Eugenija Carl in njen občutek za protirevolucionarne odrede

Dvajsetega marca je RTV Slovenija objavila v Dnevniku prispevek Eugenije Carl, ki je na koncu prerasel v nekaj več, saj se je pikro izjavo predsednika SDS začelo obsojati na vseh koncih in krajih. Vendar pa se zdi, da je večina desne tradicionalistične sfere zgrešila nek globlji pomen samega prispevka. Namreč mnogi so ga enostavno odslavljali kot napad na SDS. Ampak pomembnejša poanta se je zaradi tega izgubila. Poglejmo si pobližje.

Že sam prispevek se začne z napovednikom voditelja Dnevnika, ki pravi:

"Z migrantsko krizo narašča tudi nestrpnost do tujcev. Strokovnjaki opozarjajo, da se v Sloveniji razrašča sovražni govor. Opazno je tudi obujanje sovražnih ideologij, gibanj in simbolov, z namenom razpihovanja sovraštva do levičarskih in narodnoosvobodilnih gibanj. Skoraj leto dni je bila odprta Facebook skupina Legija smrti, med članstvom pa so se znašli tudi vidni člani SDS-a. Podrobneje: Eugenija Carl."

 
Te besede so skoraj bolj problematične od prispevka samega. Saj novinar pravi, da se obujajo sovražna gibanja, ideologije in simboli, potem pa navede le skupino poimenovano po Legiji smrti. To je zanimivo. Dalje celo pravi, da ima to obujanje namen razpihovanja sovražnosti do narodnoosvobodilnih in levičarskih gibanj. Skratka: protirevolucionarna in proti-komunistična gibanja ne smejo sploh obstajati, saj že njihov obstoj sam zbuja sovraštvo do narodnoosvobodilnih gibanj, ki jim logično nasprotujejo. Povedano drugače, narodnoosvobodilni boj oz. partizani so nekaj vzvišenega, nekaj nedotakljivega. Kdor jim nasprotuje, ali išče alternativne poglede na zgodovino, ki jo je pisala komunistična partija dolga leta, je razpihovalec sovraštva.

Tu moramo biti pozorni na dejstvo, da Eugenija Carl ni predložila niti enega samega dokaza o razširjanju sovraštva v tej skupini, temveč jo je zmotil že sam obstoj skupine, ki se je poimenovala po kontra-revolucionarnem vojaškem gibanju med drugo svetovno vojno. Že samo poimenovanje skupine po tem gibanju je sovraštvo, sovražni govor, itd. Eugenija Carl se niti ni potrudila, da bi pojasnila zakaj naj bi bilo protikomunistično gibanje Legija smrti "zloglasno", kakor ga ona imenuje, temveč gre za nek argument, ki zaseda njeno glavo in ji je samoumevno, da imenuje Legijo smrti za belogardistične klavce.

S tem ko je uporabila ta izraz: "belogardistični klavci" se je spustila na polje ideologije. "Belogardisti" je bila oznaka komunistov za svoje nasprotnike, še preden se je formirala prva protikomunistična enota. In s tem ko Carlova uporablja ta izraz, nekritično prenaša medijski diskurz iz komunističnega sistema v našo postkomunistično družbo, v kateri bi pričakovali, da bi se znebili ideoloških oznak in stvari poimenovali z imeni brez ideološke konotacije. A Carlova tega ne stori, saj je iz prispevka očitno, da je zanjo vsak obstoj že samega poimenovanja neke obskurne facebook skupine po protirevolucionarnih enotah, nesprejemljiv, še več, to je sovražni akt proti ljudstvu.
    
Ampak uspeh njenega prispevka je ravno v tem, da z ideološkim valarjem iz petdesetih let prejšnjega stoletja brezobzirno zapelje čez neko zgodovinsko vprašanje in ideološko razčleni stvari na brezmadežni narodnoosvobodilni boj in na pokvarjene belogardiste, ki so z velikimi noži tekali okrog cerkva. Njen prispevek se sliši kot bi ga brali ali poslušali sredi sedemdesetih, ko se je kako lokalno partijsko društvo odločilo, da mora spet malo odpreti omaro in iz nje spustiti belo gardo in njene grozote, ki živijo le v debelih knjigah starih tovarišic. Zato je njen prispevek tako zelo neokusen, žaljiv. A problem ni v tem, da se neka novinarka loteva ideoloških tem in jih predstavlja skozi prizmo določene ideologije, glavni problem je v reakciji, ki ga je njen ideološki valjar sprožil.
      
