Fanatiki in hinavci (o kristjanih in muslimanih)

Med ateisti in sekularisti velja določeno prepričanje, da sta krščanstvo in muslimanstvo v osnovi isti religiji. To stališče zagovarjajo tako "novi ateisti" (new atheism), kot tudi islamofilni ateisti. To "istost" namreč zagovarjajo tako, da trdijo, da sta krščansko sveto pismo (kakor, da bi bilo zares enotno za vse krščanske cerkve in sekte) in muslimanski koran v osnovi ista. Pri obeh knjigah, da gre za slabe in nazadnjaške ideje, ki so skorajda identične tako v eni, kot v drugi knjigi. Kar naj bi kristjane od muslimanov razlikovalo je zgolj to, da se prvi ne držijo zares svoje knjige, medtem ko se je drugi oklepajo. In tu pride do edine razlike med enimi in drugimi ateisti. Novi ateisti trdijo, da so kristjani torej bolj napredni, muslimani pa nazadnjaški in da je torej mogoče trditi, da je muslimanska religija objektivno slabša ter muslimani objektivno slabši verniki. Islamofilni ateisti pa trdijo, da sta obe religiji objektivno popolnoma enako slabi, z eno samo razliko: kristjani se svoje knjige ne držijo zaradi visokega življenjskega standarda, muslimani pa se oklepajo svoje knjige zaradi nizkega življenjskega standarda in ameriškega imperializma.
      
A ateisti so slabi razumniki, kar pogosto dokazujejo. Religijo poznajo premalo. Vse kar vedo o verstvih so neke generalne pavšalne poteze, ki jih pridobijo kar iz popularnih medijev. Kajti ni res, da se kristjani ne držijo svetega pisma in nekatere stvari ne izpolnjujejo čeprav bi jih morali. Resnica je v tem, da če bi se držali vseh stvari v Svetem pismu, bi ne bili pravi kristjani, posebej ne bi bili katoličani.
    
Z nelagodjem včasih človek zre v razne ljudi, ki berejo Sveto pismo in potem z njim opletajo naokrog. Ni bilo zaman, da je nekdaj Cerkev z neodobravanjem gledala na idejo, da bi morali Sveto pismo brati kar vsi. Sveto pismo ni knjiga, ki se jo bere tako kot kakšen roman, ki se začne in konča. Sveto pismo ni knjiga, ki jo ta, ki išče Boga vzame v roke in Ga najde v njem. Sveto pismo je treba brati tako, kot to zapoveduje Cerkev, ki Sveto pismo razlaga in je najvišja avtoriteta za razna vprašanja, ki izvirajo iz branja. Tudi če bi rekli, da je Stara zaveza interludij v Novo zavezo, še ne bi zajeli kompleksnosti odnosov in povezav med obema zavezama in cerkvenim naukom.
             
Ateisti pa se tega lotevajo na najenostavnejši mogoči način. Odpirajo sveto pismo in iščejo v njem kontradikcije in "sočne" podrobnosti, da bi jih mogli uporabiti zoper svoje nasprotnike. Ob tem pa so popolnoma nevedni, da se je že z vsako tako in podobno dilemo Cerkev ukvarjala že pred vsaj tisoč leti in dala na koncu razlago, ki pristoji njeni avtoriteti. Da lahko danes še vedno naokrog tekajo ateisti in trdijo, da se kristjani pač enostavno ne držijo tistega, kar je v Svetem pismu zapisano, pa ima razlog enostavno v tem, da po svetu obstaja na tisoče protestantskih sekt, ki vsaka po svoje razlaga Sveto pismo, povezuje pa jih le sovraštvo do Katoliške Cerkve. Ti protestanti nimajo nobene avtoritete, ki bi razlagala vprašanja in dileme, ki se pojavijo ob branju Svetega pisma, zato jemljejo Sveto pismo kot navadno knjigo, kot nek manifest, kot nek program. Berejo ga tako, kot ga berejo ateisti.
     
A vendar kljub vsemu, noben protestant iz katerekoli sekte ne bo nikdar trdil, da je za zveličanje npr. potrebna obreza. Ateist, ki bere Sveto pismo pa bo trdil ravno to: kristjani se ne držijo Svetega pisma, ker niso obrezani, torej so hinavci. Ta kompleksnost razdelitve Svetega pisma na Staro in Novo zavezo ter povezav in nasprotij med njima, bo ateista vedno puščala zmedenega in trdil bo najbolj smešne reči.
       
To ateistovo nerazumevanje ga končno vodi do zaključka, da sta Sveto pismo in Koran nekaj popolnoma istega. Loči jo le dejstvo, da se prvega verniki ne držijo do črke natančno, drugega pa se. Kot rečeno pa je to nekaj naravnost smešnega, saj se kristjani vendarle držijo vsega kar je v Svetem pismu. Vendar pa tu ateisti naredijo še eno napako. Ko presojajo Sveto pismo in Koran se ne ozrejo kdaj je bilo eno ali drugo spisano.
           
Človek se ne more, da se ne bi čudil, ko razni ateisti vehementno kažejo na podobnost (istost) med Staro zavezo in Koranom, ne da bi morda mimogrede omenili, da so Mojzeosve knjige stare več kot tri tisoč let, Nova zaveza dva tisoč let, Koran pa je vsaj 600 let mlajši od nje.
     
Ta "podrobnost" se očitno raznim ateistom, ki so se postavili za moralne razsodnike religij in verstev, pač ne zdi pomembna. Ne zdi se jim pomembno, da je bila Stara zaveza spisana v časih najhujšega barbarizma in celo pred klasično antiko in da je Nova zaveza s Kristusom revolucionizirala odnose med posamezniki in družbami, pripravila konec suženjstva, žensko osvobodila moške nadoblasti itd.
       
Za ateiste to ni pomembno. Ni pomembno, da je Koran nastal 600 let po Kristusu, še vedno ga primerjajo s Staro zavezo, ki je stara veliko več kot 3000 let in kot rečeno sega globoko pred klasično antiko. Objektivno, pravijo oni, sta obe knjigi slabi knjigi.
         
-NeoDomobranec

Dr. Ivo Česnik: Židovstvo in kapitalizem

Židovstvo in kapitalizem

         

Predavanje, dr. Ivo Česnik

      

Objavljeno v marcu 1944

       
V 18. stoletju je živel na Angleškem narodno gospodarski učenjak Adam Smith. Ta je spisal l. 1776. znamenito knjigo »O naravi in vzrokih narodnega bogastva«. V tej knjigi je za podlago vsemu gospodarstvu postavil gospodarsko svobodo. Po njegovem načelu naj bo vsak človek v vsem svojem gospodarskem delovanju popolnoma prost in neodvisen. Vse, kar bi omejevalo gospodarsko svobodo, se mora odstraniti. Država ima samo to dolžnost, da brani človekovo osebno varnost in njegovo lastnino. Popolnoma neomejeno in svobodno bodi vsakršno pridobivanje in udejstvovanje. S svojim denarjem lahko vsakdo razpolaga po svoji mili volji in posoja na kakršne koli obresti. Zato tudi ne sme biti nikakega zakona proti oderuštvu. Zaradi polne in neomajne svobode bo najbolj rastla splošna blaginja. Pričela se bo svobodna tekma, a se ni bati, da bi nekaterim preveč škodovala. Delavci pri tem ne bodo prišli na slabše, ker se v svojem udejstvovanju odpovedo delu, ki jim ne daje dovolj zaslužka . . . V tem medsebojnem boju se doseže neka sreda, ki je primerna za obe stranki.
          
Adam Smith je ustanovitelj gospodarskega liberalizma. Njegova načela so se mahoma razširila po vsem svetu.
      
Kdo se jih je najbolj oprijel, kdo jih je najbolj širil? Bili so to Židje.
        
Zgodovina zaznamuje med gospodarskimi znanstveniki zlasti dva moža, ki sta načela Adama Smitha z vso vnemo zagovarjala, izpopolnila in širila. To sta bila žida David Ricardo, ki je živel v Londonu od l. 1778. do l. 1825. in Bentham Jeremija, roj. v Londonu 1748 in prav tam umrl l. 1832.
        
