Kadarkoli pride na mizo vprašanje zakaj se levičarji in tudi velik del liberalnih "tradicionalcev" vedejo tako naklonjeno do invazivnih sil, kakršna je tudi drugorasna in drugokulturna ter drugoverska imigracija, se odgovori izkažejo za nezadovoljive. Kaj neki žene tista dekleta, da postanejo aktivistke in prirejajo velike sprejeme imigrantom? Nekdo bi rekel, da je to privzgojeno sočutje, indoktrinirana toleranca, egalitarijanizem. A to vendar ni res. Če bi šlo tu za radikalizirano sočutje, ki bi jih paraliziralo do te mere, da bi nehali obstajati v sebi, potem bi se njihovo sočutje razlezlo na vse ljudi in vse stvari indiferentno. To bi bilo iskreno sočutje, bivanje zunaj sebe, neko hiperbolizirano popačenje one brezglave novokrščanske mentalitete, ki meni, da Boga res ni moč najti nikjer drugje kot v človeku, pa najsi bo ta človek smrtni sovražnik te iste mentalitete.
A tu ne gre za iskrenost, ti ljudje svoje posebne skrbi ne vlagajo v indiferentnost, v nediskriminatornost do ljudi. Vleče jih pač nekaj drugega. Identificiranje z zatiranim, z onim, ki se mu dela krivica, z onim, ki je nesvoboden, predvsem pa, ki je v kontrastu z močnješim. To v resnici ni nič drugega kot neke vrste romanticizem resigniranosti in pasivnosti. Je pojav, ki tako kot večina ostalih stvari, ki se javljajo v zahodni kulturi, ni plod nekih prikritih načrtov in dirigirane indoktrinacije, temveč plod izžetosti in izpitosti civilizacije, ki je navidez dosegla svoj konec. Konec v smislu, da ne vidi cilja, h katerem bi se lahko naravno in organično razvijala. Sedaj lahko le stagnira ali pa si ustvarja umetne cilje, umetno upanje. Ljudje sami priznavajo: upanje nam dajejo ljudje, ki govorijo o raziskovanju vesolja, o doseganju novih planetov, novih zvezd, potencialnega novega, nezemeljskega življenja.
Tu gre torej v prvi vrsti za naveličanost s seboj, s svojo določenostjo (determiniranostjo), to je sovraštvo do svoje določenosti, ki se je prvič začela javljati, morda še na zdrav način, v pretirani obsedenosti z odkrivanjem tujega, navdušenostjo nad tujimi kulturami in kasneje že nezdravo v zatekanju v miselne in filozofske obrazce vzhodnjaških kultur. Z upadanjem krščanstva, evropske fundamentalne filozofije, je naraščalo zanimanje in prevzemanje budističnih, hindujskih in celo islamističnih nazorov, ki so bili predvsem koncem devetnajstega in začetkom dvajsetega implementirani v nazore tedaj zelo živega spiritističnega gibanja in tudi v filozofije eksistencialističnih in vseh novo-tokovnih gibanj in miselnosti. Tedaj sta spregovorila Buda in Zaratustra, naveličano meščanstvo se je oblačilo v arabska oblačila in na seansah iskalo duhovnost.
S to odtujenostjo od sebe, torej svoje določenosti z zemljo, krvjo, vero in kulturo, pa se je torej začelo tudi sovraštvo do tradicije, kot realne povezujoče niti s predhodnimi rodovi določenega naroda. Temu se je pridružil gospodarski napredek in kultura v umetnosti je razgalila grdoto, ki se je razpasla v duši post-krščanskega, prosvetljeno-nihilističnega Evropejca. Razmazana abstrakcija in hrup, popredmetenje človeškega telesa in vera v hiperbolizirano umazani banalizem realizma.
Človeška civilizacija je postala naprednejša, a s tem tudi kompleksnejša. Liberalna država je postala dejstvo in kljub njeni nujnosti, je za človeka postala zopet utesnjujoča. Preskrbljena žival v kletki še vedno ohrani zobe in človek sovraži državo. S tem je povezan oni romanticizem, romanticizem ubogega, ki se upira močnejšemu, prevladujočemu, vladajočemu. Vsa pripovedna umetnost, ki še ni tako abstraktna, da bi postala prozorna, je počasi postala usmerjena v upiranje zatiranega tiranu.
