Cuck in alternativna desnica

Beseda "cuck" je morda najboljši prikaz paradoksalne mentalitete znotraj Alternativne desnice (altrajt). Ta beseda, ki jo posamezni altrajterji najraje uporabljajo je namreč zrasla skupaj z alternativno desnico in pretežno "milenijsko" populacijo, ki je prva generacija množične uporabe interneta in socialnih omrežij. A paradoks te besede in tistega, kar označuje, je v tem, da je ničvredna in da označuje prav altrajt sam.

Mnogi niti ne vedo, od kje se je ta beseda priplazila v "metapolitični diskurz". Bolje rečeno, mnogi altrajterji, ki besedo "cuck" uporabljajo, tega ne vedo. Mnogi, ki je ne uporabljajo, ker se jim zdi infantilna, pač dobro vedo od kje prihaja, ker skušajo stvar raziskati. Iz pornografije. Težko je sicer vedeti ali so resnične nekatere ocene po katerih pornografija zaseda ogromne deleže celotnega interneta, a vendar je jasno, da je internet njen dom. Zato ne preseneča, če je altrajt, kot izključno internetno metapolitično gibanje svojo najljubšo besedo dobil iz repertoarja prevladujoče internetne industrije: pornografije.

Kaj pa ta tuja beseda sploh pomeni? V naš jezik jo je težko prevesti, ker je specifično nesmiselna. Izhaja sicer iz stare angleške besede "cuckold", ki naj bi zaznamovala moža z nezvesto ženo oz. moža, katerega nezvesta žena je zanosila z drugim moškim in ta "cuckold" redi tega otroka. Tu se torej že prvič pokaže nesmiselna trditev, da torej altrajterski "cuck" izhaja iz te tradicije stare angleške književnosti. Drugi "cuck" pa izvira iz pornografije, kjer pomeni moža, ki opazuje svojo ženo med spolnimi odnosi z drugimi moškimi.

Tu ne potrebujemo nobenih težkih debat in prepričevanj ob vprašanju: iz kje menite, je prišel altrajterski "cuck"? Je prišel iz "cuckolda", ker so altrajterji preveč brali Shakespearea, ali pa je prišel iz internetnega okolja prenasičenega s pornografijo? Zanimivo bi bilo vedeti, kdaj se je začel uporabljati ta izraz v pornografiji in kdaj v altrajtu, zanimivo bi bilo tudi vedeti, ali se ni morda z naraščanjem zanimanja za te vrste pornografijo utrjevala tudi uporaba tega izraza med altrajterji.
 
Dovolj pa je tudi, da si ogledamo "GoogleTrends" in tam vpišemo besedi "cuck" in "cuckold", ter ostanemo pozorni na povezane pogosto iskane termine. Kmalu odpade vsak dvom. Kdor bi torej verjel, da je altrajterski "cuck" ne-pornografsko navdahnjen, bi bil pač največji vernik v naključja.

Kakor koli že, tudi če bi "cuck" res izviral iz angleške literature, bi bil sila neprimeren in neustrezen. Glede na definicijo besede "cuckservative", ki je združitev besed "cuck" in "conservative", naj bi cuck pomenil nekoga, ki postaja "conservative" vse bolj le po imenu, vsebina je pa druga, torej liberalna, marksistična, židovska, imigrantska ... Vendar, kaj je tu skupnega s "cuckold"? Nič. Medtem pa pornografski "cuck" ustreza prej omenjeni definiciji. To je torej nekdo, ki prepušča svojo državo, svojo deželo, svojo kulturo nekim drugim, nekim invazivnim silam, tako kot smo prej rekli, mož prepušča svojo ženo.

A tudi če dopustimo, da ne gre za izraz vzet iz pornografije, temveč iz Shakespearea, je tak izraz še vedno infantilen, bebav in tipičen za ničvredno votlost altrajta, ki izgoreva iz kontradikcije v kontradikcijo. To je izraz, ki ga more uporabljati le nekdo, ki se ne more ločiti od ultra-seksualizirane, hitro-prebavne internetne a-retorike. Sam izraz, tudi če zares pomeni "cuckold" v klasičnem pomenu besede, kaže na politično nezrelost in na gostilniški nivo tega, ki ga izgovarja, prav v tisti maniri, kot nek pijanec modruje, da "je politika kurba" in da "so vsi isti".