Namesto, da bi desnica izrabila to priliko in se jasno in glasno vprašala, zakaj bi pa nekdo ne smel biti v neki facebook skupini poimenovani po eni od kontrarevolucionarnih gibanj, se je pri njej sprožil nek samoobramben refleks, ki pa kaže, da je očitno še globoko v ideoloških vodah komunizma. Poslanec Grims je obtožil hekerje, ki so ga včlanili v to skupino, Valič Zverova pa je spričo vprašanja o njenem "čanstvu" zatrdila, da obsoja obujanje totalitarnih simbolov, in vprašati se gre, kako je mogoče, da doktorji zgodovine označujejo Legijo smrti za totalitarno organizacijo, kranjskega orla v črni različici z rumenimi kremplji in krono, pa za totalitarni simbol.
     
In tu je uspeh prispevka in glavni namen prispevka, da se nekritično in popolnoma ideološko ožigosa neko protipartizansko skupino za totalitarno fašistično in se z novinarskim rompompomom doseže, da povprečen človek smatra, da je celo protizakonito poimenovati karkoli po protipartizanskih enotah. S tem se uspešno vzdržuje komunistični mit in ravno temu sta s svojim odzivom prispevala predvsem Grims in Valič Zverova.
    
Glavni problem tega prispevka tako v resnici ni napad na SDS, kar je sicer res videti primarni cilj, saj se praktično cel prispevek vrti okrog ljudi povezanih s to stranko, temveč je v tem, da je Carlova na prekanjen način prisilila obtožene v svoji zgodbi k obsodbi protipartizanskih gibanj skozi ideološki diskurz komunistične partije in njenih regimentov zgodovinarjev, novinarjev in podobnih nekoristnih kričačev.

Šele ko bo nekoč ob podobnem napadu nekdo javno vprašal takšnega novinarja, ki operira z ideološkim izrazoslovjem naj pojasni izrazje, ki ga uporablja in naj utemelji svoje besede, ki se nanašajo na delikatna obdobja slovenske zgodovine, bo Slovenija korak dlje od svoje resnične totalitarne ideologije sovraštva, komunizma. Dokler pa bodo doktorji zgodovine kazali popolno nepoznavanje tvari, katero raziskujejo in bodo razni politiki takoj stekli proč, ko jim bo kdo požugal s slovensko kontrarevolucijo, bo stanje ostajalo isto. Zato ni nič čudnega, da lahko neka novinarka leta 2016 na javni televeziji še vedno trobi o "belogardistih".

-NeoDomobranec

Beatifikacija sredine - Cestnik vs. Mahnič

Branko Cestnik je na svojem blogu objavil zapis, ki se ukvarja z vprašanji političnih opcij, ki so bodisi dejanske, bodisi le moraste prikazni. A njegov zapis ni zanimiv zato, ker bi lahko v njem iskali in gledali odnos enega kontemporarnih prominentnih katoliških intelektualcev do priseljevanja, temveč ker lahko v njem iščemo in gledamo njegov odnos do politike same. Iz tega razloga je njegov zapis tako delikaten in kompleksen, da ga ni mogoče razčleniti na kakšen enostaven način, saj bi se s tem zastrle določene nianse medtem, ko bi druge preveč zastrle naše gledanje. Njegov zapis je utelešenje katoliškega liberalizma in totalnega izstopa katoliške doktrine iz politike. A ta izstop, ta odpor ponavadi ni tako zelo jasen, ponavadi takšni in podobni katoliški intelektualci radi govorijo o katoliških odgovorih ipd, čeprav so ti posebno dobra krinka za popolno apatičnost do politike. Tu pa se kontemporarna katoliška politična apatija javlja skozi pretirano kritiko vsake politike ali političnega sistema, ki ne bi bil le goli oportunistični materializem v oziru na oblast samo. Zato postavimo naslednji Cestnikov citat iz tega zapisa v kontrast z Mahničevim citatom iz 1896, torej natanko stodvajset let pred Cestnikovim.

