Liberalizem je pripravil pot socializmu

Liberalizem pripravlja pot socijalizmu — v šoli.

   

Dr. A. M., 1890.

Kaj namerja liberalizem iz ljudske šole? Znani so smotri, katere hoče doseči s šolo. S svojim vplivom hoče v šoli odpraviti veroizpovedanje, in da je pri svojem delu gotov, povspešuje mešane, komunalne in vkupne šole (Simultanschule), katere so po njegovem mnenji nekaj najpopolnišega, kar je človek izumel. Dobro ve, da brezverska vzgoja je tudi vzgoja brez pozitivne vere. Povsod, kjer le more, podpira indiferentizem in hoče na tak način povsod škodovati kristijanstvu in njegovi nositeljici katoliški cerkvi in sicer tako dolgo, da jo konča. Liberalizem hoče odpraviti iz šole vsak cerkven in versk vpliv in se poteza za nadzorovanje posvetnjakov. On hoče na razvalinah veroizpovedanj postaviti čisto človeštvo. Da pa vresniči liberalizem svoj žalostni smoter, ni niti misliti, kajti človeška družba je dandanes žrtev socijalističnega prevrata; revolucija bode tudi liberalizem pokopala. Moderna šola pravi: „Mi hočemo iz kristijanov ljudi.“ Kaker da bi ne bil kristijan najpopolniši človek! V samem tem stavku izraža se namen, katerega ima liberalizem pri državni šoli. Neverska državna šola bodi pomoček, s katerim naj se konča kristijanstvo. To je novodobna vzgojevalna modrost.

Isto, kar liberalizem od državne šole, zahteva zase tudi socijalizem. Liberalizem vzgaja popolnoma v duhu in po želji socijalizma. Le hoče socijalizem svoje namere izvršiti hitro in brezobzirno, liberalizem pa gre počasi, z vso opreznostjo na delo, da prizanese vsaj nekoliko časa postavnim pravicam, da ne nastane mej vernim ljudstvom kak krik proti njemu in da ne pride pri ljudstvu v nemilost. Liberalizem deluje le krotko, a njegovi nazori so enaki nazorom socialističnim. Moderna pedagogika ima namen vgnjezditi se, kjer je le kaj upanja, da obveljajo socialistične ideje. Da, liberalizem pripravlja pot socijalizmu. Tudi v nemškem cesarstvu, v središči tako zvane inteligence in izobraženosti, je mnogo šol, v katerih se javlja socijalizem. Vprašalo se je po vzrokih, a odgovor bodi jim: Kjer ni pravega kristijanskega strahu in kjer začne poljubno filozofično naziranje, tam se začne javljati teženje po socijalističnem naziranji, in ako se tu pa tam močno javlja, kdo bi se temu čudil! Kjer pride socijalizem v šolo, se mora kristijanstvo vmakniti. Se stališča te skušnje moramo soditi tudi one, ki hočejo državne šole spremeniti v neverske. Nevarno je spremeniti šolo v neversko „Drillanstalt,“ kajti to je proti njenemu bistvu in proti njeni nalogi. Ako hoče nemški liberalizem poskusiti, zgodilo se mu bode kaker njegovemu bratu na Francoskem in v Ameriki. Na Francoskem so bile državne šole izvir „komune“, kar priznavajo tam vsi, katerim je nekaj do blagra domovine. Državna moderna šola na Nemškem se bode gotovo ravno tako razvijala. Vse ideje imajo svoje neizogibljive posledice, ako se vresničijo v življenji. Kar je pa na Francoskem in v Ameriki škodovalo, ne bode pri nas gotovo koristilo. Logika dogodkov bi sicer prvič lagala, kar pa ne stori nikdar. — („Kanisiusvereins-Korrespondenz.“)

Te besede vpotrebimo lahko tudi na naše šolstvo, saj naša šolska postava je prepisana iz nemške.

Tu je avtor predvidel, kar se je naposled res zgodilo. Liberalizem, ki je terjal striktno ločitev Cerkve od države in razboženje šol na popolnoma brezverske ustanove, je pripravil pot komunizmu, ki je požel njega sadove. Če je liberalizem družbena revolucija, ki ima odpraviti z reakcijo, kjerkoli jo najde, pa je komunizem njegova logična posledica, ki zaostri revolucijo do te mere, da padejo vse strukture narodove kulture. Brezbožne šole, ki bazirajo na racionalizmu in naturalizmu pokvarijo narod do te mere, da ni ta nič drugega, kot prožna substanca za kakršnokoli izprijeno družbeno idejo, izdelano v laboratorijih lož. Če liberalci, ki so pod krinko nekega narodnjaštva, ne bi napadali slovenske tradicije, ki je nerazvezljivo združena s katoliško vero, bi komunizem nikdar ne uspel. Avtor je komunistično revolucijo praktično predvidel že pol stoletja prej.

Framasonski recept

Leta 1890, ko so imeli liberalci na drugi strani še rezistenco proti njihovim izprevrženim nazorom, in ko je ta rezistenca še znala prepoznati prostozidarje, ki so stali za liberalci, so ljudje lahko brali naslednje kratko besedilo. In kar avtor v njem prepozna in predstavi, se je naposled izkazalo za več kot uspešno. Na takšne in podobne načine so prostozidarji in njihovi biriči liberalci počasi pripravljali pot komunizmu, ki nam je uničil narod. Nekoč ga bomo morali terjati nazaj, ker je naš.

Framasonski recept

Dr. A. M., 1890

Žalostna resnica je, da se javljajo v slovstvu in v umetnosti, v odgoji in v poduku vedno strastnejši napadi na vero in nravnost. Odkod to izhaja, pove nam masonska knjiga : „Amico del Popolo“, katera priporočuje svojim bratom:

„Masonstvo mora v prvi vrsti na to delati, da pripravi duhovščino na slab glas, in da zabranjuje občevanje ljudstva z duhovščino bodisi v verskih družbah, bodisi v družinah. Ženo moramo odtujiti cerkvi in jo živiti s čitanjem časnikov in romanov, katerih glavni smoter je dokazati, da je vera velika nesreča. Po občinah naj bodo opazovalna središča, katera naj bodo v tesni zvezi z vradniki, učitelji in trgovci, a v vednem nasprotji z duhovščino; ta središča zbirajo naj novice in jih pošiljajo časnikom, da se vniči brezmiselno češčenje duhovščine. Družine, katere čitajo katoliške liste, moramo zasmehovati in v vsako družino vriniti liberalen list; ako se upa kedo zagovarjati duhovščino, moramo ga pobijati. Proti duhovščini poslužujmo se liberalnih delavskih društev, šole, otroških vrtov, podpirajmo delo ob nedeljah, priredujmo za ljudstvo s potujočimi gledališčinimi igralci razne predstave ..., kajti strasti ako jih zdramimo, odtegujejo mladino od duhovščine. Ne bodimo izbirčni pri sredstvih, da le izpodrinemo veljavo vere in duhovščine; vsako sredstvo je dobro, da oprostimo človeštvo duhovniških verig.“

Tej izjavi ni treba pojasnila!

Mit o potujčevanju tretjič - Kaj so ljudje pisali pod nemško okupacijo 1944?

V prejšnjih dveh delih smo predstavili dva članka iz enega od "klerikalnih" časopisov, torej časopisa, ki se je tiskal na "domobranski" strani "pod okupatorjem", v njiju pa smo videli kako je avtor pozival k narodni zavednosti, posebej pri jeziku in spoštovanju naroda. Sedaj predstavljamo tretje nadaljevanje teh člankov z naslovom: "Spoštovanje narodnih šeg in navad". V tem članku pa je najbolj zanimivo poudarjanje spoštovanja narodnih noš. Namreč slovenskih narodnih noš pod domnevnim okupatorjevim potujčevanjem ni nikoli manjkalo na nobenem protikomunističnem zborovanju. Kajti slovenska protirevolucionarna stran je bila resnično narodno zavedna stran, medtem, ko so bili partizani prevratniki, ki so skupaj s socialno revolucijo hoteli presekati tudi z narodovo tradicijo, v tem pa je resnično "narodno izdajstvo", s katerim nekateri tako radi opletajo.

Naslednjič, ko vam kdo začne zopet mantrično ponavljati "ponemčevanje, potujčevanje, okupacija, narodni izdajalci", mu pokažite te tri članke, predstavljene na tem blogu in potem terjajte od njega, da vam pokaže kakšno sliko od medvojnih partizanov z narodnimi nošami. Vi pa mu pokažite potem desetine slik iz desetin različnih protikomunističnih zborovanj med "nemško okupacijo", kjer mrgoli narodnih noš. Sedaj pa si preberimo:

Spoštovanje narodnih šeg in navad

Kdor hoče biti narodno zaveden tudi ne sme prezreti ali celo smešiti naših starih šeg in navad, ki so nam jih zapustili naši pradedje in v katerih se zrcali značaj in čud našega naroda. Marsikaj v teh starih navadah ima svoj globok pomen, bodisi, da se kaže v njih naša davna zgodovina ali pa tudi globoka vernost naših dedov.

