Vse pogosteje lahko vidimo, da so po desetletjih nenehnega iskanja in obsojanja domnevnega "rasizma", vzniknili pogledi, ki svoj rasizem priznavajo in preko raznih raziskav utemeljujejo različnosti med rasami. Ti ljudje se imenujejo rasne "realiste". Seveda rasni realizem ni nič novega, je pa danes precej manj marginaliziran in obskuren. V nadaljevanju si bomo pogledali tri domnevne rasizme in ugotovili, kje se zares javlja pravi rasizem.
Ti trije rasizmi torej so: narodni ekskluzivizem, rasni realizem in liberalistična evgenika.
Narodni ekskluzivizem je prepričanje, da je narod zgodovinska duhovna danost, ki nima korenin v nobeni formalni strukturi, temveč v skupni zavesti, tradiciji in morali dolge, nepretrgane verige rodov. Da bi narod po tem pojmovanju bival in bistvoval tako kot mu je dano, mora ohranjati svoje bistvo nespremenjeno. Vkolikor bi bilo to njegovo bistvo ogroženo, bi bila ogrožena tudi njegova bit, od tod se pojavi ekskluzivizem, ki zagovarja zaprtost pred tujimi vplivi, glede na potrebo naroda. To "nesprejemanje" drugih, bistveno različnih skupin ljudi, se smatra kot rasizem.
Rasni realizem je na drugi strani prepričanje, da med rasami in njihovimi pod-razredi velja bistvena razlika, ki absolutno določa vse danosti in značilnosti različnih skupin ljudi znotraj določene rase, najsi bo to narod, ali kakšna druga oblika, konec koncev celo rasa sama, kot denimo v belemu pan-nacionalizmu. Po tem prepričanju narode in posameznike določa le biologija, to je rasni materializem, ki tudi "duha", če ga vpošteva, razlaga iz "krvi" ali "rase". Ta rasni realizem skuša zato z znastveno metodo utemeljiti razlike med narodi in rasami, ter ponavadi poudarja več-vrednost določene rase, oz. poudarja dosežke neke rase. Rasa postane absolutno gibalo svetovne zgodovine, vse kar je slabega izvira iz neustreznih pogojev za razvoj posamezne rase, kot tudi iz mešanja različnih ras. Po tej logiki razlikovanja ras, zavračanja mešanja ras in poudarjanja vrednostne različnosti ras, se rasni realizem smatra za rasizem.
Liberalistična evgenika pa je prepričanje, da človeštvo v svojih socialnih oblikah, denimo narodu, državi, rasi, potrebuje jasno in hoteno "samo"-regulacijo večanja populacije in razmnoževanja, obenem pa ponavadi pomeni tudi načrtno zavzemanje za "izboljšanje" človeštva z odstranjevanjem "nezdravih" elementov. To prepričanje se ne javlja povsem odkrito, zaznavamo ga pa predvsem v miselnih tokovih, ki razglašajo "prenaseljenost" zemlje, "pomanjkanje dobrin", "skorajšnje izčrpanje zemeljskih bogastev", "globalno segrevanje kot posledico človeškega 'parazitskega' delovanja" in poudarjajo tudi veliko splošno "bedo" ljudi, da bi s tem utemeljili svojo predpostavko, da je zemlja prenaseljena in zato človeštvo potrebuje načrtno regulacijo v smislu omejevanja rojstev ipd. To pojmovanje naposled rezultira v uvajanju kontracepcije in metod prekinitve nosečnosti v države v razvoju, predvsem afriške, z izsiljevalnimi političnimi metodami. Javlja pa se tudi v prepričanju o boljših in slabših ljudeh, glede na njihov družbeni status in način življenja. Zaradi te načrtne sterilizacije različnih skupin ljudi, predvsem afričanov, pa tudi azijcev, se more ta liberalistična evgenika smatrati za rasizem.
Kljub temu, da sta prvi dve prepričanji smatrani za enakovreden rasizem, tretja pa se ponavadi smatra za človekoljubje najvišje vrste, pa je vendar očitno, da le narodni ekskluzivizem ni rasizem, medtem ko sta drugi dve prepričanji resniči rasizem.
Narodni ekskluzivizem je namreč utemeljen na narodu samemu, ki je zgodovinska, duhovna in božja danost. To ohranjanje lastnega naroda ne temelji na nobeni drugi predpostavki kot zgolj tej, da vkolikor je Bog ustvaril ljudi določenega naroda z lastnim jezikom in lastno skupno zavestjo, potem je božja volja, da takšen narod obstane. Obstati pa mora v takšni obliki, kakršno mu je podelil Bog, v narodnem bistvu. Kajti narod ni neka formalna struktura, ki jo je mogoče določiti z začrtanjem med-državnih mej, ali s podeljevanjem državljanstev ljudem, ki menijo, da pripadajo skupnemu narodu. Narod je zgodovinska, a vresnici nad-zgodovinska danost, ki jo določa neprekinjena tradicija nepreglednega števila rodov. Zato tudi narodu samemu, kakor se izraža v nekem trenutku zgodovine, ni dano, da bi spreminjal lastno bistvo, kajti v nekem trenutku živeči ljudje določenega naroda nimajo nobene zgodovinske pravice, da bi delovali zoper vse pretekle rodove lastnega naroda. Spremembe, ki se imajo vršiti v narodu, morajo biti v soglasju in skladnosti z narodovo tradicijo in moralo.
Zato narodni ekskluzivizem ni nič drugega kot narodov refleks, da se v primeru grožnje, ki bi škodila narodovemu bistvu, zapre pred tujimi vplivi, kot tudi, da se zapre pred notranjimi vplivi, ki delujejo zoper narodovo bistvo, izraženo v tradiciji in morali.
