Josip Jeraj: Narod

Narod

Iz knjige "Naša vas" (1933)

  

Josip Jeraj

  
  
Kmečki dom in kmečka vas trdno koreninita v narodni prosveti. Po celotni narodovi izobrazbi raste mogočno tudi izobrazba poedinih kmečkih domov. Na drugi strani pa dvigajo posamezni kmečki domovi s svojo prosveto tudi ves narod. Najboljše narodove sinove »mati kmečka je zibala«. Kmečki domovi so neizčrpljivi studenci, kateri celotno narodovo kulturo vedno vnovič osvežujejo in prerajajo.
  
Kaj je narodnost, se sploh ne da popisati z besedami. Narodnost je pred vsem ozka skupnost iste usode s sorojaki. Naroda ni porajal suhi, računajoči razum, temveč srce in ljubezen. Krvno sorodstvo med družinami je bila notranja podlaga za nastanek naroda. Zrastli smo v narod takrat, ko so se slovenske sorodne družine zedinile in sklenile, da hočejo skupno prenašati svojo usodo. Bog sam je v kali vsadil človeštvu nagon, da se družine spajajo v narodne skupine.

V začetku je skupna zavest pri vsakem narodu še nerazvita in še skoro nevidna. V zgodovinskem razvoju pa se vedno živahnejše razcveta. Do polne zavesti se prebudi, ko vsak član naroda spozna svoje narodne dolžnosti in jih tudi vestno izpolnjuje.

Krasno se da opazovati razvoj narodne zavesti pri Izraelcih. V Egiptu, daleč od rodne zemlje, so živeli v suženjstvu, brez notranje zavesti, da so narod, ki ima čisto posebne naloge. Mahoma, v preizkušnji trpljenja se je porodilo veliko hrepenenje v njih. V stiski svojih src so čutili, da so poklicani imeti svobodo, kakor jo imajo Egipčani in se svobodno udejstvovati, kakor jim narekujeta srce in vest. Mozes je najbolj čutil to, kar so hoteli vsi njegovi rojaki. Vstal je med njimi in jih peljal k svobodi. Na gori Sinaj sklenejo sveto zvezo z Bogom. Vpričo njegovega svetega obličja prisegajo, da bodo spoštovali vero prednikov pa vse zakone in običaje, ki jih je imel narod. Niso med seboj sklenili dobičkarske pogodbe, kakor trgovci, ki delajo kupčije. Njihova narodna skupnost ni temeljila v razumskih razlogih, temveč v klicu notranje vesti, ki je govorila, da mora vsak izmed njih po naravnem pravu biti zvest člen svojega naroda, zanj delati ter se žrtvovati v žalostnih in veselih trenotkih. Nihče ne sme sramotno odpasti od narodne zveze. Ako od nje verolomno odpade, je nizkotni izdajalec. Nad njim visi meč večnega prokletstva, ker ruši to, kar naj ostane skupaj. V preizkušnjah in bojih, ki so jih morali bojevati s sovražnimi narodi, so Izraelci še globlje spoznali, kako upravičeno božji zakoni terjajo, da je narod edin ter vestno izpolnjuje svoje naloge. Skupna usoda je vezi krvnega sorodstva še bolj utrdila. Izraelci niso nikdar več pozabili, da tvorijo en narod.

Doživljanje skupne usode in krvno sorodstvo sta temelj vsaki narodni skupnosti. Svojega naroda si ne more nihče poljubno izbirati, ker se v njem rodi. Od prvega trenutka svojega bitja in žitja je vsak pod njegovim varstvom in tudi pod oblastjo njegovih življenjskih običajev, vere in šeg. Kdor je v narodu rojen, se mora ravnati po tisti narodovi volji, ki se izraža v narodni občestveni prosveti. Nihče ne sme drzno reči: »Kaj me briga, kaj so delali pradedi!«

Bog hoče, da narod živi po svojih posebnih in življenjskih izročilih. Bog je tudi hotel, da si bil rojen kot član svojega naroda, da si bil pod varstvom njegovega prava in nravstvenosli že v materinem telesu. Njegova govorica je tudi tvoja govorica, njegova izobrazba je tvoja izobrazba. S svojim narodom si zato povezan tako, kakor otrok s svojo družino. Tvojega naroda trpljenje je tvoje trpljenje, tvojega naroda radost je tvoja radost. Kakor se otrok ne sme ločiti od očeta in matere in ne sme prezirati domače hiše in njenih običajev, ako hoče ostati zdrav na duši in telesu, tako se tudi ti ne smeš nehvaležno ločiti od narodne skupnosti. Otroku najbolj koristi materino mleko, tebi pa izobrazba in življenjski način, kakor klije v tvojem narodu. Ker je ves človek duševno in telesno povezan s svojim narodom, je tudi jasno, da mu narod nalaga velike dolžnosti, ki so svete in nespremenljive. Nihče se jim ne sme odtegovati, ker jih je prejel kot svojo dediščino očetov.

Zato je naša narodna dolžnost, da to, kar so spoštovali naši očetje in pradedje, spoštujemo tudi mi: vero, domačo grudo, dom, njegove običaje, izročila, narodne pesmi, pravljice in narodno umetnost. Vse to nam mora biti sveto, ker je naša dediščina po umrlih prednikih. V narodnem blagu se jasno izraža bistvo slovenskega naroda. Vera in običaji nam glasno razodevajo, kako so naši pradedi mislili o svetu, Bogu, družini in delu. Umetnost nam nazorno kaže, kako so čuvstvovali, česa so se veselili in zakaj se navduševali.

Poleg budne narodne zavesti pa mora prešinjati vse Slovence tudi nesebična ljubezen do naroda. Danes ljubi malokdo svoj narod. Narodnost je mnogim trgovska spekulacija. Kakor drugod v javnem življenju, se tudi ob narodnosti marsikdo vprašuje: Kaj mi koristi, če sem Slovenec? Ta sebični duh gre tako daleč, da mnogi z narodnostjo kar mešetarijo ter jo prodajajo, če treba, za skledo leče.

V tem razm išljanju bomo spoznali, da moramo neutrudno delati za narodno celokupnost. Saj je narod življenjska naloga tudi za vsakega posameznika. Narodov uspeh je naš lastni uspeh, narodova nesreča je tudi naša nesreča.

O "provokaciji", ki ni uspela dokler ni bila "razkrinkana"

Dvajsetega februarja je v Šenčurju potekal protestni shod proti nameravani nastanitvi imigrantov v nekem opuščenem trgovinskem centru. Na tem shodu pa se je poleg zastave ali dveh, kot približkov domobranskih zastav, lahko tudi jasno videlo najbolj razširjen domobranski plakat, ki ga je bilo mogoče zaslediti že dolga leta na spletu, če si, v praktično katerikoli spletni iskalnik slik, vpisal besedno povezavo, ki je imela v korenu "domobran". Ta plakat je bil torej razširjen zaradi njegove lahke dostopnosti že dolga leta in je npr. uporabljen v žaljivem videoposnetku z naslovom: "domobranec Drobnič o prisegi Hitlerju", kjer novinar radia Študent na koncu videoposnetka zabrusi dr. Drobniču: "... vi niste sposobni za domobranca, ajde spizdi stari." Skratka, plakat, ki poziva slovenske ljudi, da se uprejo komunističnemu nasilju, je znan plakat, do katerega, je zelo enostavno priti.

In projekt NeoDomobranec tudi ni komentiral samega shoda, čeprav vsekakor pozdravljamo nek zanos, neko novo voljo, da slovenski ljudje končno širše spoznajo slovensko kontrarevolucijo, predvsem v oziru na njen širši narodni kontekst in njeno specifičnost, ki je pač ni mogoče gledati in razlagati skozi oči usode nekega tujega naroda npr. britanskega ali francoskega ali pa hrvaškega, kakor to radi počenjajo nekateri, tudi zgodovinarji. Zadržanost je tako bila le logična posledica našega striktnega gledanja na idejo slovenske kontrarevolucije, ki skuša pred seboj ohranjati to idejo v njeni avtentični obliki. Zato je logično, da ostajamo pri vsaki obliki dejanske ali navidezne mejnstrimizacije dokaj previdni. A kot rečeno, ljudje so zaradi uspešnega protesta dobili nov zagon in se skušali identificirati s slovensko kontrarevolucijo, četudi je v nekaterih primerih niso prav interpretirali ipd.

Po shodu se je pojavil pogrom levičarjev, ki jih je bolj kot česar koli drugega ravno strah slovenske kontrarevolucije. Če pade njihov mit o junaškem partizanu in izdajalskemu domobrancu, ki ga že desetletja vzdržujejo mediji in zgodovinarji, ter ga tudi po odcepitvi od Jugoslavije leta 1991 vzdržujejo novinarji na levi in desni ter tudi zgodovinarji z leve in desne, potem se sesuje vsaka legitimnost njihovega zasedanja oblasti in posiljevanja naroda. Zato je že v izhodišču nujno, da se ohranja ta čudna meglena percepcija, kjer se takoimenovani "nepristranski" zgodovinarji in novinarji veliko sprašujejo in veliko pišejo, a povedo praktično ničesar. Nujno je, da nimamo jasnih odgovorov z obeh strani, temveč le jasne odgovore z ene strani in potem relativiziranje kjer se pač zahoče. (Opozoriti velja vnovič npr. na zelo zanimivo formulacijo enega vodilnih politikov, ki pravi: "upor proti okupatorju je častno dejanje" in potem, "upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje". Čutite kontrast?)

In ljudje, ki so sklenili identificirati se s tradicijo slovenske kontrarevolucije, na očitke levičarskih kričačev, niso znali prav dobro odgovoriti. Kdo bi jih pa krivil, če pa so žrtve relativiziranja, ki prihaja direktno izmed knjižnih strani t.i. "nepristranskih" zgodovinarjev (in celo politikov, ki naj bi vendarle nekako nadaljevali tradicijo kontrarevolucije).

