Odmevanje

"Power and chaos — it's the only way"

- Zoot

Ko sem pred časom še sodeloval na Twitterju, kjer sem tratil čas s predstavljanjem nekoliko drugačnega vidika slovenske misli, kot sta ona, ki je komunistična in ona, ki je t.i. "demokratična", sprana vsakega okusa in avtentične zaznamovanosti, je nek sogovorec v debati o krščanski krivdi povezal zanimiv blog. Gre za blog neke radikalno-intelektualne narodno-socialistične misli, ki svoj svetovni nazor vleče iz najtrše oblike te ideologije, kakor se je avtentično predvsem izražala v Alfredu Rosenbergu. Zato je ta blog nekoliko bolj iskren od mnogih altrajterskih medijev, ki so vsi po vrsti rasno zavedni libertarci. Ta iskrenost pa se odraža v surovem (surovost v smislu popolne iskrenosti) sovraštvu do krščanstva. Seveda ne bo nikogar začudilo, če omenim še, da je avtor velik oboževalec Nietzscheja.

A človek, ki je v debati na Twitterju vezal na ta blog, je po prepričanju tudi velik pristaš tega novega psevdo-nacionalističnega populizma, ki se je izrazil v brexitu, Trumpu, a se je menda že dolgo izražal v Putinu. Kajti ravno Putin je heroj raznih nacionalistov, ki si dajo veliko opravka z vojno v Siriji. In zato me ne bi moglo bolj zabavati, ko sem kot ponavadi spet preveril, kaj počne Chechar oz. Cesar Tort, avtor omenjenega bloga, na svojem mediju, ter zagledal, da se je dotaknil ravno altrajta in predvsem Putina.

"But many white nationalists have become infatuated not only by Trump but by Vladimir Putin: a man who, if we apply the criterion of the new racial classification, clearly shows an Armenid chin and eye mongolization.
  
The non-Aryan Putin has passed regulations proscribing “Holocaust denial” while discouraging discussion about the Ukrainian Holodomor committed by Bolshevik Jews, a discussion that his government calls Nazi revisionism. Putin has also been accused of bringing masses of Central Asians into traditionally Russian lands: precisely the tactics of the western elites to genocide their native population."

Tako je govoril Cesar Tort. Njegove zavrnitve altrajta in Richarda Spencerja raje ne bom niti navajal. Posrečenost tega zapisa je pač zgolj v tem, da se človek, ki je tega avtorja ponujal, kot orodje v boju proti krščanstvu v oziru na narod in raso,  ne bo sedaj niti izrekel ne v eno ne v drugo smer. Ali zoper Checharja in za Putina, ali pa zoper Putina in za Checharja. To vprašanje bo enostavno izpustil, kakor da bi bilo popolnoma nepomembno. Podobno se je že zgodilo, ko so vsi ti neo-populisti, ki podpirajo raznorazne psevdo-nacionalistične kreacije, slikali Turčijo kot največjo nevarnost sodobnosti, in Erdogana kot personifikacijo zla. Govorili so o turško-ameriški navezi in se vdajali raznim teorijam zarote. A ko se je v Rusiji zasukalo v smer tesnejše povezave s Turčijo, je vse potihnilo in teme povezane s tem so postale irelevantne.

Vedno sem sovražil pojem "echo chamber", ker ga ponavadi uporabljajo razni skeptiki in racionalisti, ko napadajo razne SJW ideologije in pojem je postal že kar brez pomena. Zdelo se je, da ga morejo uporabljati le še oni zadrti študentje, ki radi podirajo, ne znajo pa graditi. A vendar gre tu za nek echo chamber.

Vendar tu ne govorim o neki ideologiji, ki bi gonila le lastno lajno in bi se niti za ped ne odmaknila od svojih naziranj. Ha, takšni ideologiji le vsa pohvala spričo junaške vztrajnosti. Tu govorim o odmevanju nove vrste, ki nima nobene oprijemljive ideologije. Svoje nazore menja poljubno, ohranja pa le ozek nabor idealov, ki pa tudi radi menjajo svojo podobo. Takšno odmevanje forsira neke informacije in neke debate brez vsakega vidnega cilja. Izreka se le ob določenih vprašanjih, ob drugih pa molči. Gre za čisto nenačelnost lastnega svetovnega nazora, ki ga v resnici sploh ni, a istočasno zavzeto napada neke tarče, ki niso tarče nje same, temveč do njih prihajajo prek posrednikov. Odnosno na naziranja, ki se stalno menjajo.

In to je pravzaprav simptomatično prav za altrajt (alternativna desnica). Ljudje, ki se zbirajo pod prapori tega novega pojma (ki je vendarle še do danes zgolj pojem in nič več), ne zmorejo ohranjati niti najbolj osnovnih političnih, socialnih, kulturnih, gospodarskih prepričanj. So vse in nič.

Danes bodo forsirali tega avtorja, jutri onega, ki je prvemu kontradiktoren. Čez dva dni spet enega, ki je prvemu soroden, a drugemu kontradiktoren. In takšna odsotnost vsake svetovno nazorske strukture, je zato tako odbijajoča.

Svetovni nazor se more menjati, to je razumljivo. Napreduje lahko v to ali ono smer, a vendar bi človek pričakoval, da bo vladala vsaj neka logična doslednost. Pa je ni.

Odločenost odmevanja nekih informacij v službi trenutnega razpoloženja nekih sekundarnih medijev. Kaos.