Prvi je bil bančnik, ki si je pridobil ogromno premoženje in bil tudi angleški državni poslanec. Le-ta se je pečal obširneje kakor Adam Smith z delavskim vprašanjem in utemeljeval tako imenovani železni plačni zakon. Trdil je, da se sicer plača meri po delavčevih potrebah in razmerah na trgu, da se pa vendar drži tiste višine, ki zadostuje za delavčevo življenje, torej le za golo življenje in nič drugega. Poudarjal je, da kupec sme na škodo prodajalca iskati koristi in narobe. Med kupne pogodbe je štel tudi delavsko pogodbo. Ker je bil delodajalec pri svojem neomejenem gospodarskem udejstvovanju močnejši in delavec slabejši, je delodajalec lahko po mili volji izkoriščal gospodarsko slabejšega delavca. Drugi — istotako Žid — je učil, da so gospodarska načela in morala in  gospodarski red in morala neodvisni drug od drugega, Vse gospodarsko življenje se mora ravnati le po koristnosti. Kar je v neomejenem gospodarskem udejstvovanju koristno, to je tudi dobro. Korist in pravičnost, korist in dolžnost je isto. Človek je računar. Pred seboj ima proračun svojega življenja. V tem proračunu sta dve postavki: postavka dobička in postavka izgube. Modri računar išče naravno, da poveča postavko dobička in zmanjša postavko zgube. Kadar mu pa to ni mogoče, gleda, da obdrži računsko ravnovesje med obema postavkama. Jeremija Bentham je torej učil: Kar je koristno, je dobro, pa naj bo še tako krivično.
        
To je bila trgovska morala židovskega angleškega modroslovca, ki je zadobila odločilen vpliv na vse trgovsko poslovanje na svetu. Taka načela gospodarskega liberalizma in koristnosti so kapitalizmu pomagala do polnega razmaha in moči. Po teh načelih je igral kapital glavno vlogo, delo pa stransko, podrejeno, vlogo uboge zaničevane pepelčice.
       
Naukom gospodarskega liberalizma je ustvarjala godna tla in pomagala kapitalizmu do razrastka židovska vera. Zlasti so bili to nauki, ki jih zastopa židovski Talmud. Židje imajo poleg sv. pisma stare zaveze — zlasti pride v poštev petero Mojzesovih knjig — kot svojo najvažnejšo versko knjigo Talmud, v katerem so vsebovana najvažnejša verska izročila in reki, ki so se tekom stoletij izpopolnjevali po raznih židovskih šolah v Palestini in Babiloniji in se nekako vzakonili. Najstarejši rokopisi Talmuda segajo v 12. stoletje. Prvi tiskani Talmud pa je bil izdan v Benetkah leta 1520. Talmud vodi Žida od prvih let mladosti do sive starosti pri vseh njegovih opravilih, predpisuje mu obleko in hrano, določa mu šege in govorico in celo misli, veselje in žalost. V Talmudu je nakopičeno ogromno sovraštvo proti krščanstvu. Bog je Židom nacionalen malik in ne stvarnik in dobrotnik vseh ljudi. Jehova je stvarnik Židov, ki naj pomaga podvreči vse kristjane. Talmud je poln nemoralnih naukov. Za primer naj služi samo par izrekov: »Izraelcem je dovoljeno škodovati gojem (kristjanom), ker stoji zapisano: ,Svojemu bližnjemu ne stori zlega', ne pa ,goju ne stori zlega'. ,Goja smeš goljufati in jemati od njega obresti'.« Po Talmudu morajo Židje svojim rojakom dajati brezobrestna posojila. Židje imajo tudi svoj zakonik, ki ga zovejo Šulhan Aruh, ki ga je spisal rabinec Jožef Karu med l. 1540 in 1560. Ta zakonik jim daje zapovedi za vsakdanje življenje, predpisuje jed in pijačo, zakonsko življenje in obravnava civilno in kazensko pravo. Tudi v tem zakoniku je nakopičeno sovraštvo proti kristjanom. Tako na primer določa Šulhan Aruh: »Mnogi pravijo, da ne smeš ločiti blata in akuma (kristjana). Žival in akum sta isto. Izgubljeno akumovo stvar smeš obdržati, kajti zapisano je: »Izgubljeno daj svojemu bratu nazaj. Da, kdor vrne, naredi velik greh. Prekleti vsi akumi, blagoslovljeni vsi Židje!« Bratje so Židom le lastni rojaki, ne pa kristjani.
       
Druga lastnost, ki je pomagala izrastkom kapitalizma je židovska sebičnost in želja po bogastvu. Židu je denar naravno vodilo. Za denar stori vse. Skriva svoja čutila, taji imetje in svoje pravo ime in se izdaja pod popolnoma tujim, celo narodno zvenečim imenom. Da se ponižati, celo sramotiti in smešiti, da le pri tem zasluži.
         
O denarju in bogastvu govori židu Talmud, govore mu neštevilne pravljice, v katere zlasti zapleta preroka Elijo. Za primer naj navedem tako pravljico: »Neki ubog in pošten Žid hodi popolnoma zapuščen v prijetnem večernem mraku po parku velikega mesta. Ne brigajo ga živahni razgovori ljudi, ne šepet dreves v drevoredu, ker je silno lačen, da bi skoro umrl. Sreča ga tujec, ki nese težko cajno. Tujec ga vpraša, ali bi mu ne nesel cajne, za kar dobi napotnino. Človek rad ustreže in vzame cajno v roko. Ko gre dalje, se ozre: tujca ni nikjer. Človek jo maha domov, ko odpre cajno, najde v njej same rumene cekine. Močno se čudi, a kmalu pride do spoznanja, da je bil tujec sam prerok Elija, ki ga je z velikim darom rešil enkrat za vselej iz stiske.« Ta pravljica se začenja z besedami: »Moes zur Ješuosi«, kar pomeni: »Denar, zaklad moje moči«. Židje te besede silno radi izgovarjajo in se po njih ravnajo v svojem poslovanju in v svojem življenju. Znani židovski bogatin Rotschild je dejal »Kdor mi vzame denar, mi vzame čast.«
        
Nauke gospodarskega liberalizma so v začetku in v sredi preteklega stoletja države uzakonile. Tako so postali židje enakopravni z vsemi drugimi državljani. Židovska breobzirna sebičnost in pohlep po denarju in bogastvu sta ob neomejeni svobodi in tekmi omogočila, da so se židje v kapitalističnem sistemu uveljavili v vseh panogah gospodarskega življenja, zlasti v Evropi in Ameriki in v 100 letih dobili v roke velikanski vpliv na politično, kulturno in gospodarsko življenje narodov. Židovstvo se je odlično počutilo v kapitalistični dobi, ki je bila popolnoma usmerjena le na tostranost in brezobzirno pridobivanje svetnih dobrin.
        
Znali so dobiti vplivna mesta v političnem življenju kot poslanci v državnih zborih, kot diplomatje pri poslaništvih, kot vseučiliški profesorji na vseučiliških stolicah, kot mednarodni poročevalci v velikih mednarodnih in poročevalskih družbah in vplivati na svetovni tisk, ki je bil in je še velesila. Tako so na primer Židje zadobili v zadnjem četrtstoletju 19. stoletja monopol v mednarodni poročevalski službi, v kateri je angleški Reuterjev zavod prevzel vodstvo. Postali so dopisovalci vseh velikih svetovnih časopisov. Židje žurnalisti so pisali živahno, zanimivo, spretno in prepričevalno. Čeprav je bila vsebina plitva in plehka, nekritični bralec tega ni opazil in je nehote ob stalnem berilu takega časopisja podlegel njihovemu vplivu.
       
Židje so dobili v vseh panogah gospodarskega življenja silno moč.
    
Znani so bili od nekdaj kot prekupci in posojevalci denarja; v tem so bili kos celo starim Feničanom in Grkom ter Armencem.
         
V dobi kapitalističnega gospodarstva jim je neomejena svoboda omogočila največje špekulacije.
       
Kako so izrabili svobodo zakonodaje v svoje namene, kaže primer, kako so dobili v svoje roke večino posestev v Galiciji in na severnem Ogrskem. Ko je bila l. 1868. proglašena enakost židov pred zakonom, so se smeli svobodno naseljevati in nakupovati posestva v Galiciji. Tega leta je bilo tam le 38 židovskih posestnikov. Čez 20 let je bil že vsak peti posestnik žid. V tem času je prešlo 43.000 malih posestev v židovske roke. Vsako leto so prodajali po 2000 posestev večinoma prisilno. Zato se je pa poljsko in malorusko prebivalstvo izseljevalo. Že l. 1878. so židje izjavili: »Tekom 20 let bo gališko posestvo večinoma v židovskih rokah.«
       
Nič bolje ni bilo na Gornjem Ogrskem med ruskim narodom. L. 1862. je izšel zakon, po katerem so smeli Židje pridobivati posestva. V 50 letih so dobili v svoje roke 70 odstotkov vseh zemljišč. V najemu so imeli tudi 23 državnih posestev. Židov veleposestnikov je bilo okrog 1100. Nekateri so imeli cele okraje. Žid Deutsch je imel okrog 20 tisoč oralov zemlje, barona Armin in Bertold Poper pa 40.000 oralov, tudi Schwarz, ki je bil poprej navaden branjevec, 4000 oralov. Vsi najboljši vinogradi so bili v njih rokah. V 10 letih je propadlo na Gornjem Ogrskem 500.000 kmetov in z njimi čez 1,300.000 poljskih delavcev.
        