In prišla je najbolj logična in pričakovana reakcija. Nekdo je nekje dobil anonimen namig, da je bil zgoraj omenjeni domobranski plakat pravzaprav "falseflag". Skrbno načrtovana akcija levičarskih provokatorjev, ki so hoteli shod, beri in piši, "zlorabiti za burne polemike, kdo se je med 2. svetovno vojno boril na pravi strani." Popolnoma predviden odziv, ki je moral prej ali slej od kje priromati. Na žalost je to "anonimno informacijo" dobil portal Nova24TV, ki je ob nastanku veliko obetal. A s tem člankom, ki ga je sedaj dal med ljudstvo, je naredil več škode kot jo je in bi jo še lahko naredil domobranski plakat, pa četudi bi bil zares delo levičarskih provokatorjev. Dovolite mi, da pojasnim.
  
Najprej se vprašajmo kaj bi takšen provokatorski podvig sploh skušal doseči. Avtor članka nam pojasni: skušal bi zopet prenesti debato na vprašanje kdo je bil na zmagovalni strani. Vendar že ta prva točka je popolnoma nepravilna. Od kdaj pa se določene zgodovinske procese ali dejanja presoja na podlagi tega, kdo je na koncu zmagovalec? Morda res velja, da zgodovino piše zmagovalec, kar pomeni, da zgodovino po svoje prikraja, ker mu je to omogočeno, a to ne pomeni, da ne bi mogli po desetletjih, ko se njegova zmaga ohladi, ali pa celo propade, presojati kdo je imel moralno prav in kdo narobe. Podobno velja, če naše slovenske relacije in konflikte presojamo skozi prizmo evropskih zmagovalcev in poražencev. To je že po logiki naše specifične usode nepravilno. Če za Francoze ali Britance velja, da jim je zmaga "zaveznikov", torej zmagovalcev, prinesla svobodo, to ne velja za Slovenijo oz. Jugoslavijo, niti ne velja denimo za Poljsko. Zato je sila poenostavljeno govoriti o zmagovalcih in poražencih.

Klasičen argument bebcev: "vem kdo je zmagal". Kot da bi s tem karkoli tehtno utemeljili.

Zato ta argument ne zdrži presoje in kdor ga je izgovoril bi se popravil, da ni mislil tega, temveč je hotel reči, da bi spet govorili o naši državljanski vojni in izdajalcih. Dobro. Zakaj pa ne bi govorili o tem? Čas je, da jasno in glasno povemo resnico. Nekoč bomo morali jasno in glasno povedati, da nas ne zanima sprava, ker med ognjem in vodo sprave ni. Predolgo že slovenski narod kompromitira resnico v korist neke sprave, ki je pa sploh ni. Čas je, da nas začne bolj zanimati resnica, kot pa sprava. Seveda, kdo bi ne hotel imeti enotnega naroda, a kdo more vendar trditi, da bodo komunisti kadarkoli privolili v spravo in priznali svojo zločinsko zlorabo okupacije.

Druga negativna stvar, ki jo bo povzročil ta članek na Nova24TV je v tem, da bo signaliziral desnemu polu, da ni prav, da se uporablja domobranska "ikonografija". Saj je po besedah pisca to le nepomembno vprašanje, ki odvrača od pravih problemov. Pa je to res? Ne ni, ker je domobransko vprašanje neločljivo povezano s slovenskim narodom. Razni mehki desničarji radi govorijo, da domobransko-partizanska vprašanja služijo le komunistom v njihovih političnih kalkulacijah. Seveda jim! A to le zato, ker se slovenski levičarji zavedajo, da je komunizem neločljivo povezan z njimi, zato mahajo s komunističnimi zastavami in paradirajo v smešnih čepicah. In levičarji tudi vedo, da je slovenska desnica povsem neenotna (!), zato je dovolj da na desnico vržejo samo dve besedi: prisega in kolaboranti in slovenska desnica že zgrabi bič in se javno biča po medijih. Ni ga vplivnega desnega politika, ki bi domobransko stvar dovolj poznal, da bi mogel tehtno nasprotovati tem, v resnici patetičnim in šibkim, argumentom levice. Znajo sicer nekaj povedati o partizanskih zločinih, ne znajo pa braniti kontrarevolucionarne strani. Ravno zato smo na teh blogih tako poudarjali dragocenost dr. Drobniča, ki je morda edini v naši Sloveniji, ki jasno in nedvoumno pove stvari v stavku ali dveh, medtem ko "nepristranski" zgodovinarji pišejo dolge romane, v resnici brez repa in glave.

Seveda, logično je, da bo potem takšna mehka desnica, ki se ji zašibijo kolena vsakič, ko kdo omeni besedo "prisega" ali "kolaboracija", začela iskati rešitev svoje zagate v domnevnih provokacijah, ki da so prišle z leve. A potem si drugič naj ne lasti tradicije slovenske kontrarevolucije, naj pa si niti ne lasti tradicije predvojne katoliške politike. Slovenska desnica se bo morala odločiti ali je v resnici na strani kontrarevolucije ali pa zgolj izrablja poklane kontrarevolucionarje za svoj "petty" politični boj.

Nazadnje se vprašajmo ali je ta domnevna provokativna akcija slovenskih levičarjev uspela. Ja, je uspela. A ne v korist levičarjev, temveč v korist slovenske kontrarevolucije, ki je s tem postala prepoznavnejša in se je ljudje vse manj sramujejo. Če je plakat v resnici skušal vzbuditi panično rekacijo mehkih desničarjev, ki se radi ponašajo, da zijajo le v prihodnost, je njegov namen klavrno propadel. Ljudje so se, ravno nasprotno, povečini enostavno identificirali s slovenskim domobranstvom in celo tisti desničarji, ki so pljuvali čez Cerkev in slovensko kontrarevolucijo, so morali zaradi preglasnih glasov, ki so se postavili na stran kontrarevolucije, za hip utihniti. Kje je torej uspeh kakšne provokacije? Ni ga.

Zato je članek z Nova24TV neverjetno bolj škodljiv kot takšen plakat, pa četudi je res delo levičarskih provokatorjev. Ta članek bo zdaj dosegel to, da bodo ljudje začeli biti spet zadržani do domobranskih simbolov ipd. in se bodo morali še naprej samozatajevati. Presodite sami, kaj je naredilo več škode slovenski desnici, plakat ali članek.

-NeoDomobranec

"Papež nima prav ..."

 
Spominjam se, ko je bil ta papež, Frančišek (I.) izvoljen in je  s svojimi drugačnimi potezami fasciniral praktično cel svet. Vsi katoličani, tako tisti liberalni, kot tisti praktični, so se razveselili teh sprememb. Posebej pa so se tega razveselili ateisti in druge vrste pozitivisti, ki se zaklinjajo, da nimajo z vero nič opraviti, a jo spremljajo budneje in gorečnejše od marsikaterega poznavalca religij. Dobili smo "kul" papeža, tako bi lahko združili vsa tista odobravanja tedaj. Le v tradicionalističnih katoliških krogih, v katere pa ne štejemo sedevakantistov, ker so shizmatiki, so se pojavile kritike. Te kritike so bile instantne in so prihajale zelo utemeljeno. Glavni kritiki Frančiška, posebno ameriški tradicionalisti, so svoje kritike utemeljevali z dolgimi notami in nihče jim ni mogel oporekati. A širše publike te kritike niso zanimale in je niso poznali, kajti ta kritika je bazirala striktno na nauku in na tradiciji katoliške Cerkve. In priznam, v raznih pogovorih in pomenkih sem tudi sam včasih prav goreče kritiziral papeža, a že tedaj se je videlo, da bo nekje treba temu narediti konec, če hočemo ostati lojalni sveti Cerkvi.

Kajti kritika se je zdela tehtna le toliko časa, dokler je polemika potekala znotraj katoliškega občestva, ko so o papežu pisali katoliški avtorji za katoliške bralce in ko sta se dobila dva prijatelja katoličana in diskutirala o papežu. Toliko časa je bila kritika upravičena in na mestu. Za njo ni bilo nobene agende, bila je le plod neke polemike ob spremembah v sami Cerkvi in treba je bilo premisliti, ali so spremembe na mestu ali ne. A kmalu se je ta polemika, ta kritika megalomanizirala. Papež je znenada postal glavna tarča najbolj banalnih diskusij, še več, postal je nekakšna tarča posmeha. Zato so imeli povsem prav tisti, ki so trdili, da se mora papeža izvzeti iz strupene kritike katoliške hierarhije. Kajti če bi veljal nek konsenz, da papeža pač ne kritiziramo, potem bi kritika, ki bi prihajala in ki je v stoletjih prihajala na različne papeže, bila na dolgo utemeljena s pravilnim občutkom za tako delikatno in dragoceno stvar, kot je papež oz. papeštvo. Z drugimi besedami, papeža ne bi kritiziral že kar vsak napol izobražen pijanec pri gostilniškem ali pa internetnem pultu. A ravno to se je zgodilo. Znenada so tisti kritiki prenehali na dolgo utemeljevati svoje kritike, ker so menili, da jim je dana licenca za najbolj banalno smešenje petrovega naslednika. Sledila pa jim je publika. Manj kot je kdo poznal resnične probleme Frančiškovega papeževanja v oziru na nauk Cerkve, bolj glasen in strupen je bil, a še vedno je to ostajalo znotraj okvirov katoliškega tradicionalizma in vse te kritike so bile gledane z ogorčenostjo liberalnih in novus-ordo praktičnih katoličanov.