Tako je n. pr. zažiganje ognja ob kresu zgodovinskega pomena. Sicer s to navado slavimo tudi pomlad, toda kresovi so našemu narodu predvsem spomin na tiste žalostne čase, ko je sosed opozarjal oddaljenejše sosede na najhujšo nevarnost, na prihod krutega Turčina.

Priče naše nekdanje lepe družabnoti in vzajemne pomoči so bili po vaseh običaji, ko so skupno meli lan, proso, ličkali in robkali koruzo ko se je tudi po pol vasi zbralo, zlasti mladina, da je bilo delo prej opravljeno. Posebno lepi so bili večeri na preji, kjer ni manjkalo veselega petja a tudi ne pripovedovanja domačih pravljic in legend.

Veseli značaj Slovencev se zrcali o pustu, kakor v sežiganju pusta, žaganju ,babe', obhodu maškar. Vse te običaje so pa nekdaj znali tudi res praznovati, da so se zavedali razlike med pustom in postom. Danes so se te navade spremenile v razuzdano divjanje, med pustom in postom ne pozna več razlike ne mesto ne vas.

Lepi so bili običaji ob poroki, ki so imeli namen pokazati, kako pomemben korak napravita ženin in nevesta, ko si ustanavljata novo družino. Slovesno snubljenje, vabljenje v svate, vesela vožnja ovenčane nevestine bale, prihod svatov na dom po nevesto, kjer se ona vpričo vseh še enkrat poslovi od staršev in se jim zahvali za izkazane dobrote itd. Večina teh lepih navad se danes že opušča. Za ženina in nevesto je dan poroke kakor vsak drugi dan, ali pa se izrodi v grdo pijančevanje. Prav tako pri »fantovski zapori«, kadar gre nevesta v drugo vas.

Največ naših običajev je v zvezi z verskimi prazniki, kakor kolednice ob Novem letu, strašenje Boga z ragljami na Veliki teden, sekanje pirhov o Veliki noči, peka velikonočnih kruhkov in še mnogo drugega.

Naš narod je poznal nekdaj tudi lepše zabave, kakor jih pozna danes. Tako je bilo v navadi petje naših domačih pesmi, lepi so bili domači plesi zunaj na prostem pod košatimi lipami, ob belem dnevu in ob prisotnosti vse vasi. Ti plesi so se ohranili med Slovenci le še v Belokrajini. Prav je, da se mladina poveseli, a koliko lepši in nenevarnejši so bili tudi plesi, kot je danes tisto skrivno uhajanje v gostilno, kjer se pari ob godbi hreščeče harmonike v zakajenih prostorih in med razuzdanim pijančevanjem divje vrte. Namesto narodnih pesmi pa popevajo poulične, dvoumne ali celo naravnost nesramne popevke.

Ali ne bi bilo dobro, našo mladino zopet naučiti takih narodnih plesov in narodnih pesmi ter jim vliti stud do tistega divjega veseljačenja in razgrajanja po gostilnah, kjer je že marsikatero deklo izgubila svojo poštenost in marsikateri mladenič celo svoje življenje.

Omeniti moram še našo narodno nošo, ki se vse preveč opušča. Kako slikovite so bile slovenske narodne noše, kako krasna je peča, res pristno slovensko žensko pokrivalo. Res, da je nabava narodne noše kaj draga reč za marsikatero žensko, a zato tudi drži za celo življenje. Kaj so napram njej cunjaste obleke iz svile, v katerih hočejo kmetska dekleta posnemati mestne gospodične. Tudi moški so se držali prej bolj domačega platna, dokler niso tovarniški izdelki izpodrinili kolovrata. Morda bomo zdaj po vojni spet morali seči po njem, kar bi bilo zelo prav.

Tudi pohištvo in vezenine so lahko okrašene z našimi narodnimi okraski, z nageljni in srci. Vsak narod se postavlja s svojimi ročnimi izdelki, zakaj bi se tudi mi ne, saj nismo v tem oziru med zadnjimi.

Na naših oknih pa naj zopet cveto naše narodne cvetice, nagelj, roženkravt in rožmarin, brez katerih naša dekleta nekoč niso povezovala šopkov in brez katerih nekdaj ni šel fant k naboru.

Nazaj k našim narodnim navadam, nazaj k narodni pesmi, k narodni noši, pa tudi nazaj k naši nekdanji domači vzajemnosti in globoki vernosti.

Voltaireov značaj

Tisti, ki bi radi Evropo videli, kot združene države Evrope, se zavzemajo tudi, da bi po zgledu amerikancev gradili mit o "founding fathers" takšne Evrope. In najbrž se v njihovih glavah mnogokrat pojavi ime François-Marie Arouet Voltaire. Vsak tradicionalist pa mora nujno nasprotovati mitosom ameriške in francoske revolucije, zato tu pokažemo na kratko besedilo iz leta 1898, ki obravnava Voltairevo pokvarjenost

Voltaireov značaj

   
Letos je izdal M. Nourrisson velezanimivo delo o Voltaireju, [Voltaire et le Voltairianisme, par M. Nourrisson, de 1' Institut: Paris, chez M. Lethiellcux.] ki s popolno objektivnostjo opisuje značaj in delovanje te žalostne osebe. Za zgled, kako nesramen lažnivec je bil Voltaire, navajamo njegovo pismo, ki je je pisal dne 7. septembra 1764 d’ Alembertu. Nekaj prej je izdal Voltaire brez podpisa Dictionnaire philosophique, v katerem je z nepopisno surovostjo napadal krščanstvo. V javnosti se je brž izvedelo, kdo je pisatelj. Voltaire se je pa zbal sodišča in zato je jel legati, kar se je dalo. V imenovanem pismu pravi:

„Bral sem ta hudičevi slovnik; zgrozil sem se nad njim kakor vi, toda vrhunec žalosti je zame to, da je nekaj kristjanov tako nevrednih tega lepega imena, da sumijo mene, češ da sem jaz pisatelj tega tako protikrščanskega dela. Rotim vas, da mi verjamete, da nimam ž njim nobene zveze. Najvišji usluga, ki bi jo mi mogli storiti, je ta, da zatrjujete, tako vam deleža v nebesih, da jaz nimam nobene zveze s tem peklenskim delom. Milo vas prosim, da me obvestite, da delo prekličem v vseh javnih listih s svojo navadno odkritostjo in nedolžnostjo.“

Z ravno tisto predrznostjo se je hlinil Voltaire, kjerkoli mu je kazalo: kralju, Pompadourici, Frideriku II. Bogoskrunsko je prejemal sv. zakramente iz ravno tako podlih namenov. Med prijatelji se je norčeval iz tega, rekoč: „Vprašujete me, zakaj imam jezuita v sebi; jaz bi rad imel dva, in če mi nagaja, grem po dvakrat na dan k obhajilu, ker nočem biti mučenik pri svojih letih. Dragi moji, ko bi imel stotisoč mož, bi že vedel, kaj naj storim, a jih nimam; zato pojdem o veliki noči k obhajilu. Kralj hoče, da se izvršujejo krščanske dolžnosti."

Da bi si pridobil starega škofa v Mirepoix-u — Boyer-a in bil z njegovo pomočjo vzprejet v akademijo, mu je pisal:

„Pred Bogom, ki me sliši, lahko rečem, da sem dober državljan in resničen katoličan in samo zato pravim to, ker sem bil tak vedno v srcu.“

Nekemu drugemu akademiku-duhovniku, je dejal: „Kako bi ne ljubil religije, katero sem tolikrat proslavljal? — Od svoje mladosti sem imel vedno mržnjo nad tistimi lahkimi umazanostmi, nad nespodobnostmi okrašenimi z rimami, ki ugajajo zavoljo svojega predmeta nebrzdani mladini.“ Ko je tako govoril, je Voltaire že 10 let spisoval svoje ostudno umazano pesniško delo — La Pucelle.

Voltaire je bil tudi grd značaj do svoje domovine. Frideriku II. se je sladkal in ga unemal, naj pribori Prusiji Lotaringijo; ta ga je pa hvalil, „ker je tako dober Prus.“ Oblatil je orleansko Ivano d’ Arc in o Francoski se je izjavil: „V resnici na moč sovražim to Francosko.“ Francozi so mu postavili spomenike v Parizu. Zakaj? Voltaire je sovražil tudi ljudstvo, češ da je ljudstvo „kanalja, ki mora vedno ostati kanalja“ (le canaille, qui doit rester toujours canaille.“). Treba je, „da so orli in sove, slavci in krastače.“

Tak je bil prvoboritelj, svobodne misli na Francoskem.