-NeoDomobranec

K vsaki debati z belimi nacionalisti in rasnimi realisti (Wieth-Knudsen)

Knud Asbjörn Wieth-Knudsen (8.1.1878 - 22.2.1962)

  
"... in kako so se racionalistični časi in materialistični misleci ceneno norčevali iz paradoksne misli, da je nekoč baje bila mati, ki je bila mati in obenem neomadeževana. In vendar so naši predniki s to dogmo hoteli povišati ideal materinstva, dokler ni bilo povsem vzdignjeno nad pozemske težave. Tako so prišli do idealne ženske, namreč do žene, ki more brez greha spočeti in postati mati. Kaj pa je ideal modernih zagovornikov omejevanja rojstev, umetnega splava in preprečenja spočetja? Je li to žena, ki je mogla spočeti ne da bi grešila? Ne, moderni ideal je -- vsaj na severu --  že popolnoma obraten: namreč žena, ki more grešiti, ne da bi spočela! To je najbolj iskana žena modernega časa! Težko bi se mogel razdor naših starih rasnih idealov in propad našega celotnega življenjskega nazora na tem vitalnem področju še ostreje osvetliti."

K.A. Wieth-Knudsen

("Das Bevölkerungsproblem des Nordens")

O odnosu med vero in ekonomijo (I. Podlesnik, 1908)

Liberalizem v gospodarstvu

Ivan Podlesnik, 1908

Kakor morje je svetovni gospodarski trg. Kakor morje: val se dvigne in široka plan neizmerne vode zavalovi do nedoglednih daljav. Kamen pade v vodo in iz enega kroga na zrcalnati gladini jih nastane sto in sto večjih in zmerom večjih. In kakor na vodah opazujemo dviganje in padanje, tako povzroča tudi denar dvig in pad gospodarskih vrednosti. Ena sama velika moč je to, ki rodi iz mnogokrat malenkostnih razburjenj posameznikov neizmerno gorja.
  
Preteklo leto se je možu neizmernega bogastva tam v svobodni, na višku gospodarskega napredka stoječi Ameriki zljubilo, da je odtegnil svetovnemu denarnemu prometu del svojega velikega bogastva — in svet je zaječal pod mogočnim vtisom tega dejanja. Ne samo v Ameriki, temveč tudi v Evropi smo čutili peklensko moč tega čina. Stotisoči so se vračali nazaj v domovino, zdelani, bolni, brezupni; stotisočem se je zaprla pot v »obljubljeno deželo«. Tovarne so prenehale z delom, družbe so se razpuščale, vrednost denarja je rastla kakor raste vrednost žita po slabi letini; trgovine so se zapirale in tisoč in tisoč družin je bilo postavljenih iz razkošnih domov na cesto. Koliko kletev, koliko obupa in greha je rodilo to dejanje! In tisti, ki je povzročil vse to — Rockefeller, mož 70 let — je sedel mirno v kraljevskem svojem domu in študiral, kako bi razširil verske težnje cerkve baptistov, ki je nje član. Njegov sin je prav tedaj osnoval v New Yorku nedeljsko šolo, v kateri pogosto govori verske govore ... Stotisoči obupanih pa so ječali in stiskali pesti. Dolgi vlaki, prenapolnjeni izdelanih izseljencev, so izvažali iz izseljeniških pristanišč živo blago ... On pa je študiral versko vprašanje svoje cerkve. Ironija! Ironija, ki nas sili, da moramo odločno poudarjati, kako krivo je načelo, da sta si versko in gospodarsko vprašanje tuji, da ne posezata in ne smeta posegati drugo v drugo. Kakor vsa druga vprašanja, tako mora versko vprašanje tudi gospodarsko prekvašati in pronicati. Versko vprašanje je prvo in glavno vprašanje, ker je vprašanje o bistvu človeka in sveta. Samo dvoje je mogoče: vera ali nevera. Politično, socialno, gospodarsko in še sto drugih vprašanj na temelju vere, ali brez tega temelja, na temelju materializma. Srednje poti ni, in je ne sme biti. Vera je moč, po kateri uravnava človek svoje življenje, ki obsega tudi njegovo gospodarstvo, zato pa se morajo njegova verska načela dejstvovati tudi pri njegovem gospodarskem delu. Iz globokega verskega prepričanja more človek črpati moč, s katero premaguje gospodarske težave in hiti za cilji gospodarskega napredka. Vera pa mora biti obenem tudi jez, ki mu brani prekoračiti meje gospodarskega napredka in ga obvaruje nepoštenih stranskih poti do ciljev gospodarskega blagostanja. Vera ga mora braniti dalekosežnih posledic gospodarskega liberalizma, ki je pravzaprav tiranski absolutizem, absolutizem, kakoršen gospodari samo v tako prosvetljeni, svobodni, demokratični Ameriki, državi Vanderbiltov, Rockefellerjev, Carnegiev in drugih, ki se predstavljajo svetu kot ženiji, nedosežni talenti, možje dela in napredka, so pa najhujši avtokratje, katerim se fevdali latifundijev vseh časov niti primerjati ne smejo. Svobodni so v svoji moči; z denarjem si kupujejo pravice, z denarjem povzročajo in bojujejo velike gospodarske vojne, z denarjem pa tudi namakajo svoje zemlje s solzami stotisočev modernih sužnjev. Despoti, ki mečejo drobtine raz bogatih svojih miz v milijonih za univerze in cerkve, zato da pokrijejo ž njimi gnusobo svojih dejanj in namečejo masam peska v oči. Kakor v starem Rimu: panem et circenses! Ves svet strmi na ideal svobodne Amerike, ker vse spoznava, da jo obvladujejo kruti absolutisti: Vanderbilt, Rockefeller, Carnegie i.dr.
  