Vendar kaj pa tisti pomen, ki ga ta izraz menda na "enostaven" način prinaša, torej v smislu, da razgalja ničvrednost in nenačelnost konservativcev? Sam vztrajam, da je to problem, ki ne potrebuje nikakršnega "razgaljanja", ker je evidenten. Liberal-demokratični konservativizem je progresivni politični nazor, ki dopolnjuje liberalizem v smislu dovršene Heglove dialektike. Zato je v resnici napačno mišljenje, da je konservativizem "nedelujoč" ali "nenačelen" ali karkoli podobnega. Kdor kaj takega trdi, ne razume kaj konservativizem je (Več o tem).

Sicer bi bil ta izraz, torej cuck = x = "upravičena kritika konservativizma", teoretično dober ali pravilen, ne glede na to, da je kritika konservativizma v izhodišču napačna, čeprav upravičena, a vendar ni nikakršne potrebe, da se uporablja ravno ta izraz. Še posebej zato, ker nosi s seboj konotacijo, ki dalje poglablja "ranjenost" propadajoče kulture. Povedano drugače, taki izrazi delajo iz cele kulture velik politično-humorističen časopis ali en velik "TV Poper". Izraz sam bazira le na tem, da z zelo tipično levičarsko strategijo, (nekdaj bi temu rekli "tipično židovsko") smeši določene politične tekmece ali so-akterje, opirajoč se na nizek humor seksualno-zaznamovanih izrazov. Morda se to komu zdi uspešna strategija in ne moremo reči, da ni uspešna, a vendar cilj ne opravičuje vsakega sredstva. In vprašanje, ki se takoj zastavi je: ali ni tudi v tem nekaj "cuck"-ovskega? Namreč v tem "posvajanju" levičarskih strategij za dosego nekih ciljev, ki so vprašljivi ali celo nevidni.

A če za hip vzmamemo izraz le kot popolnoma prazno besedo, ki dejansko pomeni le cuck = x = "upravičena kritika konservativizma", in to uporabimo v presojanju alternativne desnice same in alternativnih desničarjev samih, tako da presojamo altrajt z istimi vatli, dobimo paradoksalno sliko, po kateri je altrajt sam eno najbolj "cuck"-ovskih naziranj. Zakaj? Spet smo namreč pri Rusiji. Altrajt obožuje Rusijo do te mere, da želi zmago te tuje države in tuje politične garniture nad zmago svoje lastne države in lastne politične garniture. Kaj pa je to, če ne najbolj radikalno "cuck"-ovstvo? Altrajt je tako "cuckovski", da celo protestira zaradi ameriškega raketiranja sirskih vojaških oporišč. CUCKS! Altrajt je tako cuckovski, da zahteva umik ameriških sil iz bližnjega vzhoda, čeprav to pomeni okrepitev moči Rusije na bližnjem vzhodu. Altrajt je tako cuckovski, da trdi, da Amerika nima nobene možnosti v vojaškem tekmovanju z Rusijo in Kitajsko. CUCKS! Altrajt je dejansko brezplačna agitacija za rusko državo, ki ugled svoje lastne države prodaja za neke mongolske imperialistične interese.

To so najbolj splošne ocene cuckovstva altrajta, ki so najlažje dokazljive, a kdor zasleduje altrajterje pobliže, lahko vidi najbolj neverjetne cuckovske sentimente tega internetnega gibanja, ki eksplicitno "navijajo" za vojaški napad Rusije na zahodne države in za podjarmljenje teh držav s strani Rusije. Vidi lahko najbolj nezdrave fokusacije na neke tuje države, ki so menda boljše od njihovih lastnih držav, (posebno močna je trenutno fokusacija na Poljsko, ki izvira iz napačnega ocenjevanja gospodarskega položaja te države). Vse to do zadnje črtice ustreza definiciji "cucka". Težko če obstaja kakšno drugo gibanje ali nazor za katerega bi bolj ustrezala oznaka "cuck". Veliko tega se sliši neverjetno, namreč ravno zaradi dejstva, da so to ljudje, ki najbolj goreče uporabljajo izraz "cuck", a gre za dejansko dokazljive sentimente, ki niso izjeme, temveč pravilo.