Dr. K., 1898

Ko se ne zakolje pravih svetih krav

Ob zadnjem "burjenju duhov", ki jih je sprožil Roman Leljak s senzacionalistično napovedjo svoje nove knjige, ki jo je iz "Speča UDBA 2" preimenoval v "Špiclji UDBE", in je napovedal, da je v njej mogoče najti tudi dr. Antona Drobniča in prof. Justina Stanovnika, smo videli veliko odzivov. A najbolj dolg in neposreden je prišel s strani Sebastjana Erlaha, ki se s svojim stilom pisanja skuša utrditi na komentatorskem polu, kot komentator brez dlake na jeziku, ki se ne boji tabujev itd. Njegov odziv je bil uperjen zoper dr. Drobniča in v podporo Leljaku, in je torej poln napak.

V svojem članku z naslovom "Zakoljimo svete krave" začne najprej z idejo, da je nuja, da se svete krave zakoljejo. To njegovo tezo pa podpirata Mićo Mrkaić in nihče drug, kot Nietzsche. Že samo ta filozofska teza ima tako usodne zaključke, da se zavedamo, da Erlah sam ni te misli vzel resno, temveč jo je v duhu svojega razmišljanja ob dr. Drobniču, zgolj uporabil kot prikladno orodje, da svoje neutemeljene teze utemelji. Seveda bi še vzeli Erlaha resno v njegovih ničejanskih zahtevah po nenehnem uničevanju malikov, vkolikor ne bi iz njegovih besedil vel tudi duh katolištva, še več, če ne bi katolištva goreče zagovarjal. Seveda ima Erlah veliko težav z Nietzschejem. Zdi se, da je njegov najljubši filozof in ga hoče zato na vsak način spraviti v matrico katoliške misli. Na koncu Nietzschejeva misel postane ena sama krščanska alegorija. A ker se s tem, na tem mestu ne bomo ukvarjali, pustimo to ob strani in dopuščajmo, da je to morda upravičeno, četudi po drugi strani vemo, da je spoštovani Erlah na nekdanjem forumu RKC, zavračal da bi Nietzsche kadarkoli govoril o "smrti Boga" (kar je, mimogrede tesno povezano prav z idejo o uničevanju malikov, torej svetih krav).

Raje se podajmo v njegove bolj konkretne misli in trditve, ki pač ne morejo biti predmet filozofskega relativizma in primerjalne književnosti. Oglejmo si njegovo prvo tezo.
 

Eden izmed redkih nosilcev takšne drže danes je Roman Leljak, ki pogumno orje ledino v tem, kar si do sedaj nihče ni upal oz. nikomur ni bilo v interesu – razkrivanje imen sodelavcev zločinske organizacije, imenovane Udba, poleg tega pa je s svojim društvom uspešen tudi v prizadevanju, da se krivice narejene med in po drugi svetovni vojni poravnajo in da bi še živeče zločince privedel pred roko pravice. Tega do zdaj na primer nista uspela ne Jože Dežman, ki je, kakor beremo v najnovejšem Zborniku župnije Stara Loka, kjer je sicer samo opisno naveden, bil tisti, ki je stvari okoli tega celo zaviral, prav tako pa kaj takšnega ni uspelo Jožetu Možini s svojimi Pričevalci. Skratka, vsi sicer govorijo o žrtvah vojnih in povojnih pobojev ter udbaških umorov, vendar je do sedaj le Leljak uspel zadeve spraviti v pogon tudi znotraj kolesa pravice, medtem, ko so rezultati ostalih jalovi.

   
Tu avtor napačno pripisuje neko nalogo oz. poslanstvo določenih ljudi, ki te naloge ali poslanstva nimajo. Vzemimo Možino. On z ustvarjanjem oddaje "Pričevalci" direktno ne preganja komunističnih zločincev, ker to ni niti poslanstvo te oddaje, niti ni njena ali Možinova naloga. Že sama zasnova oddaje Pričevalci se razlikuje od Leljakovega dela. Medtem, ko Možina daje platformo ljudem, ki so živeli v določenih zgodovinskih obdobjih in so se jih ta obdobja dotaknila v precejšnji meri, pa Leljak raziskuje arhive in išče dokumente. To sta dve različnih poslanstev. In to, da se Možina ukvarja z žrtvami komunizma, ne pomeni, da je na njemu, da išče tudi storilce. Velika razlika je tudi v tem, da se Leljak veliko bolj ukvarja z dokumenti, ki se tičejo komunistične države, torej dejanske formalne državne strukture, o kateri obstaja veliko več dokumentov, kot pa o "gverilskem genocidu", ki so ga izvedli partizani po vojni. Zato sta to dve različni kategoriji. Leljak, za katerega Erlah pravi, da je spravil kolesje v pogon, tudi ni uspel kakorkoli spraviti v pogon neke sodne preiskave ali česa podobnega, ki bi se tikalo direktno povojnih masakrov na slovenskih tleh. In s tem ne napadam Leljaka, ker vem, da je kaj takega v takšni državni strukturi, kot jo imamo sedaj, praktično in, na tem vztrajam, tudi teoretično nemogoče.

Enako vprašanje se tu lahko postavi tudi nekdanjemu vrhovnemu državnemu tožilcu in nekdanjemu predsedniku Nove slovenske zaveze Antonu Drobniču, ker kot vrhovni državni tožilec in predsednik Nove slovenske zaveze ni pokazal vidnih rezultatov v smeri urejanja vojnih in povojnih zločinov, katerih žrtev je bil sicer tudi sam. Po navedbah virov, pa je tudi sam še ne tako dolgo nazaj, zavračal navdušene ljudi, ki bi pri odkrivanju udbaških zločinov radi pomagali preko Nove slovenske zaveze. Kar je bilo nekaterim znano že dolgo, pa se je v teh dneh potrdilo in bilo obelodanjeno tudi tistim, ki tega do sedaj niso videli. Namreč v dveh intervjujih je Leljak, pred izzidom nove knjige, ki že močno buri duhove in nosi naslov Špiclji udbe razkril, da je tudi Drobnič, sicer nekdanji domobranec, kar dvakrat podpisal dokument sodelovanja z udbo. 

Tu Erlah zopet nekako zmeša meglo, da bi dal svojim "obtožbam" težo. Namreč, ko trdi, da mu neki skrivnostni viri zagotavljajo, da je dr. Drobnič zavračal ljudi, ki so želeli v okviru NSZ pomagati pri odkrivanju "udbaških zločinov", zopet naredi identično napako, kot jo je storil v prejšnjem odstavku. Prvič, avtor očitno ne pozna ustanovnega statuta NSZ in ne pozna narave in poslanstva NSZ. NSZ je društvo domobrancev in njihovih sorodnikov, ter simaptizerjev, ki je po težkih birokratskih bojih ob rojstvu slovenske "osamosvojene" države komaj dobilo pristanek za ustanovitev društva. Njeno poslanstvo, ki je bilo sprva malce bolj entuziastično, je na koncu postalo predvsem fokusirano na cilj pravne pomoči domobrancem in njihovim družinam ter postavitve spominskih obeležij (farnih spominskih plošč) domobrancem in drugim kontra-revolucionarjem. Vendar pa obenem nudi tudi platformo za čim bolj jasno in načelno obravnavanje kontrarevolucije in revolucije, predvsem preko glasila Zaveza, društvenega glasila "Mi med seboj" in preko društvenih srečanj, govorov, itd. V tem sta se predvsem odlikovala prof. Stanovnik, ki  predstavlja bolj intelektualno plat, ko išče odgovore na najgloblja moralna in etična vprašanja, ter dr. Drobnič, ki se loteva bolj pravnih, včasih pa tudi načelnih in s tem tudi najbolj radikalno družbenih vprašanj. Če bi avtor v življenju zares prebral kakšno besedilo dr. Drobniča ali poslušal kak njegov govor na društvenih srečanjih ali spominskih slovesnostih, bi malo bolj cenil njegov doprinos k vprašanjem, ki se najgloblje tičejo našega naroda in njegove protikomunistične reakcije. Torej skratka, kar se tiče druge točke, NSZ ni društvo, ki bi imelo za poslanstvo raziskovanje "udbaških zločinov", njeno poslanstvo je v prvi vrsti torej nudenje neke strukture za vse nekdanje domobrance in njihove družine. Povedano drugače, v prvi vrsti NSZ zanimajo vprašanja v odnosu revolucija - kontrarevolucija.