Cestnikov zapis:

"Takrat je bil De Gasperi, demokrščanski predsednik vlade, postavljen v položaj, da se je moral upreti papežu Piju XII.. Ker je v Rimu bilo na tem, da mesto na lokalnih volitvah pade v roke komunistom, so iz Vatikana vršili pritisk na De Gasperija, naj se v boju proti rdečim poveže s postfašistično desnico in monarhičnimi nostalgiki.
   
De Gasperi, pobožen katoličan iz daljne tridentinske province Valsugana, se je tem pritiskom odkrito zoperstavil. Vodilo ga je trdno prepričanje, da se demokracija vzpostavlja in rešuje iz sredine. Povezava na skrajno desno ne pride v poštev, četudi grozi velika nevarnost iz skrajno leve smeri.
   
De Gasperi se je zameril Vatikanu, Pij XII. ga ob prvi priložnosti ni hotel sprejeti, a njegova vera v demokracijo in nadpovprečna politična intuicija sta se izkazali za pravilni: demokristjani so bitko za Rim dobili brez naslombe na čudne desničarje. Ko bo razglašen za blaženega, bo na nek način beatificirana tudi njegova „centristična“ politična doktrina."

 
Mahničev zapis:
   

"Srednje stranke imenujemo one, katere sprejmejo od vsake nasprotnih strank nekaj. Nekatere srednjih strank se bolj nagibljejo na desno, druge bolj na levo. Vender vsem je več ali manj skupno: da hočejo v sebi spajati načela liberalna in katoliška, verska in brezverska, težnje konservativne in naprednjaške, spajati resnico in laž, pravico in krivico, Boga in hudiča.
         
Razpad srednjih strank je le vprašanje časa. Mogoče, da životarijo dolgo; a tako životarjenje brezbarvenega polovičarstva je vedno znamenje duševne lenobnosti in spanja v javnem življenju narodovem. Kakor hitro se duhovi vzdramijo k logičnemu mišljenju in krepkemu delu, začnejo uvidevati logično nezmisel takih strankarskih spojb; in čim bolj se vjasnjuje to uvidevanje, tem hitreje se vrši tudi ločitev duhov na dvojno nasprotno stran — na desno in na levo.
 
Resnica, ki izpoznava Boga in njegov zakon, vleče nase iz srede vse dobro misleče; levica pa privlekava vse, ki se upirajo Bogu in njegovemu zakonu. Obeh nasprotnih strank privlačnost je pa tem silniša, čim globokejše in dosledniše je nju radikalstvo t. j. čim čistejše, brez vsake primesi od nasprotniških nazorov, čim odločniše in brezobzirniše, izpoznava prva svojo vero v Boga, druga svoje bogotajstvo in sovraštvo proti Bogu. Višje vodstvo politiških sil in politiškega gibanja prehaja konečno vedno na radikalce bodisi krščanske ali antikrščanske. Kar je v sredi mej obema radikalnima ekstremoma, prej ali slej izgine, ker se ali zamalgami z eno ali drugo dveh radikalnih strank ali pa v svoji nezmiselnosti zamrje ostanši brez duha in moči. Konec vseh političnih in politično-socijalnih evolucij je vedno tak, da si stopita naproti — v boj na življenje in smrt: Bog in hudič, resnica in laž, Kristus in Antikrist."

