi tudi sam v neke vrste nihilizem, če je dosledno in do kraja izpeljan. A isti problem nastane, če ni do konca izpeljan in vodi v enostavno preslikavo nazorov.

Vedno me je fasciniralo, ko sem slišal od ljudi, ki so se gibali okrog t.i. "skinhead" oz. "nacional-socialistične" scene, da je ta in ta "skin", ki sem ga poznal, "prestopil" med ljubljanske antifašiste. Saj je bilo tudi mnogo takšnih, ki so enostavno opustili te bebave ljubljanske "skineheadske" skupine, ki so cele dneve preživljale v gostilnah in kjer so se ti skini raje tepli med sabo in prepovedovali nazorno izkazovanje svojega političnega prepričanja posameznikom. A vendar je bilo kar nekaj takšnih, ki so svoje nazore enostavno preslikali in se znašli v taboru svojih včerajšnjih nasprotnikov.

Zakaj? Zato, ker je "rdeča tableta" prazen pojem, kot je prazen pojem "skepticizem" ali "ateizem", vse to so negativni in votli pojmi, ki v sebi ne nosijo nobene resnične moči. "Rdeča tableta" torej ne prinese osvobojenja v tej poveličevani prebuditvi, temveč naredi le nek nov prostor tam, kjer je bilo prej mišljenje, ki se ga je človek osvobodil. Kako bi si vendar drugače razložili, da ti, ki so še včeraj povzdigovali domneven bojkot inženirja Stepišnika in ki so še včeraj častili zaveznike, danes povzdigujejo kar samega Hitlerja in ponavljajo mantre altrajterskih glavarjev.

To ni nek uvid resnice, je enostavno zamenjava enega pogleda z drugim. Zato "rdeča tableta" rase, o kateri govorijo altrajterji še zdaleč ne pomeni nujno tudi "resnice o rasi". Pomeni le njihovo dojemanje rase, za katero pa oni trdijo, da je pravilno. Koncept rdeče tablete že po samem bistvu ne more pomeniti nadomestitev napačnih nazorov z resnico, temveč pomeni le nadomestitev napačnih nazorov z nekimi novimi nazori, ki niso nujno resnični.

"Rdeča tableta" teh, ki danes ponavljajo altrajterske nazore torej pomeni dozo altrajta in ne resnice same. S tem niti ne trdim na tem mestu, da v altrajterskih nazorih ni resnice, temveč le, da altrajt ni sinonim za resnico.

Kajti, iz katoliškega gledišča, ki je torej narodno in avtentično naše gledišče, so altrajterski nazori v neskladju s katoliškimi nazori in kot takšni so po logiki stvari neresnični oz. nepravilni. Aut - aut, bi rekel Anton Mahnič. Če verjamemo, da je v katolicizmu resnica potem ima tam, kjer se altrajt ne sklada, prav katolicizem. Če menimo, da katolicizem nima prav, pa sploh nismo katoličani.

Kajti podlaga vsemu temu je vendarle zgostitev nekega ključnega vprašanja, ki se je v zadnjem tednu pojavil v relativni bližini alternativne desnice. Najprej sem prebral twit nekega slovenskega altrajt spreobrnjenca, ki se glasi: "Kdor misli, da se bodo problemi tretjesvetne invazije na Evropo & ZDA rešili le z večjo rodnostjo Evropejcev, je penzionistični babyboomer." Ta nesmisel bi bilo precej lahko smatrati za parodijo in cinizem mišljenja nekaterih ljudi, a iz konteksta večjega niza twitov je mogoče hitro opaziti, da je avtor smrtno resen (kljub svojem otročjem oblikovanju samih twitov). Druga stvar je bil prispevek na osrednjem altrajt mediju Red Ice Tv, kjer sta voditelja skušala zavrniti nekega konservativnega črnca, ki se je spravil na altrajt. Tretja stvar pa je bil vlog samega Richarda Spencerja v podporo "konservativki" Tomi Lahren.

Vsi trije primeri so značilni za altrajterski "beli liberalizem". Če ta Slovenec, ki skuša posnemati amerikanske kekovce trdi, da se problem bele rase ne bo dalo rešiti z večjo rodnostjo, pa voditelja na Red Ice Tv trdita podobno. Sama povesta, da oni nočejo večanja bele populacije. Še več, belcev je povsem dovolj. Zahteva po večanju bele populacije je neprimerna. Voditeljica celo predstavi tezo, da je za raso bolje manj ljudi kot več in to utemelji s primerom kuge v Evropi, ki naj bi ji sledila renesansa. Izčiščenje rase je prineslo to veličastno renesanso. Dalje pravita, da belcev sploh ne ogroža nizka rodnost temveč neka židovska propaganda.

