Pro aris et focis (Aleš Ušeničnik, 1912)

"Seveda pravijo, da se časovni tok ne da vzdržati in čas da bo prinesel prejalislej tudi »laizacijo«. Toda to je fraza, ki naj bi le ulenobila in v dremež zazibala narode krščanske. Kristus je časovni tok zaobrnil: iz prvotnega prelepega stanja se je bilo sčasoma razvilo po človeški zlobi najgrše poganstvo, Kristus je dal času nasprotni impulz in iz poganstva se je razvilo še od prvotnosti lepše krščanstvo. In to prestvarjajočo moč ima krščanska ideja še vedno. Treba je le, da se je krščanski narodi zavedo ter jo uveljavijo kot življenjski princip v vsem delovanju. Treba je le krščanskim narodom več zavesti, več moštva, več božjega zaupanja in božjega poguma. Treba jim je zavesti, da se bije boj zares za ognjišča in svetišča — pro aris et focis! — ; treba jim je več moštva, ki si ne da dušiti svobodnega prepričanja; treba jim je več božjega zaupanja, ki ne računa le s politiko človeške modrosti, ker ve, da proti božji moči ničesar ne zmorejo človeške nakane; treba jim je več božjega poguma, ki se ne straši nobenih težav, ampak gre neustrašeno v boj, z veselo zavestjo, da po divjem metežu človeških blodenj končno vendarle zmagovito prodre krščansko načelo. Treba je vere — v tem boju propadejo le narodi »modicae fidei«, le maloverni!" ^*  

 

Aleš Ušeničnik, 1912

 

---

^{*Pod laizacijo se razume sekularizacijo države. Pod "moštvo" se razume danes "možatost".}

Brexit - nova oblika britanskega razdvajanja Evrope?

   
O t.i. Brexitu smo tu že pisali in pokazali na absurdnost britanske mentalitete, ki je kljub svoji imperialistični in zatiralski drži do preostanka sveta, svoj dan odločanja o izstopu iz Evropske Unije, smatrala za "dan neodvisnosti". A zgodba z Brexitom še vendarle ni končana in marsikdaj me kdo v pogovoru vpraša, zakaj vendar pa so Britanci hoteli ven iz EU? In kaj je moj odgovor? Ker ne prenesejo združene Evrope.
 
Leon Degrelle, ustanovitelj reksistov, vojni junak in goreč katoličan je o britanski politiki zapisal:
 

"Poland just a few months before had attacked Czechoslovakia at the same time Hitler had returned the Sudetenland to Germany. The Poles were ready to work with Hitler. If Poland turned against Germany it is because the British government did everything in its power to poison German-Polish relations.
 
Why?
 
Much has to do with a longstanding inferiority complex British rulers have felt towards Europe. This complex has manifested itself in the British Establishment's obsession in keeping Europe weak through wars and dissension.
 
At the time the British Empire controlled 500 million human beings outside of Europe but somehow it was more preoccupied with its traditional hobby: sowing dissension in Europe. This policy of never allowing the emergence of a strong European country has been the British Establishment's modus operandi for centuries.
 
Whether it was Charles the Fifth of Spain, Louis the Fourteenth or Napoleon of France or William the Second of Germany, the British Establishment never tolerated any unifying power in Europe. Germany never wanted to meddle in British affairs. However, the British Establishment always made it a point to meddle in European affairs, particularly in Central Europe and the Balkans."

Tu bodite pozorni na Degrellovo omembo Balkana, kar zadeva tudi Slovence v Kraljevini Jugoslaviji. Nobena skrivnost ni, da so Britanci hujskali na demonstracije ob sklenitvi miru med KJ in Nemčijo. O tem je Izidor Cergol leta 1944 povedal:

"Po zaslugi svojih zaveznikov, rdeče Moskve in kapitalističnega Londona ste izgubili svobodo. Ali se še spominjate, Ljubljančani, manifestacij po puču l. 1941. in obljub pomoči od enih in drugih? Ali še veste, kako so mase vzklikale pred angleškim konzulatom? Ali ste pozabili na komunistično propagando za vojno? Kdo se ne spominja ščuvanja proti Nemčiji, ki — to danes jasno vidimo — niti ni imela interesa niti ni hotela vojne z Jugoslavijo? In povsod in vedno, na vsakem koraku isti refren: Moskva pošilja armado, Angleži so se že izkrcali v Solunu, Roosevelt je dal milijarde itd.

