Protestantizem in slovenstvo

Protestantizem in slovenstvo

              

Dr. Janez Evangelist Krek, 1898

                 
Rado se ponavlja v Slovencih, da je rodišče naši literaturi protestantizem. To je samo ob sebi res, a navadno se s tem tudi rači namigavati, da od katoličanstva naš narod nima mnogo. Zato je ta fraza posebno ljuba njim, ki jim sploh katoliška cerkev ni posebno mila. Zadnji čas pa je bilo več pojavov, ki nam pričajo, da se močno moti, če kdo misli, da moramo Slovenci biti protestantizmu hvaležni. Kar je storil, je storil nehote. Ko bi bil zavladal med nami, bi bil učinek popolnoma drugi. Slovenstva bi najbrže sploh ne bilo več. Zares se je v zadnjem boju pokazalo, da prav tisti, ki rujejo zoper slovanstvo, rujejo tudi zoper cerkev. Najhujši sovražniki slovanstva so tudi najhujši sovražniki — Rima. »Rim, ta je naš sovražnik!« je vpila nemško nacionalna drhal, »protestantizem, to je naša rešitev!« Tako sodi drhal in tako sodi tudi veliki zgodovinar, slovanstvu sovražni — Mommsen. Iz pisma profesorju Jagiću je razvidno, kaj on misli o protestantizmu. Mommsen je uverjen, da se je Avstrija postavila proti germanizaciji, ko se je postavila proti protestantizmu. »Daß eine Germanisierung Österreichs möglich gewesen wäre, wenn die Habsburger zur Zeit der Gegenreformation einen entgegengesetzten Weg eingeschlagen hätten, ist ebenso gewiß, wie daß sie schon damals endgiltig aufgegeben ward.«
               
Isto prepričanje se je pokazalo posebno tudi na zadnjem shodu starokatoličanov na Dunaju. Protestantizem se je hvalil kot princip vsenemštva, katolicizem kot sovražnik. — Starokatoliški župnik Wolf je očital katoliški cerkvi, da brani tudi nenemške narode. — Arhitekt Benesch je dokazoval, da je Rim zavrl edinstvo vsenemštva. »Proč od Rima!« je klical pangerman, »to mora biti naša parola, to tudi naše dejanje!« Ko je dijak Nepostil hotel ometati, da je tudi katoličan lahko Nemec, so zbrani glasno ugovarjali. Pot od Rima jim je pot v pangermansko Avstrijo!
                       
Tako torej misli drhal, tako starokatoliški teologi in laiki, tako tudi — Mommsen.
                    
To si zapomnimo! Oni že vedo, kaj je protestantizem, če tako teže za njim, da bi germanizirali Avstrijo!
           
Ko bomo imeli kdaj kulturno zgodovino slovenskega naroda, se bo še jasneje pokazalo, kaj bi bil za slovenski narod protestantizem! — Mi ne dvomimo, da pogibel v vsakem oziru!
            
Katoliška cerkev uči pravico in ljubezen in le pravica in ljubezen moreta rešiti naš narod. Če splošno zavlada načelo protestantovskega individualizma, to smo mi Slovenci tisti narod, ki mu je pisano, da ga najprej potepta — tujčeva peta!

Papež nima prav! - drugič

Poleg teh, ki papeža dandanes napadajo in krivijo za vse mogoče in prihajajo iz nekatoliških krogov, obstajajo tudi neke druge vrste papežu sovražni ljudje, ki pa se imajo za silno katoliške, namreč smatrajo, da katoliško doktrino bolje poznajo od papeža samega in tu bi smel uporabiti izraz: da so bolj papeški od papeža, a ga ne bom. Kajti na tem mestu se nočem ozirati na to, koliko ima papež prav in koliko je morda res skrenil z jasne katoliške linije, ozreti se nameravam na nekaj drugega.
                   
Namreč v današnjih dneh so ti t.i. tradicionalistični katoličani dobili nekakšen nov zagon v svojem anti-papizmu prav zaradi kapitalističnih in amerikanističnih sovražnikov Cerkve, ki po papežu bruhajo s svojo jezo in sovraštvom. In ti "tradicionalisti", (ki niso niti več zares tradicionalisti, še najbolj so podobni "starokatoličanom", če še kdo pomni kdo so sploh ti), se radi v svojem sovraštvu do papeža skrivajo za vprašanjem kdaj je papež nezmotljiv in kdaj ni.
                
Vse bolj namreč izgleda, kakor da tradicionalistom niti ni več pomembna toliko doktrina, kot cinični in brezobzirni napadi na papeža in t.i. novus ordo katoličane. Zato je treba nujno izpostaviti nekakšno ločitev duhov. Kajti ohranjanje nepremične in resnične tradicije in nespremnljivosti nauka je eno, bebavo napadanje papeža in rušenje hierarhičnega ustroja Cerkve, je pa drugo.
          
Vsi ti, ki so menda tradicionalni katoličani in danes napadajo papeža, najsi bo zaradi muslimanov, ali zaradi zidov, naj se najprej vprašajo komu vendar koristi njihov cinizem in direktno nasprotovanje papežu! In če sprva, zaradi svojega zasedenega intelekta, ne bodo mogli odgovoriti na to vprašanje, jim je treba zastaviti drugo vprašanje: kdo vam ploska, ko izkazujete direktno nasprotovanje papežu? Kajti ako bi ti ljudje, ki danes menda v dobri veri napadajo papeža pogledali, kdo jim ploska, bi tudi vedeli komu edinole koristijo njihovi cinični verbalni izpadi!
           
In tu ni pomembno kdaj papež govori ex-cathedra in kdaj ne, kdaj je zmotljiv in kdaj nezmotljiv, pomembno je že samo zadržanje napram papežu, ki je de-facto krmar Cerkve in jo prav on direktno vodi. Nikogar namreč ne bo od pokorščine papežu odvezal trapast protestantski stavek, da je krmar Cerkve Kristus ali Bog. Ne, papež, bodi slab, bodi dober, je krmar Cerkve in mi mu moramo biti pokorni.
       