Spencer pa gre najdlje in brez dlake na jeziku pojasni, da altrajtu logično ne more biti prioriteta pozicija "pro-life" (za-življenje oz. miselnost, da ima človek začetek in se ne razvije iz neke druge vrste imenovane "zarodek", ki ni človek), ker je njihova pozicija, da človek nima neke absolutne vrednosti že iz svoje lastne biti, temveč je vsaka "vrednost" človeku zgolj podeljena od družbe, države, rase. Tudi sam splav, po njegovem nima nič opraviti z vztrajnim demografskim propadanjem bele rase.

In če je bilo pred časom torej še mogoče načelno shajati z alternativno desnico, tem eksotičnim alt-rightom in načelno odobravati njihove pozicije, v razumevanju, da se zavzema za preprečitev propada bele rase in za eliminacijo vzrokov, ki so belo raso pripeljali do točke, ko ji grozi pogin, pa je sedaj postalo očitno, da je vsako strinjanje z nazori altrajta v kontradikciji z našim katoliškim in torej narodnim pojmovanjem človeka, družbe in sveta.

Kajti, če Red Ice trdi, da bela rasa sploh ni zares ogrožena, ker pač ni pomembno koliko otrok imajo bele družine, potem je jasno, da se altrajt v resnici sploh ne zavzema za ideal ohranitve bele rase. In če ta slovenski spreobrnjenec trdi, da se bela rasa ne bo rešila z večjo rodnostjo, s čim se bo pa rešila? In če Spencer v čisti kontradikciji s katoliškim svetovnim nazorom trdi, da človek nima vrednosti izhajajoče iz lastne biti, ki mu je od Boga podeljena, kako bi se mogli strinjati s katerimkoli drugim izvajanjem altrajta?

Ob tem mora biti še največjemu idealistu med altrajterji, ki se kiti z zasanjanimi slikami starih slikarjev in visoko donečimi verzi starih pisateljev, jasno, da je altrajt s katolištvom nezdružljiv, pa če ga še tako obračamo in vrtimo, da bi mu pripisali neko veri in narodni tradiciji prijazno obliko.

Brez vsakega dvoma lahko torej deklariramo, da nihče ne more biti altrajter in obenem katoličan.

Da je bela rasa pomembna ni nobenega dvoma in tako kot narod je dana od Boga. Zato pomeni, da ko trdimo, da je narod od Boga dan in je po božji volji, da ga ohranjamo v vseh njegovih specifičnostih, obenem trdimo isto za raso, splošno rečeno, ne da bi se spuščali v pretežke debate kaj rasa sploh je. In naše, katoliško, pojmovanje je, da je edina rešitev vsake rase v nravstvenosti, ta nravstvenost pa je najbolje zajeta v katoliški morali, ki v prvi vrsti služi narodu.

A ob tem tudi trdimo, da so vsi ljudje od Boga ustvarjeni in imajo svojo vrednost v svobodnem božjem dejanju stvaritve vsakega posameznika. Torej trdimo, da so vsi ljudje pred Bogom enaki in da bo vse ljudi Bog enako sodil. To pa ne pomeni, da trdimo, da so si vsi ljudje podobni kot jajce jajcu. Nasprotno! Razlike so med ljudmi očitne in dejanske, a te se nikakor ne nanašajo na posameznikovo inherentno vrednost in dejstvo, da ima vsak človek neumrljivo dušo. Povedano drugače, nobena razlika v kateremkoli vidiku človekovega dejstvovanja, ne odvezuje človeka, da bi ne bil pred Bogom sojen. In v tem je glavna resnica izreka, da so vsi ljudje ustvarjeni enako, ker bodo vsi pred Bogom sojeni.

Zato se moremo kot katoličani strinjati z raznimi evolucionisti, ki trdijo, da so ljudje določene rase manj inteligentni kot ljudje druge rase. A ob tem verujemo, da Bog ljudi ne bo sodil po inteligenčnem kvocientu, ki je tudi med altrajterji tako priljubljen, temveč po njegovi pravičnosti. Saj smo vendar kot katoličani še do nedavnega trdili, da ženske niso prav posebno sposobne za določene poklice in smo naglašali razlike med spoloma, pa smo vseeno obenem verovali, da so vsi ljudje ustvarjeni enako.