Omenimo, da v novi knjigi Leljak, po njegovih besedah, izdaja zgolj sezname sodelavcev udbe, pri čemer se ne ukvarja s tem, kakšne razloge je kdo imel za sodelovanje. Gre torej za nekakšen sintaktični vidik seznama, ki ne posega v polje semantičnega. Leljak je s tem, ko je obelodanil Drobniča, alias po udbovsko Maksa Pipana, dregnil v pravo sršenje gnezdo ljubiteljev svetih krav oz. malikov in tako čez noč postal državni sovražnik številka ena.

Tu je zopet vidna napaka. Če bi Leljak res le iskal dokumente, jih zbral in predstavil javnosti preko svojih knjig, potem prvič, ne bi senzacionalistično izločil dr. Drobniča in prof. Stanovnika, že pred izdajo knjige, in drugič, ne bi napadal dr. Drobniča in prof. Stanovnika s serijo tvitov, v katerih je slikal domneven kontrast med njima in nekimi drugimi osebnostmi. Torej ni šlo za enostavno "neukvarjanje" z osebami iz seznamov, niti ni šlo, kakor pravi Leljak za "gledanje z levim in desnim očesom".

 

Austin pravi, da so stavki, ki so hkrati govorjenje in dejanje, da so tudi konstativni stavki izraz naše dejavnosti, to pa spada v drugo od treh ravni jezika, ki jih razločuje Austin, in sicer to imenuje ilokucijsko dejanje, ki sestoji iz sile izgovorjenega stavka, kamor spadajo npr. stava, obljuba, izjava, domneva, zaprisega… V našem primeru to pomeni, da je že sama Drobničeva izjava, obljuba in zaprisega, ki jo je lastnoročno napisal in podpisal – tu je tednik Demokracija na spletni strani Drobniča ujela na laži, kajti Drobnič je v odzivu za Demokracijo trdno stal na stališču, da z udbo ni sodeloval, celo zadrl naj bi se dvema udbovcema, da ne bo sodeloval, nakar naj bi ga pustila oditi in naj ga udba od takrat dalje ne bi več povohala – izvršil hkrati s tem podpisom tudi že dejanje sodelovanja z udbo, saj je govor hkrati tudi dejanje. 

Ta odstavek je gotovo najbolj zanimiv, saj skuša avtor z Austinovo teorijo govorjenih dejanj dokazati, da je dr. Drobnič sodeloval z UDBO že zato, ker je podpisal papir. Vendar si poglejmo bližje to Austinovo teorijo. Po Austinu so govorjena dejanja tista, s katerim nekaj opravimo, npr. župnik krščuje otroka in reče: "Jaz te krščujem, kot Sebastjana". S tem govornim dejanjem je nekaj opravil, naredil. Krstil je otroka kot Sebastjana. Po definiciji so torej te povedi: "Slovnično gledano pravilne, a jim je težko prirediti resničnostno vrednost" oz.  performativni izraz je "izjava in slovnično bi bila uvrščena kot izjava, ki ni nesmiselna, a hkrati ni resnična ali neresnična." S tem, ko kdo tako izjavo izreče, zanj pravimo, da nekaj "počne". Torej Erlah tu nalašč zlorabi Austinovo teorijo za nekaj, kar ta sploh ni. Človek, ki izgovori takšno izjavo, sicer nekaj opravi, naredi, a to ne pomeni, da je to njegovo "govorno opravilo" kakorkoli de-facto sodelovanje z UDBO.

A kar je še pomembneje, Erlah tudi zamolči segment Austinove teorije, ki govori o (ne)posrečenosti performativnih izjav. Med temi neposrečenostmi, pa najdemo tudi naslednje: neposrečenost kot neiskrenost, neposrečenost kot nesporazum, neposrečenost pod prisilo. Pod slednjo pa smatramo torej: "če smo pod prisilo, nismo odgovorni za svoja dejanja, tudi če so govorna dejanja. Zato je vsaka oblika ne-odgovornosti lahko poimenovana kot neposrečenost". Ne le, da je Erlahovo dokazovanje, da dr. Drobničev podpis ni bil le podpis, temveč da je bilo to govorno dejanje, zelo dlakocepsko in dokaj neokusno, temveč je tudi docela nepravilno. Samo performativno izjavo pač ne moremo smatrati kot resnično ali neresnično samo po sebi, temveč ta resničnost pride šele potem, ko presojamo ali je oseba delovala v skladu z njo. Sploh pa imajo takšna govorna dejanja poseben intimen status, ki ga je praktično nemogoče presojati, in ko Austin to imenuje "govorna dejanja", s tem ne meni, da so na istem rangu kot dejanja sama, temveč le želi izraziti njihovo drugačno naravo, ki se razlikuje od narave "izjav" (to vprašanje sicer zelo široko, a menim, da zadošča toliko).

Ko Erlah nadalje ponuja protiargumente, zoper argument prisile, ne navaja neposrečenosti v oziru na samo Austinovo teorijo, zato pravim, da ta segment zamolči, temveč protiargumente imenuje kot "moralni, pravni, religiozni". A kot rečeno, se tega ne dotika skozi Austinovo teorijo in tako postane vprašljivo, ali more sploh postavljati te kategorije "govornemu dejanju", ki v resnici ni zares "dejanje", kot ga umevamo v resničnosti, saj npr. kot smo videli zgoraj, po Austinu, pri njem ne moremo govoriti o resničnosti ali neresničnosti. Dejanje kot tako, pa ima to dimenzijo, če presojamo že npr. ali se je dejanje zgodilo ali se ni zgodilo. Človek nekaj naredi in v tem ni prostora za dvom. Če ne naredi, potem dejanja ni, in zopet ni prostora za dvom. Če pa pustimo popolnoma ob strani Austinovo teorijo v katero se je avtor po nepotrebnem zapletal in se osredotočimo na samo vprašanje podpisa kot takšnega, potem vidimo, da Erlah ne govori zares iskreno, ko pred dr. Drobniča postavlja omenjene proti-argumente.

Kot smo torej videli, avtor ni dokazal, da je domnevna dr. Drobničeva izjava oz. podpis zares dejanje kot takšno in na to moramo biti pozorni, ko presojamo njegove protiargumente v oziru na prisilo. Dr. Drobnič (domnevajmo zaradi razprave same, da je podpisal), je pod prisilo podpisal nek dokument oz. je spisal ta dokument. Če smatramo to, kot performativni izraz oz. govorno dejanje, potem mu ne moremo pripisati resnične vrednosti, zaradi prisile, pa postane tak izraz, po Austinu samemu, neposrečeno, torej najbližje neresničnosti, kot lahko po tej teoriji gremo. Če pa smatramo njegov podpis kot faktično dejanje, ki se dejansko odvrti le v tistem specifičnem trenutku, potem zanj ne obvelja noben od treh avtorjevih protiargumentov. Saj noben od teh protiargumentov ne pride navzkriž z tako enostavnim dejanjem, kot je podpis neke listine, ki menda zgolj izkazuje pripravljenost. Če je šlo za performativni izraz, potem je neposrečen, prvič, ker je najbrž neiskren in drugič, ker je pod prisilo. Če pa je šlo le za dejanje kot takšno, potem ni bilo ne moralno, ne etično sporno. Nemogoče je primerjati torej vprašanje podpisa neke listine o pripravljenosti za sodelovanje z npr. odpovedjo svoji veri ali čaščenjem nekega malika. Primerjava dr. Drobniča s prvimi kristjani je neustrezna, ker se gre za dve popolnoma različni zadevi. Pri prvi gre za izolirano dejanje podpisa listine pod prisilo, pri drugi pa gre za dejanja, ki posegajo v celotno človekovo bistvo. In če pri drugi vztrajamo na moralnih standardih, ki človeka ne odvezujejo, da deluje pod prisilo, v drugem dejanju teh standardov ne moremo aplicirati na tako enostavno in v resnici prisiljeno in neiskreno dejanje, kot je podpis neke listine, ki nima nobenih posledic, ki bi izhajale le iz tega izoliranega dejanja samega. Tu Erlah nalašč napačno hlini neko pravičniškost, ki se ne ozira niti na najbolj osnovno vprašanje konteksta.