Potem pa je papež začel govoriti o kapitalizmu in na to ni bil nihče pripravljen. Predvsem ameriška desnica je pač v papežu, predvsem v Janezu Pavlu II. in Benediktu XVI., vedno videla nekakšnega zaveznika za njihov, pravzaprav zelo impotenten boj, o katerem pa tu zaenkrat ne bi izgubljal besed. In tedaj so se nanj prvič vsule kritike. To je bilo tam nekje januarja 2014. In ker mnogi slovenski desničarji praktično enačijo desnico s kapitalizmom, ker nimajo nobenega zgodovinskega vedenja, so tudi oni prvič skočili pokonci. Papež kaj pa govoriš, kapitalizem je pač najboljši gospodarski sistem, ali ne veš, da je Hayek rekel, da so socialisti samo tisti, ki ne poznajo ekonomije. In tu se je pojavila kritika, ki se je zasidrala med rajo. Papež je socialist, papež je marksist. Žolčne ameriške babnice, ki rade pozirajo z velikimi puškami in pištolami, ker da branijo nek, od moljev razžrt, revolucionarni pamflet, so začele po raznih radijih kričati, da je papež marksist. Razni radijski voditelji, ki bi vsi radi bili Rush Limbaugh in njegova ekscelenca Rush Limbaugh sam, so začeli zmagoslavno trobezljati o marksističnem, o socialističnem papežu. Seveda ni nikomur kanilo v glavo, da so praktično vsi ti konservativci tam doli v kolonijah pravzaprav protestanti, torej če smo natančnejši, da pripadajo eni od milijonov protestantskih sekt. Torej je po logiki stvari jasno, da jim je papež mrzek in da ga tolerirajo le toliko dokler ga vidijo kot koristnega zaveznika. Nihče ni od njih nikdar pričakoval lojalne opozicije. A kar je pomembneje, hudo napako so naredili tradicionalisti, ki so namesto tega, da bi stopili na papeževo stran in protestanstkim kričačem razložili socialni nauk Cerkve, raje uporabili te kritike z besedami: "saj je tudi Rush Limbaugh rekel..."

Od tu dalje se je papež iz koristnega tesla, ki bo spremenil podobo Cerkve in zavil vrat nekemu domnevnemu kriminalu znotraj Vatikana, o katerem znajo veliko povedati predvsem tisti, ki Vatikanske zadeve bolj malo poznajo, spremenil v sovražnika številka ena. Da bi kdo napadal ameriški kapitalizem, ki je najboljša stvar odkar so izumili kolo, tega protestantski sektaši pač ne bodo dopustili. In slovenski katoličani, ki se radi ukvarjajo s politiko in ki jim je bil papež prej taka huda "faca", so začeli vestno ponavljati ameriške mantre: papež socialist, papež marksist. Nihče od njih ni poznal in do tega trenutka ne pozna socialnega nauka Cerkve, nihče od njih ne pozna katoliškega političnega gibanja pri nas pred vojno ... Vsi bi radi bili samo kapitalisti, ker kapitalizem bo rešil svet.

In tu se je prvič pojavilo kocbekaštvo v novi moderni obliki. A da bi prišlo do pravega izraza sta se prej zgodili še dve stvari, papežev obisk v ZDA, ko so iste žolčne babnice, ki rade pozirajo z velikimi puškami in isti konservativni radijski voditelji, ki jih plačuje židovski kapital, začeli z dokončnim napadom na papeža, tako da ni ostalo nič več dvoma o tem da je papež njihov glavni sovražnik. Druga stvar pa je bila imigrantska kriza, ko so začeli evropski aparati, ki jim je bila slovenska desnica vedno tako zelo zvesta, v Evropo spuščati velike množice priseljencev. Tedaj se je oglasil nadškof Zore in v liniji s papežem povedal nekaj besed, ki niso bile všeč slovenskim desničarjem, ki so bili še do nedavnega najbolj strpni kapitalisti. Takrat so mnogi napadli nadškofa in Kavarna Hayek je celo napisala neko pismo nadškofu, ki so mu mnogi pritrjevali. Kocbekaštvo kapitalističnega tipa je bilo rojeno.

Najbolj zanimivo je bilo to, da so vsi začeli klicati papeža na odgovornost, češ, kaj boš naredil, da Evropa ne bo utonila v muslimanski kolonizaciji? Ljudje, ki se ne zmenijo za papeške okrožnice in ki so v podpiranju kapitalizma, lahko bi rekli, v nasprotju s katoliškim socialnim naukom so sedaj klicali papeža na zagovor. Ljudje, ki ne upoštevajo npr. najbolj perečih naukov Cerkve, kot je npr. tisti o kontracepciji in splavu (da ga ne upoštevajo je jasno po povprečnem številu otrok katoliških zakoncev), so sedaj znenada terjali akcijo od papeža. In če sem tudi sam do nedavnega kritiziral papeževe besede o priseljevanju, sem moral stopiti papežu v bran že iz zdravorazumskih razlogov.

Ljudje, ki ostajajo lojalni konservativnim demokratskim strankam, katere so omogočale več kot štiridesetletno priseljevanje raznih muslimanov v evropske prestolnice, v korist kapitalizma, ki potrebuje ceneno delovno silo, ti ljudje sedaj terjajo od papeža, da reši vse njihove probleme. Že ničkolikokrat smo ponovili na tem blogu: problem muslimanske kolonizacije se ni začel lani jeseni, problem muslimanske kolonizacije traja že desetletja in zanjo so krive tako konservativne kapitalistične stranke, kot liberaldemokratske socialistične stranke. Vse te konservativne stranke, ki sedaj rade govorijo o zapiranju meja, niso nikdar in ne bodo nikdar naredile nič za ohranjanje avtentične narodove kulture in etničnega videza. Vse kar trenutno počnejo, ko tako strastno terjajo zaprtje meja, je le to, da želijo, da muslimani v Evropo romajo tako kot so romali do sedaj, s potnimi listi, ali pa v desetericah, skriti znotraj tovornjakov. V zadnjem času radi mnogi po virtualnih zidovih nabijajo slike etničnega izgleda evropskih prestolnic, kakršna je npr. London in nas želijo prepričati, da je takšna postala zaradi vala priseljencev lani jeseni. London je takšen zaradi politike vlad, ki so bile na oblasti dolga desetletja, levih in desnih. Kapitalistov do lanske jeseni niti ni brigalo v kaj se spreminjajo predmestja evropskih prestolnic, dokler v svojih naslonjačih, med branjem najbolj banalnih političnih spletk niso bili soočeni s tako očitno muslimansko kolonizacijo. In znenada so prav ti, ki se niso zmenili za problem priseljevanja, na katera so opozarjali nacionalisti, od katerih so se radi vedno distancirali, češ mi nismo nacionalisti, mi smo domoljubi, začeli terjati od papeža, da zamahne s svojim žezlom in reši probleme, v katere jih je spravil prav kapitalizem in njihova opevana zmerna konservativna politika, hvaležno vdana idealom francoske revolucije.

In ker je papež, kakor v porog njihovemu dolgemu odvračanju od cerkvene nadoblasti, govoril o sprejemanju tujcev, kot so jih dolga desetletja sprejemale konservativne vlade, je nastalo t.i. katoliško disidentstvo kapitalističnega tipa. Tu pa to imenujemo kocbekaštvo kapitalističnega tipa. Če je Kocbek pred vojno prišel navzkriž s katoliško Cerkvijo v oziru na socializem in komunizem, torej v oziru na brezrazredno družbo, potem so današnji kocbekaši prišli navzkriž s katoliško Cerkvijo v oziru na kapitalizem, v oziru na socialno pravičnost, ki ji oni odrekajo veljavo. Podobnost tistega originalnega kocbekaštva z današnjim pa je  predvsem v tem, da gre v obeh primerih za zagovarjanje nazorov, ki prihajajo iz nekatoliških polj, a jim ti disidentski katoliški elementi zaklinjajo vso pokornost. V prvem primeru je šlo za komunizem in Moskvo, v tej novi različici gre za kapitalizem in Washington. Zanimivo pa je, da so predvojni papeži oboje obsodili, torej tako kapitalizem, kot tudi socializem (beri komunizem). In kaj je problem današnjih kocbekovcev? Problem je v tem, da z razliko od originalnih kocbekovcev premalo poznajo katoliški socialni nauk. Če so torej originalni kocbekovci nasprotovali direktno temu nauku, pa ti novi kocbekovci nasprotujejo temu nauku, ker ga niti ne poznajo.

Seveda tu takoj nastopi vprašanje, češ kaj pa papeži/i sploh govori/jo o ekonomiji. Že morda res, a vendar papeži določenega socialnega nauka ne predlagajo kar tako, temveč ta nauk stoji na dobro podkrepljeni podlagi, ki izvira iz tiste krščanske pravičnosti, ki jo ohranja in izpričuje Cerkev.

Ti kocbekovci torej, pa so svoj gnev zoper papeža združili ob nedavni opazki papeža zoper ameriškega predsedniškega kandidata Trumpa. Tu so se prav vsi postavili na stran Trumpa in ga branili, četudi sama opazka, pravzaprav ni bila tako zelo radikalna. Bila je povsem načelna in nenapadalna. A vendar je v teh katoliških disidentih zbudila glasno reakcijo, ki se je v hipu odrekla papežu in stopila v bran Trumpu. Tako se je eden od komentatorjev celo spravil pojasnjevat, da papež nima nobene pravice soditi o tem ali je nekdo kristjan ali ne, če pa je bil ta krščen. Ker je menda prezbiterijanski Trump veliko boljši kristjan kot papež rimskokatoliške Cerkve.

Jasno je, da je papež v svojem dosedanjem papeževanju izrekel in naredil marsikaj spotakljivega in celo nasprotnega katoliški tradiciji, a to ne pomeni, da sme katoličan odreči svojo lojalnost petrovemu nasledniku in skupaj z ateisti in protestanti mlatiti po njem. Mi moramo ostajati lojalna opozicija papežu in svobodno diskutirati o njegovih besedah in dejanjih, a le znotraj katoliškega občestva v korist katoliškega občestva, ne pa v korist nekih zunanjih sil, ki so vse v celoti sovražne katoliški Cerkvi in delajo na tem, da delijo katoličane.

-NeoDomobranec

"Ko katolik seže po evangeliju, postane antikrist."

Pri tem sem se ponosno šopiril kakor puran na dvorišču, ker sem menil, da sem skoraj enak Julijanu Odpadniku ali velikemu norcu Nietzscheju. - Adolf Rette

"Ko katolik seže po evangeliju postane antikrist."

