Problem iskanja alternativ

Danes, ko se zdi, da se vse več ljudem "odpirajo oči" ali, da vse več ljudi požira "rdečo tableto", ter počasi izstopajo iz prevladujočega liberal-demokratskega mišljenja, pa se pojavlja problem, ki je za alternativo demokratizmu stalnica. Namreč vsi ti, ki trdijo, da so videli "prek", da so se izvili "matrici" in v svet pogledali z jasnimi očmi, se namreč skoraj vsi po vrsti znajdejo v neki čudni marginalistični mentaliteti.

To je namreč logika. Zdi se že, da se na tem mestu ponavljamo, ko nenehno kritiziramo koncept "rdeče tablete", a vendar je dobro ponovno opozoriti na njegovo inherentno problematiko. Rdeča tableta namreč izvira iz nihilističnega, kriticističnega, negističnega pogleda na svet. Kaj to pomeni? To pomeni, da človek skuša svet razumeti z reduciranjem ali celo s postopnim degradiranjem, sestopanjem. Človek tega koncepta namreč razume svet, kot neko sliko prepleskano z mnogimi plastmi trde suhe barve. In če se hoče dokopati do resnice, mora luščiti plast za plastjo. Torej gre za to, da meni, da se bo do resnice dokopal, ko se bodo ena za drugo sesule vse lažne 'resnice'. On meni, da more resnico najti v neki nedotaknjenosti, v banalizmu nezaznamovanosti, nedoločenosti. To je problem tega iskanja nekega izhodiščnega stanja. Stanja, ki je statično, nespremenljivo in najboljše.

A resnica pač nujno pomeni nek koncept, nek pogled na svet, neko zgradbo. Do resnice se vendarle, po tradicionalnem umevanju resnice, dokopljemo z nalaganjem dejstev in ne z umikanjem dejstev. Resnica, če govorimo o njej kot neki univerzalni obliki, ali v neki relativni, je vendarle dodobra zgrajen, sezidan koncept in ni nekaj, kar bi tičalo v brezoblični tvari, do katere se pride s sestopanjem. Nekim romantičnim zretjem v pred-stanje.

A danes mnogi, ki iščejo alternative dekadentni liberal-demokraciji, menijo, da se bo rešitev našla prav v nekem pred-stanju. V neki romantizirani dobi, kamor naj se človek povrne. To denimo nekateri "nacionalisti"  vidijo v pred-krščanstvu, v poganskih časih, ki naj bi pomenili pravilno stanje Evropejca. Tisto stanje je zanje "izhodiščno stanje", stanje kakršno naj bi vedno bilo, kakršno Evropejcu pripada in, ki bi moralo biti po njihovi logiki "statično".

Problem, ki pri tem nastane je nujno prej omenjena marginalistična mentaliteta, ki se noče povezati z neko oprijemljivo, vidno, faktično linijo, temveč se zateka v neko romanticistično, neokrnjeno in sanjsko linijo misli. To je strah pred zaznamovanostjo, a obenem tudi ljubezen do marginalnosti. Kajti njih je strah, da je vse, kar se je že izrazilo v vidni zgodovinski linearnosti, že zaznamovano z neko slabostjo in je tako dobro le tisto, kar ni nikakor zaznamovano oz. je tako zelo oddaljeno in spekulativno, da je lahko romantizirano. To je prav nekaj istega z romantičnim komunizmom. Romantični komunizem je komunizem, ki nima namena nikoli obstajati, obstaja le dokler ne obstaja. Je "platoničen" v banalnem smislu "platonične ljubezni", po katerem je človek srečen, dokler hrepeni po neki stvari in ni srečen tedaj, ko stvar zares dobi. Podobno je s temi alternativami, ki nimajo namena zares izraziti se. Živijo in životarijo le toliko časa, dokler lahko nasprotujejo vsem izraženim in faktičnim zamislim.

To je tradicija "belega paganizma" nasproti tradiciji krščanstva. Namreč v tem, da je tradicija "belega paganizma" romanticistična projekcija upov in sanj nasproti faktični, realni in konkretni tradiciji krščanstva. A v tem "beli paganizem" ni osamljen. Takšen je tudi pretirani krščanski tradicionalizem, ki romantizira pretekla obdobja in popolnoma izključuje vse ponujane in realne možnosti kristjanizacije post-moderne. Takšno je tudi ono krščanstvo, ki se na vse pretege skuša vrniti v čase "prvih kristjanov". Takšen je tudi tisti slovenski nacionalizem, ki romantizira "Karantanijo" in podobno kot beli paganizem meni, da je izhodiščno torej najboljše stanje Slovencev tako stanje, kakršno je bilo začasa te tvorbe.

A vse to je načrtna marginalizacija lastnih nazorov. Nesprejemanje koncepta linearne zgodovine in nesprejemanje koncepta resnice kot neke zgradbe jih vodi v  tak ali drugačni romanticizem, kjer pretrgajo z vsako oprijemljivo in realno zgodovinsko danostjo ter se prepuščajo historičnemu spekulativizmu, kjer lahko po mili volji zidajo gradove v oblakih.

Sploh je značilno za "rdečo tableto" ta bolestni redukcionizem, ki začne podirati zidak za zidakom, dokler ne pade v nek slabo zakrinkani nihilizem in dekadentizem, popolnoma odvisen od liberalnih in post-liberalno liberalnih naziranj. Ker zgodovina je linearna in smisla, ter z njim povezane resnice se ne najde v rušenju in banaliziranju.

-NeoDomobranec