Ta narodni ekskluzivizem pa zato ne izhaja iz nobenih predsodkov. Ne izhaja iz nobene kvalitativne primerjave različnih narodov in ljudi teh narodov. Vsak narod, ki biva in bistvuje na lasten način, ima pravico in dolžnost, da obstaja, ne glede na njegove zgodovinske dosežke, velikost, zgodovinski doprinos itd. Vsi narodi imajo pravico biti in bistvovati na lasten način, ki jim je podeljen od Boga samega. Zato je prav, da se narodi povezujejo, a ne na škodo lastnega narodnega bistva. Zato se ima obsoditi tudi vse tiste narode, ki so z lastnim mednarodnim delovanjem, najsi bo vojaško ali ekonomsko, škodovali ostalim narodom z uničevanjem njihovega bistva. Obsoditi pa se ima tudi vse tiste narode, ki niso zgodovinska danost, ki niso produkt božje volje, temveč so produkt človeških naporov, vkolikor ti narodi služijo kot kalup, ki skuša preobraziti avtentične narode po lastnih principih naroda brez korenin, npr. ZDA, Avstralija ipd.
Narod nima le pravice govoriti in pisati v svojem jeziku, to je zmota in laž liberalizma in naturalizma devetnajstega stoletja. Narod ima najprej pravico bistvovati na lasten način, jezik je drugotnega pomena. Narod določa jezik, ne določa jezik naroda; poglejmo si vendar zgodovino vsakega jezika. Zato narodni ekskluzivizem ni rasizem, ker s terjanjem lastne zgodovinske pravice, ki mu je od Boga podeljena, se s to isto pravico strinja tudi kadar pride pod vprašaj drug narod. Narodni eksluzivizem ne pomeni povzdigovanja lastnega naroda, temveč zgolj zagotavljanje njegovega karseda neokrnjenega bistva. Zato narodni ekskluzivizem, zapiranje pred ostalimi narodi nastopi tedaj, ko je narodovo bistvo resno ogroženo in se pojavi kot refleks. Narodnemu ekskluzivizmu ni važno ali v narod prihajajo teroristi ali najmiroljubnejši otroci, vkolikor ima eno ali drugo trajno preobraziti narod v nekaj, kar je nasprotno narodovemu zgodovinskemu bistvu, ju zavrne in ne sprejme. Ne iz vidika kdo prihaja v narod, temveč iz vidika obstanka narodnega bistva.
Rasni realizem pa je škodljiv rasizem, ki skuša z golo materialistično metodo dokazati, da obstajajo razlike med narodi, posebej pa rasami. Dokazati skuša, da te razlike niso zgolj biološke, temveč tudi duhovne in da se tako rekoč razlikujejo "duše" ras, ki so trajno determinirane. To nezdravo nasprotje tiste liberalne utopične trditve, da so si ljudje iz celega sveta podobni kot jajce jajcu, namreč skuša nasprotovati tisti krščanski trditvi, da smo vsi ljudje otroci istega Boga in da bo vse ljudi Bog enako sodil. Razlike med narodi in rasami so namreč od Boga dane in imajo svoje mesto v svetovni zgodovini, a te razlike ne vplivajo na vrednost narodov in ras, ker vrednost človeka se ne sodi po njegovih telesnih ali umskih zmožnostih, temveč po njegovi pravičnosti. Rasni realizem pa je produkt tiste ničeve buržoazne miselnosti, ki človeka ne sodi po tem, pač pa po tistem, kar more izmeriti v nekih inteligenčnih testih ali drugih kapricah perverzne liberalne misli. Oni hočejo človeka, ki bi ga sami ustvarili v svojih romanih, pretencioznih filozofičnih brošurah in neskončnih grafih. Človeka, ki bo utelešal vse tisto, kar sami niso.
Druga nevarnost, ki izhaja iz rasnega realizma pa je pan-rasizem. Ta nazor je posebej priljubljen danes, ko razni rasni realisti menijo, da se mora ohraniti belo raso na škodo narodov. Kakor, da je edina zgodovinska danost človeka, narodov in človeštva zgolj rasa, ki jo morejo oni določiti, pri tem pa smejo narodi propasti in se izgubiti v pan-rasizmu. To naziranje predpisuje povezovanje narodov v nad-narodne skupnosti ljudi iste rase in degradacijo vsake religije v korist čimvečjega zlitja narodov v skupno rasno celoto. Zato govorijo o "beli rasi" in o "evropski civilizaciji", ne da bi imeli kakršen koli občutek za narodno specifiko in narodno zgodovino. Ta rasni globalizem je produkt rasnih realistov, ki so zavrgli vso narodno tradicijo in terjajo ohraniti raso, kakor da bi jih k temu pozivala neka rasna "duša".
Liberalistična evgenika pa je rasizem posebne vrste, ker s krinko pomoči narodom, ki živijo v bedi, skušajo te narode zdesetktati. Povedano drugače, njihova rešitev za lačnega človeka je strel v glavo. Zato "rešujejo" revščino s pošiljanjem kontracepcije in vsiljevanjem legalizacije splava. Njihov gnus do ubogih ljudi Afrike in Azije rezultira v pasivni sterilizaciji teh narodov, ne da bi jim dovolili naraven razvoj, tako kot je bilo nekdaj dano Evropejcem stoletja nazaj. To so resnični rasisti, ki velike vsote denarja namenjajo za kontracepcijo, namesto da bi vlagali v gospodarski razvoj onih dežel, ali pa da bi jih po stoletjih kolonizacij s strani liberalcev, končno pustili pri miru.
-NeoDomobranec