Ne, mi tega nismo pozabili! In ko so nas po židovski demokraciji in kapitalizmu, po strankarskih strasteh in nji sledeči korupciji oslabljene pregazile nemške armade — je to pomenilo začetek pameti. Kajti oni, ki so nas nepripravljene pognali v vojno, nam niti ene same puške niso dali. Sramotno, čisto židovstvu podobno, so nas pustili pasti. In čisto večnemu Židu podobno se nas danes ponovno drznejo vabiti in pitati z modrostjo židovsko-masonskih kreatur kot so Roosevelt, Churchill in Stalin, — trije obrazi istega, vsemu krščanskemu in nacionalnemu besno sovražnega lika. In kot takrat tudi danes govore o pomoči, ki nam jo bodo dali."

Prezident Rupnik pa je o tem tudi povedal:
  

"Tako tudi ni bilo nič čudnega, da se je v nas zagrizel boljševizem in besedolomno razbil zadnjo priložnost za rešitev države in njenih treh narodov. Tu mislim pakt s protikominternskimi silami, dogovor, ki nam je pod najmočnejšim jamstvom sveta ponujal vse, kar bi si pač vsak drug narod na svetu med največjo vojno vseh časov mogel samo želeti. Narobe! Puč kupljivega, napihnjeno-prevzetnega generala Simovića je tudi Ljubljana sprejela z odobravajočim tuljenjem. Zakaj to? Smo mar s tem prihranili Jugoslaviji kaj vojnih žrtev? Le poglejmo zdaj malo s treznimi očmi po svoji ožji domovini, pa bomo — če seveda nismo blazni ali satansko zaslepljeni — videli grozotni rezultat te peklenske, v tujini pripravljene igre, ki nas je stala toliko dragocenih življenj, toliko povsem nepotrebnih žrtev, ki jih nikdar več ne bo mogoče nadomestiti."
 
...
 
Prav posebej velja to za naše vročeglave anglofile, ki še namreč na živih primerih iz naše najbližje okolice niso mogli spoznati resnice in slepo verjamejo bedastim lažem londonskega oddajnika v rokah židovskega plačanca Harrisona, ki je kot ataše angleškega poslaništva v Beogradu bil že iz Jugoslavije izgnan zaradi boljševiškesa hujskanja."

 
In tudi danes, ko se Evropa povezuje je bila Britanija prva, ki je izstopila iz te povezane Evrope. Je mar to res čisto naključje? Kako, da je iz povezane Evrope izstopila ravno ta država, ki je toliko časa razdvajala Evropo in zatirala skoraj polovico sveta pod svojim jarmom. Ko je namreč britanski imperij vladal nad Indijo, tam ni bilo nobene pogodbe in nobenega 50. člena, po katerem bi lahko Indija enostavno zapustila ta imperij po referendumu.

Nočemo trditi, da je EU nekaj najboljšega kar se je kadarkoli zgodilo Evropi. Morda ravno nasprotno. EU je prostozidarska spaka, ki stoji in pade na krščanstvu nasprotnih svetovnih nazorih. Je gojišče indiferentizma in utopija liberalizma in kapitalizma A vendar si ne moremo pomagati, da ne bi zelo pozorno in nezaupljivo gledali na Britance.

Britanci ne prenesejo evropske enotnosti.Tudi razlogi, ki jih Britanci podajajo za svoj izstop so čudni in še bolj so čudne njihove simpatije do Rusije, do katere ne bomo nikoli mogli nehati biti zares nezaupljivi. Tudi vsi drugi, ki se navdušujejo nad morebitnim zlomom EU in ki ga jasno podpirajo, ponavadi ne skrivajo svojih simpatij do Rusije. Vse to nam bi moralo pokazati veliko svarilo. Cilj namreč ne opravičuje vsakega sredstva.

In zaključimo z Mussolinijevimi besedami o Britancih:

"Ako slečete Angležu obleko, v kateri pije čaj ob petih popoldne, boste našli starega prarodnega britanskega barbara s kožo, poslikano z raznimi barvami, barbara, ki so ga ukrotile resnično silne legije Cezarjeve in Klavdijeve. Petdeset pokolenj ni bilo dovolj, da bi se v globini izpremenil notranji ustroj naroda. Med tem časom je bila ta prarodna usedlina šele prevlečena s hinavskim firnežem v njihovih rokah, to je s svetim pismom stare in nove zaveze.
 