Kajti ravno dokler je še vladalo katoliško pojmovanje rase, morale in človekove vrednosti, tudi bela rasa ni bila ogrožena. Šele tedaj, ko se je začelo mešati staro antično poganstvo v renesansi z vse bolj, zaradi protestantov, nekrščansko Evropo, se je končno zamajal tudi red stvari in je v liberalizmu vse ušlo izpod nadzora. Danes pa skuša altrajt krpati zablode liberalizma z rasno identitarijanističnim liberalizmom!

Kaj hitro postane očitno, da je altrajt v službi nečesa povsem drugega kot naravnega pojmovanja rase. On bi rad neko napredno družbo, kreirano z najbolj sprevrženo obliko evgenike, da bi belcev ne bilo preveč in bi lahko imel novo renesanso polno izprijenosti in ničvrednosti.

Kako padli nazori! In altrajt naj bi rešil tradicijo in dediščino Evrope in celo našega slovenskega naroda?

A to je vendar logika rdeče tablete. Za vsem naj ponovno pade zopet krščanstvo in naj človek izgubi vsako vrednost izvirajočo iz Boga, saj Boga ni. Edini bog je rasa, ki s pomočjo evgenike producira vse boljše izume in umetnost ter se na ta način samoozavešča, ker so tudi posamezniki le del tega boga, ki je rasa. O pobožni učenci Alfreda Rosenberga in Williama Piercea!

*   *   *

A rekli bi, čemu toliko časa posvečati alternativni desnici, mar ni večja nevarnost za naš narod levičarstvo v vseh svojih izvedbah, ki že od devetnajstega stoletja z vedno večjo jakostjo mori slovensko avtentično tradicijo. Vendar je odgovor ne.

Nasprotovanje levičarstvu je že predpostavljena pozicija, ki izvira že iz samega obstoja naših lastnih nazorov. Obenem pa je nasprotovanje značilno za nazore, ki se šele porajajo in iščejo svojo utemeljitev v zavračanju. Mi pa nočemo nič novega in nič drugega kot le pogojem prilagojeno restavracijo katoliške Slovenije, ali povedano drugače, hočemo vrnitev naroda v njegove naravne tirnice lastnega razvoja.

Zato nas v prvi vrsti zanimajo tiste pozicije in tisti razni miselni tokovi, ki se predstavljajo kot pozitivno naravnane v tem oziru. Ne morejo nas zanimati antifašisti in razni levičarski aktivisti, ki hočejo še bolj iznakaziti narod, te vendar že poznamo. Vse kape, ki jih nosijo že poznamo. Še celo feministično kapo, ki si jo danes spet nadevajo, poznamo že izpred vojne. Nas bolj zanimajo ti mejnstrim konservativci, ki pobirajo katoliške glasove na volitvah in jih polagajo na oltar vsemogočnega Trga, in bolj nas zanimajo ti novi skrajnejši konservativci in desničarji, ki skušajo zlorabiti slovensko narodno tradicijo in razklati katoliško občestvo. Vsi ti se na prvi pogled kažejo kot katoliško-narodni ideji prijazni, celo kot rešitelji, a tudi oni počnejo prav iste reči kot levičarski aktivisti različnih kap.

-NeoDomobranec

Kristjani, ajdi in postkrščanstvo

Desetega avgusta 1993 je na norveškem en izvajalec t.i. "Black metala" do smrti zabodel drugega izvajalca tega istega žanra. Ta tragični dogodek med dvema "metalcema", ki sta bila sicer poprej prijatelja, je kronal black metal sceno na norveškem in zaključil niz požigov protestantskih krščanskih cerkva v tej, po protestanstvu, sekularizirani skandinavski državi. Morilec je bil Varg Vikernes in v zaporu je preživel šestnajst let. Še preden je bil zaprt, posebej pa v času zaporne kazni, pa je bil Vikernes tudi navdušen neopogan in posledično neke vrste beli supremacist.

Ko je leta 2009 prišel iz zapora je življenje posvetil širjenju svoje ideologije, ki bazira na restavriranju poganstva in beli rasni zavesti. Njegovi nazori so sestavljeni iz zgodovinskih in bioloških špekulacij, pri čemer se posebej izrazito odraža njegova strupena kritika krščanstva. Krščanstvo je po njegovo le puščavska imigrantska religija, ki ni avtohtono evropejska.

A ti nazori niso Vikernesov izum, so stare prežvečene mantre raznih protikrščanskih evolucionističnih struj, ki jih ponavadi razni "strokovnjaki" pozicionirajo "na desno". V resnici pa so neo-pogani, modernistični romantiki, ki so prebrali preveč fantazijske literature medlo navidhnjene od skandinavske mitologije.

