Danes so med katoličani zelo popularne t.i. "metode naravnega uravnavanja spočetij", čemur bi bolj pošteno lahko rekli: "metode naravnega preprečevanja spočetij" oz. "katoliška kontracepcija". Te "metode" se danes izredno priporočajo po raznih katoliških medijskih kanalih, ki so prenasičeni s temami, oropanimi vsakega katoliškega priokusa.
Mi pa se lahko na tem mestu zdravo-razumsko vprašamo ali je ta "metoda" katoliške kontracepcije zares tako odlična in katoliška, kot se želi predstavljati.
1. Degradacija seksualnega akta na socialno interakcijo
Vsak človek se zaveda, da so najhujši problemi zahodne družbe, ki jih Cerkev brez razlike obsoja, nastopili tedaj, ko se je začel spolni užitek ločevati od prokreacijske funkcije seksualnosti. Ločitvi spolnega užitka od funkcije "razmnoževanja" so sledili vsi glavni problemi zahodne družbe: kontracepcija, splav, pornografija, homosekusalnost. Če namreč ločimo seksualni užitek od prokreacijske funkcije spolnega akta, spolni akt postane le ena od vrst socialne interakcije med dvema posameznikoma. Seksualni akt postane nekaj istega s pogovorom.
A ker je nemogoče naravno ločiti seksualni užitek od razmnoževalne funkcije v primeru seksualnega akta med osebama nasprotnih spolov, je nastala potreba, da se ta dva skladna in izpopolnjujoča pola seksualnosti loči umetno oz. ne-naravno. Tu nastane potreba po sredstvih za preprečevanje zanositve in celo potreba po preprečevanju rojstev že spočetih otrok. Torej potreba po kontracepciji in splavu. Podobno velja za pornografijo in z njo povezanim samozadovoljevanjem in za homoseksualne in druge nenaravne oblike seksualnosti, ki tudi nastanejo le tedaj, ko se spolni užitek loči od funkcije razmnoževanja.
Sedaj pa se vprašajmo kaj je logika "metod naravnega uravnavanja spočetij". Je kakorkoli drugačna od materialistične logike, ki smo jo opisali zgoraj?
Odgovor je ne. Tudi "metode naravnega uravnavanja spočetij" imajo za svoj cilj ločevanje seksualnega užitka od razmnoževalne funkcije. Zato je zavajujoče govoriti o "uravnavanju spočetij" in je bolj natančno govoriti o "izogibanju spočetjim". Ta logika je torej v sebi prav tako materialistična, kot ona, ki namesto "naravnih metod" uporablja "umetne metode" za ločevanje spolnega užitka od razmnoževalne funkcije in se na "umeten" način izogiba spočetjim.
Tudi ta katoliška kontracepcija torej degradira seksualni akt na socialno interakcijo med dvema posameznikoma in ta degradacija izvira iz istih logičnih nastavkov kot ona, ki izvira iz katolištvu sovražnih miselnih svetovno-nazorskih tokov.
Tudi ugovor, da tu ne gre za golo socialno interakcijo med dvema posameznikoma, temveč za ljubeča zakonca, ki si ne moreta "privoščiti" otroka ne zdrži. Tudi zakonca še vedno ločujeta "razmnoževalni refleks" od njegovega naravnega smisla, ki je potencialno spočetje novega, od Boga ustvarjenega človeka. In drugič, tudi te "naravne metode uravnavanj spočetij" bi lahko uporabljali dve neporočeni osebi, ki bi jima bil zadnji cilj, da ženska sploh nikoli ne bi zanosila.
To pa nas že spomni na anglikansko uvajanje kontracepcije leta 1930, ko je bila ta dovoljena le za poročene zakonce v primeru, da si ne morejo "privoščiti" otroka. To "pogojno" dovoljenje je kaj kmalu postalo norma za vse. Posebej pa je tu prišlo še do podpiranja "kontracepcije" iz logike, da lahko zmanjša število splavov, ne da bi se zavedali, da je splav ravno ena od oblik kontracepcije, saj kjer se ljudje zaprejo pred novim življenjem s kontracepcijo, so se pred njim zaprli tudi, če pride do zanositve navzlic kontracepciji, in ravno tedaj.
Na isti poti so danes katoličani, ki podpirajo "naravno uravnavanje spočetij". Tudi oni se, pa če si želijo to priznati ali ne, v samem bistvu "zapirajo pred življenjem", pa četudi le za "določeno obdobje".