...

In res zadostuje samo odpreti in prelistati zvezke britanske zgodovine v zadnjih treh stoletjih, da se najde najpopolnejša zbirka hijen v človeški podobi. Če je kje dežela, ki zasluži slične pridevke, če je kje dežela, ki je izpustila z verige hijene po vseh kotih zemlje, da pijejo kri celih pokolenj, da se okoriščajo z vsemi bogastvi, da nakradejo vse zlato, je ta dežela Anglija."

-NeoDomobranec

France Štrukelj: Spoštovanja Cerkvi (1870)

Spoštovanja Cerkvi

(Iz članka "Cerkev pred sodbo", objavljenega v tisku 12.8.1870)

France Štrukelj

Ktere ure so naj pomenljivejše v zgodovini človeškega rodu? — Prav gotovo one, ki jih je Sin Božji previsel na križu, da je sprijaznil nebo z zemljo, in videč, da je dopolnjeno vse, zavpil je z močnim glasom: "Dopolnjeno je. Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo!" Po tem velevažnem trenotku je hrepenela poganska starodavnost, poznejšnost pa se zaupljivo nazaj ozira nanj.

In Jezus je nagnil glavo in umerl. Prišel je vojak s sulico in prebodel Zveličarjevo stran, iz ktere je tekla kri in voda, ona milostna reka, ki gasi žejo vsim rodovom, in ozdravlja vse bolezni Adamovih otrok. Adam, preded človeškega rodu, je bil zaspal v raju, in Bog je vzel mu rebro iz strani, da je naredil ž njega Evo, mater človeškega rodu. Na križu na Kalvariji pa je zaspal drugi Adam, Jezus Kristus, zaspal je za skrivnostnim spanjem smertinim, in pritekla je iz njegove strani kri in voda, — sv. cerkev, mati vseh vernikov.

Vsak verni kristjan mora spoštovati svojo duhovno mater sv. cerkev. "Moj sin, spoštuj svojo mater, sv. cerkev, vse dni svojega življenja."

Pa kako se spoštuje, kako se ravna s cerkvijo? Rudečica kipi v lica človeku, kedar prebira dandanašnje časopise, pa različne spakaste knjige in brošure; nejevolja ga prevzema, kedar posluša ostudne laži in obrekovanja, ki jih imajo mogočni liberalci vedno na jeziku. Naši zanamci bodo imeli pač čudne pojmove (zapopadke) o dandanašnjih zvonec nosečih liberalcih, pa o izomiki našega stoletja. Prava, plemenita omika in vednost ne zbadate in ne obsojate sv. cerkve, pač pa jo zbada in obsoja zdivjana omika in vednost, ki bohotno rastete v sedanjem stoletju.

O ljuba sv. cerkev, kaj napačnega si učinila, da tako divjaški mahajo po tebi? — Očitajo ti, da učiš, počenši iz Rima po vsem svetu, da blebečeš suhoparne molitve, da priporočaš protinatorno življenje, in da dolgočasiš s praznimi obredi.

Sedaj se pa le odgovori, liberalci pričakujejo! —

Cerkev uči suhoparne molitve... Kaj še! Pa že le! Ktera molitev je suhoparna? Morebiti naše vsakdanje molitve, ki jih zna vsako dete, ki jih moli berač pričakovaje božjega daru; molitve, ki jih moli omikanec in neomikanec, učeni in neučeni, svetla gospoda pa priprosto seljaštvo; molitve, ki jih je učil naš Gospod Jezus Kristus, aposteljni in sv. cerkev, in v kterih so obsežene naj lepše resnice naše sv. vere? Nauki sv. cerkve izvirajo iz večne resnice, in so že mnogokrat prestali ostre skušnje pri vseh inštancijah ali stopnjah človeške učenosti, in vsaki pot se je jim dalo spričevalo, da le oni zamorejo zadostiti človeškemu duhu, in vpokojiti človeško serce. Vse, kar so kedaj misleči in učenjaki izumili plemenitega in blažilnega, vse se nahaja v verskih resnicah sv. vere; pa ne samo to, še mnogo več, zato ker je nauk sv. cerkve Božja resnica. Se ve, da se ta nauk razločuje od liberalskega nauka, ni drugač, mora se razločevati. In ko bi bile verske resnice sv. cerkve zgolj zbirka naj lepših umovih iskric, ki so se utrinile v blagočutečih mislečih, kako neki bi mogla cerkev terditi, da je edino zveličavna, kako neki bi mogla zahtevati, da se ima njen nauk razširiti po vsem svetu?