Bolj v skrajni konec "belega nacionalizma" ali rasnega realizma zaidemo, bolj pogansko-panteistične nazore videvamo in vse bolj je posameznik degradiran na raven živali, ki naj skrbi za zveličanje rase. To so zares fantastični nazori, kjer se združuje razne poganske nazore s postkrščanskim idealizmom in panteizmom. Zato so nekaj novega in v resnici post-krščanskega, torej neke vrste krščanska shizma, ker niso nikakršni politeisti, temveč gledajo na ajdovstvo skozi oči racionalističnih agnostikov, ki se skušajo zliti z naravo. Tisti bolj radikalni pa zaidejo tudi na polje panteizma, a so redkejši.

A kakorkoli že, njihova izhodiščo točko predstavlja prav nasprotovanje krščanstvu. Seveda njihovo nasprotovanje ni nekaj zares tehtno utemeljenega, sami so produkt sekularizacije in zato krščanstva niti ne poznajo. Za večino cerkvenih očetov še slišali niso in njihovo poznavanje krščanskega oz. katoliškega nauka, ne pomeni nič drugega kot medlo poznavanje sekularizirane krščanske etike oz. krščanstva brez Kristusa.

Zato je logično njihovo nasprotovanje krščanstvu pogojeno z njihovim popačenim tolmačenjem krščanstva. To je zgolj dejstvo in ne pomeni, da bi njihovo poznavanje dejanske krščanske doktrine, kakor je najbolje izražena v katolištvu, spremenilo njihove poglede in jih naredilo za pobožne kristjane. Nikakor. Samo zato, ker je povsem evidentno, da ne poznajo osnovnih krščanskih resnic, še ne pomeni, da bi jih poznavanje spravilo na drugačno pot. So logični produkt post-krščanskega ateizma, ki rad hitro izčrpa svojo funkcijo, saj vodi v praktični nihilizem in mori vsako veselje do življenja.  Zato po ateizmu nastopi psevdo-religiozni agnosticizem, ki ne odpira kakšnih resnih religioznih ali metafizičnih vprašanj, temveč religijo dojema kot evolucionistični konstrukt, v tem primeru, rase same.

To ni fenomen za rasne realiste, poglejmo si le neznansko in nepričakovano moč Jordana B. Petersona, ki je s svojim evolucionističnim pojmovanjem religije premaknil marsikaterega pobožnega ateista v skeptika do svojega ateizma. Ateizem je čisti paradoks, kajti gre za precej enostavno in v resnici neizvirno predpostavko, da ne obstaja nič takšnega, čemur bi lahko rekli Bog. In če to predpostavko izvajamo dalje, pridemo do zaklinjanja, da je v resnici vse slučajno in kot tako nepomembno. Ateizem je torej negativna pozicija, nič v njej ni pozitivnega, nič takšnega kar bi človeka poganjalo, vzgibalo v neko smer. Je v svojem bistvu ne-pozicija, ki obstaja le toliko časa, dokler lahko nekaj negira, torej vero v nadnaravno, boga itd. In če se danes ozremo po ateizmu, vidimo, da imajo ateisti kaj povedati le toliko časa, dokler imajo čemu nasprotovati.

To se morda sliši poenostavljeno in že nekoliko prežvečeno, a je resnica ateizma samega. Vkolikor bi ateisti dejansko izvajali nek svetovni nazor, kot posledico svojega uvida, da nadnaravnih sil ni, potem bi sploh nekaj predstavljali. Že če bi ateizem vodil v uničenje krščanske morale in vzdigo nove morale, bi predstavljal neko dovolj aktivno silo, da bi lahko obstajal zunaj svoje permanentne negacije. Dokler pa je ateizem najbolj negativna mogoča pozicija, ki se napihne le ob vsaki okrepitvi svojega proti-pola -- religije, pa vodi v čaščenje nepomembnosti, nesmisla in končno čistega niča.

Iz te logične smrti vsega, se izvije psvedo-religiozni agnosticizem, ki ohrani vero v nevednost. Religija je produkt evolucije in je kot takšna koristna: za klasično-liberalne agnostike, človeški vrsti, za rasne realiste, rasi. Peterson spada med prve. On išče v religijah nezavedne obrazce človeške vrste, ki jo usmerjajo, kako naj živi in se razvija v odnosu posameznik - družba. Religije so torej nezavedni produkt človeštva samega. So nezavedne slike izražene v obredjih, šegah in navadah, v svetih knjigah in pravljicah. Človeška vrsta sama skozi religije in umetnost izraža samo sebe, da bi našla, kako mora prav živeti. To je psiho-terapija človeške vrste, močno pogojena z evolucionističnim pojmovanjem narave. To ni ponovno odkritje religije, je vrnitev na predstopnjo ateizma in logično ne more iz nje iziti nič drugega kot ateizem sam.