  
S temi besedami utemeljuje Sebastjan Erlah svoje teze, da Nietzsche ni nekaj nasprotnega krščanstvu oz. katolištvu, temveč nekaj koristnega. Torej Nietzsche v svojih delih, ko išče nadčloveka, poziva k prevrednotenju in rušenju stare morale, počne vse to v skladu s krščansko idejo. Vse je v harmoniji s krščansko vero. Seveda bi se kaj takega moglo smatrati na prvi pogled za zelo tehtno, če bi Nietzsche bil nek star antični filozof, ki bi mu v borbi za krščansko stvar nadeli krščansko opravo in trdili, da je predhodnik krščanstva. A Nietzsche ni živel v času preden je posijalo sonce odrešenja, niti ni živel v neki odročni deželi, kjer bi krščanstva ne poznali. Nasprotno. Nietzsche je dobro poznal krščanstvo, bil je sin protestantskega pastorja in krščanstvo, katolištvo je blatil, ga napadal in ga sploh uporabljal kot negativno izhodišče svoje lastne filozofije. Zato ni mogoče resno trditi, da je Nietzschejev nauk kakorkoli skladen s katolištvom.

Prav tako neresna je tudi Erlahova trditev, da je Nietzsche pripravljal pot drugemu vatikanskemu koncilu, če s tem meni, da je pozitivno prispeval k pozitivnim spremembam. Strinjal bi se, da je mogoče trditi, da veje Nietzschejev duh iz drugega vatikanskega koncila, a ne v pozitivnem smislu. Nietzsche je na sam koncil morda res vplival, a le toliko, da je bil ta koncil nekakšna kapitulacija Cerkve pred svetom. Kapitulacija pred raznimi norimi filozofi, ki so napovedovali smrt Boga, pa najsi bo ta smrt v obliki sekularizacije, materializma, ali pa dejanskega uboja v korist svobodnega človeka in njegovega absolutnega individualizma. Nietzsche je res vplival na koncil, če to pomeni, da je bil ta koncil produkt strahu pred človekom - bogomorilcem, ki terja absolutni antropocentrizem.

Tudi Nietzschejeve besede o "bogu, ki zna plesati", katerih uresničenje Erlah vidi v karizmatični katoliški prenovi, so prej Nietzschejev antropocentrizem oz. poboženje človeka v nadčloveka, kot kaj drugega. Saj v nadaljevanju beremo v Zarathustri, "sedaj pleše bog v meni". To ne pomeni, da je Bog prisoten v meni ali po sveti Evharistiji ali Svetem Duhu, temveč pomeni, da se človek samega imenuje za boga, kar je razvidno iz Nietzschejevih spisov.

Zanimive so tudi Erlahove besede, da je Nietzschejevo zmerjanje Kristusa z norcem itd. pravzaprav parafraziranje sv. Pavla, ko pa v resnici vidimo kako podoben je Nietzschejev nadčlovek s človekom, ki ga opisuje Pavel v Rim 1, 29-31, ki je hudoben, zloben, predvsem pa "brez usmiljenja", kakor pravi Pavel v tem pismu. Saj je Nietzsche najbolj napadal ravno krščansko usmiljenje v svojem delu "Antichrist". In Pavel, kakor da bi govoril O Nietzscheju tudi pravi: "Imenovali so se modre, pa so se poneumili in so zamenjali veličastvo neminljivega Boga s podobo, slično minljivemu človeku...".

V nadaljevanju je podano nekaj odlomkov različnih katoliških avtorjev, ki zavračajo Nietzschejeve teze in njegovo filozofijo, torej nekaj avtorjev, ki se ne bi strinjali z Erlahom.

   

"Friederich Nietzsche je sporočilo o smrti Boga oznanjal tako izrazito, da ga ni bilo mogoče preslišati. Sporočal ga je kot veselo oznanilo o nadčloveku. Kakor božje kraljestvo v evangeliju, tako tudi nadčlovek šele prihaja; pogoj za njegov prihod pa je smrt Boga. Že v predgovoru Zaratustra izrecno vedno znova opozarja na "neznanski dogodek", da "Bog je umrl." V "Fröhliche Wissenschaft" na trgu razsvetljene znanosti "nori človek" kriči okrog postavajočim, da ga ni mogoče preslišati. Iz tega ključnega besedila so razvidne vse razsežnosti Nietzschejevega izreka.

Po Diogenu iz Sinope podoživljeni prizor čudaka, ki ob belem dnevu s prižgano svetilko na živahnem trgu išče ne več človeka, marveč samega Boga, kaže očitno na antropološko razsežnost Nietzschejevega vprašanja po Bogu. Bog je zanj proti-podoba, proti-igralec ali še bolje, meja človeka. Bog je proti-moč, katere se mora človek osvoboditi, da bi postal nadčlovek. Njeno "neznansko grozljivo senco", metafiziko, je -- kakor senco mrtvega Bude na stenah (platonične) votline -- mogoče premagati tudi šele stoletja pozneje. Tako daleč dopušča Nietzsche, da ga berejo kot naslednika Feuerbacha ali mladega Marxa. Toda trg, po katerem kriči "nori človek", ni več antična agora. To je kraj, kjer se človek (v smislu Heideggerja) potika okrog in klepeta, je kraj razsvetljenega meščanstva in nedvoumno poljudnega ateizma, kraj, "kjer stojijo skupaj mnogi od tistih, ki ne verujejo v Boga." Razločneje Nietzsche ne bi mogel označiti svojega zaničevanja do plitvega poljudnega ateizma, ki je bil v njegovem času običajen.

Poljudnega ateizma "nori človek" nikakor ni videl za svojega zaveznika in tudi ni poskušal razumeti ga, kakor bi to storil Hegel. Pač pa ga je hotel privesti do pretresljivega prepričanja, da je bila smrt Boga delo ljudi, umor Boga. "Bog je mrtev! Bog ostaja mrtev! In mi smo ga usmrtili! Kako se tolažimo, morilci vseh morilcev?" Pri tem umoru Boga ostaja vendar še izključen vsak odmev na Kristusovo smrt na križu. Tudi ne gre več, kakor pri Heglu, preprosto za sekularizacijo družbe. Gre marveč za kozmično, navidez metafizično dogajanje (če beseda "metafizičen" ne bi bila za Nietzscheja besedičenje), podobno kakor v sanjah Siebenkäsa. Gre za izgubo vsake kozmične usmerjenosti, vsake smiselnosti za svet in življenje."

Peter Henrici, 2003

"Novejši „kantianizem“ je le dognal filozofično razdvojenost do vrhunca. Smijal bi se človek, piše Büchner o tem pojavu, ko bi ne bilo tako žalostno! Privlekli so iz groba že davno pogubljenega polnorega hegelijanca Maksa Stirner-ja. Za njim pa je pristopical kot rešitelj filozofije nori Fr. Nietzsche. Nietzsche, pravi naš svedok, je genijalen duh. A že iz mlada ga je vedno bolela glava, in ta bolezen ga je tako zmedla, da se je še tisto malo dobrega, kar je imel, v norosti porazgubilo. Kdor more zapisati trditve, kakoršnih je mnogo v njegovem toli poveličanem glavnem delu „Also sprach Zarathustra“, temu, sodi Büchner, se je izvestno kaj utrgalo v glavi, ali pa se bo vsak čas! „Država, pravi Nietzsche, „je naprava, kjer se počasni samomor vseh imenuje življenje. — Varuj se dobrih ljudi! — Zvon brenči, lesni črv piklja, srčni črv gloda: oh, svet je tako globok! — Jaz bi veroval v boga, ki bi znal plesati. — Jaz sem prevroč in sežgan od svojih misli. — Napoleon je včlovečeni problem imenitnega ideala. — Bratoljubje je morala sužnjev. —  Zločinec je edini zares svobodni človek. — Nič ni resničnega, vse je dovoljeno!“ Vse to presega le še njegova samohvala: „Jaz sem napisal človeštvu najglobjo knjigo, ki jo ima,“ tako je dejal Nietzsche sam o sebi.

Da taka filozofija še razvnema ljudi, to sklepa Büchner, je žalostno znamenje praznote, ki je po tolikih nadejah koncem našega stoletja navstala v filozofičnem svetu; to je žalostno znamenje duševne kuge, ki se je polastila ljudi!"

A. Ušeničnik, 1899

"Če se raztrga ta skupna vez, ki druži človeštvo v Bogu, tedaj zapade človeštvo prav tisti neusmiljeni okrutnosti, kakršna je vladala v poganstvu. In prav v to pogansko neusmiljenje je zares v naši dobi skušal pahniti človeštvo — filozof Nietzsche!

Zadnji rezultat Nietzschejevega modrovanja je bil — nasilni nadčlovek, in blazni filozof mu je skušal priboriti gospodstvo v modemi družbi, in naj si tudi poguba zadene vse človeštvo. Nietzsche je seveda dobro umel, da se nadčlovek ne more prej izviti iz embrionalnega zametka, dokler človeštvo ne prispe do popolnega ateizma. Zato je bila prav ideja „Bog“, ki ji je nemški filozof napovedal večni boj! Blazno vzklika: „Človek je človek, pred Bogom smo vsi enaki. Pred Bogom!“ ponovi filozof; „sedaj pa je ta Bog umrl in mi nočemo enakosti s proletariatom. Vi višji ljudje, pojdite s trga!“

S tem blasfemičnim klicem vabi Nietzsche višje človeštvo, ki je zmožno poteptati v prah vsako misel o Bogu, naj se loči s svetovnega trga, t. j. naj pretrga vse vezi z drugimi ljudmi, ki še verujejo v božanstvo in se zato ljubijo med seboj. Nadljudje bodo morali biti neusmiljeni, zato ne morejo priznati, da sklepa kaka skupna vez človeštvo. Ta vez je raztrgana, ker je ,Bog umrl‘, oni Bog, ki je bil največja nevarnost za Nietzschejevega nadčloveka. S tem je nameraval Nietzsche zasekati med človeštvom prepad, preko katerega bi ne bilo rešne poti. Človeštvo bi zaman točilo solze, ko bi mu kruto gospodarila neusmiljena nadčlovekova roka; kajti od takrat, ko bi legel stari Bog v grob bi gospodaril nadčlovek, ki bi naj po Nietzschejevem mnenju bil trdosrčen, nasilen ... nevaren na ulici ... lokav, sploh, zlodej v vsakem oziru, na katerem je vse hudobno, strahovito, tiransko, bestialno, skratka, človek, kakršnega nam opisuje sv. Pavel, kakršen je bil tedaj, ko ga je Bog pustil na svojih potih. [Rim 1, 29-31]

Tak naj bi nastopil Nietzschejev nadčlovek, ko bi porušil vsako vez med seboj in Bogom in dosledno  tudi med seboj in človeško družbo. Poklekal naj bi pred se, pred svojo tiransko voljo — pred svoj umazani egoizem. Noben greh naj bi mu ne bil tako velik, da bi se ne spoteknil obenj, in program njegovega delovanja v človeški družbi naj bi se glasil: „Vsi slabotni naj poginejo. To je prvi stavek našega človekoljubja. Celo pomagati se jim mora, da izginejo izmed nadčloveške družbe. Tako naj bi stopal bestialni nadčlovek dalje do svojega popolnega razvoja, tudi če bi moral gaziti do kolen v krvi in v solzah ... če tudi bi moral stopati, bodisi da bi stopal preko trupel, preko gorkih človeških trupel. Kdor bi mu očital neusmiljenost, je sam preslab, da bi bil neusmiljen.“ To je: preslab je, ker še veruje v Boga, ki je ljubezen in zakonodavec ljubezni, ter torej ne more še vsega pogaziti v blato in planiti v temo brez Boga!