Resnica pa je za vse ljudi brez razločka, tedaj ne samo za učenjake, ampak tudi za navadne ljudi, in ker le kristjanstvo hrani v sebi takove resnice, toraj le ono zamore podajati naj više resnice vsim ljudem brez razločka. Cerkev serčno želi, da bi s pomočjo svojih resnic osrečila, oblažila, razsvetila in osvobodila vse ljudi od kraja, toraj razsajujejo na vso moč zagovedeni svobodnjaški kričuni, videči, da cerkev ovira njihove nakane, s kterimi bi radi ugonobili človeštvo, to je, zakovali v večno robstvo nevednosti pa svoje lakomnosti in slavohlepnosti, in s satansko togoto očitajo in podtikajo cerkvi svoje lastne prav satanske naklepe.

Iz fašističnega tiska 1943: Velikonočni običaji - Tradicionalni pirh "pisanice" in "pirhi" v Sloveniji

Objavljeno v fašističnem mladinskem časopisu 21.4.1943; v italijanskem in slovenskem jeziku

     

Velikonočni običaji: Tradicionalni pirh "pisanice" in "pirhi" v Sloveniji

Luigi Iezzi

V starih časih je pomenjalo jajce vir življenja. Z nastopom krščanstva je dobilo to pojmovanje mistično obeležje in tako je postalo jajce simbol Kristusovega vstajenja. V zvezi s tem svetim dogodkom so nastali nežni velikonočni običaji; posebno privlačna je šega barvanja jajc, ki se je povzdignilla v nekaterih dobah in pri nekaterih narodih do resnične umetniške manifestacije, ki jo še vedno vzdržuje neki tajinstven verski in poetični čut.
 
Obredi se ustalijo: še vedno darujejo ob vsakoletnem velikonočnem praznovanju otrokom pirhe, ki jih je blagoslovil Kristusov pastir in ki služijo za raznovrstne zabave. Polagajo se na snežnobele namizne prte revežev in mogočnikov, kot najljubša izmed ljubih jedi, kot znanilci miru, veselja in sreče.
     
V oddaljenih krajih, po revnih, med polji razpršenih kočah ter po vaseh vzdolž ledenomrzlih dolin se vzdržujejo in obnavljajo še najčistejši viri tega običaja ob intimnem, nikdar ugaslem domačem ognjišču in ob skrivnosti nikdar zahajajoče svetlobe. Ta običaj izvira iz davnih časov. Našli so se sledovi barvanih jajc v bizantinskih in poljskih grobovih ter po mnogih primitivnih stavbah na koleh. Slavna narodopisca A. Spamer in Beitl-Oswald sta mnenja, da je bil ta običaj zelo razširjen v državah vzhodne Evrope. In v resnici se vidijo značilni pirhi prav v Sloveniji, Hrvatski, Ogrski, Slovaški, Poljski in Ukrajini.
   
Ta običaj, ki ga z večjim zanimanjem goji predvsem podeželsko prebivalstvo, se je razvil v Sloveniji do pomembnega umetniškega snovanja, in sicer v Beli Krajini (v Metliki in okolici), na Dolenjskem (v Novem mestu in bližnjih krajih), na Notranjskem (v Starem trgu pri Cerknici in sosednjih vaseh) ter na Gorenjskem (obmejnem ozemlju, ki je priklopljeno sedaj k Nemčiji). Češčenje te umetnosti vzdržujejo zlasti pridne gospodinje, ki uče svoje hčerke domačih čednosti, jim plemenitijo šege ter vzgajajo čut za lepoto. Okraševanje jajc se je pojavilo že od vsega početka v Suhorju, Radovici, Adlešičih, Slamni vasi in Gabrovici. Pojavlja se potem v okolici Loža, Starega trga in Cerknice, toda tukaj ni doseglo nikdar znatnega razvoja. Bolje se je razvil ta običaj v gorenjskih samostanih, toda tu ni dosegel nikdar belokranjske dovršenosti. Na sončnih tleh Bele Krajine izvira ta običaj iz patriarhalnih časov. Tu so se ob velikonočnem času pripravljala jajca, ki so jih darovali otroci staršem, starši prijateljem, mladeniči svojim zaročenkam. Pozneje so jih izdelovali tudi za prodajo. V prvih začetkih so bili pirhi rumeno in rdeče barvani; pozneje se je pridružila še sestava rumene in višnjeve barve. Rumeno je podoba sončne barve in je očividno poganskega izvora.
     