Podobno menijo rasni realisti, beli supremacisti, beli "nacionalisti", ali kakorkoli se že imenujejo danes, da je religija izraz rase. Religija ni nič drugega kot produkt rase, ki je torej popolnoma specifična in posledično rasi edina koristna. Rasa je rodila religijo, ta religija pa je ajdovstvo starih pred-krščanskih evropskih plemen. Krščanstvo pa ni izšlo iz rase, izšlo je iz ust "puščavskega pridigarja" in v Evropo so jo prinesli imigranti, zato je ta religija rasi škodljiva. Še več, krščanstvo je ustvarilo vse pogoje za propad bele rase in njen posledičen izbris.

Ta argument se sicer sprva zdi dovolj logičen, dokler ne uvidimo, da bazira na špekulacijah in ne upošteva nivoja družbene razvitosti posameznih ras. še bolj pa se zamaje, ko uvidimo, da med starimi ajdi in novimi neo-pogani ni nobene resnične kontinuitete in da so ti neo-pogani v resnici sami, če se strinjamo z njihovim post-krščanskim argumentom, produkt krščanske mentalitete "puščavske religije imigrantov".

Post-krščanski argument je namreč teza, da je krščanstvo rodilo liberalizem oz., kot je nekdo enkrat rekel, liberalizem je krščanski pankrt, torej nezakonski sin krščanstva. Seveda vprašanje je, koliko ta argument zdrži in vprašati se moramo kaj po tem pojmovanju liberalizem sploh pomeni in ali azijske družbe, kakršna je japonska, liberalizma ne poznajo? A tudi, če sprejmemo ta argument, kaj nam zagotavlja, da neo-pogani niso tudi sami logični produkt liberalizma, ki je logični produkt "puščavske religije imigrantov"? Kaj nam zagotavlja, da neo-pogani tudi sami niso le logični produkt krščanstva in kot takšni rasi škodljivi?

Resnica je, da je velik prepad med pojmovanjem tega, kaj je "sočlovek" in celotnim sistemom ali liberalizma, ali krščanstva, ali neopoganstva. Samo zato, ker neopogani pojmujejo sočloveka le kot pripadnika iste rase, še ne pomeni, da niso tudi sami krščanski odvod, krščanska shizma, pankrti krščanstva, krščanstvo v zatonu.

Kajti ravno to je edini logičen uvid, če upoštevamo njihovo tezo, da je krščanstvo rodilo liberalizem. Neopogani sami krščanstvo razlagajo skozi prizmo liberalizma, ne da bi se zares vprašali kaj Cerkev uči o narodnosti in rasi. Oni jemljejo prevladujoč liberalni pogled na raso in ga pripisujejo krščanstvu, obenem pa to pojmovanje utemeljujejo s "postkrščanskim argumentom". Zato lahko podobno sami presodimo neopogane če vzamemo kakšno drugo vprašanje, denimo osebne svobode, morale ipd. in ga presojamo v luči liberalizma. Opazimo lahko kaj hitro, da je neopoganstvo precej liberalno v teh vprašanjih, četudi ima drugačen pogled na raso. Še več, mnogi neopogani skušajo celo negirati nekatere historične zapise o poganskih običajih oz. jih skušajo spraviti v sklad z liberalnimi pogledi.

Če je torej mogoče trditi, da je liberalizem otrok krščanstva, ker se bežno stikata v pojmovanju enakovrednosti vseh ljudi, mar lahko potem trdimo, da je neopoganstvo otrok liberalizma, ker se z njim stika v pojmovanju samomora, zanikanju grešne narave ipd.?

A kot rečeno, neopogani, podobno kot novi ateisti in velika večina drugih nasprotnikov krščanstva, niti ne poznajo kaj krščanstvo uči, ko pravi da je Bog ustvaril vse ljudi enako oz. da so pred Bogom vsi ljudje enaki. To jih vodi v nasprotovanje nečemu, kar v resnici sploh ne obstaja. Zato smo že spet pred uvidom, da gre tudi tu v prvi vrsti za nasprotovanje krščanstvu in manj za resnične lastne svetovne nazore.
 