Pravico popolnega neomejenega udejstvovanja in tekmovanja so pridno izrabili.
        
Lahko rečemo, da so pred sedanjo svetovno vojno 70 odstotkov svetovne trgovine, zlasti evropske in amarikanske dobili v svoje roke. Važna svetovna trgovska središča so obvladali s svojo trgovino. Tako v New Yorku, v Amsterdamu, Parizu, Berlinu, Hamburgu, Dunaju, Budimpešti, Benetkah, Rimu, pa tudi manjša tržišča kakor Trst, Bukarešto, Zagreb in Beograd. Zahtevali so zase popolno varnost. Neki stari židovski politik, ki je zelo obogatel — v mladosti je bil siromak — je v angleški zbornici preteče govoril v obrambo židovstva in svoj govor končal takole: »Moj narod rabi le, da se ga pusti v miru.« Zase so zahtevali, da se jih pusti v miru, drugih pa oni niso pustili v miru, druge so odirali, stiskali in izrabljali.
        
Postali so gospodarji velikih bančnih in industrijskih podjetij, rudokopov, mlinov, zavarovalnih družb, prometnih in potovalnih družb, tiskarn in knjižnih založb. Njihovo bogastvo je ogromno zrastlo.
        
Znana je rodbina Rotschild, ki je leta 1760 ustanovila v Frankfurtu na Meni bančno podjetje, čez 18 let že podružnice v Londonu in oskrbela velike finančne transakcije za časa Napoleonovih vojsk, kar ji je prineslo ogromnega premoženja. Rotschildovi sinovi so dosegli leta 1815 naslov baroni. Razdelili so si upravo podjetja v Frankfurtu in podružnic v Londonu, Parizu, Dunaju in Neaplju. Za primer naj navedem, da je imel dunajski Rotschild Albert pred prvo svetovno vojno 11 in pol milijarde zlatih kron premoženja. Denar je imel naložen v raznih bančnih podjetjih, veleposestvih, rudokopih, petrolejskih zalogah itd.
       
Ker so se židje smatrali po Talmudu za izvoljen narod, kateremu bodo poslušni vsi narodi in iskali v njem resnice, poti in življenja in so jim bili vsi drugi narodi, zlasti kristjan krivoverci, ki so spačili zakon, ni čuda, da se je pojavil proti njihovi silni mednarodni finančni, politični in kulturni moči odpor. Židje so med nekaterimi narodi zavzeli važna mesta v svobodnih poklicih, da so bili dotični pridobitni krogi resno ogroženi. Tako je n. pr. na Ogrskem bilo med zdravniki in odvetniki 50 odstotkov židov, dočim je bil med 100.000 kmeti komaj en žid. Med delavskimi in obrtnimi sloji, ki so morali opravljati težka dela, jih pa sploh ni bilo. Zato je umljivo, da so bili narodi primorani, da so si pomagali z državno zakonodajo, ki je proti Židom zaščitila lastne rojake. To ni nikak nov pojav. Že srednji vek je poznal tako zakonodajo v obrambo kristjanov. Evo vam nekaj takih predpisov:
        
1. Židje ne smejo kristjanov jemati v službo in kristjani ne smejo pri njih služiti.
        
2. Kristjanke ne smejo biti dojilje pri židih.
         
3. V bolezni kristjani ne smejo klicati židovskih zdravnikov in jemati židovskih zdravil.
      
4. Kristjani ne smejo stanovati z židi v isti hiši ali v njihovi družini.
      
5. Posebno je treba paziti, da ne dobe židje v javnosti vplivnih mest, kjer bi lahko izrabili svojo moč.
        
6. Prepovedano je hoditi na židovske svatbe in igrati z židi.
         
Če bi se vsaj načelno države držale takih predpisov, bi židje ne prišli nikdar do tako velikega vpliva in moči, ne bi mogli nikoli zlorabljati svobode in enakopravnosti v svoje namene in zasužniti delavskega ljudstva.

Kaj nacizem ni?

Nacional socializem, ali kakor so Angleži popularizirali -- nacizem, je edina ideologija ali svetovni nazor, ki mu je mogoče navesiti karkoli in prav vse. "Nacizem" je danes tako hiperboliran, da je v resnici postal paradoks, simbol protislovij.
       
Tako boste v literaturi zasledili povezovanje nacizma s praktično vsako "slabo" idejo. Ta absolutna demonizacija pomeni, da več ne moremo razumeti nacional-socializma iz njega samega, temveč ga dojemamo šele glede na svetovno nazorsko perspektivo osebe, ki o njem govori. Nacizem je namreč po splošni logiki lahko nekaj povsem drugega, če o njem govori oseba A, ali pa če govori o njem oseba B. Čeprav pride pri tem do očitnega, celo nepremostljivega nasprotja, pa "nacizem" s tem nikakor ne izgubi svoje "vrednosti", ki jo ima zgolj po tem, da je simbol. Simbol projekcij nasprotnih nazorov, ki jih po svojem bistvu naredi še toliko hujše, odurnejše, odbijajoče. Po tej logiki se danes nima smisla vpraševati kaj nacizem je, temveč le kaj nacizem ni. To vprašanje pa zopet deluje iz svoje simbolične moči nacizma kot izraza in lahko neki osebi pomeni eno, spet drugi drugo. Nacizem je najbližje tistemu, kar zastopa moj nasprotnik, in nacizem ni tisto, kar zastopam sam.
          
Dokazov za ta paradoks je vse polno. Začnemo lahko pri veri: za ateiste predstavlja nacizem docela krščansko ideologijo, za kristjane predstavlja docela ateistično ideologijo. Za socialiste predstavlja kapitalizem, za kapitaliste predstavlja socializem. Liberalci trdijo, da je bil nacizem obramba "starega reda", konservativci trdijo, da je uničeval tradicijo in postavljal nov red. Za komuniste je reakcionaren, za kapitaliste revolucionaren. Zagovorniki splava trdijo, da je omejeval splav, nasprotniki splava trdijo, da ga je pospeševal. Za liberalce je konservativen, za konservativce liberalen. Primerov je cela množica.
         
Problem je pač v tem, da za vsakega avtorja, ki bo trdil o nacizmu eno stvar, najdemo vsaj enega avtorja, ki bo o nacizmu trdil nasprotno stvar. Tu pride do kontradikcije, a po logiki simbola, ki je nacizem, to sploh ni pomembno. Avtorji niso tu zato, da bi razrešili, kaj je nacizem bil, temveč, da bi utrdili prepričanje, kaj nacizem ni, torej da ni vse tisto, za kar se opredeljujejo sami.
       
Dolga leta pa se je pod komunizmom na slvenskem utrjevalo predvsem vprašanje "kaj nacizem ni" iz komunistične perspektive, četudi so že tedaj nastopali prvi paradoksi, ki so jih nezavestno med ljudi forsirale propagandne ustanove -- javne knjižnice. Te so dolga leta "nabavljale" le gradivo iz točno določene perspektive in ko se je bralec znašel v knjižnici, ki naj bi bila zakladnica različnega znanja, se ni niti zavedal, da stoji sredi ideološko enotnega nabora gradiva, ki ima za končni cilj utrjevanje komunistične indoktrinacije. Ti paradoksi so se denimo pojavljali ob knjigah kakršna je Hellmutova "Noč dolgih nožev", ki mnogim še danes služi za prvi sklic, kljub temu, da je fikcija. Podobno velja za starejšo knjigo o GESTAPU, kjer tuj avtor trdi, da je GESTAPO hitro opustil mučilne tehnike in se zanašal na strogo izpraševanje s pomočjo hladnega vzdušja in brezosebnosti zasliševalca.
        
A začetek pravega paradoksa smo dobili po koncu komunizma, ko so lahko začeli tudi t.i. konservativci ali ne-komunistični liberalci forsirati svoje verzije vprašanja, "kaj nacizem ni". Če se danes ozremo po raznih kolumnah in prispevkih različnih avtorjev širom Slovenije, je stvar takšna, da je nacizem dobil svojo končno simbolično obliko in je postal tisto, kar "avtor ni". Za levičarje je desen in za desničarje je lev. Z drugimi besedami, nacizem ni tisto, kar sem jaz.
       