Proti Nietzschejevemu nadčloveku se dviga krščansko usmiljenje, ki vzprejema v svoje varstvo vse, brez razločka, tudi tiste, ki so slabi, tudi tiste, ki jim nadčlovek grozi s smrtjo. „Ne ubijaj!“ kliče krščanstvo. Življenje človeško je nekaj svetega, nekaj, kar čuva in brani božja sankcija pred okrutno roko krivice in nasilstva. A ne le to! Krščanstvo terja več! Krščanstvo zahteva usmiljenja. Dvigni slabotnega človeka iz bede in edinščine, odpri mu roke, odpri srce in deležen boš usmiljenja tudi ti tedaj, ko bo dan sodbe v tvojem življenju!

Nietzsche je dobro čutil, da je prav krščanstvo s svojim usmiljenjem tista močna trdnjava, ki jo njegova filozofija o nadčloveku zaman naskakuje V divjem sovraštvu do krščanstva kliče Nietzsche: „Kaj je gršega nego pregreha? Pregreha pa je dejansko usmiljenje s slabotnim — krščanstvo ...“ Prav zato, ker krščansko usmiljenje ne dopušča nadčloveku gaziti v krvi in solzah, zato je filozof kolne, češ da je s svojo humaniteto ubilo nadčloveka. Nadčlovek bi se bil že davno razvil, da ni v človeštvu krščanskega usmiljenja. „To večno tožbo proti krščanstvu“, pravi Nietzsche, „bom pisal na vse stene, kjerkoli so le ... Krščanstvo imenujem veliko prokletstvo ... imenujem je nesmrtni madež človeštva!“ Dasi ni bil Seneka, poganski filozof, v socialnem življenju posebno usmiljen, ampak „oderuh“, je v svojih pismih vendar zapisel stavek:

Nec hune contempseris hominum, qui alieno beneficio esse salvus potest, nakar Nietzsche v svojih delih odgovarja: Slabotnim smrt!

Nietzschejeva filozofija o nadčloveku hoče vzgojiti fizično močne ljudi, ki bi imeli poleg telesne kreposti tudi močno voljo, brez ozira, brez zakona, brez vezi!

Krščansko usmiljenje pa je, kakor sodi Nietzsche, v vsem obsegu proti zakonu razvoja ... Krščansko usmiljenje ima v sebi, kar je dozorelo, da pogine. Ljudje so se pa drznili imenovati usmiljenje čednost. Nič ni bolj nezdravega sredi naše nezdrave modernosti, nego je krščansko usmiljenje, trdi Nietzsche, zato ker vzgaja slabotne ljudi. Gotovo je, kar smo že prej omenili, da krščansko usmiljenje čuva in brani tudi slabotne, tudi bolne in nadležne, tudi pohabljene. Tudi Nietzschejevemu nadčloveku ne dopušča, da bi stegal roko, recimo konkretno, po življenju otroka, ki se je rodil na svet bolehav in slaboten. Nasprotno; krščansko usmiljenje podpira materino ljubezen, ki jo ima tudi do takega slabotnega otroka, da ga hrani, neguje in vzgaja, dočim se Nietzschejev nadčlovek ne straši drznega atentata na človeško življenje in skuša zatreti celo materino ljubezen!

Toda po filozofičnih mislih nadčloveka tudi vzgoja krepkih otrok nikakor ni zagotovljena, če pomislimo, da Nietzschejev nadčlovek ne pozna nobenega prava, niti božjega, niti človeškega, in da dela le-to, k čemur ga naganja kruta sebičnost. Nietzsche izroča otroka, bodisi slabotnega ali krepkega, v popolno oblast očetovo, ki lahko naredi z otrokom, kar mu drago; zakaj nadčlovek nima sodnika nad seboj. Tako bi pehnil Nietzschejev nadčlovek človeško družbo nazaj v tiste temne dobe, ko so metali otroke pod milo nebo, da so umirali tam od gladu ali da so jih trgali psi, kakor poroča Tertulijan.

Če je bila žena pri starih le igrača nizkih želja svojega moža, bi ji pretila v dobi Nietzschejevega nadčloveka prav taka usoda. Nadčlovek nima ljubezni, nima usmiljenja do drugih, tudi do svoje žene ne, tiste ljubezni, ki jo terja krščanstva, ko kliče možem po sv. Pavlu: „Možje, ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus cerkev ljubil in sam sebe za njo dal!“

Krščanstvo spoštuje ženo kot tovarišico možu; žena ni sužnja, ni le predmet moževe pohoti! Nietzschejev nadčlovek pa pozna le moža in vpošteva le njegove bestialne instinkte, zato zaničuje ženo in jo peha nazaj v mračno, nemoralno življenje, kakršno je bila usoda žen pri Grkih in Rimljanih.

Kaj bi čakalo stare in bolne ljudi, če bi dospel Nietzschejev nadčlovek do popolne zmage, je razvidno iz besedi tega filozofa, ko pravi, da mora biti nadčlovek neizprosen zdravnik, z morilnim orožjem v roki — z morilnim orožjem, ki mu pristoja, ki je njegovo človekoljubje. Edino, kar bi storil za nje, bi bilo, da bi jih potrebil z zemlje, da bi ne imelo življenje zaradi njih mrkega lica."

J. L., 1904

"Princip absolutne svobode je anarhistiški princip, pa ga uporabite kjerkoli!

Absolutna svoboda je pred vsem svoboda glede na umske in glede na etične zakone. Prva vodi v absurdnost, druga v nemoralnost. Nietzsche je uporabil v filozofiji tudi le to idejo, in filozofija se je izpremenila v blazni, libertinski, egoistiški anarhizem. Njegovi spisi so polni absurdnosti in polni nemoralnosti.

„Zmeta pojmov“, pravi jako svobodomiselni Henne am Rhyn, „je dosegla po Nietzscheju bajno stopinjo.“ In čuda ni, saj se je Nietzsche kar igral z absurdnostimi. Kako prečudna je že oblika njegovih spisov! Zdaj čuvstvena lirika, zdaj zmedena filozofija, časih pa naravnost blaznost! „V prvih treh delih glasovitega ,Zarathustra‘,“ pravi isti Henne am Rhyn, „se menjajo kaj lepa mesta s slabimi, zmotnimi, zlobnimi. Le semtertam so že sence duševne noči. V četrtem delu je kar izbruhnila besna blaznost.“ Kako absurdna je časih šele vsebina! „Bog je mrtev!“ tako blaznuje Nietzsche. „Zakaj ko bi bili bogovi, kako bi se jaz premogel, da bi ne bil bog? Torej ni bogov! ... Jaz bi veroval le v boga, ki bi znal plesati!“ O državi piše: „Kar govori država, laže; kar ima, je ukradeno.“ O ženski pravi: „Ženska ni zmožna prijateljstva. Mačke so ženske in ptice, kvečemu krave ... Brez biča se ne bližaj ženski! Tako hočem moža in žensko: za vojsko prvega, za rodnjo drugo, a oba za ples z glavo in nogami!“

A očitnejša je nemoralnost Nietzschejeve filozofije. Njegove trditve so časi res kar blazne. Nič ni resnično, pravi, vse je dovoljeno. Vera je neumnost. Morale ni. Dobro in slabo so le prazni pojmi. Človeka gonijo samo instinkti. Vzor človeka je pračlovek v lesovih, „plavolasa bestija“, hlastežna po ropu in zmagi. Prava krepost je le krutost. Muke gledati dobro de, mučiti še bolje. Spolni nagon naj ima konkubinat; zakon je le potvara konkubinata. Nebrzdano uživanje, uživanje do uničenja samega sebe, to je najvišji etični cilj.

„V svetovnem naziranju Nietzscheja,“ pravi Achelis, „vidimo popolno anarhijo mišljenja, popoln bankrot filozofske zavesti, razudzdano brezsramnost čuvstva, svobodnega vseh nravnih vezi.“

Kamor pa je zavedlo načelo absolutne svobode filozofa Nietzscheja, tja mora zavesti isto načelo tudi umetnika secesije. Princip absolutne, neomejene svobode v stvarjanju mora dovesti secesijo, če je dosledna sama sebi, v paralogizem: v blazno umetnost in podlo lepoobraznost. Dela uma bodo absurdna, dela lepoobraznosti nemoralna!"