Star Wars ali Vojna zvezd, dolgočasen in razvlečen film političnega aktivista Lucasa predstavlja morda nov val, ki je začetek umetnosti današnjika, v katerem se "uporniki" upirajo gnusnemu "režimu", "imperiju". Če je Lord of the Rings (Gospodar prstanov) katoliškega Angleža Tolkiena še zamišljen v smislu tujka, odmaknjenca, ki skuša uzurpirati v ustaljenem svetu oblast nad kraljevinami, pa Star Wars že nakazuje svet v katerem je romantiziran upor nad splošno oblastjo. In že vsaj od tedaj je motiv v praktično vsakem pripovednem delu, ki se dotika podobnih tem, upor. Večni upor upornikov proti neki prevladujoči entiteti. Težko boste našli delo, v katerem se skuša zakonita in poštena oblast ubraniti zlih upornikov. Prenasičenost s tem motivom je morda vrh absurda dosegla v filmski adaptaciji stripa V for Vendetta (1988) leta 2005, kjer se nek človek upira implicitno katoliškemu režimu, ki naj bi prevladal nad Britanijo, z masko katoličana Guya Fawkesa na glavi.
Vendar pa je s tem, ponavadi že kar komičnim motivom, upornikov in upora (resistance), tesno zvezan motiv zatiranih skupin, ki so ponavadi posebej distancirane od večine, da jih je lažje opaziti. O zatiranih črncih, židih, homoseksualcih je pač izdelanih nebroj pripovednih del. Te skupine so pač vedno prikazane precej črnobelo, brez nians, dovolj je že, da bralec ali gledalec ve, da je skupina "zatirana", da razume, da je posameznik iz skupine praktično brezmadežen. Če nek nastopajoči karakter pripada zatirani skupini je dober, pika. Ta motiv je večkrat povezan s prej omenjenim motivom upora, ki skupaj postajata še bolj komično klišejasta.
A kar je še bolj zanimivo, pa je problem, ki se javlja v znanstveni fantastiki. Tam naj bi gledalčevo ali bralčevo sočustvovanje z realnimi skupinami ljudi (realnimi v smislu, da o njih z vso resnostjo govorijo v medijih in državni upravi), nadomestilo sočustvovanje s popolnoma izmišljenimi skupinami, ki prav mogoče niso niti ljudje. Tako je bilo moč v preteklosti zaslediti motiv zatiranih nezemljskih bitij, vesoljcev, ki so prišli na zemljo in ustvarjalci pripovednih del so skušali vzbuditi sočustvovanje do njih. Komičnost tega paradoksa pa se je govoto najbolj izrazila pri nadaljevanju kultnega znanstvenofantastičnega filma Blade Runner, Blade Runner 2049, kjer so "zatirana skupina" roboti. Ta motiv iskanja "tistega, kar dela človeka za človeka", je sicer izražen že v originalni (nelojalni) adaptaciji Dickove knjige, in že tedaj so skušali ustvarjalci dela primerjati robote s črnci v Ameriki, na zelo pretiran neposreden način. A v nadaljevanju iz 2017 je ta potreba po novi zatirani družbeni skupini že prav smešna. Smešna zaradi pretirano prisiljenega in naglega prikaza zatiranosti.
Gre samo za dve kratki sceni, ki naj bi utrdili v gledalcu prepričanje, da protagonist, ki je robot, potrebuje sočutje. Prva je, ko se vrne na policijsko postajo in koraka po hodniku hitečih ljudi proti pisarni, pa se od nekod pojavi nek policist in protagonistu zabrusi: "Fuck off, skinjob". Tega policista ni na nobenem drugem mestu v filmu. Služi le za en sam stavek. Ne vemo zakaj je izrekel stavek z besedo "skinjob", ki naj bi bila zmerjavka za robote, ki imajo človeško kožo, ne vemo od kje se poznata, kakšno je razmerje med njima in ali to razmerje sploh obstaja. Druga scena pa je prav tako prisiljena. Na vratih robotovega stanovanja je "mimogrede" viden napis "Fuck off, skinner". Ustvarjalci se niso potrudili niti toliko, da bi bil napis videti zbledel, star, temveč je videti dokaj nov na dokaj čistih vratih, ki služijo pravzaprav za okvir in podlago napisa.
Ta prisiljenost nam precej dobro kaže pravo potrebo po sočustvovanju z neko družbeno skupino. A ta skupina mora biti tuja, nedoločena s tistim, s čimer smo določeni sami. Namreč tudi črncev, homoseksualcev, rumencev, židov in arabcev se bo populacija prenasitila, ko bodo ti postali dovolj ne-tuji, ko bodo postali dovolj določeni s tistim, kar določa populacijo, ki terja sočutje. To se je do neke mere že pokazalo z židi, a se bo prej ali slej še bolj. Namreč če, tujerasni, tujeverski, tujekulturni človek postane docela zlit z gostujočo kulturo, mu prenapeti sočutneži dajo posebno ime, ki naj bi izražalo njegovo izdajstvo zaradi sprejemanja gostujoče kulture. (House nigger, Uncle Tom, Uncle Sam...).