So pa li res tako kruti? Saj vemo n. pr. o Rockefellerju, da se peča že leta in leta izključno skoraj samo z verskim vprašanjem svoje cerkve. Saj beremo o njem vsako leto v časopisih, koliko milijonov izda za dobrodelne, občekoristne namene. Univerza v Čikagu je n. pr. njegovo delo. In ta mož naj je krut, naj je absolutist? Neizmerno velik! Dve veliki naturi v majhnem telesu. Zase morda mehak, prepojen z verskim fanatizmom, v svojem gospodarstvu tiran. Predstavitelj ameriške, svetu idealne svobode, ki hoče rešiti vsa svetovna vprašanja brez verskega vprašanja. Versko vprašanje nima nobenega stika z gospodarskim vprašanjem. Gospodarsko vprašanje se ne sme omejevati po verskem. To je načelo svobodne Amerike, kjer vlada brezmejna gospodarska konkurenca, ki stresa svet in poraja gorje in gorje. Oglejmo si posledice te konkurence brez meje v njenih posledicah po dveh predstaviteljih, Rockefellerju in Carnegieju.
  
John Rockefeller si je izbral petrolejsko industrijo za polje svojih špekulacij. Ustanovil je Standard Oil Company in pozneje Standard Oil Trust. Akcijski kapital te družbe znaša nominalno 100 milijonov dolarjev. Neizmerni razvoj svoje družbe si je Rockefeller s tem zagotovil, da si je znal pridobiti od čikaške Alton-železnice tako ugodne vozne pogoje, da je bila s tem onemogočena vsaka konkurenca. Vsledtega si je pridobil Oil Trust monopol za petrolej, in akcije te družbe so dajale od leta 1882. do 1906. dividende 551,922.904 dolarjev, kar znaša 24% na leto. Ta vsota pa ne izkazuje še vsega dobička, kajti čisti dobiček je na leto 80%, kar daje v teh letih 750 milijonov dolarjev.
  
V Ameriki velja »antirabatt-postava«, po kateri je taka manipulacija, kakoršno je sklenil Rockefeller z čikaško Alton-železnico, izključena. Rockefeller je kršil postavo dolgo vrsto let. Šele jeseni leta 1906. je naperilo čikaško sodišče proti Oil družbi, kateri predseduje Rockefeller, tožbo. Do tisoč dokazov je bilo proti družbi, da je ista kršila »antirabatt-zakon«, in po ameriških postavah se ne more naložiti kazen za vse prestopke skupaj, temveč za vsakega posebej. Kazen bi znašala več milijonov dolarjev. Rockefeller bi moral pred sodišče, pa se je znal dolgo skrivati po obsežnih svojih posestvih. Šele po dolgem času se je policiji posrečilo privesti ga pred sodišče, odkoder pa je bil po podani izjavi odpuščen, družba pa obsojena na 29 milijonov dolarjev globe. Rockefeller pa je smeje se izjavil, da te globe družba nikdar ne bo plačala. In res je do danes še ni in je najbrže tudi nikdar ne bo, ker je bil po družbenih zastopnikih takoj vložen rekurz, kateremu bo sledilo gotovo še več drugih. Stvar se bo zavlekla in zaspala. V Ameriki to tudi ni nič čudnega, ker »vsako sodišče, vsakega sodnika moremo kupiti«, kakor pravi drugi amerikanski milijonar Harriman. Tako misli tudi Rockefeller. Verjetno je to tudi vsledtega, ker je spremenil svoje naziranje o trustih v zadnjem času tudi predsednik ameriških zedinjenih držav Roosevelt, ki je bil prvi začel boj proti Rockefellerju. V eni majnikovih številk že poroča dunajski »Vaterland«, kako mirno je govoril o trustih Roosevelt, mož, ki je pravzaprav povzročil boj z Rockefellerjem, iz katerega boja se je rodila lanskoletna kriza na svetovnem denarnem trgu. Rockefeller se je hotel Rooseveltu maščevati. Odtegnil je del svojega imetja svetovnemu prometu, in denarni trg se je stresel, zahreščalo je na tisoč krajih, vrednost denarja je rastla, obrestna mera se je dvigala, kredit je padal, tovarne in velika industrijska podjetja so stala, delavci so bili odpuščeni, izseljenci so bili brez kruha, kapitalistično časopisje celega sveta je hujskalo proti Rooseveltu, povzročitelju te krize, Rockefeller pa se je smejal in — študiral vprašanje baptistovske cerkve, njegov sin pa je govoril navdušujoče verske govore v njujorški nedeljski šoli ... Bil je to boj med dvema — med Rockefellerjem, zastopnikom trustov, in Rooseveltom, predsednikom svobodnih združenih ameriških držav, — boj strašen v svojih posledicah, boj kapitala, boj moči, ki vlada svet. Če bi trajal še samo pol leta, bi lahko povzročil svetovni gospodarski polom, katerega posledice bi bile hujše od posledic krvave vojske.
  
Petrolejska družba ni nič zgubila. Stanovanja Rockefellerja in njegovih kompanov razsvetljuje električna luč, delavec v bornem svojem stanovanju pa mora še vedno žgati in drago plačevati petrolejsko luč.
  