A. Ušeničnik, 1899.

"Komu pa se človek upira, če noče, da bi ga Bog videl? Upira se drugemu, tistemu, ki je heteros. Noče biti heteronomen — in s tem ima ravno tako prav, kakor nima prav, kadar hoče biti avtonomen. V odnosu do Boga je heteronomija ravno tako napačna kakor avtonomija. Moj jaz ne more biti pod oblastjo drugega, tudi takrat ne, če je ta drugi Bog. Da, potem še prav posebno in še celo ne. Pa to ne zato, ker bi bila moja oseba popolna in bi ne prenesla druge nad seboj, temveč prav zato, ker to ni. Ravno zato, ker moj jaz sam v sebine stoji stvarno in gotovo, mu postane teža prisotnosti nekoga drugega nevarna. To se more izražati kot negotovost, tesnoba, uročenost — ali pa tudi kot nasprotje vsega tega, kot upor. Tedaj se pojavi čustvo: "On ali jaz!". V boju proti temu čustvu ne bi nič pomagalo, če bi uporniku dopovedovali: "Proti Bogu se ne moreš uveljaviti; Bog je vsemogočen in moraš se vdati." Nasprotno, s tem bi se razmerje samo še poslabšalo.  Prišlo bi do stanj, kakor jih opisuje Dostojevski v Besih, ko govori o tesnobi inženirja Kirilova pred Bogom. Tega ni strah zaradi nekega določenega vzroka, na primer, ker bi si nakopal krivdo; tisto, kar občuti, je groza krhke in končne, a po polnosti življenja, svobode in dostojanstva hrepeneče eksistence pred vsemogočnim drugim; občutek, da je iztisnjena iz dostojanstva, iz sramu, iz lastne žive biti. In to ne s tem, da bi ji Bog prizadel kaj posebnega, ali tudi le, ker bi bil do nje neprijazno razpoložen, temveč kratko in malo s tem, ker je, ker je On kot Vsemogočni in Vsenavzoči pred njo in nad njo. Ta strah postane pri Kirilovu toliko bolj mučen, ker je globoko religiozen človek, ki Boga na dnu v bistvu ljubi. A ljubi ga tako, kakor bi ljubil drugega človeka; to dela tako neposredno in ognjevito, in on asm je grajen tako nežnp in je hkrati tako neizprosen v čutu za čast, da vse prižene do alternative: "On ali jaz!" ... Isti problem se spet pojavi pri Nietzscheju — Besi sploh v marsikaterem pogledu razkrijejo njegov položaj. Tudi Nietzsche ima občutek, da jemlje Bog človeku bivanjski prostor, polnost človeškosti, čast eksistence. Iz tega izhaja "postulatorični ateizem": "Če naj jaz obstajam, ne more obstajati On. Jaz pa moram obstajati, torej njega ne sme biti!" A kako elementarno in ranljivo je to, za kar tukaj gre, kaže Nietzschejevo oznanilo: "Bog je mrtev." Ne: "Ni Boga," ampak: "Bog je mrtev." Za tem preži globlja trditev: "Jaz sem ga ubil. Iz boja z velikim Drugim sem izšel kot zmagovalec." Saj se tudi pri Kirilovu ne izteče v preprosto zanikanje Boga, temveč v dejanje, ki ga izbriše. Bog je tisti, ki človeku povzroča tesnobo, Bog sam je človekov strah, človekova tesnoba. Tesnoba bo prešla, če človek na odločilnem mestu "dokaže pogum". Odločilno mesto pa je življenje. Če si človek drzne sebe usmrtiti, tesnobni strah ugasne. Ne le zato, ker ni nikogar več, ki bi ga bilo lahko strah, nekje globlje je tedaj "izbojevana popolna svoboda in s tem je tesnoba premagana." Tedaj Bog "umre". Najprej so to razmišljanja blazneža; vendar patološki mejni primer odkriva dejansko umovanje normalnega čutenja; tisto umovanje, ki nosi tako Nietzschejevo filozofijo, kakor tudi novoveški tragični finitizem sploh."

R. Guardini, 1991 (1952)

"Od pričetku dvajsetega stoletja se je ustrelil v Neapelj-nu knez Pignatelli — na predvečer svoje svatbe. Našli so ga mrtvega pri pisalni mizi v njegovi sobi, na mizi je pa ležala odprta knjiga filozofa Nietzsche-ja, onega Nietzsche-ja,  ki je imenoval usmiljenje "množilca bede". Ali je mrtvi Pignatelli tik pred smrtjo prebiral še njegovo knjigo? Nikdo tega ne ve. Nikdo ne ve, kaj so bile poslednje misli tega nesrečneža, ki je stopil v večnost pred sodnji stol božji kot samomorilec.

Morale so pa biti jako čudne, prav posebne misli. Kratko pred svojo smrtjo je moral knez Pignatelli misliti še na verske stvari. Na steni nad pisalno mizo je bila Marijina podoba, pravi umotvor, podoba "Matere usmiljenja". In ta podoba je bila obrnjena proti steni, ko so mrtveca našli. Brez dvoma jo je obrnil sam, predno je pomeril z revolverjem v svoje čelo. Zakaj? — Kaj je nagnilo nesrečnega moža, da je Marijino podobo obrnil, predno je umrl?

Tudi na to ne ve nikdo odgovora. Smrt zakriva to njegovo dejanje. Biti je pa moral pretresljiv prizor, ko je star služabnik, ki je z mrtvecem v njegovih mladih letih pogosto klečal in molil pred to Marijino podobo, podobo zopet obrnil. In sedaj so zrle usmiljene Marijine oči, oči Matere usmiljenja na mrtveca in na knjigo, katero je zadnjikrat prebiral, na knjigo Nietzsche-jevo, ki imenuje usmiljenje "množilca bede".

Na krvavem perzijskem pogrinjalu v krasno opravljeni sobani leži ubog samomorilec, ki je šel v smrt pod nesrečnim vplivom filozofije, ki ne pozna usmiljenja — šel je v smrt, ko je prej še obrnil Marijino podobo, kakor da bi ne mogel izvršiti groznega samomora, dokler gledajo ljubeznjive oči Matere usmiljenju na njega."

J.C. Smoley, 1933

"Če moderna družba na prva vprašanja: „odkod in kam? ali je Bog? ali je duša? ali je posmrtnost?“ ne ve nobenega odgovora, ampak se zataplja v agnosticizem, v skepticizem, v intelektualni nihilizem — kaj čuda, da tudi v etiki in pravu, v politiki in sociologiji nima nobenih principov, nobenih trdnih tal? Z metafiziko stoje in padajo vsi principi. Če ni Boga, je morala le fraza; če ni svobodne volje, so pravice in dolžnosti le fikcije; če ni posmrtnosti, je pravo le sila. Zato vidimo, kako v točasni družbi dviga glavo „čIovek-bestija“, Nietzschejev „Ubermensch“, človek, ki je sam sebi bog, ki mu je vse drugo le za zabavo, za uživanje, ki tepta dolžnosti in kreposti, pravico in resnico, kakor se mu ljubi in kadar se mu ljubi. In ta „nadčlovek“, ki stoji, kakor pravi blazni filozof Nietzsche, „onkraj dobrega in slabega“, ni več samcat norec, ne, njegovo filozofijo vsprejemajo že cele politične stranke, malone cele države. Moderna politika ne spoštuje več nobene avktoritete, ne pozna nobene morale, dober ji je vsak pomoček, če nima pravice, pa kruta sila ..."

A. Ušeničnik, 1900.

"Je-li to napredek, če na mesto požrtvovalne ljubezni do Boga in do bližnjega vlada ledeno mrzli egoizem, živalska sla ali obupni pesimizem? Je-li to napredek, če Nietzsche taji razloček med dobrim in slabim in ljubezen do bližnjega imenuje nezmisel? Je-li to napredek, če hlepenje po podlem materialnem uživanju povsod izpodriva najvišja, idealna dobra, po katerih je že od nekdaj hrepenel in težil človeški rod, in namesto večnosti povsodi stopi na dan zemeljski trenutek in njega trdo izkoriščevanje, na mesto vere v nesmrtnost človeške duše in njeno neskončno srečo ali nesrečo onstran groba, pa strašna tihota groba ... smrt ... uničenje ... ?"

J. Jerše, 1903

  

"Obvladovanje čutnosti je načelo krščanskemu vzgojeslovju. Zato pa krščanska etika modernim ni všeč. Herbert Spencer ne more v svojih delih samozatajevanja in mrtvičenja kristjanov niti omeniti, da ne bi slovesno proti temu protestiral in Nietzsche označuje krščanstvo za »religijo dekadence«, češ, da zatira natorne nagone. Usodna zmota! Krščanska etika je pač v nekem oziru protičutna, ni pa protinaravna. Človek je čutno-razumno bitje. Kdor ni gospodar nad čutnostjo, ta je njen suženj."

F. Terseglav, 1908.

   

"Organ, ki ga vodi, kliče k pravemu življenju, k izvoru na dno eksistence same, je Kierkegaardu strah, Nietzscheju pa instinkt. »Vsako bivanje me plaši, začenši z neznatno mušico notri do skrivnosti Učlovečenja, vse mi je nerazumljivo, vse je okuženo, najbolj pa jaz sam.« »Genij tiči v instinktu, dobrota enako. Popolno ravnaš samo, ako ravnaš instinktivno«, pravi Nietzsche. Pravo nasprotje življenja vidi Nietzsche samo v izprijenem instinktu, kar mu je krščanstvo. Pri Kierkegaardu izgubi duh primat, pri Nietzscheju pa sploh vso realnost: zanj obstojajo samo še telesni pojavi, duh mu je le simbolična govorica telesa."

A. Trstenjak, 1940.

"Za naš namen, ki primerjamo „nadčloveka“ s „popolnim človekom“, je potrebno vedeti, kakšna pravila in navodila za življenje je postavil Nietzsche svojim „nadljudem“ ali kakšna je morala nadčlovekova.

Po njegovem nauku je morala: „Die Lehre von Herrschaftsverbältnissen, unter denen das Phänomen Leben entsteht.“

Življenje, katero ima tu v mislih, je le telesno življenje, ker druzega Nietzsche ne pozna. Govori sicer večkrat o duši in o dušah v človeku, pa odločno taji dušo kot duhovno bitje; njemu je duša: „ein Gesellschaftsbau der Triebe und Affekte“ in telo: „ein Gesellschaftsbau vieler Seelen.“

Nietzschejeva morala je po tej opredelbi pač zelo obsežna; saj n. pr. spada v to moralo, če koklja pišče izvali. Razvidno je, da se iz te definicije ne da kaj konkretnega izpeljati, zato je tudi Nietzsche po drugi poti prišel do moralnih pojmov in pravil.

Kot radikalen reformator je najprej presodil dosedanje morale in je našel, da ne veljajo nič; najslabša pa je po njegovem mnenju katoliška morala, ker je najbolj kriva, da se „nadčlovek“ ne more prav razviti.