Potem pa pravijo: lahko kritiziram papeža, kadar ne govori ex-cathedra. Res? Če ne govori ex-cathedra in ga torej niste dolžni poslušati, kakor sami pravite, kako vendar potem vseeno kljubuješ papežu? To, da nekaj ni nezmotljivega, ne pomeni, da more biti tarča ciničnih opazk in direktnih blatenj papeža, ki na koncu koristijo le nasprotnikom Cerkve, ki se danes posebno množijo. Če mislite, da se papež moti, potem vendar molite zanj, ne pa da papeža blatite.
            
Kajti, če je kadar ne govori ex-cathedra, papež zmotljiv, čemu se potem obešate na vsako njegovo besedo in ali mar nimate vere, da Cerkev in papeža usmerja Sveti Duh, ki bo vendarle "zagotovil", da bo, kadar bo papež govoril ex-cathedra, nauk pravoveren in tak, kakršen Bog hoče.
                     
Kajti, če se papež res moti, potem je to na teologih in katoliških apologetih, da pojasnijo kje in kako se papež moti, ne sodi pa papež v ciničen gostilniški diskurz. In ravno v takšnih časih se pokaže kdo je zares lojalen Cerkvi. Tisti, ki zaradi zunanjih proticerkvenih pritiskov, se tudi sam pridruži protikatoliškim kričačem, ali pa tisti, ki vzame rožni  vnec in moli za modrost papeževo.
           
-NeoDomobranec

Krščanstvo in narod

 "Ne bojmo se — narodnost ni v Jezusu Kristusu ničesar izgubila; kakor je on obranil in spopolnil naravo in kar je v nji dobrega, tako je dobila tudi narodnost v njem svoiega odrešenika in spopolnjevatelja."

-Anton Mahnič, 1895

                     
V prejšnjem blogu, z naslovom "Židje, krščanstvo in narodna zavednost", sem v relativno dolgem zapisu odgovarjal na vprašanje, kako neki naj bi bilo krščanstvo narodno zavedno, če je pa pokorno židovstvu. Pojasnil sem, da je prelaganje krivde na žide v tem zgodovinskem obdobju, v katerem se nahajamo, popolnoma nesmiselno in neutemeljeno. To prelaganje krivde je prefinjen način zgolj za to, da buržujski, vsega siti, nacionalisti in razni altrajterji, ne prevzamejo odgovornosti na lastna pleča, kar sem razložil v blogu z naslovom "Ustavite beli genocid!". Obenem pa sem pokazal na ključno hibo sogovornikove "dileme", ki je v tem, da mu ni uspelo dokazati, da je krščanstvo narodni zavednosti nasprotno. Evidentno namreč je, da njegova percepcija krščanstva izvira iz popolnega nepoznavanja evropske zgodovine v smislu povezav med zgodovinskimi dogodki.

Tako se je spričo mojega odgovora odločil, da pozabi na svoje začetno vprašanje in ga preobrazi v popolnoma drugačno vprašanje, ki se sedaj glasi: "kako krščansko utemeljiti narodnost?" in "kako lahko na podlagi krščanske doktrine zavrneš ljudi drugačne narodnosti, kar je pogoj za ohranjanje naroda?" Kot rečeno, sta ti dve vprašanji popolnoma drugačni vprašanji od izvornega vprašanja in za Twitter je naravnost značilno, da ljudje tam neprestano premikajo središče debate, da bi se s tem izognili odgovorom, ki so jim naposled zastavljeni, ali pa, da bi zakrili lastno nepoznavanje določene teme pogovora. Tudi jezikovna omejenost, s katero razpolagajo zaradi dolžine posameznih tvitov, jim služi kot orodje za izogibanje poglobljenemu pogovoru o rečeh, ki ne sodijo v SMS sporočila.
       

>Moj odgovor: http://crnagarda.blogspot.si/2016/05/zidje-krscanstvo-in-narodna-zavednost.html … ; + najprej moraš dokazati, da krščanstvo kdaj ni šlo skupaj z narodno zavednostjo
       
> Tvoj odgovor je političen. Želel pa sem teološko razpravo: kako v krščanskem vrednostenem sistemu utemeljiti narodnost?
                     
> Kako,če smo vsi ustvarjeni po božji podobi in (Gal 3,28 / Kol 3,11) smo vsi eno v Jezusu,zavrniti svoje"brate"...
                 
> ...na podlagi narodnosti, še posebej, če gre za 'uboge sirote' iz afrike?
                   
> čakaj, čakaj. če boš šel po tej poti moraš najprej postaviti definiciji za: "narod" & "narodna zavednost" pa ne v dolžini 1 tvita
                     
> kaj pa je narodnost drugega kot politika?
               
> Lahko za začetek ti izbereš svojo definicijo. In potem razloži, kako v skladu s kršč. teologijo ohranjaš narod.
                     
> ne. ti si vzpostavil neutemeljeno trditev, da narodnost in krščanstvo ne gre skupaj. ko sem ti odgovoril, trdiš, da je odgovor...
              
> ...političen. zato me zanima kakšne so tvoje definicije, da operiraš s tem izrazjem v teh relacijah
                       
> Seveda lahko gre skupaj, saj si lepo napisal v blogu. Ampak ne zaradi teološke podlage. Kompatibilnost je posledica odločitev
                         
>  ljudi,ker so sami tako želeli, ne pa zaradi krščanskega nauka. A ni res?
                     
> ne ni res. če hočeš lahko storiš kar sem prej predlagal, ali pa vztrajaš v lastnih odgovorih na lastna vprašanja. je vseeno.
                     
> V blogu si pa lahko pisal o narodnostnem vprašanju tudi brez mojih definicij. Zakaj se zdaj izogibaš?
                         
> jaz se izogibam? ti sploh slediš lastnemu toku misli? tole kroženje se mi prav nič ne dopade, preberi si še enkrat izmenjavo...
                            
> ...ali pa pusti vse skupaj, ker tako ali tako ne iščeš odgovorov na svoja vprašanja.
                      
> sploh pa, najbrž nisi niti praktični katoličan, kaj ima torej katolištvo kakorkoli opraviti s teboj?
                             