Roosevelt govori pomirjevalne govore ... Rockefeller pa mirno lahko študira še naprej cerkev baptistov in vrže kmalu lahko zopet par milijonov za kak dobrodelen namen, da bo moglo časopisje zopet poveličevati blagodušni njegov čin.
  
Vi pa, ki ste lansko leto trumoma zapuščali s svojimi družinami Ameriko, pridete lahko zopet nazaj, delat, robotat in namakat zemljo milijonarjev s potom zdelanih svojih teles. Če morete? če ne morete, pridejo drugi, saj jih je še stotisoč, ki hrepene po svobodi in bogastvu svobodne, bogate Amerike ...
  
Rockefeller ima brata Viljema, ki je v Tarrytovnu v državi Washington lastnik ogromnega posestva z obsežnimi vrtovi in parki. Posestvo obsega krog 20.000 hektarov. Toda Viljemu se je zdelo to posestvo še premajhno, zato je kupil še drug ogromen kompleks sveta. Med tem in njegovim posestvom pa je ležalo malo mesto Brandon. To mesto ga je jezilo, ker je tvorilo otok na njegovih posestvih. Sklenil je torej in kupil je celo mesto. Vsi posestniki so se vdali in prodali svoje domove, samo neki stari mož se ni hotel ločiti od svojega domovanja. Kaj stori Viljem Rockefeller? Ker je bil lastnik celega mesta, je pričel zapirati pota, ki so vodila do domovanja tega moža. Tako je bil ta mož primoran tičati doma, ako ni hotel priti navskriž s postavo, ki govori o motenju tuje lastnine. Bil je zaprt v svoj dom. Tožil je, toda ni našel pravice in bil je primoran vdati se in za nizko ceno prodati svoj dom milijonarju. Tako vlada kralj dolarjev! Ali ne spominja to na tragedijo, ki se je odigrala pred leti v angleškoburski vojni? Tamkaj cel narod, tu en mož, prepoden z doma vsled pohlepnosti denarnih mogotcev, ki z zlatom vladajo svet in si kupujejo postave in sodnike.
  
Zelo zanimiva je bila tudi denarna vojna med Rockefellerjem in drugim ameriškim milijonarjem Carnegiejem, ki se je odigrala pred nekaterimi leti.
  
Petrolejskemu kralju Rockefellerju ni zadostoval samo monopol na petrolej, temveč zaželel si je v svoji nezmerni pohlepnosti po bogastvu podjarmiti si tudi ameriško industrijo jekla.
  
Mali, energični in vztrajni Šotec Carnegie je povzdignil s svojim delom jekleno industrijo v Ameriki do največje višine. Rockefeller pa je hotel, kakor tovarne za petrolej, združiti tudi podjetja za jeklo v trust. Tega pa brez Carnegieja ni mogel storiti. Carnegie je zahteval za svoja podjetja nad 200 milijonov dolarjev. Ta vsota je bila tudi za Rockefellerja prevelika, zato je skušal na drug način pridobiti Carnegieja. Pričel se je boj, kakoršnega še ni videl denarni trg. Najprvo je povzročil Rockefeller, da je največja družba za koks, od katere ga je Carnegie dobival, svoje cene povišala. Carnegie je zagrozil družbi, da bo sam nakupil 100 kvadratnih kilometrov premogovnega sveta in sam začel izdelovati koks. Rockefeller je poskusil drug način. Pridobil je zase velika podjetja in tovarne, katere je zalagal Carnegie z jeklom. Vsa ta podjetja so Carnegieju odpovedala dobavo. Carnegie pa je zagrozil, da bo sam zgradil enaka podjetja in vpeljal konkurenco na življenje in smrt. Zmagal je, ker bi svojo grožnjo tudi lahko uresničil. Rockefeller pa še ni miroval. Pridobil je Pennsylvanio-železnico, da je Carnegieju zvišala voznino. Carnegie je takoj poslal inženirje in pričel graditi novo progo od Pittsburga do atlantske morske obali. K temu podjetju je pritegnil še nekatere večje tovarne. Rockefeller je zopet propadel in ni mu kazalo drugega, nego da je bil prisiljen kupiti od Carnegieja njegova podjetja. Carnegie se je vdal, podvojil pa je prvotno določeno prodajno ceno, in zahteval pol milijarde dolarjev. To je bila največja kupčija sveta. Carnegie je začel pred 30 leti s 6000 dolarji, sedaj pa je eden najbogatejših mož sveta.
  

* * *

  
V teh dveh zgledih iz navidezno gospodarsko idealne Amerike se nam jasno kaže, kako vlada svet ne svoboda, ne inteligenca in nravna sila, temveč samo denar. Z denarjem se dela svetovna politika, z denarjem se kupuje pravica, denar povzroča gospodarske krize, denar kliče v svet probujo naroda, denar često odločuje v javnem in zasebnem življenju. Denar pozna samo eno svobodo, svobodo neomejene vlade, absolutistične vlade posameznih njegovih sužnjev, ki so si ga nakopičili, da se jim množi ne z leti, tem več z urami po stotisočih.
  
Ali pa mora tako biti? Ali mora res nebrzdan pohlep prevladovati vse naše življenje in zastrupljati našo javnost?
  
Kako žalostno je gledati časi najboljše narodove može, kako ječe v tem neizmernem pohlepju po bogastvu! In kako velik je mož, ki stoji čistih rok med voditelji ljudstva in ne zahteva zase drugega nego da ima jesti!
  