         
Če je Mahnič nekdaj pozival k jasnemu zavzemanju za katoliško politiko, ki mora biti jasna in radikalna, Cestnik poveličuje sredino, ne kot politiko, ki more koristiti katoliški stvari, temveč kot politiko, ki more služiti pat položaju levo-desne liberalne demokracije. Če je Mahnič z zahtevo po radikalizaciji služil katoliški stvari in katoliški politiki, Cestnik ne služi ničemur podobnemu. Njegova teorija o "rešitvi iz sredine", nima s katolištvom ničesar, nasploh cel njegov zapis, da mora katoliško občestvo ohraniti razsodnost ob morastih prikaznih, ki jih sam vidi, četudi nam niso otipljive, da mora ohraniti razsodnost ob političnem odločanju, nima s katoliško idejo ali katoliško stvarjo nič opraviti. In zato gre tu za posebej zapleteno stvar. Zakaj Cestnik s takšno skrbjo nagovarja svoje bralce in jih istoveti s katoliškim občestvom, če pa ni nikjer nobene katoliške dileme, kaj šele, da bi zagovarjal katoliško stran, kot jo je zagovarjal Mahnič. V tem je čudna njegova skrb. In tu zopet ne moremo prav razumeti njegove politične apolitičnosti, ne da bi zašli v globoka vprašanja liberalnega katolicizma, saj paradoksalno se pri tem ne moremo niti sklicevati na Mahničevo označbo liberalnih katoličanov, kot zavornice katoliške stvari (Mahnič, 1896), saj se zavedamo, da tu ne gre niti za zaviranje kakšne resne striktno katoliške politične iniciative, ker je že po logiki povojne liberalne demokracije, in Cerkve same, ne sme biti. Zato je Cestnikov zapis vreden toliko več čudenja.
     
Naslednja čudna in nerazložljiva je Cestnikova skrb, da bi katoličani ne nasedli političnim tvorbam (ki jih on nekje že jasno vidi), ki imajo nase naslikan križ, kot simbol kulturnega krščanstva napram tuji invaziji priseljencev. Zakaj ga skrbi, da bi nasedli tem nacionalističnim skupinam, ki po njegovo hlinijo krščanstvo in ga ne skrbi, da bi nasedli sredinskim strankam, ki so ravno toliko krščanske kot tiste nacionalistične a krščanstva niti ne hlinijo? Zakaj nagovarja svoje bralce, kot katoliško občestvo za stvar, ki ni katoliška, temveč prej stvar klasičnega liberalizma in podobnih miselnih sistemov naprednjaških in radikalnih strank devetnajstega in dvajsetega stoletja? Je mar klasični liberalizem z vsemi svojimi protikrščanskimi dogmami postal že kar del katoliškega liberalizma v takšni meri, da se ob napadu na njegove segmente vzbudi obrambni sistem katoliških liberalcev? Če katoliški liberalec vztraja na politični indiferentnosti ob sredinskih strankah, zakaj tam ne ostane tudi pri oziru na radikalnejše stranke? Tu ne bi videli problema, če ne bi avtor izhajal iz vidika nagovarjanja katoliškega občestva. Videti je torej, da avtor istoveti (klasično) liberalno stvar s katoliško stvarjo, kar bomo videli v nadaljevanju.
    
In tu vidimo tudi povezavo s tem dokaj nenadnim širjenjem oznake "nova levica". Kaj je vendar tisto, kar naj bi staro levico razlikovalo od nove levice, če se vprašamo v povsem klasično levičarskem smislu in zanemarimo marksistične odvode znanstvenega socializma? Je preskok od npr. ločitve Cerkve od države na izdelovanje raznih novih manjšin in človekovih pravic, ki bazirajo na pravici do deviantnega obnašanja, zares nekaj takšnega, da bi smeli delati resen razloček med novo in staro levico? Pa tudi, če se ozremo na revolucionarno plat levice, je stara revolucionarna levica, kaj prida različna od nove revolucionarne levice, razen, da si mora nova iskati vedno nove fronte, ker je stara že praktično povsod zmagala? Ne! Ključ za razumevanje te lažne delitve na staro in novo levico je dejansko v tem, da kontemporarna desnica in z njo tudi katoliški liberalci, ki pa so danes v skorajda popolni večini, postaja stara levica, ker zavzema vse tiste pozicije, ki jih je pred sto in dvesto leti zavzemala levica kot takšna. Večina današnjih "konservativnih" vrednot je v resnici preslikava vrednot "stare" levice. In iz tega razloga je danes tako moderno govoriti o "novi levici", ki pa je v resnici logična evolucija stare zmagovalne levice, ali dejansko tistega, kar danes razumemo kot kapitalistično kontemporarno desnico. Najlepši primer tega najdemo v Ameriki. In tu vidimo povezavo med Cestnikovim istovetenjem liberalne stvari s katoliško stvarjo, in teorijo o "novi levici" ter posledično "stari levici".
    