Okrasni motiv je izražen s preprostimi črtami, ki dele jajce v navpičnem in vodoravnem smislu; občrtani prazni prostori se pa okrase s trikotniki, krogi, spiralami, zvezdicami in raznimi okraski. Nekatera jajca nosijo značilni križ malteškega reda, druga so poslikana z verskimi predmeti. Črte so popolne, liki in slike zelo pravilni, motivi in okraski pa zaradi ravnovrstnosti in brezhibne izdelanosti zelo cenjeni. Ti uspehi so se dosegli s potrpežljivim delom in s pomočjo preprostega orodja iz kovinskega držalca, ki ima na enem koncu neke vrste lijaček. Ta lijaček se napolni s tekočim voskom, ki se nato počasi izliva po pripravljeni risbi. Po tej operaciji se potopi jajce v barvno raztopino. Barve so bile zelo žive, toda dobro sestavljene, tako da je bil celoten vtis jako zadovoljiv. In ker so se barve izdelovale iz rastlinskih sestavin, so ohranile dolgo svoj prvotni blesk. Z vrenjem je ta blesk potemnel, nakar se je odstranila voščena plast z narisanih črt. Ta spodnji okrasni motiv se pobarva včasih še s kako drugo barvo, in sicer na prejšnjemu sličen način. Najstarejša okrašena jajca v Beli Krajini izvirajo iz Adlešičev.
    
Ti okrasni motivi so bili tamkajšnjemu prebivalstvu tako všeč, da so jih uporabljali tudi na svojih značilnih narodnih nošah. Belokranjska barvana jajca so dobila zaradi svoje značilnosti in izvirnosti ter zaradi dosežene stopnje dovršenosti ime «pisanice», da se ločijo od «pirhov», kakor se navadno imenujejo slovenska velikonočna jajca.
  
Precej zanimiv je tudi notranjski pirh, zasnovan po orientalskih motivih, dolenjski, manj razširjen in tako rekoč samo prehoden ter končno gorenjski, bogat na poljskih predmetih in verskih simbolih, kakor n. pr. križ, žeblji, ki spominjajo na križanje, srce Jezusovo, monštranca in petelin sv. Petra. Okraševanje jajc po zgoraj navedeni motiviki niso pa v dovršenosti nikdar dosegla belokranjskega sistema. Če je bila samo ena barva, se je fiksirala s kuhanjem; za okraševanje se je pa uporabljal čopič in poseben nožič, s čimer se pa niso dosegli vedno zadovoljivi uspehi.
 
Čas je polagoma odpravil nekdanjo navado okraševanja jajc. Kljub časovnim spremembam je pa Bela Krajina krepko ohranila ta običaj ter se še vedno bavi s pripravljanjem pisanic. Drugod se s tem le še malo ukvarjajo.
    
Med raznimi zbirkami slovenskih pirhov je ljubljanska zbirka v narodopisnem muzeju zelo zanimiva, tako po številu zbranih primerkov, kakor po vestni ureditvi glede izvora in časa nastanka. Ob velikonočnem času se razkazujejo po mnogih ljubljanskih izložbah še dandanes pisanice in pirhi, ki pričajo, da še vedno ni prenehalo starodavno izročilo barvanja in slikanja jajc po kmetskih središčih te delavne Pokrajine.