Če je pokopan v svetovni politiki liberalizem, potem mora izginiti tudi iz gospodarstva. Tudi v gospodarstvu mora bolj in bolj zavladati ideja skupnosti, ideja, ki druži male v gospodarsko moč, ki bo zopet prehajala na male in šibke nazaj.
  
In kdaj bo uresničen ta cilj? kdaj bomo gledali pred seboj ustvarjen ta ideal?
  
Kadar bo versko vprašanje prekvasilo posameznike, po njih ljudstvo in po ljudstvu narod. Kadar bo največji in najbogatejši gospodar, ki hrani v eni sami kaplji božjega svojega srca več bogastva kakor zemlja in nebo, postal po svojem Sinu vzor malih in velikih, revnih in bogatih.
  
Kadar bogati ne bodo samo za zabavo študirali vprašanj srca in duha, temveč poslušali in se ravnali po besedah Njega, ki je bil in je ljubezen.

  
Ta članek nam zelo dobro kaže na to, kako ničeva je takšna kapitalistična demokracija, ki postavlja svobodo na vseh področjih za svoj najvišji ideal in kako ničeva je ona ločitev vere od gospodarskega in državnega udejstvovanja, ki izvira iz protestantizma in se udejanja v protestantskih državah.

Besedilo nas spomni na Mussolinijev citat dve ali tri desetletja pozneje, ki pravi:

"Ko je «liberalna» doba nakopičila nešteto gordijskih vozlov, jih je skušala rešiti s hekatombami svetovne vojne. Ali je bogove liberalizma žejalo po krvi? Zdaj zapira liberalizem vrata svojih praznih svetišč, ker ljudstva čutijo, da bi indiferentizem v politiki in morali pritiral, kakor se je tudi zgodilo, države v neizogibno propast."

-NeoDomobranec

Neoreakcija 1. - vprašanje katolištva

"In kaj naj stori Cerkev, če državni oblastniki sami to Cerkev zanemarjajo, jo ponižujejo in njen vpliv na javne zadeve zmanjšujejo ter ga skušajo sploh onemogočiti?"

Pij XI., 1936.

"Da je kdo agnostik, seveda ni treba logike; tudi voli so agnostiki."

Aleš Ušeničnik, 1908.

"Papež hoče zopet take katolike, ki gredo na totaliteto, to je celotne katolike, ne samo po imenu."

Gregorij Rožman

1. Neoreakcija - reakcija

Neoreakcija je privlačen termin. Že sama oblika besede ali besedne zveze, kakorkoli hočete, daje videz nekega skrivnostnega in retrogradnega miselnega sistema. In človek, ki o neoreakciji ne bi vedel veliko, bi se sam izrekel za neoreakcionarja, pri čemer bi mislil najbrž na duhovno restavracijo one misli, ki se je vzdignila zoper francosko revolucijo in klasični liberalizem osemnajstega in devetnajstega stoletja. A kdor pozna neoreakcijo nekoliko bolje, ve, da gre v resnici za reakcijo liberalizma na liberalizem.

Kdor hoče levo-desno politiko zares razumeti, mora razumeti, da gre pri politiki znotraj vsake liberalne demokracije za dve struji, ki tečeta iz istega izvira. Za progresivni liberalizem in za konservativni liberalizem. Za levico in desnico - liberalizem in konservativizem. Dva krila klasičnega liberalizma.

In ko danes pred nas stopa neoreakcija, okitena z romantično podobo širokih polj, majhnih s slamo kritih hišic in vaških cerkvic, ter z zavozljanim navajanjem raznih kontra-revolucionarnih avtorjev in katoliških mislecev, to ni nikakršna duhovna restavracija stare reakcije, temveč reakcija klasičnega liberalizma na svojega podivjanega brata, ki je progresivizem. O tem smo na tem mestu že prevečkrat pisali. Konservativizem in liberalizem sta dva progresivna politična sistema, ki z različno hitrostjo napredujeta po zgodovinski daljici. Če gledamo iz leve proti desni potem se zdi, da liberalizem napreduje hitreje, konservativizem pa z določenim zamikom drsi za njim. Če sliko obrnemo in pogledamo iz desne proti levi, vodi konservativizem, medtem ko mu liberalizem z zamudo sledi.

Tako je neoreakcija danes neka klasično-liberalna reakcija, ki skuša ohraniti klasično liberalne fundamente nedotaknjene. To je velika bitka na t.i. demokratičnem polju. Neoreakcijo danes sestavljajo vseh vrst liberalci, ki radi gledajo slike starih slikarjev in radi berejo knjige starih avtorjev. Prepoznati pa jih je mogoče na zelo enostaven način. Oni se namreč zelo radi ukvarjajo z delnimi problemi in ne vidijo celote. Veliko govorijo o svobodi posameznika v oziru na kolektivizem, ki se ga bojijo kot hudič križa. Njihovi najbolj priljubljeni temi sta tako torej feminizem in t.i. SJW in kot pravi liberalci v sebi nosijo inherenten občutek upora do sil, ki bi mogle omejevati njihove svoboščine.

A človek si ne bi dal veliko opravka s to "neoreakcijo", če ne bi neprestano zahajala v protislovja. Namreč zanjo je značilno, da v ljudeh prebuja občutek za religijo, tudi katoliško in zato v veliko primerih pred nas stopa neoreakcija kot katoliško zaznamovana. V njej najdemo dvoje struj, katoliške tradicionaliste in nekakšne kulturne katoličane. Obe struji pa v svojih nazorih izhajata iz istih napak s to razliko, da so katoliški tradicionalisti nekoliko bolj versko prepričani od onih kulturnih katoličanov.