> Naj ti bo. Narod je skupnost genetsko sorodnih ljudi z isto kulturno identiteto. Kako po kršč.teologiji to ohranjaš,
                             
> ?
                           
> heh naj mi bo. boš dobil jutri odgovor kljub temu, da nisi niti utemeljil, da krščanstvo "tega" ne ohranja.
                                         
> Osredotoči se na to, kako v skladu s kršč.teologijo diskriminiraš (zavrneš) ljudi na podlagi narodnosti,kar je pogoj za
                                  
> ohranjanje naroda.

                       

Ohranjanje naroda

                 
Ko smo to obdelali, se vrnimo k bistvenemu, torej k vprašanju sogovornika, ki, kakor je razvidno iz zgornje izmenjave, rad premika središče debate v želji, da bi koristila njegovi lastni agendi. Iz tega razloga moramo torej tudi ozavestiti njegovo agendo, ki je protikrščanska v korist "naroda", kakor ga on razume. Njegovo izhodišče obstoji v tem, da smatra krščanstvo kot negativen dejavnik v oziru na narod in narodnost. To pa je, kot sem že pojasnil, stara mantra protikatoliških agitatorjev, ki jo na slovenskem poznamo predvsem iz časov kulturnega boja in iz krogov liberalizma in mladoslovencev, pa panslavistov in podobnih protikatoliških struj, ki so danes bodisi izginule ali pa so njihovi ideali nekaj popolnoma drugega. Poznamo pa te mantre tudi iz časov druge svetovne vojne, ko so komunisti vzeli nase krinko narodnosti, ponekod celo nacionalizma, in pod njo napadali tradicionalno bistvo slovenskega naroda, tako da je končno prišlo do velikega paradoksa, ko je ta psevdonacionalizem dejansko uničil narodno bistvo.
                 
Projekt NeoDomobranec ni pravi naslov za naslavljanje problemov naroda in narodnosti. Moja želja je le, da pojasnim, da se v to utemeljevanje krščanskega pozitivnega odnosa do naroda, spuščam zgolj zato, ker smatram, da to velja pojasniti vsem tistim, ki vehementno nastopajo zoper krščanstvo, posebej katolištvo, z uvidi, ki jih smatrajo za nove in unikatne, v resnici pa samo mantrično ponavljajo stare prežvečene nesmisle.
               
Tu je treba najprej pojasniti, da ni res, da se narod ohranja le tako, da diskriminiraš ljudi na podlagi narodnosti. Ta trditev, ki jo ponuja sogovornik: "diskriminacija (zavračanje) ljudi, na podlagi narodnosti, je podlaga za ohranjanje naroda", je neutemeljena in popolnoma nepravilna. Pa tudi nerazumljiva. Kakšna diskriminacija, diskriminacija v kakšnem kontekstu? Če sogovornik cilja na priseljevanje ljudi druge narodnosti na ozemlje tega in tega naroda, potem tudi ni res, da se narod ohranja tako, da se te ljudi diskriminira in se jih ne sprejme. To sploh ni vprašanje diskriminacije, v kakšnem kontrastu pa je sploh ta diskriminacija, saj je logično, da je priseljenec vedno človek druge narodnosti. Gre se zgolj za vprašanje, ali priseljevanje kogarkoli v narod lahko ogrozi avtentičen narod in ali more ta avtentničen narod na podlagi krščanske doktrine, kogarkoli zavrniti, da bi se priselil v narod.
                
Priseljevanje samo ne ogroža naroda in ni res, da priseljevanje ljudi druge narodnosti pomeni avtomatično nevarnost za narod. Tako tudi ni res, da bi le z "zavračanjem" ljudi druge narodnosti, mogli ohranjati lasten narod. Zgodovina pozna vse preveč primerov preseljevanja in priseljevanja, tudi v večjih skupinah, a kar je tu bistvenega, je to, da se te skupine vedno ponarodijo, kakor temu rečemo. Sprejemejo vero, jezik, praznovanja in kmalu še šege in navade. Te ljudi je mogoče zasledovati  v slovenski zgodovini (zanimiv govor na to temo je imel prav Kos na nedavnem Shodu za obrambo Slovenije) in mogoče jih je zasledovati v zgodovini vsakega drugega naroda.
           
Priseljevanje postane problem šele tedaj, ko je narod, v katerega prihajajo ljudje druge narodnosti, popolnoma nezainteresiran za lastno narodnost, ko začne izgubljati  lastno identiteto in te identitete tudi oblastne strukture ne branijo več. Sam smatram narodno identiteto, predvsem njeno ohranjanje, pravzaprav le kot manifestacijo državnega interesa v to področje, zaradi obrambnih (v nekaterih primerih pa tudi imperialističnih) vzgibov. Narodna zavest združuje državljane, da se ti smatrajo povezani do te mere, da se čutijo odgovornega za obrambo "domovine" in npr. njene celovitosti. Kadar pa narod zabrede v polje demokracije in kapitalizma, kjer večina živi v izobilju, se počasi izgubi občutek za nadnaravne reči. Najprej narod izgubi vero v osebnega transcendetnega Boga, ki jo nadomesti narod kot bog, potem pa izgubi vero še v narodnega boga in postavi svoj užitek za boga. V družbi individualizma je z narodom konec. Ljudje ne znajo niti več čutiti tiste fine povezave sonarodnjakov, ki je namreč nekaj popolnoma metafizičnega, neotipljivega, rekli bi: verskega. Zato narodna zavednost upada sorazmerno z razvitostjo naroda. Če se ozremo po današnji Evropi kmalu opazimo to vzročnost. Vzhodne države so bolj narodno zavedne kot zahodne in severne. V družbi individualizma, kakršna je kapitalistična demokracija, ni prostora za kolektivizem, pa četudi je ta zgolj naroden.
                  