Iz tega razloga je popolnoma brezplodno vprašanje, kaj pa nacizem v sami resnici je. Nacizem konec koncev ne pomeni nič. Tako kot je sama beseda neka tuja poenostavitev izraza "nacional-socializem", tako je tudi ugotavljanje o tem kaj nacizem je (kaj nacizem ni), v svojem bistvu neka prozorna taktika osebe ali skupine, ki skuša širši množici ljudi pokazati, da sama ni "nacizem", temveč da je nasprotnik tisti, ki je "nacizem". Razprava o nacizmu, ki se razlega iz raznih predavalnic, ali se tiska v raznih časopisih, ni popolnoma nič drugačna od rabe besede "nacizem" v primeru, ko jo uporabi najstnica za starša, ko ji ne pustita v "disko". Ta beseda nima pomena sama po sebi, temveč dobi pomen glede na to, kdo jo uporablja, ker le tako jo sploh lahko dekodiramo.
         
Četudi denimo ne vem, kaj nacizem sploh pomeni ali kakšna je definicija besede nacizem, ki jo je nek avtor ravno uporabil, pa vendar povsem dobro razumem njegovo poanto. Na drugi strani druga oseba uporabi isto besedo "nacizem", v popolnoma drugačnem kontekstu z očitno uporabo drugačne definicije, in glej, zopet ga popolnoma dobro razumem.
      
Resnica je pač takšna, da nacional-socializem ne pomeni enoznačno le ene same vrste stvari in neresnično bi bilo misliti, da ga je mogoče zajeti na en mah in ga v hipu prebaviti. Še posebej ga ni mogoče razumeti, če se zanašamo na avtorje, ki pišejo debele knjige s sklicevanjem na sekundarne vire. Kako že pravijo: če prepisuješ eno knjigo si plagiator, če jih prepisuješ deset si raziskovalec. Cela vrsta knjig se je denimo izkazala za popolne ponaredbe, pokažem naj le na dve: "Pogovori s Hitlerjem" Hermanna Rauschninga in Hitlerjev politični testament. Podobno velja za zelo vprašljivo tudi knjiga "Hitler's table talk". zato je nemogoče resno jemati avtorje, ki le navajajo takšne in podobne knjige in se ne sklicujejo na resne in dejanske dokumente ali vsaj časopisna poročila iz nemških časnikov itd.
        
Tako smo lahko v zadnjem času prebrali dva zanimiva članka dveh avtorjev s katoliškega političnega pola. Branko Cestnik je prevedel in objavil članek o homoseksualcih in nacizmu, Domen Mezeg pa je spisal članek o obnavljanju turškega cesarstva. Oba vsebujeta tudi vprašanje nacizma. Cestnik je prevedel Strippolijev članek in kar moti v njem je ravno sklicevanje na neke sekundarne vire. Popularizacija Röhma kot homoseksualca namreč najbolj izvira ravno iz romana "Noč dolgih nožev", prav tako je vprašljivo zakaj se avtor sklicuje na francoske časnike, saj je sleherniku jasno, da ti, tako kot večina časnikarstva tedaj, niso imeli nobene potrebe po tem, da bi o novem režimu v Nemčiji pisali objektivno. Za primer si vzemimo kar domače liberalno časnikarstvo iz konca devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja, ki je tako goreče tolklo po katoličanih in katoliškemu kleru, torej po "črnih". Podobno se zdijo naravnost smešne nekatere trditve o samem Hitlerju, ki sploh niso utemeljene, smrdijo pa po knjigi z naslovom "Spolno življenje diktatorjev" Nigela Cawthorneja, ki se sklicuje na neke "obveščevalne" vire. Članek tako sploh nima nobene prave vrednosti, sklicevanje na francoske zgodovinarje ima ravno toliko teže kot sklicevanje na partijsko zgodovinopisje iz šestedesetih.
      
Drugi članek se pa le bežno dotakne nacizma skozi vprašanje "spodbujanja rodnosti" ob besedah turškega predsednik Erdogana, ki jih avtor navaja in pravijo, da se bo zavzel za okrepitev turške rodnosti. Avtor pravi, da ga to spominja na nacistično Nemčijo in spodbujanje rodnosti v njej. Vendar kaj avtor s tem pravi? Da je spodbujanje rodnosti v nacistični Nemčiji nekaj diaboličnega? Spodbujanje rodnosti bi moralo biti samo po sebi ideal za slehernega katoličana, saj to pomeni v prvi vrsti preprečevanje enostavne razporoke, splava in kontracepcije. Država, ki se resno zaveže da bo dvignila rodnost, mora namreč v prvi vrsti okrepiti javno moralo. Kaj je torej bolj diabolično, država, ki hoče dvigniti svojo rodnost iz Bog ve katerih razlogov, ali država, ki dovoljuje in celo nudi infrastrukturo za kulturo smrti, ki se odraža v javni nenravnosti skozi lahko razporoko, kontracepcijo in splav. Slovenska zdravniška revija iz tridesetih let z naslovom Evgenika je denimo poročala, da je nemško sodišče v letu 1937 razsodilo, da preprečevanje rojstva rasnega mešanca ne upravičuje splava, temveč se kaznuje po zakonu. A vendar se tu zopet pojavi paradoks nacizma, ki naj bi že s tem, da je neka stvar povezana z nacional-socializmom, določala da je ta stvar slaba, kljub temu, da je bilo spodbujanje rojstev morda najpozitivnejši vidik nacional-socialistične Nemčije.
        
Tu sta navedena dva primera iz "desnega" pola, ker dojemanje nacizma iz levega pola in projekcija konservativnih načel na nacizem je že vsakdanje. Razvidno torej je, da vprašanje ni kaj nacizem je, temveč kaj nacizem ni.
       
-NeoDomobranec

Papizem - lojalnost katoliški veri in tradiciji

Papeževanje papeža Frančiška je videti burno in zdi se, kakor da bo ostalo kot takšno zapisano tudi v knjigah zgodovine, ki jih bodo pisali kasnejši rodovi. Vendar pa lahko prav nasprotno, z vsem prepričanjem, trdimo, da temu ne bo tako. Zdajšnje papeževanje je kakor velikanski balon, ki je v resnici nekaj majhnega, a zrak, ga more napihniti v gromozansko stvar, ki lahko za hip celo zakrije sonce. Vendar pa je ta balon nekaj popolnoma neškodljivega in kar je še pomembneje, če mu izpustijo zrak, spet postane tista mala reč, ki je tudi na videz nemočna in neškodljiva.
    
Tako je tudi s tem papeževanjem, ki ga različne družbene skupine po svojih najboljših močeh napihujejo in napihujejo, da izgleda, kakor da v katoliški Cerkvi prihaja do velikanskih in nepopravljivih sprememb. To so sprva počeli liberalni in levičarski mediji na sploh, ko so neprestano razširjali neutemeljene špekulacije o tem, kaj vse bo papež spremenil v Cerkvi. Na slovenskem medijskem področju se je posebej dobro odrezala ertevejeva poročevalka iz Italije, ki je vsepovprek delila svoja nesmiselna predvidevanja, a zaostajali niso niti t.i. desni mediji, ki so tudi sami svobodno špekulirali o papežu brez vsake realne podlage. Mediji so pričakovali že v nekaj mesecih najbolj drastične in najbolj dramatične spremembe. Pričakovali so duhovnice, pričakovali so katoliško razporoko, pričakovali so katoliško strinjanje s kontracepcijo, pričakovali so ukinitev celibata itd. itd. itd. A nič od tega se ni zgodilo. seveda novinarji niso nehali pihati v prenapihnjen balon in tako vsak mesec znova sprožijo kakšno novo špekulacijo oz. gradijo velike zgodbe na papeževem stavku, ki ga poprej iztržejo iz konteksta, ali celo napak prevedejo in balon se širi in veča.
         
Drugi napihovalci tega balona so bili ameriški konservativci, katerih jedro sestavljajo beli kapitalistični protestantje in ki so papeža napadli zaradi njegovih proti-kapitalističnih izjav. Da so amerikanski protestantje nasprotniki papeštva in katoličanov, pač ne more nikogar čuditi vkolikor pozna gnusno zgodovino nekdanjih kolonij: združenih držav. Katolištvo je bilo sprva v večini držav v ZDA celo prepovedano, ko pa je kasneje dobilo bivalno pravico, ni bilo nič manj napadano od protestantov, še posebej od rasističnega protestantskega združenja KKK (Ku Klux Klan), ki je napovedalo borbo črncem, židom in katoličanom. Tudi tokrat so protestantje pograbili vsako priliko, da so napihovali balon tako, da so prikazovali papeža kot marksista in navadnega komunista. A papež Frančišek ni ne komunist, ne marksist. Njegov proti-kapitalizem izvira iz dolge katoliške tradicije borbe proti kapitalizmu, iz tradicije papeža Leona XIII. in Pija XI., ter njunih znamenitih socialnih okrožnic.  A vseeno je uspelo protestantskim sovražnikom svete Cerkve napihniti balon še bolj.
     
