Izvori ruskega mesijanstva (1944)

Izvori ruskega mesijanstva

Objavljeno v tisku 7.9.1944

  

V članku »Rusi, Mongoli in slovanstvo« smo razblinili iluzijo o »pristno slovanskem« bistvu Rusov in Rusije na podlagi zatrjevanj ruskega pisatelja Mihaela Pravdina in dokazali, da je bil mongolski vpliv na razvoj Rusov in Rusije tako velik, da je do temeljev prekvasil vse bistvo. Da pa tudi poznejši vplivi na Ruse in Rusijo niso bili evropski v pravem smislu, nam dokazuje drugi tuji vdor v rusko miselnost, vdor bizantinstva. Kakor mongolski v zaijski, to je vzhodni smeri, tako je bizantinski vpliv določil rusko, zlasti še imperialistično orientacijo v zahodni, oziroma jugozahodni smeri.

Dedič vzhodnega rimskega cesarstva, Bizanc, se je proti koncu svojega obstoja, a pred nastankom mongolske države Il-kanov v Prednji Aziji, naslanjal pretežno na Malo Azijo. Njegova oblast v jugovzhodni Evropi, t. i. na Balkanu, je pod težnjami balkanskih Slovanov, posebno Srbov, po samostojnosti, počasi ginevala. Kot središče vzhodne cerkve je Bizanc že prej izgubljal značaj splošnega razvoja v smislu Srednje in Zahodne Evrope. Njegovi stiki z azijskim vzhodom so postajali čedalje močnejši, in s tem so se krepili tudi sami azijski vplivi na kulturo in miselnost Bizanca. Na ta način je nastala politično-duhovna tvorba, znana pod imenom bizantinizem. Ta tvorba je bila zmes tradicije Rima v dekadenci, degeneriranega helenstva in mistike na eni ter brutalnosti na drugi strani kot prispevkov azijskega vzhoda. V njej je prospevalo najbrezobzirnejše politično samodrštvo, okoli katerega se je bohotila nemorala vseh odtenkov, ki se je kazala v upravi še prav posebno kot divje samopašna korupcija.

Vse to je bil pač glavni vzrok, da Bizanc ni bil sposoben postati resnični evropski branik pred tendencami mongolsko-azijskih vdorov od vzhoda, ki so jih pričeli Džingis-kanovi potomci, nadaljevali pa pomohamedanjeni Osmani. Njegovo področje se je stalno krčilo in z razkrojem države kot teritorialne tvorbe je napredoval tudi razkroj bizantinske družbe same. Padec Bizanca pod polumesec je bil le še naravni zaključek že dolge agonije. Vendar je zbudil v tedanji Evropi preplah, ker se je zavedela, da pomeni mohamedanstvo po zmagi nad sicer gnilim Bizancem neposredno smrtno nevarnost za katoliško in tudi sploh krščansko evropsko omiko. Zato je razumljivo, da je Evropa pričela iskati za Bizanc nadomestilo, in Rimu se je zazdelo proti koncu petnajstega stoletja, da ga je našel v Moskvi. Na papeževem dvoru se je namreč porodila misel, da bi se v ta namen poročila nečakinja zadnjega bizantinskega cesarja, Zofija Paleologova, s tedanjim moskovskim velikim knezom Ivanom III. Načrt se je tudi uresničil, in leta 1472. je postala bizantiska princesa ruska velika kneginja.

Kakšen je bil nasledek te poroke, o tem p ravi Pravdin: »Moskva, dotlej dedinja Zlate horde, se je pričela potegovati tudi za dediščino vzhodnorimskega cesarstva. Z bizantinsko dedinjo so prišli v Moskvo grški dvorjani. Dotedanjo preprostost so zamenjali bizantinski dvorni običaji, in v državnih listinah se je razvilo bogato izrazoslovje. Italijanski gradbeniki so morali stare lesene zgradbe v Kremlju nadomestiti z zidanimi palačami. Veliki knez je postal car, in car je postal samovladar (avtokrator), kakor so bili bizantinski cesarji. Moskva je prevzela bizantinskega dvojnega orla v ruski državni grb in nad tem orlom so visele tri krone, ki so pomenile Moskvo in oba tatarska kanata, Kazan in Astrahan.«

»Le na podlagi te dvojne dediščine moremo pravilno razumeti Rusijo, njeno zamisel notranje ureditve države,« pravi dalje Pravdin. »ter položaj njenih carjev, ki je o njem še v dvajsetem stoletju ruski pravosodni minister Ščeglovitov dejal francoskemu poslaniku Mauriceu Paleologu: »V ljudskih očeh je car podoba Kristusa na zemlji.« Zadnji car Nikolaj II. pa je rekel: »Bog Nam je dal najvišjo oblast in pred Njegovim prestolom bomo dajali odgovor za usodo Rusije.« Iz tega se je porodila tudi misel. da je ruski car edini pravoveren car na svetu. Moskva pa tretji in poslednji Rim. Prav tako moramo pa nazadnje iskati v tej bizantinski dediščini tudi težnjo po osvojitvi Carigrada. Ta težnja je bila gonilna sila, ki je vodila vso rusko evropsko politiko dolgih 500 let. Iz nje so se porajale vse vojne s Turčijo, in »pod obljubo, da se jim bo ta njihova petstoletna želja izpolnila in da bo Carigrad prišel pod rusko državo, so ministri leta 1914. zlomili odpor carja Nikolaja II., ki ni hotel izdati ukaza za vojaški vpoklic,« piše Pravdin.