Če se v tak individualističen narod, ki se stara in postaja izčrpan, ter nima več občutka za narodnost, začnejo priseljevati ljudje druge narodnosti iz bolj kolektivističnih narodov, ti ljudje ne naletijo na vzvode, ki bi v gostiteljskem narodu terjali zlitje v tuje narodno bistvo, torej ponaroditev, temveč ohranijo lastno narodno identiteto in se začenjo tudi navzven izkazovati kot lasten narod, ki ne mara za ta tuj narod. V preteklosti je bil samo en takšen narod, ki pa se je uprl celo težnjam po ponarodovanju, ta pa je bil židovski in zato je naletel na največ neodobravanja in preganjanja. Danes noben evropski narod ne terja več ponaroditve prišlekov, zato ker verjame v individualizem, v svobodni trg na gospodarskem in družbenem področju, kjer more biti vsak ali "furry" ali "panker" ali pa "džihadist".  Zato ni res, da je zavračanje priseljencev edina možnost za ohranjanje naroda, narod se ohranja tako, da je vitalen in varuje svojo specifično narodno identiteto.
            
Iz tega je jasno, da ni krščanstvo tisto, ki bi kadarkoli škodilo narodu, narod je škodil sam sebi. Namreč, ko je narod po francoski revoluciji ozavestil samega sebe in združil ljudi v nacionalne države, je obenem naredil prvi korak k individualizmu. Terjal je individualizem za države. Terjal je lastno moralo, lastne zakone utemeljene v lastnem narodu, lastno (narodno) religijo itd. S tem je utemljil individualizem, ki se je v kratkem obdobju dvesto let prenesel na posameznika. Vse skupaj pa je povezano z napredkom.
        

Katoliška doktrina in narod

                              
Ko smo obdelali trditev, da se narod ohranja le z zavračanjem priseljencev, se moramo podati h krščanstvu in se vprašati ali katoliška vera deluje pozitivno na narodnost.
                     
Odgovor je pritrdilen. Narod je utemeljen v Svetem pismu in narodna zavednost je pospeševana tako v stari zavezi, kot v novi. Celo sam Kristus je narodno zaveden in "diskriminatoren", če si dovolimo to oznako, pa tudi apostoli, kakor bomo videli v nadaljevanju.
                        
Po Mahniču je narod najbolje manifestiran po jeziku, jeziki so tista podlaga, ki zares ločujejo narod od naroda. Začetek jezikov pa najdemo v Svetem pismu na znanem mestu o babilonskem stolpu. Ko Bog kaznuje ljudi, jim zmeša jezike, to je torej kazen za greh. A Mahnič pravi, da četudi načeloma narodnost torej izvira iz greha, je vendarle narodnost zdravilo za človeški rod in kot takšna je dobra. Kar Bog ustvari je dobro. Ker je Bog človeka ustvaril kot socialno bitje in mu dal tudi jezik, ki je socialna vez, moramo torej ohranjati to, kar nam je od Boga dano. Kdor krati narodne pravice in uničuje narodno specifiko, kakor jo je ustvaril Bog, greši zoper Stvarnika. Narodno zatiranje, iz tega izpeljano pa tudi narodno relativiziranje ali uničevanje, je torej greh, ki se bi ga mogel, kakor pravi Mahnič vsak spovedati. Na tem mestu je treba pojasniti o čem Mahnič tu sploh govori. Mahnič ne govori o človekovih pravicah in svoboščinah, temveč direktno o narodnosti, predvsem v oziru na t.i. narodne zatiralce (Nemce, Italijane itd.). A to pomeni, da govori tudi o tistih, ki narod ogrožajo na drugačne načine, ki ogrožajo njegovo specifiko in celovitost.
           

"Kakor imamo neopustljivo pravo, da ohranimo, gojimo in spolnjujemo vse, kar smo od Boga prejeli, tako nam nihče ne sme kratiti prava, da si gojimo tudi jezik in z njim narodnost z vsemi nje svojinami."

-Anton Mahnič, 1895

                  

"V volji Stvarnikovi biva tedaj objektiven razlog narodnih pravic."

-Anton Mahnič, 1895

               
Narod mora biti svoboden v oziru na druge narode. Sam je svoboden, da izbira kako se hoče razvijati in na kakšen način, četudi bi bilo koristneje zanj, da bi se razvijal, kakor hoče tujec. Narod ima pravico do lastne svobode in lastnega svobodnega odločanja. Tu Mahnič izpostavi, da nima nihče pravice terjati od naroda, da prevzame tuj jezik zato, da bi bolj napredoval. To je sedaj aktualno predvsem v oziru na te, ki danes narodu kratijo narodne pravice v oziru na povezovanje narodov in na neke obče človeške dolžnosti, ki jih narod sam po sebi nima. Mahnič pravi: "Dovolj: mi nočemo tako - in vi nam nimate kratiti naše prostosti!". V Božji volji namreč biva, kakor pravi, objektiven razlog narodnih pravic. In kljub temu, da Mahnič zavrača narodno ekskluzivnost (izključljivost), vendar dopušča začasno zaprtost do drugih narodov.
       
Ušeničnik pravi, da je Božja previdnost dopustila diferenciacijo narodov, torej različne narode, da bi lahko narodi v pravični tekmi razvijali svoje potenciale, pri čemer pa bi vsi spoštovali pravične zakone božje. Obenem pa pravi, da narodnost ni nekaj absolutno dobrega, saj zavrača razne liberalce tistega časa, ki so prikazovali boj za narodnost, kot nekaj absolutno dobrega in upravičenega, a obenem pravi, da je narodnost nekaj zelo dobrega. Narod ima pravico biti, torej pravico, da je in za to pravico se sme in mora boriti. Boriti za bit in samoohranitev. Boj za narod, pravi Ušeničnik, je včasih tudi boj za večnost, torej boj za versko stvar, ki je konec koncev zveličanje. Namreč, ker je slovenska narodnost tako neločljivo zvezana s katoliško vero, je moralno uničevanje naroda, v resnici uničevanje njegovega krščanskega bistva. V primerih, ko skuša tujec z brezverstvom narod nravno ubiti, je boj za narod nekaj posvečenega, torej je boj za večnost. To lahko na enostaven način prevedemo v današnjo situacijo.
                         