Tretji napihovalci balona pa so se vzeli primarno iz Evrope, čeprav jim cela infrastruktura medijskega izražanja in razširjanja najbolj žaljivih in najbolj nekatoliških sporočil, izvira iz Amerike. Popolna resnica tudi je, da večina medijev, ki je tudi pri tem napihovanju, igrala in še igra ključno vlogo, bazira v Ameriki. Ta tretja gonja proti papežu je nekakšna mešanica med prvo in drugo. Je popolnoma izmišljena, a bazira na neki resničnosti. Namreč gre za prikazovanje papeža kot prvega in največjega krivca za migrantsko krizo. Ta gonja dokazuje, kako naivni in brez vsakega zgodovinskega, pa tudi povsem običajnega, spomina so ljudje tudi danes. Še posebej danes, ko jih zasuvajo mediji s poplavo (dez)informacij in ko si ljudje ustvarjajo mnenje, da so bolj informirani kot kadarkoli, saj so premagane ovire okostnelih starih medijev in so alternativni kanali na voljo vsem. Vsak dan se kaže, da je prenasičenost z informacijami za informiranost človeka usodnejša, kot pomanjkanje informacij.
      
Najboljši nedavni primer imamo z dne 15.7.2016, ko se je v Turčiji ponesrečil državni udar. Komur je bilo dano, da je tistega dne opazoval in spremljal dogajanje na socialnih omrežjih in t.i. alternativnih medijih (manjših neodvisnih medijskih strukturah), je lahko videl, kako nezanesljivi, skoraj otročji so ti mediji. Iz stotin različnih kanalov, od manjših do večjih, so se širile novice o tem, da je udar uspel. Govorilo se je kako ljudje praznujejo na ulicah, kljub temu, da so bile tedaj še prazne. Govorilo se je enkrat, da je Erdogan zajet, spet drugič, da je na begu v letalu in prosi za azil v Nemčiji, v resnici pa je bil popolnoma neogrožen v svojem počitniškem domu. Vse informacije so se izkazale za neutemeljene. Podobno situacijo imamo s papežem, ko ljudje požrejo in prebavijo prav vse, kar jim nek portal, ki se predstavlja za novičarskega, servira. Včasih pa ni treba niti tega, včasih je dovolj, da nek posameznik izreče neko neutemeljeno izjavo o papežu in ljudje, ki jih informacije tako zelo oblegajo, jo požrejo, prebavijo in na najljubšem socialnem omrežju pritrdijo, ali še celo sami ustvarijo novo informacijo, ki jo potem razširijo med ljudi, ki jim predstavljajo po neki logiki kredibilen vir. Ko je denimo papež na srečanju mladih na Poljskem nagovoril mlade, da morajo sprejemati soljudi, tega ni govoril Poljakom, temveč je govoril mladim iz vsega sveta, govoril je katoliškemu občestvu širom sveta. A znan židovski medij "Breitbart", ki ga najraje citirajo in razširjajo samooklicani antisemitsti, je en sam delček papeževega srečanja z mladimi na Poljskem interpretiral kot: papež zahteva od Poljakov, da sprejmejo begunce. To so pograbili razni visoko informirani posamezniki in to "informacijo" po logiki otroške igre "telefonov" diseminirali med svoj krog virtualnih "prijateljev".
      
Ta zmešnjava informacij ob nedavni begunski krizi je zaradi treh tokov, ki so: protestantski Amerikanci, pravoslavni Rusi in njihovi evropski podrepniki ter domači liberalno-nacionalistični elementi, rezultirala v enostavni formuli, ki pravi: papež je glavni in edini krivec za begunce, ki so prišli v Evropo lani, kakor tudi za vse tiste muslimanske priseljence, ki so jih konservativne desne in liberalne leve vlade v Evropo uvažala že desetletja in so spremenili etnično pokrajino evropskih prestolnic. Za vse to je glavni in edini krivec papež Frančišek, on ima v rokah vse vzvode moči, on je alfa in omega vseh evropskih težav. In balon se je napihnil do te mere, da je papež Frančišek postal prava pošast, ki streže po življenju ubogi nedolžni Evropi in ubija njene čiste, popolne in neomadeževane ljudi in pije njihovo moralno neoporečno in zdravilno kri. Balon je zastrl nebo in sonca se več ne vidi.
          
Ta množica visoko informiranih ljudi, ki ni zmožna utemeljiti niti svojih najpreprostejših nazorov, ne da bi sogovorca takoj usmerjala na neke vire "iz druge roke", pač sama po sebi ne predstavlja velike nevarnosti sveti Cerkvi, saj je Cerkev preživela že veliko manj in že veliko bolj sofisticirane napade in jih bo preživela še veliko. Ne bo dolgo, ko bodo v množici polomljenih kopij vzdolž cerkvenega obzidja, ležala tudi njihova kopja. A vendar si oglejmo na kakšen način in za koga je v resnici to neprestano napadanje papeža, zares usodno.
       
Nobena skrivnost ni, da mnogim tistim katoličanom, ki vidijo neprijetne posledice drugega vatikanskega koncila, način papeža Frančiška ni všeč. Obstaja veliko ljudi, ki na papeža gledajo predvsem iz doktrinalnega vidika in se bojijo, da bi papež začel posegati v doktrino, tako kot jih neprestano strašijo liberalni (tudi konservativni i.e. Demokracija) mediji. Ti se čutijo poklicane, da z glasnimi kriki kričijo okrog sebe v brezupnem upanju, da jih bo papež slišal. A vse več je tudi takšnih katoličanov, ki so zavedeni v nasprotovanje papežu. Bodisi zato, ker se znašajo na neke protikatoliške vire, bodisi zato, ker postavljajo pripadnost neki sekularni politični ali družbeni skupini, pred svojo versko lojalnost.
        
Zato danes potrebujemo spet neke vrste papizem. Ta papizem mora bazirati na dveh lojalnostih: lojalnosti katoliškemu občestvu in lojalnosti instituciji papeža. Prva lojalnost, lojalnost katoliškemu občestvu pomeni, da moramo paziti kaj kot katoličani počnemo, da bi s svojim početjem ne škodili ugledu Cerkve in katoliškega občestva. Kakor dela nekdo škodo, ki se neprestano zaklinja, da je katoličan, obenem pa namerno deluje v nasprotju s svojim katoliškim prepričanjem in škoduje drugim ljudem, tako dela škodo tudi tak katoličan, ki domnevne probleme znotraj Cerkve ali znotraj katoliškega občestva postavlja nekam izven Cerkve in jih javno obravnava, kljub temu, da se zaveda, da s tem zgolj škodi Cerkvi in občestvu. Kdor je pravi katoličan, bo, če se mu bo zdelo, da je s papežem karkoli narobe, najprej molil za papeža, o papežu pa bo razpravljal le tedaj in le na način, ki ga ne bodo mogli izkoristiti Cerkvi sovražni elementi, ki jih je veliko in ponavadi ravno tedaj, ko katoličani sami napdajo Cerkev, sami utihnejo in zadovoljno opazujejo. Kadar se razpravlja in napada papeža, tako kot celotno cerkveno hierarhijo ali katero koli drugo Cerkveno zadevo, je potrebno opazovati kdo ploska, kajti to bo dalo tudi pravo sliko, komu ti napadi in te razprave, ki so lahko povsem iskrene narave, zares koristijo. Katoličanova lojalnost Cerkvi mora biti podobna lojalnosti družini. Če pride v družini do prepira, družina to reši med seboj, ker ve, da vkolikor bo svoj prepir prenesla iz družine nekam na javno, bo koristila le škodoželjnežem, nikakor pa ne bo koristila sebi ali svojemu ugledu.
           
Druga lojalnost, lojalnost instituciji papeža pa pomeni, da moramo ostajati lojalni temu, kar papež predstavlja in kar papež zastopa. Če bomo namreč v neki iluziji, da koristimo Cerkvi, če napadamo papeža, blatili papeško institucijo bomo predvsem navzven, med ljudmi razširjali in utrjevali prepričanje, da je papež le še ena nepomebna funkcija, ki jo more kritizirati prav vsakdo, ne glede na to, ali je zares upravičen da papeža kritizira ali ne. Na ta način namreč nastaja nepopravljiva škoda, tako med katoličani, kot med nekatoličani, za katero so odgovorni prav ti nelojalni katoličani. Ta škoda je v tem, da tudi če bo nekoč prišel papež, ki bo po volji tem, ki danes papeža napadajo, bo veljalo, da se sme tudi njega brez vsakega pravega argumenta napadati. Ta škoda, ki je nastala bo težko popravljiva in vprašanje je, ali bodo račun zanjo zares prevzeli tisti, ki se imenujejo katoličane, a jim nobena kritika na papežev račun ni tuja.
        