Strinjam se s Cestnikom, da nove nacionalistične tvorbe, ki naj bi prej ali slej od nekje prišle tudi med nas oz. tiste po Evropi, niso katoliške v doktrinalnem smislu. A ne v smislu, da nimajo tistega liberalnega vrednostnega sistema, kot ga po Cestniku ima menda krščanstvo, temveč po konkretnem smislu katoliške politike, kot se je javljala v preteklosti. A tudi ta uvid, se mora nujno razlikovati. Če Cestnik to uvidi po manifestu Breivika, ki je jasno povedal, da je kulturni kristjan in, da Evrope ne more združiti thorovo kladivo, ki si ga tako radi navešajo okrog vratu mladi nacionalisti, temveč le križ, mi to uvidimo po programu obstoječih strank po Evropi, ki so torej identične prikaznim, ki jih vidi Cestnik vznikati med nami. Ti programi konflikta z islamom ne vidijo na radikalno religioznih ali tradicionalnih osnovah, temveč na osnovah liberalne kulture, torej vidijo konflikt ob vprašanjih omejevanja tiste svobode, ki so jo priborile naprednjaške in radikalne stranke v boju proti "klerikalizmu". Seveda se javlja tudi etnični princip, ki pa je roko na srce, minimalen. Vendar ravno prvi princip, branjenje liberalnih vrednot pred muslimanskimi "barbari" nam daje jasno videnje njihove neskladnosti s katoliško idejo, a obenem tudi povezanost z levo-desnim liberalizmom, torej tudi s staro levico oz. kapitalistično desnico, ki ji evidentno pripada tudi avtor sam. Tu se torej še enkrat izkaže, da Cestnik brani le liberalno tradicijo, ki mora evolvirati dalje v multikulturno družbo, ki pa sicer striktno temelji na liberalističnem ustroju, kjer je tudi katoliškemu občestvu odmerjen prostorček in kjer sme katoličan imeti celo svoje mnenje, seveda izgubljeno med tisoči enako relevantnih in enako upoštevanih mnenj. Če se musliman pokori tej utopični ideji klasičnega liberalizma je enakovreden brat katoliškemu liberalcu, in skupaj se bosta borila zoper "novo levico". To je zemeljski raj katoliškega liberalca in tega raja ne sme skaliti kakšna nacionalistična struja, ki meni, da bi v takšnem raju smeli biti le ljudje določene barve ali kaj podobnega.

Tu se deli mahničeva ideja od cestnikove. Mahnič želi katoliško državo, ki ohranja in brani vse resnice katoliške vere, pri čemer se tolerira vse religije in mnenja vkolikor ne degradirajo priviligiranega položaja katoliške ideje, medtem ko želi Cestnik multikulturno liberalno državo, kjer so vse ideje in religije enakovredne in ni nobene resnica absolutna, razen osnovnih dogem liberalizma. In ta slepota, ki ne vidi, da liberalizem ni nikoli nekaj statičnega, nekaj kar ima končni cilj v svoji lastni ideji, temveč ima vedno za cilj permanentno liberalno revolucijo, more roditi katoliškega liberalca. Katoliški liberalec pa meni, da mu bo dano ohraniti svojo vero, svojo religijo, ne da bi ga z vsakim desetletjem pahnili bolj in bolj v kot, dokler se ne povrne v katakombe liberalne države in večnega progresivizma, ali še huje, da pristane in evolvira v nekaj, kar ni več niti karikatura tiste religije, ki se je nekdaj smela ponašati z nespremenljivostjo svojega nauka.
     
    
-NeoDomobranec

Antipopulistični populizem

Bati se nam je populizma. Populizem je nota, ki jo s pridom izrabljajo populistični politiki, da v svoj politični domet privabljajo naivne, čustvene in iracionalne volilce. Zato vklopite svoj ratio in postanite übermensch, ki ni suženj ljudske preprostosti in zanikrnih ostankov predrazsvetljenskih vrednot.