Obenem je treba jasno opozoriti, da Rusija dejansko skuša oslabiti zahodne države, ki jih ne šteje med svoje vojaške zaveznice, na najrazličnejše načine. Eden teh načinov je tudi internet, kjer pa uporablja stare komunistične taktike hiperseksualizacije in demoralizacije populacije, predvsem otrok in mladine. Grozljivo je poslušati o pritoku ogabnih videoposnetkov na YouTube iz Rusije, ki so usmerjeni na otroke. Prav tako strašljivo je brati o pozivih na proteste zoper Trumpa in proteste za Trumpa, za katere se izkaže, da prihajajo iz Rusije. Tu obstaja problem in vprašanje je, čemu se domnevno tako nacionalistična alternativna desnica tega ne zaveda. Najbrž zato, ker je ta "beli nacionalizem" v resnici globaliziran nacionalizem, ki se ne zaveda, da narod brez države v modernih časih ne more obstajati.

Mnogi o ruskih diverzijah na internetu, ki zlorabljajo zahodno obsedenost s socialnimi omrežji, nočejo nič slišati, ker se bojijo, da bodo s tem morali priznati, da je imela Rusija morda kakšno vlogo pri izvolitvi Trumpa. A ta strah je neutemeljen. Tudi, če je Rusija vplivala na volivce preko prikrite propagande, so ti volivci še vedno svobodno volili in je rezultat rezultat ne glede na vse. A problem ruskega zlorabljanja socialnih omrežij bo ostal in tu bo treba državnih regulacij, omejevanja svobode na internetu ipd. Regulacije bodo postale nuja, če bomo hoteli še ohraniti svoje narode zdrave in otroke zaščititi pred breznom, ki se odpira na njihovih zaslonih. A altrajt ne bo nikoli hotel o tem nič slišati, ker je zrasel na internetu in se "prepadni grdoti" svobodnega interneta noče odreči.

~

Cuck je torej izraz, ki je našel svoj dom med altrajterji, vzet iz pornografije in domujoč na internetu, ki več pove o altrajtu samemu, kot o komerkoli drugem. Kaže na infantilnost diskurza in se utaplja v nihilističnemu oboževanju kontradikcije.

-NeoDomobranec

Kultura zgražanja

Internet je s svojimi socialnimi omrežji, ki so postala gojišča nove oblike političnega (ne)udejstvovanja privlekel tudi fenomen, ki bi mu lahko rekli "kultura zgražanja". Gre za to, da določeni posamezniki ali skupine svoje delovanje na teh omrežjih posvečajo izključno in samo eni sami nalogi: iskanju prilik za zgražanje. Tu ne gre za neko kritiko, nasprotovanje, fokusiranje na problem, humor. Ne. Gre enostavno za to, da obstaja kultura zgražanja, ki svojo manifestacijo (meta)političnega obstajanja išče le v rečeh, nad katerimi se lahko zgraža.
 
To je bil najprej problem levičarjev. Problem fedora-bojevnikov nove generacije ateistov, ki so menili, da orjejo novo ledino, ko so v Ameriki, dokaj religiozni državi, začeli oznanjati evangelij ateizma. A to je že kar kliše. Američani so znani po svoji ozkogledni fokusiranosti na svoj narod in svojo državo ter na nepoznavanje razmer v drugih državah sveta. In mi smo kliše, ker sploh govorimo o "butastih Amerikancih". Kakor koli že, ti ateisti so namerno iskali absurdne primere religioznega doživljanja sveta in se nad njimi zgražali. To je postalo po logiki ateizma, ki je dejansko v resnici neka ne-agenda, vsaj na subjektivni ravni posameznika, neka obsesivna naravnanost, ki ni imela zares drugega namena kot zgražanje samo.
 