Zato nikakor ni na mestu, da se sklicuje na "pravno" vprašanje in vleče vzporednico med dr. Drobničevim podpisom in nacističnimi zločini. V primeru povojnih sodišč nemškim nacistom je bil zanemarjen vidik prisile oz. podrejenosti ali delovanjem pod ukazom, zaradi veličine zločina. Če bi na takšno sodišče prišel dr. Drobnič, ker bi se mu očitalo podpis neke listine pod prisilo, bi sodba gotovo ne bila ista. Tudi moralni "protiargument" nima nobene teže, ker tu zares ne moremo govoriti o kakršnikoli moralni posledici, ki se ne bi tikala dr. Drobniča zgolj na zelo intimen način, pa še to zgolj zelo površno. Govoriti o kakršnikoli moralnosti je pač brezpredmetno toliko časa, dokler se ne dokaže, da je dr. Drobnič dejansko sodeloval z UDBO in ne le podpisoval papirje (pod prisilo) o pripravljenosti.  To kar pred nas postavljata Leljak in Erlah, ko kažeta, da je ta in ta rekel, da gre rajši v smrt, kot da sodeluje z UDBO, pač zanemarja, da bi gotovo nekaj istega rekel tudi dr. Drobnič, ko bi bil siljen v konkretno moralno-sporno dejanje, ki ne bi vključevalo le moralno-praktično indiferentnega podpisovanja listine (pod prisilo).  Za religiozen protiargument velja podobno, kot za moralnega. Ta podpis nikakor ni vplival na sleherno dr. Drobničevo prepričanje ali delovanje. Iz religioznega vidika gre za povsem indiferentno dejanje.

Zanimiv paradoks pri vsem tem, posebej še pri zaključni zahtevi po razbijanju malikov, je pa v tem, da spoštovani Erlah sam ne uničuje tistih malikov, ki ne le da bi jih moral, temveč sploh so maliki oz. svete krave. Vzemimo torej trditev, da je dr. Drobnič sveta krava, malik, ali kakorkoli že to imenujete. Torej komu je on malik? Kdo se zgrinja okrog njega, kdo ga neprestano sprašuje za svet, kdo neprestano deli njegove citate, pozlačene in uokvirjene v najsijajneše baročne okvirje? Nihče, ker dr. Drobnič ni sveta krava, ni malik. Njegove prodorne misli, s katerimi se ne more ponašati prav nihče v današnji Sloveniji, so mnogim v celoti neznane. Sam sem dokazal, da npr. je dr. Drobničevo pojasnilo domobranske prisege, mnogim povsem neznano, ker še vedno prisegajo na meglene in relativistične zapise dr. Griesser-Pečarjeve. Erlahov vzlik: zakoljimo svete krave, bi bil na mestu, če bi se dejansko spravil zaklat kakšno takšnih krav, ne pa, da za sveto kravo ožigosa dr. Drobniča, katerega medijski domet ne sega veliko dlje od roba revije Zaveza. Že sama predpostavka, na kateri Erlah gradi je torej napačna. In zakaj je napačna? Zato, ker si bodisi ne upa spoprijeti z resničnimi svetimi kravami, maliki, ki jih sam tako časti in jim brez prestanka izkazuje svojo brezpogojno vdanost, bodisi pa v dr. Drobniču vidi sveto kravo, ker ga moti domobranska ideja, ker ga moti, da je naša družba globoko zakoreninjena ob vprašanju revolucija - kontrarevolucija, in on v tem vprašanju vidi prepreko, da bi mogel graditi svojo idealno družbo, ki bo temeljila na katolištvu in ničejanstvu! Torej, na liberalnem katolištvu, ki je "vroče" le ob najbolj banalnih političnih in gospodarskih vprašanjih, v resnici pa je "mlačno" ob vprašanjih, ki segajo globoko v tradicijo slovenskega naroda.

V dr. Drobniču lahko vidi malika le ta, ki ga zares, in sicer pravilno, vidi kot radikalno nasprotni pol komunistični kontinuiteti ali njenem kontinuiranem disidentstvu, ki ima v resnici povsem iste bazične vrednote, kot jih ima sama. Maliki morajo pasti, da bi padli še zadnji ostanki resnične slovenske kontrarevolucije, da bi umrla z njo domobranska ideja v korist neki liberal-demokratski pro-zahodni ideji.

Če hoče avtor smrt malikov, zaklane svete krave, se mora spraviti s kladivom oz. peresom nad malike, ki to dejansko so. Šele, ko bo zmožen te malike uničevati in napadati s tisto gorečnostjo, o kakršni piše, mu bomo mogli pritrditi vsaj v iskrenosti njegovega koncepta. Dokler pa se teh malikov ne bo lotil, bodo njegove teze prazna slama, brez vsake intelektualne iskrenosti.



-NeoDomobranec

Znova o potujčevanju - Kaj so ljudje pisali pod nemško okupacijo 1944 - 2. del

Pred časom smo objavili prvi del iz enega od slovenskih "klerikalnih" časopisov, ki je v letu 1944, torej med nemško okupacijo prinesel članek z naslovom "Narodna zavednost". V njem z jasno besedo avtor poziva k narodni zavednosti, k ponosu na slovenski narod in slovensko besedo. Torej gre za nekaj drugega, kot dandanes učijo šole, od osnovne pa do fakultet.

Sedaj objavljamo še drugi del, ki nosi isti naslov: "Narodna zavednost", in je nadaljevanje prvega dela, oboje je bilo torej objavljeno v slovenskem časopisu v "okupirani" Sloveniji, na domobranski strani, leta 1944. Prijetno branje želim.

Narodna zavednost [2. del]

 
Narodno zavednost moramo otroku privzgojiti že v najranejši mladosti, ko je najbolj dovzeten za čustva. Ta zavednost naj se predvsem pokaže v:

1) ljubezni do materinega jezika,
 
2) ljubezen do rodne grude,
 
3) spoštovanja do domačih šeg in običajev.

Ljubezen do materinega jezika.

  
Tujci, ki prihajajo k nam so nas morali šele opozoriti na lepoto in blagoglasnost naše slovenske besede. Mi, ki jo vsak dan slišimo, jo vse premalo cenimo, drugače je ne bi nadomeščali z raznimi spačenkami, to je, z besedami, ki smo jih pobrali iz kdove katerega jezika in jih prikrojili po svoje. Teh spačenk pri nas kar mrgoli in marsikatera gospodinja in mati niti ne ve, kako bi v pravilni slovenščini imenovala najnavadnejše predmete, ki jih ima okoli sebe. Vzemimo izraze: talar, šefla, rena, gvant, gmah, uštimati in druge, ki jih ob vsaki priliki slišimo. Ali se ne glasi veliko lepše: krožnik, zajemalka, pokrovka, obleka mir, urediti, to vse so pravi slovenski izrazi namesto prejšnjih naštetih spačenk. Vsaj če imamo otroke, pazimo, da jih bomo naučili imenovati vsak predmet s pristno domačo besedo.

Razen spačenk imamo tako radi tuje visokodoneče besede, čeprav dostikrat niti njih pomena ne vemo in se samo osmešimo, ko jih izgovarjamo. Priprost človek, ki je bil recimo nekaj mesecev v tujini ali v večjem - mestu, se že baha s takimi besedami ko pride domov, samo da tako pokaže, da je več od drugih. Značilno za nas je tudi to, da če pride en sam tujec v družbo desetih ali več Slovencev, bodo že vsi govorili v njegovem jeziku, pa čeprav bi tujec že toliko znal slovensko, da bi se lahko v našem jeziku sporazumeli z njim. To smo lahko opazili ob raznih prireditvah, ko so k nam prihajali Srbi, Hrvati ter Čehi in Poljaki.

Ne škodovalo bi nam malo več ponosa! Že otrok naj se zaveda, da tudi domača beseda nekaj velja. Saj imamo toliko prelepih narodnih pesmi, ki nam jih marsikak drug narod zavida, imamo domače pisatelje in pesnike, ki so priborili slovenski besedi tisto mesto, ki ji pripada. Naj bi v nobeni še tako revni hiši ne manjkalo slovenskih knjig, ki so jih spisali naši največji pesniki in pisatelji. Imena, kakor Prešern, Gregorčič, Zupančič ter Cankar, Finžgar, Pregelj, ne bi smeli biti nobenemu Slovencu tuja. Slovenska knjiga, delo priznanega slovenskega pisatelja bi morala biti za otroka najlepše darilo.

S tem pa še ni rečeno, da ne bi smeli upoštevati tujih jezikov. Saj celo naš pregovor pravi: Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš«. A nekaj drugega je, naučiti se tujega jezika popolnoma, kakor pa rabiti le nekaj tujih besedi in z njimi kvariti lasten, materin jezik. Če znamo tuje jezike in se sporazumevamo s tujci v njih lastnem jeziku, jih lahko tudi opozarjamo na našo lepo govorico, na naše običaje, a ne da se jih sramujemo pred njim.

Ljubezen do rodne grude

Znan Slovenec iz ljubljanske okolice je prišel iz Zagreba, kjer je dalje časa živel in že se je brž obregnil na ljubljanskem kolodvoru: »Kaj boste Slovenci z Vašo majhno Ljubljano. Vse je tako ozko, majhno, vaši tramvajski vozovi so prave škatlje napram zagrebškim. Iz sredine mesta napraviš le nekaj korakov pa si že med samimi kočami...«

Ni se zavedel, da smeši le sam sebe. Res, ne moremo se meriti z drugimi narodi, ki imajo glavna mesta z milijoni prebivalcev in tisoči in tisoči prelepih palač, a kar imamo je zares tudi naše in od nas je odvisno, kako se bomo kot narod razvili, kako bomo z umnim in pridnim gospodarstvom ohranili in razširili to, kar nam pripada.