2. Udobno življenje nad novim življenjem
Seveda je glavni razlog odločanja katoliških zakoncev za "metode naravnega uravnavanja spočetij" po njihovih besedah skrb, da bi ne mogli dovolj preskrbeti svoje družine ob novem otroku. A ta argument, ki se ponavadi giblje okrog visoko donečega pridevnika "odgovorno", je napačen.
Prvič, prav ta argument so uporabljali in še do danes uporabljajo zagovorniki kontracepcije in splava, prva med njimi tudi sama Margaret Sanger, ki ji seveda ni šlo za nič drugega, kot za dobrobit ubogih žensk po manj razvitih državah!
In drugič, ta argument je popolnoma nesmiseln. Danes živimo v visoko razviti družbi z dobro utrjenimi mehanizmi socialne pomoči, ki jih vzdržujeta država in Cerkev. O pomanjkanju govoriti v teh časih, ko se vsak dan odpirajo nove in nove trgovine, ki med seboj tekmujejo v dokaj naravni konkurenci in ki jih ljudje obletavajo kot muhe, je posmeh do vseh naših predhodnih rodov, ki so imeli velike družine, so živeli težko, a niso nikdar pomislili, da bi se šli "naravno uravnavanje spočetij".
Oni so zares "sodelovali z Bogom", ne pa ti današnji zakonci polnih denarnic in dragih avtomobilov, ki se na vse pretege trudijo, da bi ne zanosili. "Načrtovanje družine" ni sodelovanje z Bogom, kar nekateri "katoliški" zakonci trdijo. Je nasprotovanje božji volji in njeno omejevanje preko lastnih človeških egoističnih naporov. Sodelovanje z Bogom pomeni prepustiti se njegovi volji, ne pa mu postavljati zaprek.
Tudi ni res, da morata biti zakonca v prvi vrsti "odgovorna" in "načrtovati" družino. Če bi bila to zares zahteva dana od Boga, potem bi tudi umetna kontracepcija ne bila sporna, saj bi pomagala v dosego tega cilja, ki je nekaterim "katoliškim" zakoncem tako pomemben.
Danes govoriti o "odgovornem starševstvu" in "načrtovanju družine" je lahko le plod okuženosti z materialistično in naturalistično miselnostjo, ki bi morala biti katoličanu povsem tuja. Tu gre za egoizem in poveličevanje udobja nad vse drugo. A človek bi še pustil takšnemu razmišljanju lastno pot, če se ne bi prikazovalo kot "katoliško" in kot "sodelovanje z Bogom".
3. Seksualna morala nič več v službi naroda in Države
Na žalost so tudi katoličani že skoraj popolnoma zabredli v individualistično miselnost naših postkrščanskih držav in so posebej podvrženi osredotočanju le nase oz. le na lastno družino. Po drugi strani pa čudno razlaganje katoliške seksualne morale preko raznih avtorjev v katoliških medijih vodi v popolno nerazumevanje smisla te morale.
Če danes zastavite vprašanje o kateremkoli vidiku spolnosti neki dežurni redovnici, duhovniku ali laiku v katoliških medijih, vam bo napletel dolg odgovor brez repa in glave, ki se bo sukal okrog edinega pojma, ki ga poznajo -- ljubezni. Zakaj so pred-poročni spolni odnosi v neskladju z učenjem Cerkve? -- zato, ker se ljubezen razvija in ljubezen med zakoncema in Bog je ljubezen in prava ljubezen... Zakaj Cerkev ne odobrava kontracepcije? -- zato, ker ljubezen med dvema zakoncema, postavljati ovire ljubezni in Bog je ljubezen in združevanje v ljubezni je ljubezen... Dolgo tvezenje o
ljubezni, brez vsakega pomena lahko vodi le v nejasne pojme in končno v zavrnitev katoliške morale, ker se dva pač
tako ljubita, da
njuna ljubezen ne potrebuje nobene predpisane katoliške morale.
A katoliška morala ima morda res svoj globlji razlog v neki duhovni dimenziji in v (kar se sliši precej blasfemično) odslikavi Svete Trojice v seksualnem aktu dveh zakoncev, vendar pa je za današnjo družbo treba pokazati tudi na njene praktično-logične vidike.