To se bere po njegovih spisih iz III. dobe (1882 — 89): Frohliche Wissenschaft; Also sprach Zarathustra; Jenseits von Gut und Böse; Zur Genealogie der Moral. V knjigi: „Fall Wagner“ in „Götzendämmerung“ se skuša otresti prijatelja Wagnerja.

Sklep tega modrovanja je bil na kratko ta, da je Nietzsche spoznal in kot aksiom proglasil to dvoje: „nič ni res“ in „vse je dovoljeno.“

Tako je zašel med skeptike, kar pa ni nič novega, ker skeptikov je bilo že pred njim več, a za Nietzscheja kot reformatorja morale to ni bilo brez pomena. Skepsa je negativna podlaga vsake vede in na tako podlago se ne more postaviti noben pozitivni zistem, to je Nietzsche sprevidel in po moči skušal popraviti. Najprej pravi, da ta aksiom: „nič ni res“ velja le za do sedanje etike in morale, ki nimajo več veljavnih resnic.

Po njegovem nauku v zmislu evolucije ni nič stalnega, torej tudi resnica ni stalna. Za ljudi kake dobe je kaj resnica, a za drugo poznejšo dobo pa je vse kaj druzega resnica. Tako so principi in zakoni etike in morale nekdaj utegnili imeti kaj resnice v sebi, a danes se je to vse preživelo, je ob moč in veljavo Treba je torej poiskati novih resnic s pomočjo evolucije in tega dela se je lotil Nietzsche.
  
Kaj je našel?

Prvo je spoznal to, da morajo biti dve vrsti morale, ker so po njegovem nauku dvoje vrste ljudje: „gospodje“ in „sužnji.“ Za sužnje bi še zadostovala stara morala, če se privzame zraven še ta nova dolžnost, da se morajo „sužnji“ proti „gospodom“ vselej primerno vesti; zato Nietzsche kar na kratko krščansko moralo imenuje „suženjsko moralo“. Tej nasproti pa je postavil novo svojo „gosposko moralo“. (Herrenmoral.)

O tej kot novi in dosihmal še ne poznati moramo kaj izvedeti. To nam razlaga v svojih spisih: „Zur Genealogie der Moral“; „Jenseits von Gut und Böse“; in „Wille zur Macht.“

Na vprašanje: zakaj je človek na svetu? Nietzsche odgovarja: zato, da rase. Rase pa človek le, dokler živi, zato mora najpreje skrbeti za življenje. In kaj je življenje? Življenje pa ni nič druzega ko „volja do moči“ (Wi11e zur Macht). S tem smo prišli do temeljnega principa vse Nietzschejeve filozofije in morale.

„Volja do moči.“ Ta pojem ima iz Schopenhauerja, ker njegovo delo: „Die Welt als Wille und Vorstellung“ porablja take pojme; seveda Nietzsche ni ostal pri tem, am pak prikrojil si ga je po svoje. Vedeti moramo, da Nietzschejeva „volja“ ni naša prosta volja, ker on ne pozna ne proste, ne neproste volje; njegova „volja“ so strasti in nagoni v človeku ali njih skupina, z eno besedo to, kar imenujemo poželenje.

 „Volja do moči“ bi se torej po naše reklo: poželjivost mora vladati. „Nadčlovek“ svojih strasti ne brzda, nasproti želi in pomaga jim do zmage. To zmagovanje „volje“ je pravo življenje „nadljudi“; in take zmage so po tej morali dobra dela. Nasprotni pojem je šibko ali slabotno, kar je torej moralno slabo.

Očitno je, da je s takimi principi Nietzsche moral priti v navskrižje s pravili in zakoni stare morale. Tej sitnosti se izogne z drugim delom aksioma: „vse je dovoljeno.“ Za „nadčloveka“ ni nobene veljavne postave, da bi se temu delovanju „volje do moči“ mogla ustavljati. Sicer tudi Nietzschejevi učenci ne bodo brez pravil in brez zakonov, a napravili si jih bodo sami, kakor jim bode prav kazalo. Zato jim mojster podeli neko čudotvorno moč, s katero je bil napolnjen tudi sam, namreč moč „stvariti“. Razne reči morajo ustvariti njegovi učenci, posebno pa morajo biti „werteschaffend.“ Nietzsche ima pred očmi veljavo in pomen besedi in načel, ki so bila dosihmal splošno priznana, katera pa za nadljudi ne veljajo več in na mesto katerih je treba postaviti druge. Ker je pa težko najti primernih besedi, je sicer rabil stare izraze, pa jim je podtikal druge pomene: in to ponarejanje je imenoval „die Umwertungder Werte“.

Tako si bo „nadčlovek“ napravil svojo vero in svojo moralko, ki bo vselej soglašala z „voljo do moči“. V ta namen so narejene že zgoraj omenjene opredelbe mora1ke, duše, telesa, volje, dobro = močno, slabo = šibko. Tako mu je psihologija — morfologija ali nauk razvoja „volje do moči“."

I. Janežič, 1904

-NeoDomobranec

Kako je umiral Voltaire in drugi brezverci

Naša zvezda, 1933

"Voltaire, veliki sramotivec verskih in božjih stvari, je l. 1778 smrtno nevarno zbolel. Vlila se mu je kri. Želel si je duhovnika, a njegovi prijatelji, katere je sam poprej utrjeval v brezboštvu, so poskrbeli, da ni mogel priti k njemu noben duhovnik. Prevzetni brezbožnik je moral umreti v groznem obupu. Z glasnim krikom : »Roko čutim , ki me grabi in vleče pred božjo sodbo, hudič je tu, ki me hoče prijeti, pekel vidim, o skrijte me!« je odšel v — večnost!

Filozof Schophenhauer je v svoji zadnji bolezni, v kateri je strašno trpel, pogosto zavpil: »O moj Bog!« Ko ga je zdravnik vprašal: »Ali je po vaši filozofiji sploh še Bog?«, je filozof odvrnil: »V trpljenju mi filozofija brez Boga nič ne pomaga.«

Anatole France, socialist in zagrizen sovražnik vsake vere, ki je pisal velike zvezke romanov samo zato, da je sramotil Boga in Cerkev, se je na smrtni postelji od strahu tresel in s solznimi očmi ter s spačenim obrazom tarnal: »Na vsem svetu ni tako nesrečnega človeka, kakor sem jaz! Za srečnega me imajo, pa nisem bil nikdar v življenju srečen, niti en dan, niti eno uro ne!« Žalostno življenje! In večnost?"

Ave Maria

"Filozof Nietzsche, ki se je v satanskem sovraštvu do krščanstva sam imenoval antikrista, ki je nazival krščansko usmiljenje: sramoto, je umrl kot ubogi blaznež in usmiljena sestra mu je stregla. Ali je to slučaj?"

Farsa sovražnega govora

V zadnjih dneh so se spet zbudili vsi tisti pravičniki, ki so že lansko jesen panično iskali t.i. sovražni govor in ga potem razobešali po raznih spletnih straneh, oblikovali razne komitete in se z baklami ter vilami spravljali nad domnevne centre sovražnega govora. Da je bilo takšno početje in obravnavanje tega domnevnega sovražnega govora hinavsko in neutemeljeno, mora biti pač jasno vsakomur, ki je zmožen izhajati iz tistega naravnega uvida, ki zna presojati med prav in narobe. Sovražni govor je sovražen namreč le tedaj, ko ga kot takšnega obravnavamo ne glede na prejemnika na katerega se nanaša. Če namreč sovražni govor obravnavamo le tedaj, ko je naperjen proti neki domnevni manjšini, ne pa tudi tedaj, ko je uperjen zoper domnevno večino, je takšen sovražni govor, predvsem pa njega obravnavanje, le patetična farsa.

A to nas ne bi smelo čuditi. Na to smo navajeni. Z razliko od moralizantov, ki danes po televiziji in v časopisu moralizirajo o sovražnem govoru, pa znamo tudi brati. In tako znamo precej dobro in precej precizno ločiti, kdaj je nek vulgaren ali družbeno spotakljiv govor sovražen in kdaj ni. In ker znamo brati tudi vemo, da ni tanke meje med pravico do izražanja in sovražnim govorom. Ta meja je jasna in evidentna. Po zakonodaji se določeno izjavo jemlje kot sovražni govor tedaj, ko ta izjava spodbuja sovražna in nasilna dejanja. Tako se na primer izjava: "vsi priseljenci so manjvredne opice" razlikuje od izjave "vse priseljence moramo poklati, ker so manjvredne opice". Prva namreč izraža mnenje nekega govorca, druga pa postavlja mnenje v kontekst izvajanja, delovanja, na podlagi določenega mnenja o neki skupini ljudi. Torej ni res, da bi bila razlika nevidna, ali da bi bilo težko ločiti sovražni govor od nesovražnega govora. Po naši zakonodaji je sovražni govor tedaj, ko se poziva na neko delovanje, dejanje, izvajanje. Samo mnenje, da je neka skupina ljudi manjvredna, ničeva, itd. pač ne more biti sovražni govor. In to je po naši zakonodaji evidentno. Namreč, če bi ne bilo, bi se nenehni napadi na Rimsko katoliško Cerkev, nenehno poniževanje pripadnikov te cerkve, že obravnavalo. Ker se ne obravnava, se lahko smatra, da apliciranje podobnega govora, kot se uporablja zanjo, na druge skupine ljudi, ne pomeni sovražnega govora. Če nekdo vendar vseeno terja obravnavo sovražnega govora za druge skupine, neglede na to, da se za prvo skupino niso uporabljali isti kriteriji, je hinavec. Če nekdo terja drugačno obravnavo druge skupine, zaradi njenega domnevno drugačnega položaja, je hinavec. Ali imamo dejansko zakonodajo, ki presoja vse enako, ali pa imamo ideološke obrazce, ki niso zakonodaja.