Ker, kaj pa je narod in kaj rasa? Vikernes denimo veliko govori o evropski "dediščini". Vendar, kaj je ta dediščina? Kaj je evropska tradicija in evropsko izročilo? Mar lahko nek narod zares ohrani nekaj, česar niti sam ne čuti, temveč o tem le bere v spekulativni zgodovinski literaturi? Kako naj narod ohrani nekaj, česar ni več in s čimer narod ni zaznamovan?
 
Tudi pri nas je veliko t.i. starovercev, ki skušajo restavrirati poganstvo iz časov, ko so našo deželo posedla plemena z vzhoda. Že samo ime "staroverci" je neustrezno v našem kontekstu, saj je vendar zares edino staroverstvo na naših tleh prav krščanstvo, ki je zajelo našo slovensko deželo že takoj po Kristusovi smrti in se je ohranjalo na tleh današnje Slovenije tudi začasa slovanskega ajdovstva, dokler niso tudi vsa slovanska plemena postala krščanska in je s tem stara vera dežele postala tudi njihova vera. In ti, ki se po krivici nazivajo "staroverci" iščejo "staroversko" poganstvo, ki ga želijo obnoviti, v bajkah, ki so jih v devetnajstem stoletju, menda po ustnem izročilu, zapisovali razni avtorji. Iščejo ga pa tudi po vzhodnih državah, nadvse tujih našemu slovenskemu človeku in na podlagi teh zgodovinskih špekulacij in sprenevedanj potem skušajo restavrirati "pravo vero" slovenskih ljudi? Je to res dediščina našega naroda? Naša tradicija in naše bistvo? Edino staroverstvo, ki ga pozna naš narod je krščanstvo in brez krščanske vere od Slovencev ne ostane nič.
 
In velika kontradikcija leži v tem, da ti neopogani, ki bi radi obnovili menda stare in menda izgubljene običaje in kulturo predkrščanskih časov, bodo s tem svojim početjem morali narode naučiti nekaj novega in njim docela tujega. To ne bo vrnitev izgubljenega, temveč učenje nečesa novega. Kajti vsako obujanje predkrščanskega poganstva pomeni obenem tudi iznakaženje tega starega ajdovstva. Zato tudi pri nas v Sloveniji vidimo neopogane, ki si drznejo imenovati se "staroverce", združene z najbolj proti-krščansko in zato proti-narodno politično stranko, Združeno levico.
 
Tudi danes delajo ti protikrščanski agnostični in ateistični nacionalisti, ki trdijo, da krščanstvo ogroža narod in raso, isto napako, kot jo je naredil slovenski narod, ko je zaupal komunistom, ki so se glasno širokoustili o narodu, narodnih pravicah in narodnem jeziku. Nihče jih ni tedaj vprašal, kaj pod besedo narod oni sploh razumejo. Ali razumejo narod, kot neko neprekinjeno vrsto rodov, ali jo razumejo kot neko brezoblično in trenutno danost, ki jo je mogoče poljubno spreminjati? Danes nacionalisti in "staroverci" in neopogani počnejo isto.
 
Polna usta so jih evropske tradicije, civilizacije, izročila, ipd. a nihče jih ne vpraša, kaj je ta tradicija, kaj ta civilizacija, kaj je vendar to izročilo, kaj vendar neki ta dediščina Evrope.
 
Oni hočejo v iskanju neke izgubljene "dediščine Evrope" požgati in porušiti edino dediščino Evrope, ki je evidentna in ni plod zgodovinskih špekulacij in romantiziranja. Radi bi posekali vse vezi s krščansko tradicijo Evrope, da bi se pognali v divji lov za neko tradicijo starih ajdov, o kateri ne vedno prav nič. To so otroci liberalizma, ki so preveč brali fantazijske knjige, navdihnjene od starih ajdovskih bajk.
 
-NeoDomobranec

Muha (1895)

Muha

(Objavljeno v katoliškem dijaškem tisku 1895, nepodpisano)

 