To se je potem razlezlo na "desno" stran (meta)politike in tu je šele zares zacvetelo. Zakaj? Zato, ker so desničarji dolgo časa veljali za prav posebno vrste ne-pozicije, tako kot ateisti. Verjeli so v nek izhodiščen položaj, ki je demokracija. Verjeli so v izpolnitev zgodovine, zato vihajo nosove in se vzvišeno hahljajo nad raznimi socialističnimi ekscesi. Njihovo postopno samozatajevanje vsakega nazora in postopno drsenje v "politiko brez politike" jih je naredilo družbeno hendikepirane, ne da bi se oni tega kakorkoli zavedali. "Vdor skrajne levice na univerze" ni bil nek bliskovit naskok, nikakor. Bil je logičen produkt levo-desne demokratične relacije (v komunističnih državah pa je itak logičen).
 
Ker so desničarji v obliki povojnega konservativizma torej neka ne-pozicija, ki ni vitalna in se ne razvija in ne širi, pa jih je tako rada okužila ta kultura zgražanja. Obstajajo namreč profili in kanali na raznih družbenih omrežjih, ki zbirajo vsebine z eno samo nalogo, da vnašajo ta serum zgražanja v njihovo telo. Šele tedaj se razplamti v njihovih žilah nekaj vročice, ki jim naglo poleti v glavo, a že naslednji hip, že ob naslednjem izdihu, izgine v zrak. Prav težko je opazovati te desne "zafiksance" z zgražanjem. Čakajo injekcije, da bi lahko vase vnesli nekaj te umetne gorečnosti, potem pa po nekaj twitih, nekaj komentarjih in nekaj objavah", naslonjeno nazaj stagnirajo dalje, še bolj pasivni in resignirani kot prej. Čakajoč novega "fiksa".
 
To je bilo tisto, kar smo gledali ob objavah o "od migrantov posiljenih ženskah", "pretepenih ženskah", "problemu belcev v JAR", "halal označbah na mesu", "izjavah nekega muftija", "Tito-alkoholnih pijačah", "rdečih zvezdah", "burkah" ... vse, le zato, da bi se zgražali. Ne iz nekega koherentnega svetovnega naziranja, ki bi znal razložiti, čemu se mu zdijo te reči nesprejemljive, temveč iz čiste želje in celo potrebe po zgražanju.
 
Ker sami politično ne obstajajo v nobeni realni in zaključeni obliki, potrebujejo nek hiperboliran eksces, ki bi jim pokazal jasne linije med neznanim lastnim političnim subjektom in med tistim zunanjim, kar naj ne bi bil ta "subjekt". Ker le tako se definira, namreč v smislu: "kaj nisem". To je grozljiva podoba shiranega političnega telesa kontemporarne "desnice", ki skuša obstajati skozi sistematično "ne-obstajanje".
 
Upamo pa lahko, da bo tudi ta "kultura zgražanja" privedla do smrti te liberalne desnice in jo bo zamenjalo nekaj konkretnega in koherentnega.
 
Žalostno pa vseeno je opazovati te kuščarske generatorje zgražanja, ki diseminirajo injekcijo za injekcijo zgražanja med svoje zasvojene desne sledilce in bralce. Posebej še zato, ker ob tem služijo le na račun tega, da prodajajo izjeme kot pravila in napihujejo probleme do takšnih razsežnosti, da zaradi predoziranja z njimi, njihovi sledilci postajajo resignirani in vdani v usodo, prepričani, da so dosegli vrh bivanjskega absurda. S tem vede ali nevede morijo realno in konkretno opozicijo, "rekonstrukcijo", "reakcijo", ali kakorkoli hočete že to imenovati. Oni sami pomagajo tako levičarjem kot raznim invazivnim silam, ker dejansko normalizirajo nekatere pojave, saj jih preveč posplošujejo in razkazujejo kot de-facto stanje "zahoda". S tem desenzitizirajo svoje sledilce in bralce ter iz njih delajo resignirance, na koncu koncev pa tudi potencialne nezaupljivce, ki bodo, ko bodo uvideli namerno absurdizacijo "stanja zahoda", obrnili hrbet tem mazačem, ki prodajajo zgražanje.
 
-NeoDomobranec