To sta dve lojalnosti, s katerimi moremo katoličani sploh ostajati katoličani in bazirata na povsem osnovnem zdravem razumu, ki pravi, da družini pač ne koristi, da vsakokrat, ko se nekdo ujezi, odnese vse težave s seboj v gostilno jih tam predstavi zboru pijancev. A že ta povsem osnovna logika je danes pretežka za večino katoličanov, ki raje svoj odnos do vere in cerkvene hierarhije mimikirajo od protestantov, ki nimajo nobene strukture in so si enotni le v enem - v sovraštvu do katoliške Cerkve. Toliko težje je danes katoličana prepričati, da papeža navdihuje Sveti Duh, ki ga usmerja in ga, kadar govori zavezujoče stvari, dela nezmotljivega in popolnoma pravovernega.
        
Danes je vse bolj popularno biti "tradicionalist", "katoliški tradicionalist". A ta beseda je izgubila že vsak pomen. Danes pomeni le še nekakšen katoliški libertarizem, ki da veliko na visoko zvenke idealistične reči, a se spotakne in pade že ob prvi resni katoliški veljavni doktrini. Danes "tradicionalist" na žalost pomeni le še nekakšen certifikat, ki katoličanu dovoljuje, da strupeno sika proti papežu in cerkveni hierarhiji, medtem ko samega sebe slika, kot trdno katoliškega, ko išče lepe slike in cerkve iz srednjega veka. Katolištvo pa v resnici ni takšno. Katolištvo pomeni, da ostanemo lojalni Cerkvi navzlic vsemu; in pomeni tudi, da hipotetične težave rešujemo znotraj občestva, ne pa da zapustimo cerkvene zidove takoj, ko se težave pojavijo, da bi rešili svoj "ugled".
      
-NeoDomobranec

Nenadoma, lansko jesen - simptomi propadanja zahodne družbe v filmu "Suddenly, Last Summer"

"You got that medicine I need
Dope, shoot it up, straight to the heart please
I don't really wanna know what's good for me
God's dead, I said 'baby that's alright with me'

When you talk it's like a movie and you're making me crazy -
'Cause life imitates art
If I get a little prettier can I be your baby?
You tell me, 'life isn't that hard'"

-Lana Del Rey: Gods & Monsters

          
Suddenly Last Summer (slovenski prevod naslova se glasi: Nenadoma lansko poletje), je ameriški film, ki je izšel leta 1959, torej na koncu zlate dobe film-noirjev in ravno preden so šestedeseta in sedemdeseta prinesla stoosemdeset odstotni obrat na filmskem področju. Ključni vlogi v filmu imata Elizabeth Taylor in Katharine Hepburn, ki igrata teto in nečakinjo po možu. Glavna premisa filma pa je odkrivanje resnice o tem kaj se je zgodilo prejšnje poletje, ko sta Violetin (Katharine Hepburn) sin Sebastian in njegova sestrična Catherine (Elizabeth Taylor) počitnikovala v nekem južnem obmorskem mestu. Tisto poletje je Sebastian umrl, Catherine pa je izgubila razum in bila sprejeta v norišnico. Sebastianova mama in Catherinina teta Violet je prepričana, da je rešitev za njeno nečakinjo lobotomija, ki naj bi jo opravil priznani kirurg, prepričana namreč je, da si Catherine izmišlja stvari, ki naj bi se zgodile na počitnikovanju, obenem pa ohranja zamero, da je njen sin, na katerega je bila silno navezana, prejšnje poletje na dopust vzel Catherine in ne več nje, tako kot vsa leta predtem. Ugledni kirurg dvomi, da je Catherine nora in ji skuša pomagati, dokler je naposled ne pripravi, da poseže v skrite spomine, za katere je mislila, da so izgubljeni. Ti spomini in izpoved, kaj se je zgodilo na počitnikovanju prejšnje poletje Catherine dokončno osvobodijo nevroze, ki jo je doživljala.

Gre za film, ki v gledalcu zbuja neprijetne občutke, tako zaradi teme in podob, ki jih posamezni karakterji slikajo v dialogih, kot tudi zaradi okolja v katerem se film odvija in težke soparne atmosfere, ki jo je mogoče čutiti. Posebej težak pa je zaključek filma, ko gledalec izve, kaj se je zgodilo in kako je umrl Sebastian tisto poletje. Dogodek je grozljiv in vznemirjujoč, vendar pa se zdi, da je globoka zgodba, simboli in slike, ki jih film slika, predvsem ogledalo zahodne družbe in da moremo v njem iskati podobnosti z zahodom zadnjih stotih let.

Posebej očitno povezavo pa moremo videti ravno ob nedavni begunski krizi, saj se v filmu pojavljajo podobe, ki so tako sorodne podobam iz medijev zadnjih dvanajstih mesecev, da lahko dejansko izrečemo: "life imitates art", življenje posnema umetnost. Te podobe so iz begunske krize.

Catherine na koncu filma namreč izpove kaj se je zgodilo na počitnikovanju. Sebastian je koristil tako njo, kot prejšnja leta svojo mater za "vabo", ki je privabljala poglede in ljudi v njegovo bližino. Tega usodnega poletja je Sebastian svoji sestrični celo kupil kopalke iz belega blaga, ki so, ko so se zmočile, postale prozorne. To je bil le en od njegovih trikov s katerimi je skušal prek žensk, bodisi lastne mame ali sestrične, privabljati poglede in zbujati "lakoto" v ljudeh. Na tem mestu v filmu vidimo pomenljiv prizor s plaže, ki je razdeljena na del z vstopnino in na brezplačen del. Sebastian in Catherine se nahajata na delu z vstopnino, od drugega dela plaže pa ju loči ograja. Catherine noče v vodo, ker ima na sebi bele kopalke, zato jo Sebastian kljub njenemu upiranju zvleče v vodo in "lačni" ljudje z brezplačnega dela plaže se obešajo na ograjo in poželjivo zrejo v žensko in njeno obleko, potem preplezajo ograjo in obkrožijo Sebastiana.
       

     
Pomenljive so besede Catherine, ki opiše dan na plaži. Dan je bil vroč in bel, sonce je žgalo, kakor oko Boga in pravi: "Then they came." (Tedaj so prišli.)
       

Sebastian njihovo "lakoto" zbuja tudi tako, da jim deli drobiž, zato mu sledijo, tudi ko si ne želi njihove bližine. Ko s Catherine obedujeta v neki restavraciji, pridejo do žičnate ograje, ki obkroža vrt in med obešanjem nanjo kričijo in prosijo kruha. Sebastian, ki je še poprej zbujal njihovo lakoto, takšno ali drugačno, čuti do njih gnus in pravi, da so bolezen. Pred njimi skušata pobegniti, a medtem ko Catherine prosi Sebastiana, da odideta proti pristanišču, da bi dobila prevoz, Sebastian vztraja po hribu navzgor, po težji poti. Velika množica mladine, ki jima sledi ima s seboj groteskne inštrumente s katerimi proizvaja zloveščo glasbo. Sebastian beži pred njimi na vrh hriba, kjer so ruševine "vhoda v porušen tempelj", tam ga množica dohiti in ga "prevzame". Njihova "lakota" rezultira v tem, da raztržejo, celo žrejo, njegovo telo. Sebastian umre.
           

Te podobe so prispodoba in odslikava dogodkov v Evropi zadnja leta. So prispodoba za to, kar smo videvali in vidimo ob zadnji begunski krizi, ko so množice neevropejcev prečkale meje in ograje, da so sledile neki sanjam in iluzijam, ki jih je napajala njihova fantazija, zbujena skozi kapitalistično ponujanje in vabljenje dekadentne Evrope in njene dekadentne politike in dekadentnih ljudi. Evropa je zbujala in še vedno zbuja v njih lakoto, s svojim materialističnim načinom življenja, ki ga prav tako vodi nenasitna lakota po materialnih dobrinah. Zato so prišli. Obenem pa je tu prispodoba tudi za dekadentno kulturo, ki ne pozna več sramu in nobenega nravnega zadržanja, saj tako kot Sebastian sili Catherine v razgaljanje, tudi zahodna družba sili ženske, da postajajo objekti poželenja, že na vsakodnevni ravni z načinom oblačenja. Tudi to zbuja v teh, "ki so prišli" lakoto, ki je rezultirala denimo v množičnih spolnih nadlegovanjih, ali v vsakodnevnih posilstvih po evropskih prestolnicah. Zanimivo namreč je, da je ravno Švedska, ki je v šestdesetih in sedemdesetih veljala za " svetovno prestolnico seksa" postala svetovna prestolnica posilstev, ki jih povzročajo ravno ti, "ki so prišli".
     