"Ako grozi narodu tujec, ki ga izkuša obenem ne le gospodarsko uničiti, ampak tudi nravno izkvariti, versko razkrojiti, tedaj je boj za narodnost mnogo več ko boj za jezik, boj za narodne svojine, boj za narodno kulturo; tak boj je boj za narodove večne dobrine, boj za večnost. In ali se ne godi dandanes tako, ko izkuša tujec tuintam ljudstvo z alkoholom fizično otopiti in z brezverstvom nravno ubiti?"

 -Aleš Ušeničnik, 1912

       

"Božja previdnost je dopustila diferenciacijo narodov, ne da bi narodi uničevali drug drugega, ampak da bi narodi v medsebojni tekmi razvijali svoje sile in svoja svojstva ter bi tako iz te tekme vzniknila kultura v vsej mnogoličnosti in blagovitosti."

-Aleš Ušeničnik, 1912

                    
Podobno kot Mahnič tudi Jeraj pravi, da je bil Bog tisti, ki je vsadil človeku "nagon", da se povezuje v družine in da se družine povezujejo v narode. Kajti Bog sam hoče, da se posameznik rodi v točno določeno narodno skupnost in v njegovo narodno specifiko. Bog sam hoče, da narod živi po svojih specifičnih izročilih. Ker kot katoličani smatramo narod, ne le kot skupnost živečih, temveč kot skupnost verige rodov, smo torej dolžni že po svoji katoliški zavesti o trojni povezani: boreči, trpeči in zmagoslavni Cerkvi, ohranjati narodne običaje in narodno specifiko naših prednikov, ki so vendarle še vedno, če vzamemo ta izraz, navzoči.
                   

"Bog hoče, da narod živi po svojih posebnih in življenjskih izročilih. Bog je tudi hotel, da si bil rojen kot član svojega naroda, da si bil pod varstvom njegovega prava in nravstvenosti že v materinem telesu."

-Josip Jeraj, 1933

                  
Lenček pa se denimo v svojem članku spopade z nacionalsocialističnim oz. rosenbergističnim napadom na krščanstvo, ki da je negativno v oziru na raso. On zavrne te očitke in pokaže, da krščanstvo nikoli ni uničevalo narodnosti, temveč jo je kvečjemu krepilo. Vsak narod lahko v pestrem naboru krščanskih kreposti najde lastno pot do nravstvenega razvoja, ne da bi pri tem izgubil lastno specifiko. Na to kažejo nepregledne množice svetnikov različnih narodnosti in poklicanj. Tudi zgodovina Cerkve dokazuje, da krščanstvo ni nikjer uničevalo narodnosti, temveč jo je ohranjalo, razen seveda v raznih nravstvenih zmotah. Dalje pravi, da Bog tudi dušo človeka ustvari s podobnimi značilnostmi kot dušo staršev oz. da Bog ustvari dušo z značilnostmi nekega naroda, kar torej utemeljuje narodnost, kot nekaj direktno od Boga ustvarjenega.
                         

"Dalje moremo na podlagi te razlage v nekem smislu govoriti o duši ene in druge rase, t. j. o duši, ki je ustvarjena z značilnimi potezami enega naroda."

-Ignacij Lenček, 1940

                   
Tudi v pastirskem pismu škofa Missie beremo, da je različnost narodov božji načrt in da je zato treba zahtevati, da se brani specifika vsakega naroda. Katoliška Cerekv, tako Missia, prepoznava v različnosti narodov božjo previdnost in v tem vidi upravičen obstoj vsakega naroda. Cerkev "čisla in spoštuje" ljubezen in vdanost do naroda, kot tudi narodovo specifiko, jezik in narodne pravice. Narod ima torej naravno in zgodovinsko pravico, da "goji in razvija" svojo narodnost.
                   

"Gotovo je razlika narodov po jeziku, šegah in običajih v božjem sklepu; njihovo medsebojno tekmovanje naj bi pospeševalo razvoj in napredek človeštva. Zato je pa tudi popolno opravičeno zahtevati, da se varujejo in branijo te narodnostne posebnosti."

Jakob Missia, 1891 (Iz skupnega pastirskega lista)

                

"Cerkev čisla in spoštuje ljubezen in vdanost do svojega naroda; čisla in spoštuje jezik, pravice in posebnosti vsakega naroda."

Jakob Missia, 1891 (Iz skupnega pastirskega lista)

            

"Vsak narod ima naturno in zgodovinsko pravico, da goji in razvija svoje narodno življenje."

Jakob Missia, 1897 (Iz skupnega pastirskega lista)

                             
Kot smo videli pri teh nekaj avtorjih, vsi poudarjajo, da je narodnost nekaj od Boga danega in zato dobrega ter vrednega, da to človek ohranja in se za to tudi bori.
                                 

Kaj je potem z diskriminacijo?

      
Sedaj nam preostane le še povsem abstraktno vprašanje: pa je kljub temu, da smo dokazali, da krščanstvo brani narodnost in je z njim v popolnem soglasju in kljub temu, da smo dokazali, da priseljevanje ljudi drugih narodnosti ni avtomatična nevarnost za narod, vseeno mogoče krščansko utemeljiti torej zavračanje (priseljevanja) ljudi drugih narodnosti (v narod)?
   
Odgovor je pritrdilen. Namreč po katoliški doktrini, ki smo jo zasledovali zgoraj velja, da sme in mora narod terjati pravico, da se razvija na svoj specifičen način, obenem pa ima tudi dolžnost, da ohranja svojo narodno specifiko, ki mu jo je poveril Bog. Vkolikor bi bila torej neka sila, ki bi delovala zoper to pravico, je narodna dolžnost, da se posamezniki borijo zoper to silo. Tako ima narod tudi pravico, da se zoperstavi naseljevanju tujcev, ki evidentno ogrožajo narod v njegovi, od Boga poverjeni, specifiki. Kadar torej velja, da bi tujec ne spoštoval narodne specifike in bi s tem dejansko ogrožal ohranjanje te specifike, potem bi bila, ne le pravica, temveč dolžnost naroda, da takšnega tujca zavrne. Še posebej, če bi bila pri ogrožanju naroda, ogrožena tudi njegova vera. Ta dolžnost bi popolnoma sovpadala s katoliško doktrino, kot je bila zgoraj predstavljena.
            