2. Kulturni katoličani v neoreakciji

 
To, kar tu imenujemo za "kulturno katolištvo" je v resnici neko intelektualno naziranje novih desničarjev, po katerem postane religija določenega naroda, nekaj bistvenega za narod sam in posameznike v narodu. Vendar ta bistvenost ne izhaja iz prepričanja, da je katoliška vera prava vera itd. Ne. Kot čistokrvni intelektualci ti novi desničarji razumejo religijo kot evolucionistično pogojenost človeka in naroda. Torej neko komponentno, ki je neločljiva od človekovega bistvovanja. V tem je torej vseeno kaj človek veruje, resnica zgolj je, da veruje.

A kljub temu ti desničarji naredijo korak dalje in podobno kot novi ateisti ne ostanejo pri iluziji, da so vse vere enake, temveč jih stehtajo iz nekega naturalističnega in pozitivističnega vidika ter izločijo one, ki na tak ali drugačen način ne koristijo njihovemu smotru, ali pa so videti neprimerljivo slabše. Tako njihova tehtnica rada glede na njihova prizadevanja in svetovni nazor, prevaga v smer krščanstva, še več, v smer katolištva. Razne novodobne sekte so zavrnjene zaradi njihove škodljive individualistične dekadentne miselnosti, podobno islam, zaradi svojega terorizma.

In sedaj stojijo pred nami katoličani, ki same sebe imenujejo za katoličane, a mi in oni vemo, da to ni nikakršno katolištvo. Oni katoliško vero razlagajo po evolucionističnih principih in določene verske in družbene prakse, ki izvirajo iz trdno zacementirane katoliške doktrine, umevajo kot podrejene času in prostoru, da bi bile v korist človeku, ki v nekem trenutku biva na nekem prostoru. V resnici so sami ponavadi agnostični ateisti, kar je še večja miselna lenoba od golega ateizma. Vera pa je vseeno v njihovih očeh koristna - neprosvetljena raja pač potrebuje nekaj transcendentnega zunaj sebe.

Ti samooklicani katoličani pa vseeno verjamejo, da so polnopravni člani Cerkve in katoliškega občestva, zato s svojimi materialističnimi in pozitivističnimi traktati vdirajo med katoličane in jih silijo, da se o njih izrečejo, medtem ko jih skušajo nabijati na vidna mesta po raznih vratih in zidovih.

Njihovi pogledi pa ostajajo razdrobljeni in še vedno ujeti v zanke liberalizma. Tako se človek ne bi mogel bolj nasmejati zapisu z naslovom: "Je dobrodelnost vedno dobra", objavljenem na blogu Neoreakcija.

2.1 "Ampak" kulturnega katolištva

Ta blog nekoliko spominja na drug slovenski blog z imenom Kavarna Hayek, kapitalistični apologetski blog. Podobna sta si v tem, da svoje domnevno katolištvo ali krščanstvo poudarita na tak ali drugačen  način iz razloga, da si s tem pridobita legitimnost za kritiko katolištva, Cerkve ipd. Ključni pristop do velikega vprašanja krščanstva, ki se danes med desničarji rado pojavlja zaradi čaščenja Nietzscheja, tako nastopajo z isto taktiko, kot nekdaj "disidentski katoličani" tipa Edvard Kocbek. Ta pristop tu imenujemo "tudi jaz sem katoličan, ampak".

zanimivo je, da je v omenjenem blogu (Je dobrodelnost vedno dobra) napadena t.i. krščanska dobrodelnost, seveda ne neposredno, a vseeno, kar sploh zaznamuje pridne bralce Nietzschejevega Antikrista.

Blog ni sila neposreden in pazljivo ovinkari, a najbolj zanimiv je pripis na koncu bloga: "Prispevka nista hotela objaviti portala iskreni.net in casnik.si." To dejstvo naj bi dalo zapisu neko disidentsko vrednost. Vendar pa je čudaštvo brez primere. Čemu naj bi ta "prispevek" objavila dva najbolj liberalno katoliška spletna medija, ki tekmujeta v tem kdo bo močneje obkljukal vse tiste točke katoliškega liberalizma čez katerega je besnel Mahnič. To je podobno, kot če bi sam zahteval, da mi ta dva medija objavita enega od zapisov v katerem denimo primerjam Cestnika z Mahničem. To bi bilo nesmiselno. Ta dva medija sta čisti katoliški liberalizem in s tem zapis ni dobil nobene prepovedane vrednosti.

Ker kaj pa sploh je v njem? V njem avtor trdi, da je krščanska dobrodelnost dokaj napačna glede na Afriko, ker se tam, prvič, prebivalstvo veča in drugič, ker še vedno ostaja v revščini, ne glede na pomoč ipd. Seveda avtor ne izreče nič naravnost, a vendar se da izluščiti očitne reči. Da je krščanska dobrodelnost napačna, ker narodi, ki so manjši in se ne večajo, pomagajo narodom, ki so veliki in se še večajo, da so afriški narodi inferiorni, ker se njihovo gospodarsko stanje ne izboljšuje in da je standard življenja pomembnejši od reprodukcije posameznih narodov.