Iz predavanja drja. Tihomila na slovenskem vseučilišču

Visokočastiti gospodje! Vsak pojav v naravi, v človeškem in živalskem življenji ima svoj vzrok — "non datur effectus sine causa, quod est axioma certissimum". Človek pa je zvedav že po naravi, išče vsakemu učinku in pojavu zadostnega vzroka. Gospodje, le opazujte otroke! Komaj se jim razveže jezik, že hočejo vse videti in vse vedeti, ne moreš jim odgovarjati na raznovrstna uprašanja. Ako pa preiskujemo razne redke prikazni s pravim modroslovskim duhom, ki nam ga je vcepila moderna vzgoja, zasledimo in opazimo v duševnem življenji sedanjosti mnoge pojave, katerih si ne moremo dovolj raztolmačiti. V takih slučajih in položajih odgovorjamo: To je časovna zagonetka, katero bodo rešili bodoči misleci. Ali pa odvračamo: Te prikazni vzroki koreninijo v duševni bolezni sedanjosti, ki je napala nas in druge. Toda mi, ki smo srkali iz čistega vira neizčrpnega modroslovja in moremo raztolmačiti, pojasniti sebi in drugim bistvo vsacega vzroka jasno in neovržno, mi vender nismo bolni na duhu. Prozoren nam je pogled vsaki stvari do dna! Bebci so oni, ki nam stavijo zagonetke, katerih sami ne morejo rešiti. Mi staremo vsak oreh koščak in nudimo svetu piškavo jedro — socijalnih in drugih problemov. To bodi uvod vprašanju, katero hočemo danes rešiti ter odkriti slavnemu občinstvu.

V zadnjem svojem predavanji sem se samo mimogrede dotaknil uprašnja, katero vznemirja dežele in države, učeni in neuki svet. To pereče uprašanje, ki obliva mnoge slojeve človeške družbe s kurjo poltjo, druge pa draži in razgreva kakor rudeča zaplata košatega purana, to uprašanje, katero ste gospodje izvestno že uganili, je "antisemitizem". Mi sploh živimo v dobi samih "izmov", toda "izem" vseh "izmov" je baš imenovani "antisemitizem". To je uganka, katero stoprav rešimo, ako jo smatramo za duševno bolezen onih, ki bolehajo za to boleznijo Klerikalci in mračnjaki mi sicer predbacivajo, da antisemitizem vsporejam boju proti klerikalnemu zmaju, boju, v katerem, kakor veste, stojim v prvih vrstah. Toda taka primera je šepava, krivična, kajti če opažamo boj proti klerikalizmu kot modroslovci mirno in trezno ter z vednostno temeljitostjo zasledujemo njegove vzroke, kaj najdemo? Da je boj proti deveteroglavemu zmaju ultramontanizma boj luči proti temi. Ta boj je neizogiben in naraven, kajti luč sovraži temo, kakor ogenj vodo. Toda antisemitizem je nečlovešk, neplemenit boj teme in mračnjaštva proti luči, napredku in v obče proti človeštvu. V potemcih Abrahamojvih je človeštvo doseglo svoj vrhunec v najčistejši in najplemenitejši obliki: posamične redke izjeme samo potrjujejo obče priznano in v svetovni zgodovini dokazano pravilo. Ponosno upogneni nos izraža ognjevitega in vzvišenega duha, malo na vnanjo stran okrožene noge, ki nosijo idejalno vstvarjeno telo, vtelesujejo pravi nepokvarjeni obočni slog starega Rima, v katerem je vpodobljen jekleni in neizprosni značaj židovskega ljudstva; iz črnih orlovskih oči odseva plemeniti ponos, ki znači izvoljeno ljudstvo. Trdijo sicer zlobni jeziki, da vsi židje niso taki vzori, kakor sem ga narisal v glavnih potezah. Ne vem, koliko resnice je na tem, toda preiskal sem natanko vse svoje židovske prijatelje in se uveril o istenitosti tega, kar sem povedal.

Samo na duhu bolehavi ljudje, kakor so antisemitje in najnovejš izrodek človeštva — takozvani krščanski socijalisti — v svoji vrtoi glavosti in nestrpnosti trdijo nasprotno. A ti nepoznajo najplemenitejše pridobitve sedanjega prosvitljenega veka, jednakosti v človeški družbi. Ne sovraži brez vzroka! To bodi nam vsem vodilo in prvo načelo v življenji. Veseli me, da morem kot rektor prvega deželnega vseučiišča izreči to načelo človeških pravic tako odlični skupščini častitih poslušalcev.

Gospodje, to, kar sem baš povedal, je v tesni zvezi s predmetom mojega današnjega predavanja, z muho. Antisemitizem in sovraštvo do muh, onih čednih in ljubkih živalic, sta po mojem trdnem prepričanji dve popolnem tako sorodni bolezni, da si jedne brez druge niti misliti ne morem. Opozarjam vas v prvi vrsti na čudovito podobnost med mušjim in židovskim rodom. Oba sta prastara rodova na zemlji. Ko še nista stala ne Rim ne Athene. ko se še ni porodilo krščanstvo, je muha že mirno posedala po židovski čebulji in česnu. Muha in žid sta mirno skupaj bivala na zelenih livadah ob Jordanu in skupno trpela mnogo krivic.