Katoliška morala namreč najbolje služi narodu. Vse tiste najbolj spotakljive zahteve, ki jih Cerkev postavlja pred posameznika, so dejansko najboljša varovalka zdravega in vitalnega razvoja narodov. Zato se lahko vprašamo o kateremkoli segmentu te morale in odgovor bo gravitiral v smeri koristi naroda. Ta morala omogoča urejene zakone s številnim potomstvom in narod se ohranja, če ji le sledi.
Vse kar ni v skladu z osnovno seksualno moralo pa direktno spodjeda narod. Država tudi izgubi splošno moralo, postane odveč in postane zgolj država in ne več Država.
Kaj pa naravno onemogočanje spočetij? Ali koristi ali škodi narodu? Kot smo videli že prej, izvira iz materialistično-individualističnega pogleda na svet, ki postavlja, prvič, funkcijo lastnega užitka pred funkcijo razmnoževanja, ki je, ponavljam, logično-naravna funkcija "spolnega refleksa" in, drugič, lastno udobje pred naravno zahtevo naroda po potomstvu. "Naravno uravnavanje spočetij" je torej nekaj škodljivega narodu, saj postavlja posameznika nad narod.
Te "naravne" metode torej odvezujejo posameznika od njegove naravne dolžnosti do naroda.
4. Legalizem
Vendar pa se ozrimo še v samo jedro metod "naravnega uravnavanja spočetij", kaj je njihov osnoven namen. Zagovorniki teh metod pravijo, da gre pri njih za sodelovanje z Bogom. Pa gre res?
Da bi prav razumeli njihovo teorijo, moramo vedeti, da te metode niso enostavne, kar sami pogosto poudarjajo. Poudarjajo namreč, da so ravno nasprotno od enostavnosti. To pa pomeni, da morajo vlagati velike napore v to "uravnavanje". A otroku, ki vloži velik napor v to, da ne bi naredil domače naloge, ponavadi ne rečemo, da
uravnava izdelovanje domače naloge, temveč, da se
izogiba izdelavi domače naloge. Podobno je s temi zakonci, ki sodelujejo z Bogom.
Oni se zato, da ne bi spočeli novega otroka, poslužujejo precej napornih metod, ki pa ostajajo v okviru dopustnega. To je nekaj, čemur bi po domače rekli: hinavščina. Ker tedaj in tedaj ne moreva zanositi, bova imela spolni odnos. Povedano bolj natančno: imela bova spolni odnos tedaj in tedaj, ker tedaj ne moreva zanositi.
Seveda, morda je to povsem sprejemljivo, ker dejansko temu ni mogoče očitati, da je kakorkoli v nasprotju s črko Cerkve, vendar pa je to nekaj, čemur bi lahko rekli legalizem. Izkoriščanje ozkih "lukenj" v zakonu, da bi se izognili celovitejšemu smislu zakona samega.
Če Cerkev prepoveduje kontracepcijo v smislu odprtosti za življenje in v nasprotju s t.i. kulturo smrti, ki postavlja človekov subjekt nad vse časno in presežno, to torej ne pomeni le golo prepoved kontracepcije zaradi kontracepcije same, temveč zaradi širšega konteksta, ki ga nosi katolištvo kot udejanjenje resnice izvirajoče iz Boga. Kontracepcija torej pomeni le način oz. predstavlja le orodje v dosego tistega, kar ni katoliško in kar ni resnica v presežnem smislu. Zato pravimo, da kontracepcija ni "prepovedana" zaradi nje same, temveč zgolj zato, ker omogoča laž, da je človek samemu sebi v namen in ker omogoča živeti posameznikom zoper resnico, ki jo nauk Cerkve vsebuje.
Zato je širše moralno gledano, vprašljivo tudi to "hinavsko"
izogibanje, ki sicer še vedno ostaja v krogu dovoljenega. Zato namreč, ker
spregleda, ne vidi, širše slike katoliške seksualne morale.
Druga stvar zoper katero tudi direktno nastopi ta "katoliška kontracepcija" pa je pojmovanje sveta, kot nečesa, kar je Bogu podvrženo. To pomeni, da ti, ki se poslužujejo teh "naravnih metod" ne verujejo, ali če smo bolj previdni, ne zaupajo dovolj, v božjo Previdnost. Ne zaupajo dovolj v Kristusove besede zapisane v Svetem pismu Mt 6,25-33. Oni skušajo "uravnavati" svet po svoji volji in zamisli, namesto da bi se prepustili Božji Volji, o kateri sicer radi veliko govorijo.