Kako žalostno je, ko domači ljudje prodajajo svojo zemljo tujcu samo zato, ker jo je pripravljen dražje plačati kot domač človek. Koliko naših posestev je po nepotrebnem ali po zvijači prišlo v roke tujcev. Naše geslo bi moralo biti: domača zemlja le domačemu človeku. Tujec nam je vedno lahko le drag gost, a ne more postati med nami domačin.

Nauči zato otroka že zgodaj opazovati lepo domačo zemljo. Pelji ga na planine, naj se razgleda in navžije domače lepote, da jo ne bo nikdar pozabil. Daj mu urediti dom kar najbolj prijetno, da ne bo brez potrebe bežal iz njega. Tudi v najpreprostejši koči se da s pomočjo vode, svežega zraka, sonca, nekaj cvetic in z obilo dobre volje in ljubezni urediti dom, kamor se bo otrok rad zatekel, tudi če ga bo v poznejših let ih usoda zanesla med tuje ljudi.

Ali na desni res ni prostora za novo stranko?

Ob nedavnih špekulacijah, da bi Aleš Primc mogel ustanoviti novo desno stranko, se je od nekje oglasila predvsem zaskrbljenost. Ta se pojavi vedno, kadar kdo vsaj teoretično predlaga novo stranko na desnici. Če taki ideji, goreče ne nasprotuje ena obstoječa stranka z desne, ji pa druga. Na spletnem mediju Domovina, je Rok Čakš, vso svojo zaskrbljenost ob zadnjem porajanju nove stranke združil v članek z naslovom: "Tri zmote o novi stranki pod vodstvom Aleša Primca." Ta članek nam more služiti kot delo, ob katerem lahko izrazimo svojo kritiko do desnega političnega prostora v oziru na politične stranke.

Čakš, kot rečeno v strahu pred novo desno stranko poda tri argumente zoper nastanek nove stranke, četudi jih zavija v videz treh zmot, ki jih menda argumentirano razkriva. Ti trije argumenti so: 1) na desnem političnem polu ni prostora za novo stranko, 2) glasovi proti družinskemu zakoniku niso bili glasovi za Primca in 3) nova stranka, ne bo pomagaladesnici, temveč jo bo ošibila.

Zanimivo je, da avtor trdi, da na desnem polu ni prostora za novo desno stranko, četudi na koncu priporoča novo liberalno stranko, ki bi bila neka izboljšava poginule Državljanske liste. V tem pa se kaže glavna srž Čakševega nerazumevanja desnice. Strinjam se, da na desni strani ni prostora še za eno stranko, vkolikor bo ta stranka liberalna oz. neoliberalna. Kapitalistična desnica je pač zasedena od vrha do tal z najrazličnejšimi veleumi, ki so bolj žlahtni, kot si to sami mislijo. Tudi ravno propad Državljanske liste in stagnacija preostale desnice z SDS in NSi na čelu, kaže na zasičenost neo in klasično liberalne desnice. In če je Primcova stranka res nekaj podobnega že obstoječim strankam, ali pa je še celo bolj liberalna, potem se strinjam, da zanjo ni prostora in bo končala tako, kakor je končala Državljanska lista.

A to ne pomeni, da je zasičena in prenatrpana tudi celotna desnica. Že če vzamete, da je moderna politika res le v vprašanju odnosa do ekonomije in nič drugega, lahko kmalu uvidite, da je na desni strani prostor za katoliško socialno / solidaristično stranko, ki bo karseda nasprotna kapitalizmu in bo uveljavljala načela krščanske pravičnosti in solidarnosti po socialnih naukih Leona XIII. in Pija XI. Takšna stranka pa, torej po logiki politike kot ekonomskega podsistema, bi imela torej na voljo večji del volilnega telesa, saj bi k sebi privabila vse tiste, ki desnih strank ne volijo že zaradi njihovega kapitalizma in zagovarjanja najbolj iracionalnih evro-birokratskih kapric. Tu se torej ponuja že nova možnost. Evroskeptična desna stranka, ki bi ne delovala po kalupu obstoječih desnih strank, ki ena za drugo, sredi najhujšega volilnega boja doma, zagovarja mrzke ukrepe evropskih aparatur s tem pa izgubljajo volilce iz nižjih razredov družbe.

Desnica se že dlje časa neprestano ponuja ljudem, kot politična stran za srednji razred, za podjetnike, kot politična stran, ki bo vnesla v družbo tekmovalnost, kjer bodo sposobni, zmagovalci in nesposobni, poraženci. Ne bi dal roke v ogenj, da jo na koncu res volijo buržuji iz srednjega razreda, ker vem, da jo volijo ponavadi tisti, ki kapitalizma niti razumejo ne dobro. Zato bi bila nadvse koristna desna socialna stranka, ki bi jasno povedala, da noče imeti nič s kapitalisti in njihovim ekonomskim darvinizmom, ki neprestano zapada v protislovja. Tu je na desnici torej še prostor. Menim pa tudi, da smo Slovenci dovolj inteligentni, da znamo ločiti med kocbekaškim krščanskim socializmom in krščansko socialno politiko. Na to temo obstaja nebroj člankov in knjig. Tudi nasprotja med enim in drugim so prevelika, da bi še smel kdo trditi, da je kocebkaštvo kakorkoli avtentično katoliško, ali da je krekov krščanski socializem v kakršnemkoli skladju s Kocbekovim.

Da obstaja prostor na desni, je očitno tudi v tem, da nobena od obstoječih strank ne zagovarja resnično staroslovenskih družbenih nazorov. Obstoječa desnica, kot jo imamo sedaj, je, če je katoliška, liberalno katolištvo, kakršnega je napadel in porazil Mahnič. Tudi desnica je liberalna desnica. V njej ni sledu o sleherni družbeno-moralni reakciji, če že ne smemo govoriti o kakšni drugi. Vsi nazori obstoječe desnice so v skladu z liberalnimi nazori naše postkomunistične liberalne družbe, kar sama redno ponavlja, tudi kakor hvalo. In če nova stranka tudi tu ne misli ponuditi alternative v obliki pravih straoslovenskih nazorov, temelječih na absolutni resnici katoliškega nauka, potem je res, da zanjo ni prostora, a vkolikor se namerava nova stranka formirati, kot prava protiliberalna stranka, ima v teh negotovih časih, ki so negotovi, pa naj kdo reče, kar hoče, več možnosti, kot si misli. Ljudje so naveličani liberalnih paradoksov, ki ponujajo vedno nove in nove pretrese in kaos, ter se obračajo po politiki načelnosti, doslednosti, jasnosti.

Tu more nova stranka ponuditi nov obrazec. Politično gorečnost, ki ne bo svojih načel oblikovala glede na pričakovanja glede na volilno telo in ankete, temveč bo najprej ponudila svoj program, ki bo segel v korenine družbe in se od njega ne bo odmaknila niti za centimeter. Takšna politika more, predvsem v današnjih časih, ko zremo v podoben trend, pritegniti k sebi vse tiste, ki vidijo v liberalizmu in njegovih dogmah le neizgoiben konec.

Na desnici je prostor, vendar ta prostor ne sme zasesti stranka ekonomistov, ki iz politike delajo cirkus, niti ga ne sme zasesti stranka starih demokratov, ki v svoji "modrosti" prisegajo na neučinkovite politične vzorce. Zasesti ga mora stranka novih gorečnežev, ki bodo v politiki ustvarili kontrast med zadušljivo suhoparno politiko demokratarskih oportunistov in novo-staro politiko načelnosti, gorečnosti in jasnosti v vitalnosti nacionalizma in nravnosti.

Čakševe skrbi so odveč. Če pride nova stranka in ne naredi drugega kot s seboj pod parlamentarni prag potegne še katero od obstoječih strank, ne bo naredila nič več škode, kot če bi pustila desnico pri miru v njeni liberalno-kapitalistični stagnaciji.

Veliko časa in papirja se porabi po vsakih volitvah ob premišljevanju o tem, kaj je krivo, da se desnica ne premakne iz svojih procentov nikamor višje. In vedno se najde kakšen krivec, če ni to nova stranka, kakor je bila leta 2008, pa so "teme iz polpretekle zgodovine" ali pa kar kakšen menda neprikupen "lider". A nihče si noče in ne upa priznati, da je v resnici glavni krivec za stagnacijo desnice le kapitalizem in neustrašno branjenje evropskih aparatur in njihovih kapric. Nekje na neki fakulteti in v nekih pikrih kolumnah je prevladala dogma, da je desnica ali kapitalistična, ali pa je ni, v tem je tista prava, a žal za mnoge nevidna, žlahtnost desnice, v njeni obsojenosti na to, da je po svojem bistvu zgolj ekonomski proti-pol levici. Ta žlahtnost pa je mnogim v veselje.