Lahko stopimo še korak dlje in pogledamo v Sveto pismo, in sicer v odlomek: Mt 15, 22-28 in kjer sam Kristus zavrne ženo, ki ga prosi, da stori čudež. Pravi: zakaj bi jemali otrokom kruh in ga metali psom. Ko ga žena roti dalje, se je usmili. Ta odlomek je mogoče razlagati tudi v našem kontekstu narodnosti, saj je konec koncev tesno zvezan z narodnostjo žene. Kristus sprva zavrne ženo, saj je njegova prva naloga, da v narodu svoje matere oznani božje kraljestvo. Če bi torej Kristus izbiral, bi najprej izbral "lasten" narod. Podobno velja, da se ljubezen do bližnjega, vendarle hierarhično najprej nanaša na lastno družino in torej na lasten narod. Če smo v precepu med pomočjo človeku druge narodnosti in med ohranjanjem lastnega naroda, moramo vendarle hierarhično izbrati slednje. To ne pomeni, da smo narodni supremacisti in ekskulzivisti nacionalističnega tipa, temveč le sledimo hierarhiji reči. Zato je mogoče zavrniti ljudi na podlagi narodnosti, o čemer sprašuje sogovorec, ne da bi s tem prišli kakorkoli v nasprotje s krščanskim naukom ljubezni. Tudi božja zapoved: ljubi bližnjega, kakor samega sebe, vsebuje hierarhično postavko za ljubezen do naroda. Ljubite druge narode tako, kot ljubite lasten narod. To ne pomeni, posebej v delikatnosti naroda, da mora posameznik ljubiti drug narod na škodo lastnega, nikakor, najprej mora ljubiti lasten narod in ne dovoliti, da ga drug narod uniči.
         
Zato tudi narodne zavednosti katoliškim narodom Evrope ni nikoli manjkalo. Kot rečeno narodna zavednost upada sorazmerno z upadanjem vernosti prebivalstva in naraščanjem kapitalizma in individualizma. Bele evropske rase krščanstvo ni nikdar ogrožalo, niti ni ogrožalo posameznih evropskih narodov. Nasprotno, ravno krščanstvo je priskrbelo malim narodom, med njimi tudi našemu, nastavke za dejansko narodno osamozavestenje. Tu se ne bom spuščal v špekulacije ali ni narodom najbolj škodilo ravno t.i. prebujanje narodov, velja pa, da narod v dobi individualizma nima prihodnosti in da evropskim narodom najbolj škodijo tri stvari: liberalna demokracija, kapitalizem in ameriški zgled umetnega naroda. A to so teme za drugič.

Strnimo torej:

1. Narod je utemeljen po katoliški doktrini
2. Narodno zavednost katolištvo priznava in jo spodbuja
3. Iz tega izhaja tudi obramba naroda v raznih oblikah
4. Sogovornik ni dokazal, da je krščanstvo nasprotno narodnosti

                           
-NeoDomobranec

Židje, krščanstvo in narodna zavednost

Na Twitterju je nekdo izpostavil vprašanje, kako naj bi šla z roko v roki krščanstvo in narodna zavednost, če pa skuša biti krščanstvo pokorno židom. Vendar pa v resnici to ni bilo pravo vprašanje. Pravo vprašanje, ki se je skrivalo pod njim se je enostavno glasilo: kako more iti krščanstvo z roko v roki z narodno zavednostjo. Kako le, ko pa je njegova doktrina šibkost in njegov nauk, nauk slabičev?
        
Takih ljudi ni malo, ki se dandanes sprašujejo identična vprašanja. K temu precej vleče ravno zdajšnji papež Frančišek, ki ga mnogi napadajo zaradi njegove domnevne ljubeznivosti do priseljencev, posebej muslimanov. Dolžijo ga, da je Antikrist, Babilonska vlačuga in glavni arhitekt propada bele evropske rase. A vendar vse te oznake niso nič novega. Prav te oznake so uporabljali že davno pred temi, ki jih uporabljajo danes. Kajti katoliška Cerkev jezi vse njene nasprotnike z nepojmljivim srdom, ki se včasih zdi popolnoma iracionalen. In prav nič ni važno kakšne politične nazore v danem trenutku svetovne zgodovine Cerkev zavzema, našle se bodo trume nasprotnikov, ki bodo strumno stali pred njo in izkazovali svoje goreče sovraštvo.
     
Vzemimo samo primer. V času naraščajočega komunizma koncem devetnajstega in začetkom dvajsetega stoletja, so komunisti in njihovi pristaši neprestano Cerkev napadali, da je kapitalistična, kleriki pa kapitalisti. Ko je komunistična nevarnost, v njeni proletarski industrialistični obliki, izginila, so se od nekod pojavili kapitalisti, ki jo predvsem v zadnjih letih napadajo, da je socialistična oz. direktno komunistična. Pa čeprav v obeh primerih ni bila ne eno ne drugo, temveč je striktno sledila svoji doktrini, ki jo moremo zasledovati v prve početke Cerkve. Ampak, ker so kapitalisti, ko je bila nevarnost komunizma najbolj na vrhuncu, tolerirali njen protikapitalistični značaj, tedaj Cerkev pustili pri miru in ker sedaj, ko komunistična ideja nekje životari, komunisti tolerirajo njen protisocialistični značaj, se je zdelo, da je Cerkev nasprotje tistih, ki so v danem trenutku njeni najglasnejši nasprotniki. Nihče pa se ni, ne tedaj, ne sedaj zmenil za to, da ima Cerkev lastno ekonomsko alternativo, ki striktno bazira na Cerkveni doktrini.
            
Podobno velja danes, ko so se zaradi naraščajoče invazije muslimanov v Evropo, okrepili poganski in pravoslavni protikatoliški agitatorji, ki z neprestanimi špekulacijami in obtoževanjem brez vsake zgodovinske vednosti, napadajo Cerkev in papeža, da dela za uničenje bele evropske rase. Pustimo za hip to ob strani in se najprej lotimo židov.
              