Če zdaj na podlagi teh zgodovinskih dejstev na kratko karakteriziramo bistvo carske Rusije, moramo ugotoviti, da so izšle iz mongolske in bizantinske dediščine tele njene osnovne težnje: 1. obvladanje Azije in obnovitev vzhodnega rimskega cesarstva s posestjo Carigrada. 2. duhovno obvladanje sveta po mesijanski ideji »tretjega in zadnjega Rima« in 3. despotično vladanje nad svetom. Vse te tri težnje so pa ostale nespremenjene tudi v naslednici carske Rusije, v SSSR pod Leninom in Stalinom. Boljševiški imperializem je neutajljiv naslednik carskega; idejo mesijanstva »tretjega in zadnjega Rima« v bizantinskem smislu je zamenjala le ideja »vse odrešujočega« komunizma, in carski despotizem je nadomestila diktatura kremeljskih boljševiških poglavarjev. Ostala pa je celo tudi težnja po neposredni bizantinski oblasti, po Carigradu in morskih ožinah med Evropo in Malo Azijo. In kakor ni silila carska Rusija na Balkan da bi osvobodila balkanske Slovane — saj pravi Pravdin sam, da je car Nikolaj II. pristal na vstop Rusije v prvo svetovno vojno le v težnji po osvojitvi Carigrada, ne po ohranitvi Srbije — tako tudi boljševiška SSSR ne izteguje svojih rok proti evropskemu jugovzhodu zaradi kakega »slovanstva«.

Samo v narodu, kakršen je ruski po svoji iz zgodovine rezultirajoči miselnosti, je mogel dobiti komunizem Žida Karla Marxa tisti »mesijanski« smisel, ki je tako zelo soroden zamisli mongolskega osvajalca Džingis-kana, poslanstvu Bizanca kot »drugega Rima«, osmanstva kot verske sile in židovstva kot izpolnjevalca ideje »izvoljenega ljudstva«. Vsi izviri tega »mesijanizma« so pa azijski nearijski in neslovanski. Tako vidimo da tisto »mesijanstvo«, ki je bilo Slovanom v dobi romantike pred sto leti še misteriozno, a so vanj vendarle verjeli (Jan Kollar in drugi), ki se je pod boljševizmom izoblikovalo v komunizem, ni nič drugega kakor izrojena dediščina tujcev, ki nima z nami nobenega opravka. Brutalni despotizem, ki hoče zaradi ideje — prej carske in zdaj komunistične — z najnasilneišo diktaturo vsiliti vsem ljudem življenjski sistem neke anemične teorije in se je sposoben izroditi celo do vivisekcije, je najtipičnejši pojav misterioznega bistva mongolskega vzhodnjaštva.

Vzhodnjak je kljub vsej svoji mistiki brutalen, in kljub vsej brutalnosti zanesenjak odrešiteljstva. Evropec je realist, in edine svoje velike ideje, ideje humanizma, ni skušal nikdar uveljaviti z nasiljem in proti volji človeštva. Zato mu ie bilo vzhodnjaštvo v vseh pojavih vedno tuje in se z njim nikoli ni mogel sprijazniti. Taki smo po vsem svojem značaju tudi Slovani na zahodu in jugu kjer nismo obremenjeni z azijsko dediščino. Prav zato se je Evropa tudi v vseh dobah z vsemi silami branila in obranila pred vsemi poskusi vdorov vzhodnega misticizma in despotizma, v kolikor so periferni valovi takih vdorov le dospeli do nas, smo jih pa prekvasili s svojo evropsko duševnostjo. Nasilna vsilitev bi zato morala nujno pomeniti konec evropskega duha.

Rusovstvo v vseh oblikah, najbolj pa v boljševiški, ne pomeni zato nevarnosti samo za Evropo kot tako, ampak tudi za evropske Slovane in še posebej za nas Slovence, ki smo poleg Čehov najzahodneiši del Slovanov in zato najbolj evropeizirani. To bi spoznali le prekmalu tudi tisti med nami, ki se v tragični zaslepljenosti, izvirajoči iz nepoznavanja dejstev, dandanes navdušujejo za »slovanski boljševizem« kot »luč z vzhoda«. In zelo verjetno je, da bi bili prav ti prvi, ki bi postali največji odporniki proti sistemu, ki ga zdaj kličejo nadse in nad svoj narod. Zakaj kakor ne more posameznik izpremeniti svojega značaja, tako ga tudi celotno ljudstvo ne more.

C.R.