-NeoDomobranec

Ustavite beli genocid!

Reciklaža rasno "realističnih" teorij

Da beli rasi grozi neizogiben konec ni novo opozorilo, je nekaj kar je v nacionalističnih krogih prisotno že dolgo časa. Rekel bi, da bi tej skrbi lahko sledili nazaj prav v začetke nacionalnih držav, s čimer se je pojavila razdrobljenost, ki jo je s seboj privlekel republikanizem. Tudi v tej obliki, v kateri se javlja posebej danes, ko gledamo zgodovinsko preseljevanje narodov v Evropo, to bistveno deželo začetkov in koncev, se ne pojavlja prvič. Vse kar danes širše govorijo mnogi na alternativni desnici in tudi tisti na obronkih, včasih pa tudi v jedru, mejnstrim desnice, so že dolgo prej govorili in v svojih obskurnih brošurah in propagandnih kanalih, govorili že skinheadi, avantgardni neonacionalisti, neonacionalsocialisti, neonacisti in tudi razni neofašisti, ki so svoj boj začeli utemeljevati izključno na narodu in rasi. To je seveda rezultiralo v tem, da so postali marginalni, neaktualni in smešni. V času velikih nakupovalnih središč imamo le dvoje vrst ljudi, one, ki imajo veliko denarja in jih ne more skrbeti nič realnega, otipljivega, temveč le njih osebni in družinski demoni, ter na drugi strani tiste, ki nimajo dovolj denarja in jih skrbi le, da bi imeli dovolj denarja, da bi mogli kupiti tisto, kar si želijo. Za raso v takšnih časih ni bilo posluha.

Raso in narod so tako mogli v njunem propadanju videti le tisti, ki so v najhujši bedi opazovali vztrajno spreminjanje urbanih okolij, ki so videli naraščanje etnično zaprtih skupnosti sredi mest, ki so naposled iz sebe dale kriminal in ustrahovanje. Iz tega so prišli "neonacisti", mladi skinheadi, ki so videli več kot so videli tisti buržuji v svojih čednih ulicah. Drugi, ki so tudi videli neizbežni propad bele rase, so bili avantgardni "nacionalsocialistični" teoretiki, ki so iz svojih notranjih vzgibov gradili nacionalistično alternativo ekonomsko-materialistični politiki, ki je gledala le številke, ne pa moralnih, etičnih in etničnih vprašanj. Gradili so alternativo politiki pitanosti.

A eni in drugi so bili obsojeni na neuspeh, z marginalnostjo so pač računali in ta jim je garantirala tudi neuspeh. Mladi neonacisti so gradili na ulični žilavosti, njihovi uvidi so bili plitvi in sad osebnih izkušenj, ankedot. "Teoretiki" pa so nacionalsocializem sprejemali le skozi vprašanje krvi, naroda in rase, s čimer so naredili več škode kot koristi vprašanjem nacionalsocializma. A tu ne razmišljamo o tem, kje so zgrešili prvi "neonacionalisti", temveč o tem, da teze, ki jih danes po družbenih omrežjih nabijajo tudi tisti zmerni "desničarji", konservativci in, paradoksalno, tudi proletarsko-levičarski "pan-nacionalisti", niso nekaj novega, nekaj kar bi postalo jasno, šele ob zadnjem preseljevanju narodov, temveč so nekaj globoko zakoreninjenega v neonacistično, neonacionalistično podsceno. In te teze, ki jih videvamo danes, so le reciklaža teh, tedaj skrajnih, nazorov.

A kar je pomembneje, poleg teh identičnih tez, smo dobili tudi identične paradokse, pavšalizacije in teoretične nedodelanosti. Vse kar beremo danes, smo lahko brali tudi pred desetimi leti, pa pred dvajsetimi itd. Beli rasi grozi uničenje, evropski civilizaciji grozi uničenje, bela rasa je najmanjša rasa na svetu, židje obvladujejo zahodne vlade, beli genocid v JAR, spreminjanje etničnih podob evropskih prestolnic, 14/88 - 14 besed za ohranitev bele rase. In dejansko upravičene skrbi, vendar niso ponudile nobene rešitve. Neprestano teoriziranje o večvrednosti bele rase ali nadpovprečne inteligentnosti evropskih narodov, ni dalo nobenega sadu, nič od teh bioloških, psiholoških in zgodovinskih dokazovanj o večvrednosti bele rase in evropske civilizacije napram drugim rasam, ni dalo slehernega sadu. Po dvajsetih, po desetih letih poslušamo znova iste razprave, znova ista dokazovanja, znova iste krike zaskrbljenosti: ustavite beli genocid! In kje je kakšen sad?

Še prej: Na kratko o Ameriškem paradoksu

Preden nadaljujemo pa se moramo za hip ustaviti ob ameriški situaciji in tokrat samo nahitro a vendar z vso jasnostjo povedati, da se mora vsak boj, ki ima za podlago ohranitev bele rase, obrniti proč od amerike in nikdar več pogledati nazaj. Ameriški beli supremacisti nimajo prav, niso nikdar imeli prav in ne bodo nikdar imeli prav. Njihov boj in njihove teze so zgrešene in napačne. Njihov boj za belo raso je neutemeljen in objesten boj, ki dela škodo evropskemu rasnemu realizmu in evropskemu zavzemanju za ohranjanje specifičnosti narodov in evropske bele rase. Njihov boj ne temelji na ničemer realnem, saj je vsa ameriška rasna teorija zgrajena na pesku kot hiša iz kart. Njihov boj jemlje legitimnost evropskemu boju, ker njihov boj ni legitimen. 

Medtem, ko se evropejci borimo za ohranjanje specifičnosti evropskih narodov in bele rase, se ameriški beli supremacisti za kaj takšnega ne morejo boriti, saj so umeten narod mešancev brez zgodovine na koloniziranem ozemlju. Njihov boj ne more imeti smisla in je nelegitimen. Iz tega razloga je vsako povezovanje z ameriškimi rasnimi realisti ali supremacisti, strel v koleno za evropski rasni realizem in boj za ohranitev etnične in kulturne specifičnosti evropskih narodov. Sedaj lahko nadaljujemo.

Rekli bi, dokazati, da Evropa izgublja svojo specifičnost, svoje bistvo, je prva naloga. Prvi korak je seznaniti bele ljudi zahoda, da se nekaj dogaja, da grozi uničenje njihove "vrste" oz. rase, torej tiste biološke danosti, ki jo posedujejo. Vendar ta prvi korak se odvija že vsaj dvajset let in vendar nobenih sadov. In vsakič znova, ko zaslišimo: "ustavite beli genocid" se zdi, kakor da ti, ki ga govorijo, menijo, da gre za nek svež, čisto nov uvid, ki mu ni para in da je ravno ta trenutek sedaj določen, da se ustavi "beli genocid".

Beli samomor

 
Vendar glavna težava niti ni v tem, da ti, ki s takšno skrbjo tulijo o propadanju zahoda in izginjanju bele rase in etnične specifičnosti evropskih narodov, ne vidijo da niso prve lastovke pomladi, temveč stare vreščeče vrane, niti ni težava v tem, da ne zmorejo ponuditi enega samega predloga rešitve, pa niti v tem, da smatrajo za središče svojega boja osvečanje ljudi skozi odurne slike pretepenih ljudi. Glavna težava je vendarle v tem, da so njihovi zaključki nepravilni in da je navajanje vzrokov za "beli genocid" nepravilno.

Vprašajmo se, kdo je kriv za beli genocid, o katerem govorijo ti "skrajni" in "alternativni" desničarji? In tu nastane problem. Odgovor je namreč evidenten in zato ga morajo ti znanilci belega genocida na vsak način zakrinkati ali pa preoblikovati. Zato je eden od odgovorov seveda: priseljevanje je krivo. Ta odgovor je tako nesmiseln, kot če bi na na vprašanje: kdo je ubil tega človeka, odgovorili pištola ga je ubila. In zato iščejo in razvijajo odgovor naprej. Seveda prej ali selj trčijo ob zid in odločiti se morajo, da bodisi za priseljevanje (torej to, kdo drži pištolo), okrivijo žide ali pa neko nedoločno skupino NWO, ki je neka mešanica prostozidarstva in požrešnih korporacij, a v bistvu na koncu priznajo, da imajo svoje prste vmes tudi židje. Manj nesmiseln odgovor je, da gre za direktno muslimansko invazijo, ki ima v sebi združeno muslimansko kolonialistično silo.