Kdor danes krivi za musliansko invazijo žide, je kratkomalo nor. Aprila 2014 sem napisal kratek blog z naslovom "Antisemitizem je preživet pojav, antisemitisti pa v službi džihadistov", v katerem sem opozarjal, da je antisemitizem orodje islamizma za posebej prefinjeno naraščanje muslimanskega vpliva v Evropi. Namreč spominjam se že pred leti, enajst ali dvanajst let nazaj, ko sem romal v Francijo in ko smo se vozili skozi Francijo je nekdo na avtobusu govoril pred mikrofonom o francoskih predmestjih in mestih, ki postajajo popolnoma muslimanska, ravno v tistem času, mislim da naslednje leto, smo lahko tudi spremljali velike nemire v Franciji, ko je muslimanska mladina razgrajala po predmestjih, se predvsem znašala nad avtomobili itd. Vse to je kazalo na evidentno problematiko muslimanskega priseljevanja, ki se ni začelo lani jeseni in je ni začel papež Frančišek. V naslednjih letih smo lahko spremljali, sedaj že rajnki, Projekt za nacionalno politiko (PNP), ki je zbiral najrazličnejše novice o naslilnih aktih priseljencev in novice o spreminjanju etnične in kulturne podobe evropskih velikih mest. To je bilo okrog leta 2009. Vse bolj je postajalo očitno, da je antisemitizem, ki je bil v nacionalističnih in nacional-socialističnih krogih še vedno zelo prisoten, pravzaprav nekaj preživetega. Nekaj melodramatičnega in nostalgičnega. Židje so že zdavnaj dobili svojo državo in v Evropi jih je bilo vse manj, muslimanov pa je bilo vse več.
                      
Mnogi pozivajo k demistifikaciji in k dedemonizaciji nacionalsocializma in podobnih nacionalistično-antisemitističnih gibanj po Evropi pred drugo svetovno vojno. Ampak kdor si želi demistificirati ta gibanja, mora najprej razumeti naravo teh gibanj, ki v svojem jedru niso bila proti židovskim manjšinam naperjena zaradi neke mistične ali ezoterične psevdoznanstvene  zarotne teorije, temveč so bile zoper te manjšine naperjene iz praktičnih in zelo banalnih vzrokov. Njihovo jedro ni bilo uperjeno zoper židovsko raso kot takšno, temveč zgolj zoper njen nesorazmeren vpliv v posameznih evropskih narodih. Vsi bolj znani katoličani iz devetnajstega in prve polovice dvajsetega stoletja bi danes padli v kategorijo antisemitizma. Mahnič, Krek, Ušeničnik in celo Rožman. A ta njihov "antisemitizem" ni bil iracionalen, bil je produkt dejanskih opažanj in dejstev. A verjemite mi na besedo, danes, bi le malo pozornosti namenjali židom, ker so židje dobili svoj prostor pod soncem. Danes so edini realni antisemitisti ti, ki odrekajo židovskemu narodu prav ta "Lebensraum". Kdor pa je "antisemitist" starega kova, kar pomeni, da spoštuje židovske ljudi, a ne mara za njihovo liberalno usmeritev, ki je prek časnikov v narodu morila njegovo katoliško izočilo in kulturo, pa danes podpira njihovo državo, ker v njenem ustroju vidi možen kalup za ohranjanje specifičnega bistva lastne države.
                
A ti moderni antisemitisti, ki danes odrekajo židom njihovo državo, ki so povečini razni levičarji, pa niti niso največji problem. Večji problem so prav ti "skrajno desni", kakor jim pravijo, antisemitisti. Ti namreč ohranjajo še vedno tisti antisemitizem, ki je bil aktualen sto ali dvesto let nazaj. In tudi to na videz ne bi bil problem, če ne bi s tem svojim antisemitizmom koristili zgolj islamistom. Predvsem v vidiku, da islamiste popolnoma odvezujejo njihove krivde ter jo namesto njim, nalagajo kar židom v neki nori, zares nori, ideji, da se skušajo židje maščevati Evropi z valovi muslimanskih priseljencev, ki naj jo naposled le uničijo. Ta ideja, ki se je v relativen mejnstrim prikradla iz obskurnih pamfletov ameriških belih supremacistov, ki so znani po svojem omejenem intelektu, ne sodi nikamor drugam kot v smeti. Namesto, da bi ti nacionalisti, ki so tako dejavni v spletni agitaciji, pokazali na prave izvore problemov in končno rekli bobu bob, še vedno napadajo žide.
             
Tu pa nastopi evidenten problem. Zanikanje holokavsta je po našem kazenskem zakoniku kaznivo dejanje, zato se ne bom sploh izrekal o tej temi ne pozitivno ne negativno, ampak t.i. revizionisti, ki prihajajo predvsem iz ZDA, zaradi njene liberalne politike do svobodne besede, kadar negirajo holokavst delajo to v direktnem sporazumu z muslimani, prav tako kadar kritizirajo židovski "supremacizem". Tako imate denimo Michaela E. Jonesa, znanega "katoličana", ki se s svojimi protižidovskimi govori odpravi kar v Iran, kjer predava na protižidovskih konferencah. V Londonu se zbere debela buržoazija in posluša predavanja zoper žide, ki jih predavajo govorci za mizo okrašeno s palestniskimi zastavami. Vse zaradi slepega sovraštva do židov, ki nima več nobene realne podlage. Koristi pa le islamistom, ki že tako radi za vse krivijo žide.
                 
Vrnimo se sedaj k papežu. Vsi, ki danes torej napadajo papeža in Cerkev zaradi domnevne ljubeznivosti do muslimanske invazije, so tudi ti iracionalni antisemitisti, ki danes žugajo zoper Cerkev zaradi njenega pro-semitizma, sto ali dvesto let nazaj pa so ji drugi žugali zradi njenega domnevnega anti-semitizma. Ampak poglejmo si spet vprašanje: kako more iti krščanstvo z narodno zavestjo, če pa je pokorno židom?
        