V filmu je lakota teh ljudi, tako kot v naši evropski realnosti večplastna. Tako kot si ljudje za ograjo v filmu želijo kruha, tudi mi ne moremo trditi, da ni pomanjkanja in celo lakote tam od koder ti neevropejci prihajajo, a tej lakoti se pridružuje tudi lakota po načinu življenja evropejcev, ki je na vsakem segmentu tako namerno izpostavljen pogledom. Kapitalistični način življenja je namreč takšen, da ljudje ne kupujejo izdelkov in storitev le, ker bi jih potrebovali za svoje življenje, temveč zato, ker z njimi definirajo sebe in se izpostavijo, pokažejo.
       

Ta kapitalistični zahodnjaški način življenja polnih trebuhov, ki nujno vodi v dekadenco in izprijenost, pa obenem dela evropejce tudi pasivne in v resnici hendikepirane. Zaradi odsotnosti vsakega pomanjkanja jim zakrkne čut za obrambo in celo čut za ogroženost. Zakrkne jim čut za lepo, ki v resnici brani dostojnost, preden estetika postane pretirana in se slavi tudi človekove nižje nagone, ki ga vztrajno priklepajo ob tla. Zato lahko tudi v tem vidimo sliko iz filma, kot prispodobo realnosti. Sebastian je tisti, ki je zbujal lakoto v domačinih, on je tisti, ki jih je vabil in jim celo razdajal denar, ko pa je soočen z njihovimi naraščajočimi zahtevami, se mu začnejo gnusiti. Problem, na katerega je naletel ne vidi v luči svoje pokvarjenosti, temveč išče krivdo v ljudeh, ki žanjejo, kar je posejal, tako kot kapitalistični liberalci nimajo pravice terjati ohranitev lastnih narodov, če niso sposobni zavreči liberalnih idealov in nekaj narediti za lastne narode. Kakor Sebastian nima pravice, da se mu ljudje, ki jih je tako dolgo vabil in v njih zbujal poželenje, gnusijo, tako tudi zahodnjaki nimajo pravice, da se v njih zbuja gnus do teh, "ki so prišli", dokler zagovarjajo liberalizem. Pa tudi ni res, da le nimajo pravice, v resnici so tako kot Sebastian obsojeni, da se po težki poti navkreber umikajo pred njimi, dokler jih na vrhu sredi ruševin liberalnega templja, ki so ga tako dolgo zidali, ne požrejo.

Danes si nihče ne upa izpovedati resnice, da trk civilizacij: evropske in arabske, ni v vprašanju bikinija proti burki, temveč pri vprašanju ali je evropska družba sploh še sposobna, da ohrani svoj obstoj. Kajti vkolikor bo glavna poanta vsega panevropskega proti-priseljenskega gibanja borba za ohranjanje liberalnega nenravnega ženskega oblačenja nasproti burki, potem bo evropska civilizacija končno našla svojo smrt. Priznati si moramo, da ni res, da moramo žensko zaščititi v njeni nenravnosti in promiskuiteti, temveč da moramo zaščititi njeno naravno poslanstvo, ki je predvsem materinstvo. Šele, če se bo Evropa pripravljena odpovedati nenravnosti v oblačenju in omejevanju rojstev, bo sposobna preživeti ta trk, če pa se mu ne bo odpovedala, bo še naprej starela, dokler ne bo izginila. Napačno bi bilo misliti, da more Sebastian zaščititi Catherine tako, da ji zagotovi nemoteno nošo belih kopalk, zaščititi jo more le tako, da zaščiti njeno čast.
       

"Glede reda v cerkvi ima duhovnik še kaj besede; glede mode nima duhovnik nobene besede, ampak — pariški judje. Njih beseda je sveta in se mora zvesto spolnjevati. Kar ti rečejo in predpišejo, to velja tudi pri pobožnih ženskah in celo v najzadnjem gorskem kotu in v najbolj skriti dolini, ne pa, kar reče duhovnik, kar škof, kar papež. Ti naj se v te reči ne vtikajo; jih ne bomo poslušali!"

Janez Kalan, 1937.

Iz tega razloga je ta film zelo dobra prispodoba za Evropo in razmere v njej. A tudi na globlji ravni lahko iščemo vzporednice v samem filmu. Iz filma lahko vzamemo tri like, ki predstavljajo tri različne reči. Violet Venable, vdova in Sebastianova mati nam do neke mere lahko predstavlja Evropo, Sebastian, njen sin, nam predstavlja zahodno družbo, predvsem njeno moško populacijo, medtem ko nam Catherine Holly predstavlja ženski pol zahodne družbe.
      
Osnovni lik tega filma je Sebastian Venable, čigar premožni oče je "imel v lasti" večino mesta. Po njegovi smrti je premoženje pripadlo Violeti, medtem ko je Sebastian sam živel ekscentrično umetniško življenje. Kljub temu, da se okrog Sebastiana odvija cel film, njegov lik ostane v filmu brez obraza. O Sebastianu izvemo predvsem iz pripovedovanja njegove matere in njegove sestrične, ki ga visoko cenita, kljub temu, da se njegov karakter pojavlja kot sila mračen in pretirano pretenciozen. Sebastian je nihilist, ki je videl Boga. Njegov vrt je podoben džungli, zaraščen in neurejen, ker naj bi bil s tem slika "stvarjenja" v smislu začetkov sveta. Kljub temu, da Violet govori o "stvarjenju" (creation), torej ustvarjanju, ki potrebuje stvarnika, pa ta stvarnik ni ravno tisto, kar bi pričakovali, saj Violet govori tudi o dinozavrih. A kljub neurejenosti vrta imajo rastline tablice z imeni. Njun bog je tako bog kot Bog. Je obenem kričeča odsotnost Boga kot tudi neka deistična kreatura poznega devetnajstega stoletja. Njegova mati Violet zaupa kirurgu, da je Sebastian videl Boga. Pri tem opiše dogodek, ki se je zgodil na enem njunih počitnikovanj, ko jo je Sebastian prisilil, da je gledala kako so ptice napadale in parale želvice, ki so se ravno izvalile iz jajc, katera so nekoliko pred tem z velikim naporom izvalile velike želve in jih zagreble v pesek. Violet ni hotela gledati, a jo je Sebastian prisilil, da je gledala in ko je ona že odšla, je ostal in gledal prizor do kraja.

Ko se je vrnil je rekel materi, da je videl Boga. Na tem mestu sem prepričan, da govorita o Bogu oz. njegovi odsotnosti ali negaciji. Kajti Bog je po njuno krut, kasneje ga Violet imenuje za krutega dvoličneža, ki se ljudem ne kaže s pravim obrazom, a pravi, da ga ona dva poznata. S tem spoznanjem je treba gledati na Sebastiana in njegov odnos do življenja in ljudi. Kajti kljub temu, da Sebastian jemlje ljudi okrog sebe le kot objekte in pretirano ceni estetiko, ki se kaj kmalu razvije v grdoto, sam ni manipulativen temveč popolnoma resigniran in vdan determiniranosti. Po njegovo je treba pustiti, da so stvari takšne, kakršne so in nihče nima pravice, da se vmešava vanje. To rezultira v tem, da se čuti kot žrtveni dar nekemu bogu. Ta bog je tista deistična kreatura. Zanimivo je tudi to, da ga privlači vzhod, tako bizanc, kot orientalska filozofija.

V njem se povsem jasno oblikuje zahodni človek, predvsem ateistični liberalec, ki je naturalist in pozitivist. Zanaša se na znanost, kljub temu, da ga ta v resnici prepušča kaosu, v tem smislu je mogoče videti zaraščen vrt s tablicami poimenovanj rastlin. Tudi ta usodni nihilizem in zaprepadenost pred domnevno krutostjo narave in Boga, ki se rodi iz naturalizma in materializma, je vendar simptomatičen za evropskega človeka, ateista, ki neobstoj Boga utemeljuje predvsem s sklicevanjem, ki je v resnici tragično, na domnevno krutost Boga, ki dopušča smrt nedolžnih. Od tu njegov obrat v hipne užitke in hlastanje za materialnim, kot tudi njegov obrat v popolno resigniranost, ki rezultira v pasivnosti in hendikepiranosti.
       
V Sebastianovem očetu lahko vidimo podobo starega pred-modernega evropejca, ki je nekdaj aktivno vladal Evropi, medtem ko je Sebastian sam vdan nihilizmu in je že zdavnaj izgubil smisel življenja in je zato slika sodobnega Evropejca, ki je izgubil svoje poslanstvo, ker mu je umrl Bog. Iz tega razloga več ne jemlje ljudi kot duhovne skupnosti posameznih neumrljivih duš, pač pa kot stvari, ponudbe z "menija", kakor to imenuje Catherine v filmu. Tudi pri ženski Sebastian ne ceni njene osebnosti oz. njenega bistva, temveč ceni njen estetski značaj, s katerim pretirava in ga izkorišča za lastno zadovoljstvo. Podobno kot evropejec, ne ščiti ženskosti v smislu bistva, ki je materinstvo, temveč ščiti le njeno razgaljeno podobo, ki fokus odmika od ženske same, na njeno podobo, ki je konec koncev lahko tudi umetna ali prirejena oz. do neke mere "pohabljena".