Tretja ugotovitev je ključna in kaže na ves paradoks te "neoreakcije". Namreč rešitev, ki zopet ni na dlani, a se sramežljivo kaže iz zapisa je v tem, da je čas, da se dobrodelnost te vrste ustavi, ker je Evropejcev itak vse manj, Afričanov pa itak vse več. Pa je to res kakšna rešitev vredna vsaj resnega premisleka? Nikakor. Dobrodelnost lahko še tako premišljujemo "v temelju", pa s tem ne bo nič rešenega. Evropejcev bo še vedno vse manj in Afričanov bo še vedno vse več. In tu smo pri srži prve ugotovitve. Življenjski standard pred reprodukcijo.

Smiselna ugotovitev avtorja bi namreč morala biti, da problem ne leži v dobrodelnosti, še posebej ne krščanski dobrodelnosti temveč ravno v tem, da so Evropejci postali civilizacija v zatonu. Nihilistična in dekadentna civilizacija, ki svoj življenjski standard postavlja pred občutek pripadnosti vrsti. Civilizacija, ki se noče več naravno razmnoževati, temveč omejuje že zanositev, ker spolni užitek, ki ni nič drugega kot reprodukcijski refleks, postavlja v družbi ločeno od razmnoževalne funkcije. S tem jemlje spolnosti vsak namen in iz nje dela enega od načinov socialne interakcije. Obenem pa mori lastni zarod še v telesih mater, kar je najbolj jasen znak moralnega propadanja. Isto velja za druge pridobitve zahodne družbe, ki dvigujejo standard Evropejcev v razmerju do Afričanov.

Kako nora je torej misel, da leži kakršenkoli problem v krščanski dobrodelnosti, ki daje črncem ribe, ne zna pa jih naučiti ribolova! Zato so ti neoreakcionarji inherentno pohabljeni v svojem svetovnem nazoru, ker niso zares prava reakcija, temveč izhajajo iz liberalnih predpostavk in izvajajo iz njih neko navidez retrogradno misel, ki pa ne pride dlje kot do petdesetih let preteklega stoletja. Oni bi radi odpravili krščansko usmiljenje in zaprli meje, da bi potem v miru propadli do konca, kot stara boemska diva v svoji kičasti vili.

No, morda pa sem spregledal avtorjevo drugo rešitev, ki je pa morda očitnejša: izvoz bele degeneriranosti v črno Afriko. Namesto one krščanske dobrodelnosti jim pošljimo Nietzscheja, kontracepcijo, kapitalistično pornografsko proizvodnjo, kjer se dekleta prodaja kot pralne stroje in splav. Morda je to način, da "Afričani sprejmejo odgovornost za kakovost življenja svojih otrok", kakor priporoča avtor tega neoreakcionarnega prispevka.

Že po branju enega samega neoreakcionarnega bloga torej moremo okusiti, kako zares reakcionarna je ta misel. Iskanje krivde v krščanski usmiljenosti in dobrodelnosti in sklicevanje na neko izjavo trenutnega papeža, kot na "krščanski nauk", zares imenitna je takšna neoreakcija. Prežvečene mantre ničejanskih blodnikov, okus kapitalizma in klasičnega liberalizma.
 

3. Tradicionalistični katoličani v neoreakciji

Podobna stvar je tradicionalistično katolištvo, ki se tudi javlja in išče svoj prostor v neoreakciji. Vsak katoličan, ki v svoji veri postane zrel in jo zavestno sprejme za del svojega življenja in to stori kot svobodno in premišljeno dejanje, je soočen z velikim katoliškim problemom: modernizmom. Tak katoličan uvidi, da je njegova vera, ki je ne dojema tako kot tista dekleta, ki v oprijetih majčkah in kavbojkah plešejo v ritmu duhovne glasbe po raznih duhovnih vajah, temveč jo dojema v neizprosni realnosti, nekako neizpolnjena spričo pomehkuženosti, ki sije iz nasmejanih redovnic in kul duhovnikov. Tudi domači župnik, opazi tak katoličan, je v svojih besedah tako previden in skuša le ugajati župljanom, ki se vse manj zmenijo za vero svojih očetov. Jezus, ki bi moral biti Zmagovalec, tisti, ki je prinesel boj in v njjem zmagal, postaja v raznih pridigah in mladinskih pogovorih hipijevski ideal. Vse bolj se razna srečanja osredotočajo na človeka in ne na Boga. Bog postaja "nori zaljubljenec", ki je nor od ljubezni do človeka.

Vse to se takšnemu zrelemu katoličanu upre in nujno opazi veliko razliko med to retoriko in retoriko onih časov pred 2. vatikanskim koncilom. To ga more le zaposliti in poda se na pot odkrivanja t.i. "tradicionalnega katolištva", a če si hoče to priznati ali ne, prej ali slej se znajde na križišču. Tradicionalno katolištvo, kakor se danes izraža v nekaterih gibanjih, more povzročiti pri takšnem človeku občutek dvoma. Katoličanova vera, kakorkoli se to na prvi pogled sliši morda čudno, se ne začne pri veri v Kristusa, temveč pri veri v Cerkev. In če zaradi odpadniških skupin, ki so bolj pravoverne od Cerkve same ne najde več vere v Cerkev, bo s tem padlo tudi njegovo katolištvo. Druga pot ga more gnati naravnost v tradicionalistično prakticiranje vere zunaj uradne Cerkve, kjer bo namesto prave katoliške identitet naletel le na permanentno ostro kritiko uradne Cerkve, kar morda sprva ne bo opazil, a ga bo to vse bolj oddaljevalo od Cerkve in znašel se bo pred vprašanjem pokornosti avtoriteti. Kam ga bo pot vodila od tam, je drugo vprašanje. Tretja možnost pa je, da bo sprejel veliko razliko med Cerkvijo pred koncilom oz. pred drugo svetovno vojno in med Cerkvijo po njej, a bo ostal v Cerkvi v lastni odločitvi pokornosti avtoriteti in v veri v Svetega Duha.