Najprej se moramo vprašati o kakšni narodni zavesti sploh govorimo. Narodna zavest je bila namreč odlično orodje mladega slovenskega liberalstva za napadanje katoličanov in Cerkve, ki zaradi katoliške doktrine niso brezglavo tekli v "narodne" ideje, temveč so v izbiri med narodnostjo in vero, vedno najprej izbrali vero,  a vendar, jim ni mogoče nikdar očitati, da so bili kadarkoli premalo narodno zavedni. Kajti zavedali so se, da je prav narodnost neločljivo zvezana s katoliško vero in da eno brez drugega ne gre. In zato je na tem mestu treba zastaviti protivprašanje: kdaj pa krščanstvo, teorej katolištvo, ni šlo skupaj z narodno zavestjo?
                    
Velja namreč ravno nasprotno, z upadanjem vpliva katoličanov in katoliške Cerkve pri nas, je vse bolj izginjala tista prava slovenska identiteta, slovenska tradicija. Medtem pa so liberalci, ki so s seboj vlačili gigantske prapore narodne zavednosti, kmalu zamenjali svoje prioritete in se prelevili v nadnarodne kapitaliste ali kaj podobnega in sedaj mi pokažite zares narodnozavednega liberalca!
    
Še hujši paradoks so nacionalisti, predvsem nacional-socialisti, ki so se  s svojimi teorijami in idejami pojavili, ko bela rasa in evropski narodi sploh niso bili še zares ogroženi in so naposled prav oni rasi in narodu naredili največ škode. Tu je potrebno še malo raziskav ali vsaj nekaj špekulacij. Verjeli ali ne, Dimitrije Ljotić, srbski psevdofašist, je celo samega Hitlerja obtoževal, da je lutka v rokah mednarodnega židovstva, kar lahko še danes beremo v njegovih knjigah, pa čeprav so bile napisane tik pred vojno. To kaže, da so teorije zarote o židovstvu zares ogromne in razvejane, in celo kritika židovstva se more smatrati za zionistično. Brez težav bi namreč obdolžil celo avtorja tega pomisleka zoper krščansko pokornost židovstvu, da je v resnici sam pokoren židovstvu.
        
In podobno kot so nacional-socialisti delali in naredili škodo Evropi, ker so svoje pozitivno jedro usmerili na golo in neživo čaščenje rase ali naroda (ne vsi nacionalsocialisti, kvečjemu le Rosenberg in njegov krog), danes delajo škodo ti t.i. nacionalisti ali evropski pan-nacionalisti ali rasni realisti ali kakorkoli se že imenujejo, ker nočejo identificirati pravih problemov in raje napadajo Cerkev in papeža, ki z velikimi političnimi premiki nimata popolnoma nič.
         
Mnogi se dandanes obnašajo kakor, da bi bil papež najmočnejša politična figura v svetu in bi se njegova doktrina striktno izvrševala kjerkoli bi jo izrekel. A to ne more biti dlje od resnice. Papež nima nobene moči več odkar so vse nacionalne države, ena za drugo, sprejele liberalno doktrino post1789 Evrope in med Cerkvijo in državo odločno zarezale. Tako so vse države v Evropi legalizirale razporoko, kontracepcijo in splav, mnoge pa celo evtanazijo in homoseksualne poroke. Če se nobena država ne zmeni niti za najbolj ključno cerkveno doktrino v oziru na družbo in državo, kako bi se vendar zmenile za kakšen drug katoliški ali papežev politični nazor? Da se papeževa prekomerna usmiljenost do priseljencev sklada z doktrino liberalcev in konservativcev, ki danes obvladujejo Evropo, je zgolj naključje, ki nima nobenega pravega pomena. Kvečjemu velja, da včasih Cerkev sledi liberalni državi, sebi na škodo. Protikatoliški krogi pa negativno reagirajo na katerokoli katoliško doktrino.
                      
Tako npr. je morala Cerkev slediti splošno evropskemu povojnemu pro-židovskemu duhu in iz svoje liturgije umakniti določene reči, ki bi jih mogle oblasti in židovski aparati, ki so se formirali, kot neki varuhi holokavsta širom sveta, smatrati kot antisemitistične. Zato je prišlo do nekakšne pomiritve med katoliško Cerkvijo in židi na drugem vatikanskem koncilu. Zgolj zaradi evropskega razpoloženja. Nikjer pa ni bila Cerkev voditeljica liberalnih in prostozidarskih družbenih neumnosti, kvečjemu je morala določene bitke enostavno predati, ker je tudi zaradi nacionalistov, izgubljala vse več moči. Tako da, kdor danes Cerkvi karkoli očita, ne razume niti njenega položaja.
                       
Priporočal bi vsakomur, ki danes od Cerkve terja karkoli, da se najprej vpraša ali sledi njenemu nauku v drugih vprašanjih. Če je odgovor negativen, potem nima pravice zahtevati od Cerkve česarkoli, saj je prav njegov anekdotalen primer dokaz, da Cerkev nima nikakršnega vpliva na družbo in državo. Ko bo prišel do tega uvida, naj pusti Cerkev pri miru in se loti dejanskih in resnih vprašanj, zakaj je Evropa tam kjer je, kdo je odgovoren za to stanje in kako, da se prvič v zgodovini Evrope ne formira dejanska opozicija z dejanskim političnim programom. kako je vendar mogoče, da nihče od te, vse glasnejše pan-nacionalistične srenje, ne poišče resničnih odgovorov in se ne vrne k izvorom problemov.
            
Zaključimo torej s tem, da krščanstvu ni mogoče očitati, da ni narodno zavedno, popoln razpad narodnosti in naraščajoče težave za raso pa sovpadajo z upadanjem vpliva katoliške Cerkve.
      
V branje:
             
Ignacij Lenček: Rasa in morala
NeoDomobranec: Ustavite beli genocid!
NeoDomobranec: Nacionalizem ne bo rešil krščanstva, pa ga bo rešilo njegovo nasprotje? 
itd.
                           
-NeoDomobranec