Se vam zdi zgornji poziv ustrezen? Seveda se vam zdi. Kdo od prosvetljene buržoazije in nepreglednih množic akademikov, pa si želi biti le del ljudske raje, kdo si želi biti le žrtev iracionalnega populizma? In v tem je tisti resnični populizem današnjega časa, ki pa je mnogim prikrit. Pikri kolumnaši, blogerji in družbeni komentatorji, vidijo veliko populizma na desni in levi, včasih na obeh, ne vidijo pa populizma, katerega del so tudi sami. Ta populizem je populizem, ki svoje dneve preživlja v mehkih naslanjačih klimatiziranih soban, ki se nahajajo visoko nad to brezoblično rajo, ki pozna tudi strah in ima v sebi tudi nekaj človeškega, nekaj pristnega, neindoktriniranega od zamolklih govorov, ki napolnjujejo akademske predavalnice. Združevanje raznih agitatorjev v skupno fronto anti-populizma, je vendarle vseeno še vedno populizem.
  
Kdo pa so ti ljudje, ki imajo pravico raji, ljudstvu, narodu predpisovati kaj je populistično in kaj ne? Kdo pa so ti ljudje, ki imajo pravico predpisovati množicam, da je napak poslušati tisto, kar oni sami označujejo za populizem, in da morajo poslušati le njih, ker imajo prav, ker niso populisti. Če poslušate populiste in ste žrtev populizma, potem niste del naše racionalne in vzvišeno prosvetljene sredine. Če poslušate populiste z leve in desne, ste nekdo, ki nima razuma, ki ne uporablja razuma, ki ne zna vklopiti razuma. Zgrnite se vendar pod okrilje nas, ki se z od ratia oteklimi glavami opotekamo od medija do medija, od kolumne do kolumne in predpisujemo kaj je populistično in kaj ni.

To je tretji populizem, na katerega antipopulisti, ta antipopulistična fronta rada pozablja. Ta populizem je tisti populizem, ki rad med svoje prosvetljene sledilce, ki uporabljajo razum, ker so del antipopulizma, širi floskule političnega indiferentizma. Ta populizem antipopulizma vlada s svojo dogmo "vsi so isti", nihče nima prav. In drugo dogmo, ki izhaja iz te, "prav ima le tisti, ki pravi, da nima nihče prav". Razum, razum, razum! Vklopite razum! Kdor ni indiferenten, nima vklopljenega razuma, ta ne sodi med nas, ki imamo vklopljen razum.
 
Ta populizem je v resnici daleč najbolj prevladujoč. Ta populizem ima v medijih največ prostora, kjer razni žurnalisti in kolumnaši tekmujejo med seboj, da bi pokazali na čim več populizma in dokazali kako so sami popolnoma osvobojeni od te bolezni raje. Ta populizem je razširjen med vsemi lenimi intelektualci, ki so prek svoje visokošolske indoktrinacije, ko jim je bilo zapovedano, da se osvobodijo vsega iracionalnega, karkoli jim je že to predstavljalo, torej tistega, kar jih je vezalo z rajo. Ta populizem ima neverjetno več vpliva od vsakega "avtentičnega" populizma, saj ima moč, da označi vse, kar ni v liniji z njim, za populizem.
 
Zato ta antipopulistični populizem terja neprestano izrekanje zoper populizem in dokazovanje od posameznika, da je antipopulističen, če noče pristati v kategoriji ljudi, ki menda ne uporabljajo razuma. Ta indiferentistični populizem zahteva od množic, ki so ujete v mreže njegovega lastnega populizma lojalno sprejemanje njegovih nihilističnih floskul. Ta populizem v presnici predstavlja smrtno nevarnost resnični narodovi tradiciji, saj s svojo buržujsko ideologijo o odsotnosti vsake ideologije in vsake avtentične narodove tradicije širi indiferentizem na vseh področjih in zahteva striktni materializem. Kdor noče biti označen za iracionalca, zaplankanca, žrtev populizma, kmetavzarja itd. mora pristati na ta splošno razširjeni anitipopulistični populizem, kjer mora nenehno dokazovati, da ve, da nič ne ve.
  
-NeoDomobranec