S tem ne bo sprejel "zmot", ki jih vidi v Cerkvi, ki se boji lastne preteklosti, temveč bo ostal lojalen Cerkvi v njenem neprekinjenem nasledstvu medtem, ko bo doktrinalno ostajal prepričan, da je na teologih, da prepoznajo "zmote" in se vrnejo, ter nejasnosti, ki izvirajo iz modernizma dorečejo v smislu pravovernosti. A kar je še pomembneje, tak človek bo skušal tudi odgovoriti čemu se je Cerkev podala na pot modernizma in ali je res krivda za dekadenco zahoda na plečih Cerkve v smislu njene višje hierarhije.

In to je pravo vprašanje tradicionalnega katolištva, v čem je vrednost katoliške tradicije? V estetiki in zasanjanem zretju v preteklost, ali pa v realni aktivni vrednosti te tradicije iz katere naj se vije kontinuiteta, ki je sicer prirejena času.

A ravno tega vprašanja tradicionalistični katoličani, ki ne ostanejo zavestno lojalni papežu in kleru pod njim, nočejo niti načenjati, ker jih preveč zaposluje vprašanje o tem, kaj sploh je papež, kdaj je nezmotljiv in ali je Cerkev nekaj istega s papežem. Ta permanentna napetost do cerkvene avtoritete se naposled javlja v praktični obsedenosti s papežem in višjim klerom, pri čemer se veliko časa nameni javnemu smešenju papeža in t.i. novus ordo katoličanov. Takšni tradicionalistični katoličani na koncu več ne ločijo vprašanje doktrine od najbolj banalnih vprašanj, ki se ne tičejo več vere, temveč osebnih preferenc posameznih visokih klerikov. To pa zgolj kaže, kako močno zasidrana je njihova obsedenost s "pokvarjenim Rimom".

Tu pa že lahko začnemo govoriti o okuženosti s katoliškim liberalizmom takšnega katolištva, ki posluša one duhovnike "odpadnih" tradicionalističnih ločin, ki v svojih pridigah tolčejo naravnost po avtoriteti sami. Zato velikokrat katoliški tradicionalizem, kakor ga opazujemo denimo v ZDA, postaja lastno protislovje, ki zaradi modernizma Rimske Cerkve, postaja sam bolj modernističen od nje.

Lojalnost je težka reč, preizkušnja, ki ji ni enake. Ravno iz tega razloga ponavadi najbolj navdušujejo oni svetniki, ki so ostajali lojalni sveti Cerkvi kljub odločitvam posameznih škofov in kljub preganjanju in krivičnem postopanju napram njim s strani ostalih klerikov.

A vendar danes takšni tradicionalni katoličani, ki okuženi z libertarizmom prisegajo na estetiko in ne na pomen, ponavadi kličejo v isti glas z najbolj gorečimi nasprotniki svete Cerkve. Da bi ohranili svoj obraz tako skupaj z novimi nacionalisti in vseh vrst libertarci pljuvajo po papežu in Cerkvi, kakor to ponavadi počnejo tisti pomehkuženi katoliški liberalci, ki po raznih televizijskih oddajah, intrevjujih in blogih radi izpostavljajo napake Cerkve, da bi se prikupili večnim nasprotnikom katolištva.

Nekateri katoličani so prepričani, da gre pri vsem cerkvenem vprašanju, le za vprašanje oblike obreda in če se bi nekako zadeve zasukale v to, da bi se novus-ordo maša odstranila in uvedel nazaj izključno predkoncilski obred, menijo bi bilo konec vseh problemov v Cerkvi in družbi.

V neoreakciji je mogoče te katoličane najti na mestih, kjer se pretirano kritizira sveto Cerkev in papeža, pa tudi kjer se poveličuje neko romantično, a zato toliko bolj neživo, tradicijo katoliške Evrope. To pomeni, da se jemlje te podobe in izreke, ki jih ti katoličani postavljajo predse, kot nekakšno resignacijo nad svetom tu in danes, saj v teh idealih ne znajo videti realne formule, s katero bi se lotili aktualnih vprašanj. To pa pomeni, da se v političnem smislu vse preradi zatekajo pod okrilje raznih akatoliških političnih sistemov, ali z drugimi besedami, svojega katolicizma, paradoksalno, ne znajo dojemati totalno.

4. Neoreakcija - katolicizem

Kakšno je torej razmerje katolištva v in do neoreakcije? Odgovor je očiten. Podobno kot pri katoliškemu liberalizmu gre tu za vprašanje podrejenosti, saj katolicizem ni rodil neoreakcije v tej pojavni obliki, v katero zremo danes in je zato nujno znotraj nje podrejen in izenačen z drugimi nazori, ki se s katolištvom ne skladajo. To pa pomeni degradacijo katolištva.

Namreč drugo vprašanje je, čemu bi katolicizem potreboval nek dežnik pod katerim bi razvijal svoje nazore. Morda bi bil odgovor v tem, da mnogi najdejo v neoreakciji katolicizem, celo politični katolicizem, vendar to neoreakcijo ne dela nujno koristno samo po sebi. To torej pomeni, da tudi če neoreakcija služi kot uvod v katolicizem, s tem izčrpa svojo funkcijo in postane odveč.

-NeoDomobranec