Tako se npr. strinjam, da neokusne izjave novinarja Kondeja o tem, da so vsi Slovenci zaplankane živali, kljub svoji univerzalni žaljivosti, napram pripadnikom slovenskega naroda, ni sovražni govor, vkolikor lahko brez vsake sankcije izrečem tudi sam: "vsi priseljenci afriškega porekla, so manjvredne živali". Če obe izjavi obravnavamo kot moralno gledano žaljivi, a nekaznivi, potem smo pri pravilnem dojemanju zakonodaje, kjer zakon velja za vse ne glede, če pa obravnavamo drugo izjavo drugače kot prvo, ne le da s tem nastopi zmeda, ki bo res potem še dolgo temelj najbolj neplodovitim večnim razpravam, temveč je takšna obravnava tudi krivična. A ker se ravno tega ne upošteva in se ravno te razlike in podobnosti noče prepoznati v našem medijsko-političnem prostoru imamo zmedo in imamo ideološki lov na čarovnice. Leva družbena sfera v desnici namreč vidi inherento središče sovražnega govora, sebe pa kot tisto merodajno preganjalko takšnega govora. Ta percepcija izhaja iz tega, da je levica po svojem bistvu pokončevalka "starega" in iniciatorka "novega". Ker levica ne pristaja na nobeno absolutno resnico in v večji meri, kot desnica, postavlja resnico in norme znotraj človeka samega oz. družbe same, se njeni družbeni obrazci neprestano spreminjajo. Ker je desnica, tudi današnja liberalna desnica, nekoliko reakcionarna do tega vedenja, ki družbo nenehno spreminja, in tako drsi z vrvjo pripeto za vozom levice, nekoliko bolj zadaj, je nujno nenehno skeptična in negotova do raznih izumov levice, kot so npr. biološko nedeterminirani spoli, različne oblike seksualnih vedenj itd. Levica pa to njeno skepso jemlje kot izhodišče sovražnega govora, da bi s tem nemoteno vpeljala svoje eksperimente v družbo in jih normalizirala. Priznajmo si, to ji tudi vedno uspe.

A to nam mora biti vendarle doslej že jasno. Bolj nas moti to, da ob vsakem takšnem pogromu levice, ko z lučjo pri belem dnevu išče sovražni govor, desnica sproži nek obrambni mehanizem, ki pa je zmoten. Namreč, desnica tedaj nastopi z dokazi dejanskega sovražnega govora oz. identičnih izjav posameznikov, tistim, ki jih levica prikazuje kot sovražne, a so uperjene zoper desne družbene skupine, in skuša dokazati, da so te tudi sovražne. Vendar to je napačno, ker desnica skuša iskati "univerzalne kriterije" za sovražni govor, ki pa ne obstajajo. Sam koncept sovražnega govora je inherentno levičarski in se poljubno spreminja, kakor se nenehno spreminja levica sama, saj ne priznava nobene absolutne resnice in s tem tudi ne priznava absolutne morale. Koncept sovražnega govora, ni nekaj kar bi dejansko obstajalo v družbi, kot orodje za prepoznavanje nekih elementov, ki morejo sprožati nasilje ali deviantno obnašanje, temveč je zgolj ideološko orodje, ki služi levici v njenem pohodu zoper tradicijo in, lahko bi rekli, naravo samo. Levica je obrnjena zoper naravo, zoper zdrav razum, to sama dokazuje, ko oboje v družbi zanika v korist "svobodnega" človeka, ki je osvobojen vseh družbenih norm in celo naravnih danosti, da bi smel svobodno "biti" in "ljubiti".

Sovražni govor je zato paradoks in lahko ga še tako obračamo, da bi našli njegovo univerzalno aplikabilnost ali veljavo, ga ne bomo našli. Sovražni govor je ideološka označba, ki more izhajati le iz levega pola na desni pol, ne pa tudi obratno. Zato je sovražni govor sicer, pravno gledano, zelo ozek pojem, a obenem družbeno gledano, zelo širok pojem. Levici zadostuje že javen linč teh, ki se jih označi za izgovorjalce sovražnega govora, po drugih državah, takšen javni linč na koncu rezultira v tem, da posameznik izgubi službo, izgubi platformo svojega izražanja, je izločen iz združenj, konferenc itd.

Popolnoma nesmiselno bi se bilo sedaj spuščati v stotine izjav sovražnega govora, ki je uperjen zoper katoliško Cerkev, katoličane, desnico itd. ker je ta igra obsojena neuspeh. To smo vendarle že videli. Celo faktičen sovražni govor, kjer se dejansko poziva k nasilju nad posamezniki ali skupino z desnice, se ne obravnava po zakonu, kako bi se torej obravnavalo kaj podobnega kot danes kažejo žolčni novinarji, ki nimajo pametnejšega dela, kot zalezovanje ljudi na socialnih omrežjih. To nas mora izučiti, da sovražni govor ni univerzalen in da je treba spremeniti družbo, spremeniti predvsem njene medije, ki so leglo levičarskih idej, ki jih napol izobraženi žurnalisti dan za dnem forsirajo med ljudi, ki so ponavadi res dojemljivi za vse, kar pride od, v ekranih stoječih, elegantno oblečenih novinarjev in novinark, ki jih kmalu ne bomo mogli več ločiti od severnokorejskih napovedovalk. Da bi se mogli izogniti temu lovu na čarovnice, ki ga ti uprizorujejo moramo zamenjati pravila igre, ne pa iskati v obstoječih pravilih igre nek smisel, neko univerzalno resnico, ker je pač ni.

-NeoDomobranec

Prostozidarska zarota zoper Mussolinija

Iz zasede so rušili Mussolinija

  

Zanimiva razkritja milanskega lista
  
Framasonstvo je imelo svoje prste v protifašistični juhi

(Iz enega slovenskih časopisov 1944)

Milanski list »Republica Fascista« je obelodanil celo vrsto dokumentov, iz katerih izhaja, da je storilo italijansko framasonstvo ali prostozidarstvo  v duhu in po nalogu mednarodnega framasonstva vse, kar bi utegnilo škodovati fašizmu, kar bi zanašalo med italijanski narod zmešnjavo in nerazpoloženje, da bi na ta način otežkočili Mussoliniju njegovo delo. Iz deloma v izvirniku objavljenih dokumentov izhaja, da so se vrinili v najvišje vrhove italijanske administracije framasoni zgolj z namenom, da bi podkopali delo fašizma.

Iz posameznih dokumentov je razvidno, da se je pričelo razkrojevalno delovanje framasonstva v Italiji že 1. 1935, torej v času, ko se je Mussolini boril za Etijopijo. Že takrat je skušalo framasonstvo potom Društva narodov in sankcij proti Italiji ohromiti pohod Italijanov v Abesiniji. Vsi ti dokumenti so datirani iz Londona, šifrirani pa so v francoščini. V prvem dokumentu ugotavljajo gospodje framasoni, da je treba fašizmu čimprej skrajšati življenje, in sicer še preje, preden bi se v orientu ojačil. Framasonstvo — tako je tam zapisano — mora biti neizprosno v boju in v izbiri sredstev proti narodom, ki podpirajo fašizem.

V dokumentu št. 2 z dne 13. oktobra 1935 daje vrhovni Veliki Orient (t. j. najvišja mednarodna klika framasonstva) »bratom« v Društvu narodov instrukclje glede borbe proti fašizmu. Izrecno se tu ugotavlja, da je univerzalni Veliki Orient sklenil borbo proti fašizmu potom italijanskega orienta.

Nič manj zanimiv ni dokument št. 3, ki nosi datum od 20. maja 1936. Iz tega dokumenta se zrcali vsa besna jeza, da se je ponesrečil načrt, po katerem naj bi se s pomočjo Društva narodov spremenila abesinska vojna Italije in španska državljanska vojna v dve katastrofi, namenjeni fašizmu.

Dokument št. 5 je zanimiv na tistih mestih, ki se bavijo s podtalnim rovarjenjem framasonstva v vseh tistih državah, ki bi se jih dalo kakorkoli vpreči v boj proti fašizmu. V tem dokumentu prerokujejo framasoni brez sramu, »da bo prišel trenutek, ko se bodo vsi demokratsko misleči narodi na svetu združili in da bo prav gotovo tudi Sovjetska Unija z njimi vred vstopila v vojno.« Značilno za hlimbo Velikega mojstra Univerzalnega Velikega Orienta je sledeči stavek: »Najvišji stavbni mojster univerzuma nam bo nato dovolil uničenje drugega nasprotnika, da bi tako maščevali smrt in mučeništvo tolikih naših bratov. Izključite vsled tega sleherni povod za nasprotja s pristaši boljševizma.«

Dokument št. 6, datiran z 28. oktobrom 1936 iz Londona, izpričuje v vsej obširnosti, s katerimi zavratnimi sredstvi naj italijanska masonerija spravi fašizem na tla. Italijanskim framasonom, ki sedijo na visokih fašističnih upravnih mestih, je bilo naročeno, naj s svojim delovanjem izzovejo zmešnjavo, nerazpoloženje in besnilo proti Mussoliniju in njegovemu režimu. Obenem so jim zaukazali, naj v to svrho hlinijo brezpogojno vdanost Mussoliniju in fašistični ideji. Med drugim jim svetujejo, naj spretno podpirajo Mussolinijevo delo, toda naj ne pozabijo, da mora narod občutiti sadove tega dela bol kot breme kakor pa kot korist. Fašistične zakone — tako so jim svetovali — je uporabljati s čim najmanjšo logiko, pač pa s čim večjo, ostrino. Na ta način naj se komplicira upravni aparat fašizma in izzove zmešnjava. Moralnih pomislekov framasonski »fašisti« ne smejo imeti, češ, da sredstva posvečujejo namen. Veliki Orient je nadalje nasvetoval italijanskim framasonom v fašističnih vrstah, naj kolikor mogoče pobijajo Mussolinijevo prijateljstvo z Nemčijo.

V dokumentu št. 7 z dne 15. decembra 1936 svetuje Veliki Orient zastrupljanje odnošajev med italijanskimi in med nemškimi oficirji. Vsak incident med italjanskimi in nemškimi oficirj je takoj stopnjevati in dramatizirati, da bi se tako preprečilo nastajanje tovarištva med Italijani in Nemci. V smislu navodil Velikega Orienta naj bi framasoni zasedli tudi vrhovna mesta v informacijski službi italijanske vojske. Framasoni v italijanskem generalnem štabu morajo v smislu teh navodil rekvirirati mnogo več, kakor potrebuje vojska, da bi na ta način povečali pomanjkanje v civilnem prebivalstvu itd.