Počivaj v miru bog-cesar Trump

Trumpu ta blog ni bil nikoli naklonjen. Lahko bi sicer iz enostavne miselne lenobe ta blog začel poveličevati Trumpa in alt-right. To bi bilo logično, zajahati največji val in se pustiti, da te nosi proti peščeni obali. A biti za Trumpa je že od samih začetkov pomenilo, spraviti se v zelo čuden položaj. Velika razlika je že tedaj obstajala v njem kot realni osebnosti in v njem kot simbolu, ki so ga pridno izdelovali troli, ki niso želeli drugega kot trolati. Logično katoličan Trumpa ne more podpirati. Seveda lahko kakšen katoličan Trumpa voli, kot "manjše zlo", a še vedno ga ne more kakorkoli drugače podpirati. Mi katoličani iz drugih držav, ki z Ameriko nimamo kaj opraviti, pa sploh v nobenem primeru ne moremo podpirati Trumpa. Le po kakšni logiki bi ga lahko? Kaj bi bilo tisto, kar bi bilo v našem interesu? Ne moremo si misliti enega samega smiselnega argumenta.
 
Zato smo bili lahko do Trumpa v najboljšem primeru povsem indiferentni, v bolj načelnem primeru, pa odkrito nasprotni. Kdor je namreč podpiral Trumpa, je moral v svoje katoliško naziranje spraviti marsikak segment Trumpovega življenja in nazorov, ki se s totalnostjo katolištva sploh ne skladajo. Ko pa je prišlo do krajše polemike med Trumpom in papežem, smo se pa logično morali postaviti na stran papeža. Le kakšni katoličani bi bili, če bi se postavili na stran nekega prezebiterijanca?
 
A vendar so se mnogi katoličani izrekali prav za tega drugoverca in zoper samega papeža! Zares, ti najbolj pravoverni in tradicionalistični katoličani so v povsem nedoktrinalnem vprašanju strumno stopili na Trumpovo stran. Še sam Christopher A. Ferrara, ki bi ga človek še do včeraj veselo priporočal znancem, je pokazal pravo barvo svoje amerikanske kože in v tako versko nepomembni zadevi, kot je bila papeževa opazka "o zidu", začel pisati "o vatikanskih zidovih". Ah, kuga amerikanizma, s katero je okužen ameriški katoliški tradicionalizem iz njega ne dela nič drugega kot še eno vrsto protestantizma. Nasprotovanje avtoriteti za vsako ceno, kako mamljivo.
 
Kakorkoli že, večina "prave" desnice, je Trumpa podprla. Ta "prava" desnica seveda ni nič drugega kot libertarski nacionalizem. To ni niti nek globok, niti nek pavšalen uvid. Vzemite kateregakoli nacionalista, tradicionalista, monarhista, anarhista, kapitalista, ali kakorkoli se že želi imenovati in se giblje okrog tega "altrajta" in pod tistimi slikami, citati, retviti, lajki in "memi", boste našli čistokrvnega libertarca. In vse te "raznorodne" skupine, ki jih "alt-right" mistično združuje, so popolnoma nekritično podprle Trumpa. Še več, Trump je v šali postal God-Emperor (Bog-cesar).
 
Ampak vsak Cesar mora tudi zavojevati, mar ne? Kaj pa pomeni biti imperator brez imperija?
 
No, po altrajterski logiki God-Emperor pomeni biti ruski lakaj, torej tisto, kar je tudi že sam alt-right. Ruska peta kolona v Ameriki. Torej je ta naziv cesarja in imperatorja le "častni" naziv, v resnici pa se mora takšen cesar in imperator popolnoma uklanjati volji ruske nuklearne velesile!
 
Ja. To je logika te prevzvišene avantgarde, ki sama sebe imenuje "The Alternative Right".
 
V hipu namreč, ko je Trump zaukazal napad na neko sirsko vojaško bazo, je skorajda cel altrajt obrnil svojemu cesarju hrbet. Cesar Trump je postal hujši od Obame in očitno je postalo, kakor pravi Richard Spencer, da nekaj kontrolira Trumpa. En za drugim  so se začeli pojavljati videoposnetki in članki vidnih altrajterjev, ki so razočarano pojasnjevali, da je Trump naredil napako in da se ne strinjajo več s svojim cesarjem. Le redki oportunisti, kakršen je Alex Jones, so ostali zvesti Trumpu v upanju, da njihovi panični mediji pod Trumpovo vladavino postanejo bogatejši in zasidrani v podzavest ljudi. Za kaj takega pa je treba slepe lojalnosti. Tiste lojalnosti, ki so jo še do nedavnega očitali "starim medijem".
 