Katerikoli odgovor že izberete, ostaja vprašanje, kako se ta beli genocid vendarle vrši in kako je mogoče, da ga dopuščajo ljudje, ki so vendarle svobodni in menda celo svobodno volijo lastne vlade iz ljudi, na pristanek ljudi, za ljudi. Pravi desničar, posebno tisti alternativni, ki še ni tako alternativen, da bi zares obrnil hrbet mejnstrim desničarskim strankam, bo za kaj takšnega okrivil socialiste in levičarje. Oni so krivi, da prihaja do belega genocida, ker v Evropo spuščajo nenadzorovane valove imigrantov in muslimanskih teroristov. Vendar kaj je s takšnim odgovorom sploh rešil? Če so za to krivi levičarji, ki bi radi le povečali svojo volilno bazo, ali to ne pomeni, da so za beli genocid krivi belci? In če jemljemo genocid, kot nasilni akt nad določeno etnično ali rasno skupino v želji po eliminaciji te skupine, ali je potem oznaka "beli genocid" še ustrezna? Če belci sami ustvarjajo pogoje in dejavno prispevajo k genocidu nad belci, mar ne bi potemtakem morali zamenjati oznako genocid s "suicid"? Torej, mar ne bi morali govoriti o belemu samomoru? Mar ne bi morali namesto: ustavite beli genocid, kričati: ustavite beli samomor? Mar ne bi morali prijeti za roko belo raso in jo potegniti z mostu, namesto, da iščejo v sencah oblike fantomskega krivca, ki peha belo raso z mostu?

Morali bi! A če bi si to upali storiti in si priznati, da ni nikoli šlo za beli genocid, temveč za beli samomor, bi morali sprejeti še nekatere druge uvide, ki pa jih zavestno nočejo sprejeti, da si s tem ne bi nakopali lastne odgovornosti za ta "beli genocid". To pa si ne upajo, tako danes, kot si niso upali pred desetimi leti, pred dvajsetimi in v početkih postmodernega neonacionalizma. Krivda za beli genocid leži v beli rasi.

Teža spoznanj

 
Kateri pa so ti uvidi? Prvi uvid je gotovo ta, o katerem smo že govorili, torej, da so, kakorkoli že obračamo, za ta beli genocid, vseeno krivi belci sami, pa četudi bi res šlo za centraliziran in načrten genocid, ki bi ga v zakulisju usmerjala neka sila. To, da se belci tej sili ne uprejo, ne govori kaj dosti v prid temu, da je ta sila tako obskurna, temveč bolj kaže na to, da je bodisi ni, ali pa so belci pasivni in materialistični, ter da nimajo volje upreti se sili, ki streže po njihovem obstoju na dolgi rok. To je seveda verjetno in celo evidentno, a to že zopet potrjuje tezo, da ne gre za beli genocid, temveč za beli samomor. Belci imajo v rokah škarje in platno, kar se tiče njihovega lastnega obstoja in od njih samih je odvisno, kakšna bo politika.

Iz tega uvida sledi, da torej v resnici belce ogrožajo najbolj oni sami. In tu bi moralo priti do naslednjih uvidov. Beli samomor ali beli genocid, se ne bo ustavil tako, da bodo ljudje po družabnih omrežjih izdelovali heštege v prid beli rasi. Niti se ne bo ustavil tako, da bodo neprestano poveličevali belo raso in teorizirali o njeni večvrednosti in dosežkih, ki jih je dala. Ne bo ga ustavilo niti kričanje "ustavite beli genocid". Samo golo dejstvo, da je bela rasa dala veliko več kulturnih in znanstvenih dosežkov, ne bo ubranilo bele rase in čudežno ustavilo njenega propadanja.

Če bi bili ti t.i. rasni realisti zares iskreni v svojih teoriziranjih, bi prej ali slej priznali, da je za evropsko civilizacijo in belo raso neprimerno večja nevarnost kontracepcija, kakor pa horde in horde beguncev. A tega uvida oni ne zmorejo, ker si ne upajo govoriti modernemu človeku o tem. Ne upajo si zatrditi, da je bela rasa izbrala svoj konec, ko je legalizirala kontracepcijo. Ne upajo si priznati, da je bela rasa splezala na most, ko je legalizirala splav. Konec bele rase leži v njej sami.

Leži v njenem materializmu, v njenem materialističnem dojemanju sreče in v njeni pozitivistični naravnanosti na hipne užitke. Njen usodni konec je v tem, da terja neomejeno svobodo posameznika, kar vedno rezultira v paradoksih in protislovjih. Njen konec ni nastopil ob zadnji muslimanski invaziji, temveč je nastopil tedaj, ko se je v družbi porušil red, ko je začela izginjati vsaka morala, ko so absolutne dogme, zamenjale dogme družbenega soglasja in duha časa.

A vsi ti rasni realisti, rasni teoretiki, častilci krvi in beli supremacisti, ki s številkami in grafi dokazujejo večvrednost bele rase in njeno edinstvenost in vzvišenost, vendar niso sposobni teh najbolj osnovnih uvidov. Propad naroda, propad rase, se začne v družini. Začne se pri prokreaciji. Ker, če bi hoteli vsi ti glasni rasni realisti pristati na ta uvid, bi se morali soočiti tudi z vprašanjem svobode posameznika, vloge države in vloge Cerkve. A to so vprašanja, ki se dvigujejo iz golega materializma in odgovorov nanja, ni mogoče najti v krvi, v biologiji, v grafih in številkah. Lahko je govoriti "ustavite beli genocid", "židje so vsega krivi", "socialisti so vsega krivi", težje pa je dati jasen odgovor, kako ustaviti ta beli genocid, ta beli samomor.

Dokler bodo beli supremacisti in rasni realisti le ponavljali iste napake zgodnjih nacionalistov in rasnih realistov, ter se po nepotrebnem ukvarjali s špekulacijami o tem, kaj bi bilo, če bi krščanstva nikdar ne bilo in brali zmedene ničvredne filozofe nihilizma in pozitivizma, ne moremo pričakovati od njih ničesar plodovitega, ničesar kar bi dalo sad. Njihovo lajnanje o večvrednosti bele rase bo na koncu postalo nekaj identičnega neprestanemu zaklinjanju o večvrednosti antične grške kulture. Za seboj bo pustilo le spomenike svojega ego-megalomanizma, v resnici pa bo izbrisano iz obličja zemlje.

"Ti mišičasti farji radi govorijo o Grkih, in nobenemu izmed njihovih oboževalcev ne šine v glavo očitna misel, da je komaj kakšno drugo ljudstvo fizično izginilo tako brez sledu z obličja zemlje, kakor grško."

-Theodor Haecker

Globljih uvidov torej vsi ti, ki se danes oglašajo z recikliranimi tezami prvih rasnih ideologov, ali kasnejših marginalnih rasnih teoretikov, ne premorejo. Njihova teorija in njihove teze se končujejo tam, kjer še morejo koga napasti, ko pa zdrav razum terja od njih kakšen globlji uvid, ki krivdo ne pripisuje zunanjim faktorjem, se njihov domet ustavi. Na tem mestu se niti nismo spuščali še v vprašanje židovskega faktorja ali protikrščanske naravnananosti in psvedointelektualizma, ki je z njo povezan, niti se nismo spuščali v špekulativno severnjaško nepoganstvo ali špekulativno panslovansko neopoganstvo. Ta zapis naj služi bolj kot uvod v, morda še večdelno, razpravljanje o rasi. Posebej zato, ker je veliko teh tez, ki jih danes vehementno in s truščem nabijajo po raznih virtualnih zidovih in vratih, vendarle že preživetih in, kot rečeno, prežvečenih, ki niso dale nobenega sadu in so prazna slama, namenjena preusmeritvi frustracij propadajoče rase nekam drugam, nekam proč od realnih problemov in realnih simptomov.

Bolj kot kadarkoli poprej postaja vse večja verjetnost, da bo bela rasa, kot jo poznamo na zahodu, postala stvar preteklosti, da bo izginila v mešanju ras in bo počasi nekje ugasnila v redefinicijah. Četudi je to danes večja verjetnost, kot je bila že vsa desetletja, ko se je ta konec napovedoval, je vseeno morda še preuranjeno reči, da je prišel njen neizogiben konec. A kljub temu se kažejo znaki in simptomi, ki so se, četudi smo jih gledali že desetletja, sedaj pomnožili in poglobili. Dilema je le v tem, ali prihaja njen logični konec, kot plod izčrpanosti, pozitivistične skvarjenosti in materialistične naveličanosti, ali pa bi ta konec mogli nekdaj preprečiti in ga je morda še mogoče preprečiti.

Vendar dejstvo ostaja: noben dokaz o večvrednosti ali izjemnosti bele rase, ne bo preprečil njenega konca.

NeoDomobranec, 2016