S svojim "sodelovanjem z Bogom" se v resnici skušajo izviti iz delovanja Boga in so "maloverni" v smislu, da se Bogu ne predajajo v popolnosti, temveč ohranjajo nek "back-up plan", neko po svojih močeh kreirano rešitev eventuelnih križev in težav. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, je lahko sicer realističen izrek, a ponavadi je plod globokega nezaupanja v Boga ali celo neke vrste "katoliškega deizma".
Zaupanje v Boga ni lahko in jasno je, da tu ne trdimo, da bo že samo zaupanje v Boga razrešilo vse težave. Ne. Vendar pa se zaupanje lahko dokaže ravno in zgolj tedaj, ko težave so in ne tedaj, ko jih ni. Zaupanje v Boga ne pomeni, da bo človek odvezan trpljenja temveč pomeni, da človek vzame svoj križ in hodi za Križanim. To je katoliški pogled na svet, ne pa težavno izogibanje križem. Če pa zares verujemo, kar nas Cerkev uči, potem tudi vemo, da Bog lajša križe in včasih nakloni rešitve najtežjih težav. A to ni čarobna formula in je tudi ne moremo kot take jemati. Je preizkušnja lojalnosti in osebne moči.
Kakorkoli že, kdor veruje naj veruje, kdor noče, naj se obrne proč. A kdor veruje mora torej tudi zaupati v Boga kljub križem in teavam, ki se kažejo na obzorju.
Romano Guardini prej omenjeni odlomek Mt 6,25-33 razlaga takole:
"Na prvi pogled se zdi, da gre za pravljične predstave -- ali pa za zanesenjaške, morda celo idilične misli kakega harmoničnega, pobožnega človeka, ki mu je svet zelo tuj. Vtis pa kmalu izgine, ko vidimo ključ do smisla celote, ki ga vsebuje stavek: 'Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo!' (Mt 6,33) -- in pridamo še naravnanost govorečega, naravnanost, ki nima na sebi popolnoma nič sanjaškega, ampak je ralistična prav do globin, ki navadnemu realističnemu človeku sploh niso znane."
Legalizem skupaj z nezaupanjem predstavlja torej podobo katoličana, ki uporablja te metode. Njegovo zaupanje v Boga je šibko, ker skuša Bogu pomagati po svojih močeh, ker meni, da ve več kot Bog, po drugi strani pa stori vse, da bi ostal znotraj tistega, kar Cerkev dovoljuje, da se Cerkvi ne bi zameril.
To pa ni nikakršno sodelovanje z Bogom, temveč zadeva vero samo.
* * *
Tu smo torej predstavili nekaj zdravorazumskih ugovorov "metodam naravnega uravnavanja spočetij", ki se danes priporočajo katoliškemu občestvu po vseh t.i. katoliških družinskih in mladinskih medijih.
Zavedamo se, da za posameznika stvari niso lahke, še posebej niso lahke v današnji družbi in današnjemu času. Tudi se zavedamo, da ti "katoliški mediji" skušajo le po svojih močeh pomagati katoličanom, da bi zavrnili kontracepcijo, ki jo Cerkev prepoveduje in da menijo, da so našli način, ki lahko popolnoma eliminira kontracepcijo iz katoliškega občestva.
Vendar pa so te metode moralno vprašljive, če na nauk Cerkve gledamo širše in ne zgolj ozko. Morda te metode res padejo skozi okno dopustnega, ker izrabljajo naravno nezmožnost spočetij, vendar pa v svojem bistvu in v lastni zavedni uporabi spregledajo širšo sliko katoliške morale.
Seveda je mogoče dopuščati, da so te metode pač nekaj nepojmljivo boljšega od kontracepcije, vendar pa bi se te metode morale uporabljati v skrajnosti in se ne bi smele oglaševati na način, na kakršnega se oglašujejo danes. Ker z njimi se dela za identične cilje, za katere delajo uporabniki kontracepcije. Način je sicer drugi, a namen je isti. Oboji se skušajo izogniti zanositvi, eni neglede na nauk Cerkve, drugi pa iščejo način, ki ni v nesoglasju s tem naukom.
Od nikogar ne terjamo nič. Vendar pa je eno, če nekdo greši osebno, drugo pa če greši in ta greh javno opravičuje ter celo oglašuje v svojih medijih. Ne trdimo, da so te "naravne" metode greh, a so brez dvoma naravnane v isto smer, kot one grešne metode.
-NeoDomobranec