A šalo na stran. Kljub temu, da je današnji dan zares odličen dan za branje altrajterskih medijev in branje razžaljenih tviterašov, moramo vendarle pogledati nekoliko globlje. Kaj je vendar razlog tej "rdeči črti", o kateri govorijo vidni altrajterji, da jo je Trump prestopil. Kako, da je ravno ta "rdeča črta" tista rdeča črta, ki je Trump ne bi smel prestopiti?
 
Odgovor je: zaradi Rusije.
 
In preden bi človek razočarano zavzdihnil nad takšnim odgovorom še enega bebca, ki se boji ruske nevarnosti, si poglejmo samo dve stvari.
 
Prvič, altrajt je evidentno sestavljen večinoma iz bivših libertarcev. To je fakt, ki ga priznavajo vsi altrajterski mediji in celo nekateri libertarci, ki pravijo, da veliko libertarcev odided od njih v altrajt. Povedano krajše, altrajta si brez libertarizma sploh misliti ne moremo. Richard Spencer sam je sodeloval na libertarskih konferencah z ramo ob rami z Hoppeom, Greg Johnson je po lastnih besedah nekdanji libertarec. Pa tudi neoreakcija s svojim Curtisom Yarvinom je libertarna.
 
Altrajt sam je reakcija zmernega progresivnega liberalizma na "revolucionarni" progresivni liberalizem. Glavni mediji, ki jih altrajterji berejo in delijo naokrog so vendar vsi libertarni od Breitbarta pa do Molyneuxa.
 
In drugič, kdor zasleduje libertarsko gibanje v Ameriki, ki je sicer videti dokaj svobodno razvijajoče se, je skorajda v popolnosti nasprotno kakršnimkoli vojaškim posegom v drugih državah. A ne le to,  skoraj v celoti ti libertarci tudi podpirajo Rusijo in praktično nikoli se ne javi kakršenkoli dvom o pravilnosti ruske zunanje politike. To je fakt. Težko je reči zakaj je temu tako, jasno pa je, da je temu res tako.

Možna razlaga je v tem, da ko se je libertarsko gibanje začelo zavzemati za drugačno zunanjo politiko, so mu ruski mediji začeli namenjati vse več in več prostora. Libertarski govorci so zato dobili končno več pozornosti. Rusi pa so njihove teorije podpirali in Alex Jones je celo zatrdil, da v Rusiji govorijo o pravi resnici o enajstem septembru kar na nacionalni televiziji, ne da bi mu kanila v glavo misel, da je to pač logično, ker Rusom slikanje Amerike kot pokvarjene imperialistične sile zgolj koristi.
 
Skratka, libertarci so postali evidentno ruska peta kolona v Ameriki. Napajani z rusko propagando, pomešano z naravnost norimi teorijami zarote, so se začeli postavljati zoper vsako vojaško posredovanje v tujini. Danes Rusom ameriški libertarci koristijo bolj kot katerakoli druga propaganda. Libertarci postajajo praktično brezplačna notranja propaganda, ki slikajo Ameriko in NATO v najgrši luči, medtem ko prikazujejo Rusijo kot zibelko prave svobode in prave zahodne kulture.
 
To se je pokazalo pri popolni odsotnosti vsake kritike na račun Rusije z njihove strani, bodisi ob Putin-Erdogan odpiranju megamošej v Moskvi, bodisi ob raznih vojaških podvigih Rusije v Ukrajini in drugod, bodisi ob povezovanju Rusije s Turčijo itd. itd.

Altrajt pa je še najskrajnejša oblika te pete kolone. Richard Spencer sam, je poročen z rusko apologetinjo, ki sama sebe na spletu imenuje Nina Byzantina. Na altrajterskih medijih pa nikoli tudi ne manjka Alexandra Dugina, nekakšnega predhodnika altrajta, ki s svojimi norimi idejami skuša v oblakih zidati nov ruski imperij.
 
Počivaj v miru bog-cesar Trump.
 
 Dovolj šale. Altrajt je v svojem bistvu nenačelna spužva brez oblike, Trump pa medijski cirkusant. Gotovo bo že jutri spet zavladala sloga med prvim in drugim. Sveti Putin -- prosi za nas.

 
 
-NeoDomobranec