Kar pa je v tem primeru iz tega filma tudi nakazano, je sovraštvo do določenosti, ne le z nacionalnostjo, raso, vero, kulturo, temveč sovraštvo do določenosti s človeškostjo. Veliko primerov je, tudi v znanstveni fantastiki, a tudi med izobraženci, študenti in akademiki, ki nam razgaljajo prepričanje teh ljudi, da je človek v resnici parazit na obličju zemlje in da je bolezen, ki duši in bo zadušila rastlinske in živalske vrste. T.i. distopična prihodnost, ki jo pogosto videvamo kot motiv v raznoraznih pripovednih delih, je vse prepogosto kritika človeštva samega v njegovi fundamentalni vzdignjenosti iz narave na posebno mesto. V teh motivih je izraženo brezupje nad človekom, je izražen najpristnejši nihilizem, banalizem človeškega obstajanja. V kontrast s to hiperbolizirano grdoto človeškega bivanja, nam ustvarjalci takšnih del, kakršen je Blade Runner 2049 ponujajo čisto bivanje ne-človeka. Robota, računalniškega programa, holograma, ki obstaja v pasivni maniri soobstajanja (coexistence), torej tistega soobstajanja, ki ga na koncu ne zmore niti črnec, niti rumenec, niti homoseksualec, niti žid, niti arabec.
Taka družbena skupina obstaja v stiliziranem, razkuženem in hladno distanciranem obstajanju, ki je tuje, nedoločeno in ponuja resnično zadovoljitev sočutja. Namreč podlaga sočutnosti z zatiranimi družbenimi skupinami, kakršni so denimo imigranti, je romantično zaupanje v njihovo čistost, ki zopet bazira le na videnju njihove "zatiranosti", "nesprejetosti". Ko se bodo pokazale hibe in napake teh tujcev, tako močno, da jih ne bo moč več zakriti, ti tujci ne bodo več zares tuji. Distanca med njimi in sočutneži se bo skrajšala do te mere, da bodo postali poznani. Sočutje te populacije, ki sočutje razume na ta način, kakor ga videvamo v teh delih in v teh prikazih, pač terja neomadeževanost in distanco, terja permanentno zatiranost. Kajti vkolikor se bo zatiranost končala, bo tudi sočutje odveč. In povsem mogoče je, da bo sočutje mogoče le še do neživih, navidezno-resničnih objektov, ki bodo docela nečloveški.
To sočutje konec koncev izvira iz nihilizma iz občutka zapuščenosti in na drugi strani iz občutka grdote človeka, tako sebe, kot svojega bližnjega soseda. Simptom nihilizma samega je začuda namreč prav bolestno, pretirano sočutje do takšnih bitij, ki v ne-nihilističnih časih ne bi terjale sočutja. Človek, ki ne verjame več v posebnost človeka, v človekovo posebno "zadolženost" na Boga, temveč meni, da je človek le nepomemben del narave, bitje, ki se je s pomočjo naključne evolucije vzdignilo v pokončno držo in prijelo za orožje, tak človek razume zlo kot krivico. Ta občutek krivičnosti, je zaradi odsotnosti koherentne življenjske filozofije, ki bi vključevala nadosebno, nadnaravno entiteto, ločeno od narave, pri nihilistu veliko močnejši, kot pri verujočemu. Slednji namreč razume zlo, kot nekaj, kar je nesmiselno v presegajočem smislu bivanja, medtem pa prvi razume zlo kot nesmiselno v smislu presegajočega nesmisla.
Tak človek se velikokrat ne razjoče nad trpljenjem človeka, se pa razjoče nad trpljenjem živali, ki je po njegovem mišljenju nedolžna, medtem ko človek ni. Tu je prisotno tisto o čemer smo govorili prej. Sovraštvo do vsega tistega, kar človeka samega določa. Zato sočutje redko takšen človek čuti do človeka, ki je v njegovi neposredni bližini. Nasprotno, človek, ki mu je preblizu se mu gnusi, na njem je preveč tistega, kar čuti tudi v sebi. Zato išče neko neomadeževanost zunaj svojega okolja s katerim je determiniran, dokler počasi ne pristane v situaciji, ko bo mogel sočustvovati le še z nečem, kar ni niti njegovega naroda, niti njegove rase, niti njegove vere, niti njegove človeškosti, temveč je popolnoma odmaknjeno od njega. Gre torej za iskanje božanskega v človeku, v naravi in na koncu v navidezni-realnosti, ki je umetna, nenaravna, sterilno ne-človeška.
Vendar kakor koli že obračamo, jasno je le nekaj. Izstop iz svoje neposredne zaznamovanosti z zgodovino svojega rodu, pomeni potovanje v neznano. Potovanje v širni svet banalnega obstajanja in potovanje v obup. Ko udobje postane pretirano in ne služi več le preživetju in zdravemu, organičnemu razvijanju, postane konec. Kletka v kateri posameznik zasovraži svojo človeškost samo.
-NeoDomobranec, 2018