O muhi trdimo po pravici, da povsod brba s svojimi tipalnicami in zanimivim srkalom; useda si ti na čelo in nos, šegeta te po južini v temni stanici, da se ne poleniš na mehki blazini. Obleze radovedna vse kote, obliže vse jedi, skoči ti v žlico in tudi v usta, če zijaš na široko kakor Ljubljanska lesa. Vzlasti rada se pomudi na sladčičah, ker je sladkosnedna kakor peterorazredna gospica naše dobe. No, in če pušča za seboj sledove na oknih, stenah, pozlačenih okvirjih in ogledalih, moraš samo občudovati njena stopala, s katerimi brez težave pleše na izbrušenem steklu. In tako tudi žid. Njegov raziskujoči duh ga sili in žene pod vsako streho, v palače in koče, toda oglaša se samo tam, kjer se kaj najde. Muha ljubi prijazna selišča po deželi; v velikih rojih poletava v kmetiških izbah po mizah, stropih in pominjakih — uprav tako kakor žid, ki ljubi čez vse naravno snago in se veseli prirodne lepote. Ne umori jo nobena zima, stanovitno biva pod streho, kjer ima svojo mnogobrojno zalego, uprav tako tudi žid ne zapusti kraja, koder se je udomačil.

Mogel bi vam, gospodje, še na dolgo in široko razpletati prispodobo med muho in žŽidom, toda preidem rajši takoj "ad rem". Uprašam torej, odkod toliko peklensko sovraštvo do muhe in žida? Zakaj morata pohišna muha — musca domestica — in žid trpeti že tisočletno mučeništvo? Muharčki, pliske, taščice, lastovice, pajki in ose kar preže na revico — muho.

In ali niso hujši kakor ose in pajki zloglasni antisemitje, ki z židi pitajo svojo nadležno zalego? Česen naj jim raste na nosovih in čebulja na ušesih!

Učeni svet pa, ki je vesel zmage nad praznoverstvom, stoji molčeč pred uganko novodobnega antimuskatizma, o katerem nihče ne ve, kaj hoče in namerja. Roke drži križem, ko kričavi pustolovci z muholovkami in "kvasijo" davijo in more cvet in sad na deblu človeštva. Mnogo let sem opazoval v svoji sobi mušje življenje in reči moram, da mi niso bile nadležne, četudi so živahne in hudomušne. Muha je — tako trdim naravnost — plemiški rod v rodovini žuželk in mrčesov, in sramota je za probujeno devetnajsto stoletje, da jo preganjago tako neusmiljeno. Le trdoglavi kmetje, obrtniki in delavci, puhloglavi "učenjaki" in koristolovci so strastni antimuskatitje; samo surova neotesanost torej in blaziranost ne pojmi velikanskega pomena, ki ga ima muha v življenji, in prisega slepo na zastavo antimuskatizma.

Toda sedanja vednost še ni prišla na sled vzrokom takega neosnovanega sovraštva. Vtopiti se moramo v globočino skrivnostnotajne mistike, da si rešimo zagonetko. V ljudski duši spi težnja po uničevanji. Zgodovina priča, da v duši neolikane druhali tiči vkoreninjeno sovraštvo, katerega predmet se menja s stoletji. Množiča to isto danes obožava, jutri pa tepta z okovanimi petami v blatu in prahu. Toda sovraštvo do muh — antimuskatizem — je star, kakor človeški rod. In gotovo še dolgo ne bode bolje, kajti klerikalizem — in ta je najhujši sovražnik — vedno ponosneje nosi svojo naduto glavo ter zagrinja milijone in milijone v temo in mrak. Zato: Več luči in svetlobe med neumno, in budalasto ljudstvo! Pojdite kot proroki med narod in učite ga, da muha ni sitna, ni nadležna, da ni pregrešna, nesnaža in škodljiva, marveč da izvršuje veliko nalogo v gospodarstu narave. Potem je rešena zagonetka antimuskatizma in vsakedo bode radostno pozdravljal roje pohišnih in druzih muh v svojem domu. Snujte najprvo povsod društva muskatistov, jaz pa z veseljem prevzamem pokroviteljstvo vseh mušjih prijateljev. Le tako bodemo dostojno izvrševali željo in nadejo blagega ustanovnika našega vseučilišča, Muskatila I., čegar spomin naj živi.