Sebastian se prisili, da gleda prizor z želvami na plaži in prisili tudi svojo mater, v tem je tisti novoveški obrat, o katerem na nekem mestu govori Romano Guardini, ko novoveški človek z obratom v pozitivizem postane "zrel". A ravno v tem tiči tragika tega obrata, saj mu to prinese nepopisen obup. Tako v Sebastianu, kot v evropskemu človeku, se podre hierarhija, ki jo imenuejta za lažno. Bog je krut in dvoličen, torej nima pravice predpisovati karšnokoli moralo, Bog je mrtev. Na tem mestu se podre tudi nekdaj vzvišeno mesto človeka v hierarhiji stvari, saj je tudi človek le žival, le stvar, ki jo je mogoče gledati iz radikalne individualistične perspektive, po kateri je sočlovek le toliko, kolikor koristi ali nekoristi individuumu. Če ni Boga, ni duše, če ni duše je človek le sofisticirana žival. Konec koncev je morala tako le družbeni kompromis, ki se more že jutri spremeniti. Po Sebastianu je ljubezen "zmožnost koristiti človeka", sovraštvo pa "nezmožnost koristiti človeka".
 
Violet je ostarela vdova, ki se noče sprijazniti, da je stara. Sofisticirana dama skuša ostajati mladostna skozi obnašanje in obleke. A kljub temu je jasno, da ni več mlada. K obiskovalcem se spušča z dvigalom navzdol, ker je "demokratična", kakor pravi. Spušča se k ljudstvu, k ljudem. Zaznamuje jo predvsem popolna predanost sinu, kateremu je celo sledila na njegovem iskanju smisla v orientalskih filozofijah in se je kljub temu, da so ji poslali sporočilo, da njen mož umira, odločila ostati s sinom. Njen mož je bil po njeno "dolgočasen". Evropa se je izčrpala, spustila se je k ljudstvu in preko prerokov, ki so črpali svoje nesmiselne ideje iz vzhodnih poganskih filozofij, postala stara in ničvredna. Izgubila je svojo vitalnost, naposled pa bo, tako kot Violet v filmu, izgubila tudi svojega sina. Avto-sterilizacija Evrope in njena zaprtost za življenje, ki je posledica boemskega načina življenja, ki ga dopušča demokracija, bo končno rezultirala v zadnji fazi dekadence, kar je že mogoče videti. Violet trdi, da je največji možni blagoslov mirno življenje, vendar to njeno miroljubje ni nek naravni vzgib v odnosu na nasilje, temveč gre za popolno pasivnost, ki jo skuša svoji nečakinji podariti z lobotomijo. Tako naj bi Catherine pozabila kaj se je zgodilo na počitnikovanju in kako je umrl Sebastian in bi postala "mirna".
 
To je popolna prispodoba za današnjo Evropo, ki skuša z mantrami o strpnosti in miroljubju uspavati vsega site državljane ob velikih in ponavadi nasilnih kolonah priseljencev iz arabskih dežel. Zavzemanje za "miroljubnost", ki pomeni konec koncev smrt, je njeno pojmovanje sreče. Ali kakor pravi Mussolini:

"Danes more biti vojna, gospodarska, idejna borba, toda tisti dan, ko bi se ne borili, bi bil dan melanholije, konec, propast."

Benito Mussolini, 1920

 
Catherine je podoba sodobne evropske ženske. Vdana je v vlogo, ki jo zanjo pripravijo, pa najsi bo to Sebastian ali norišnica v kateri se nahaja. A na to povečini ni pripravljena. Prekomerna seksualizacija, ki je posledica podivjanega moškega proti-pola, jo naredi za manipulativno in histerično. Kirurgu zagrozi, da spada med nasilne, to pa pomeni, da ga lahko fizično napade, kasneje pa obtoži posilstva. Podobno se je že zgodilo s šestdesetletnim vrtnarjem, ki naj bi ga po krivem obdolžila spolnega nadlegovanja. Zanimivo je tudi, da je Catherine izgubila spomin. Vrnil pa se ji je le delno in namreč ravno pred nekim neprijetnim dogodkom, ko jo je neznani moški povabil na plesišču, da jo odpelje domov, a jo je skušal posiliti. Catherine mu ubeži, a se naposled vrne v avto in moški jo odpelje na njen dom. Catherine se vrne na plesišče in napade moškega. To je zanimivo iz razloga, da njen spomin torej obvladuje predvsem pretirana seksualizacija odnosov med moškimi in ženskami, kar jo dela nemirno, a vendar kljub temu sprejema vlogo, ki jo zanjo predvidevajo prav moški. To je značilno za zahodno žensko, ki je permanento razdeljena med svobodo in posledicami, ki jo svoboda zanjo prinaša. Zahodna ženska, je izgubljena brez moškega vodstva in moške zaščite njene časti, kajti svoboda, ki jo skuša okušati s čaščenjem in izpostavljanjem svojega telesa in svoje seksualnosti je v samem principu nekaj, kar ni ustvarjeno in zamišljeno od ženske same, temveč je vse to šablona, ki si jo je zamislil moški in česar zadnji cilj je ugajanje moškemu. Zato je s to svobodo v resnici bolj nesvobodna, kot z domnevno nesvobodo, ki predvideva specifične okvire njeni ženskosti. A ker je moški izgubljen, ker je izgubil Boga in se je s tem porušila hierarhija, je izgubljena tudi ženska, ker je izgubila moškega, ki bi ga k cenjenju njene časti zavezovala prav ta hierarhija.
   
Vsi trije liki so tragični in v njihovih nazorih in usodah lahko iščemo vzroke za Sebastianovo končno usodo. Vendar pa tudi kot prispodobe služijo za nekoliko drugačen pogled na realno situacijo moderne Evrope in velike krize, ki je v množičnem priseljevanju neevropejcev v evropske prestolnice.

Nenadoma, lansko jesen so prišli. Odgovore zakaj so prišli in kako se moremo in moramo spopadati s tem, pa je treba iskati globlje in dlje nazaj. Kajti potrebno je poiskati realno krivdo, kjerkoli obstaja in kdorkoli jo nosi. Kajti Evropa bo preživela le, če ji bo uspela globoka samorefleksija, ki se ne bo ustavljala pred nobenim lažnim bogom liberalnih idealov zadnjih dvestotih let.
  
-NeoDomobranec

Prostozidarji so rušili Mussolinija

Objavljeno v tisku 28.8.1944

        

Senzacionalna odkritja o izdajalskem delu italijanskih framasonskih lož

     
Pod naslovom »Po ložah zrušeni režim« objavlja španski list »Espanol« besedilo ložnih navodil za Italijo. Ta objava kaže v žarki luči dogodke zadnjih let na Apeninskem polotoku. V članku se obravnava sedanje žalostno stanje »italijanske vlade« in to, kar bo Italija lahko še doživela, če ostane sedanja vlada na krmilu.
       
V prvem in splošnem navodilu italijanskih lož beremo med drugim sledeče: »Mussolinija je treba čim bolj oddaljiti od italijanskega ljudstva na ta način, da se organizirajo atentati ali pa da se podpro akcije za pripravo atentatov. Tako je mogoče izigrati njegova dejanska navodila in izpodbijati, predrugačiti vse ugodne ukrepe. Razen tega je potrebno, da se za vsako organizacijo ustvari posebna »nadorganizacija«, katere naloga je onemogočiti praktične uspehe. Naši bratje, ki so pri policiji, karabinjerjih, v carinskih uradih in v vrstah prostovoljne milice, naj izvajajo aretacije, obdolžitve, izločitve in deportacije predvsem v vrstah legitimnih fašistov ter ustvarijo s tem svojim postopkom vzdušje nerazpoloženja in nezadovoljstva z njihovim voditeljem.«
        
Glede vodstva vojne vsebujejo ta navodila italijanskih masonskih lož sledeče smernice: »Sabotirajte z vsemi sredstvi Nemčiji prijazno Mussolinijevo zadržanje ter netite sočasno kraljevo sovraštvo do Nemcev. Sabotirajte neutrudno, kakor le mogoče, vsa fašistom prijazna razpoloženja med častniki italijanske Nemcem. Opozarjajte na moč britanskega imperija, ki v njem sonce ne zaide ter njenega zaveznika SSSR, ki je edino v stanju, da lahko premaga vse fašistične države. Najvplivnejši naših sodelavcev naj pri preizkusu novih orožij pred Mussolinijem poskrbijo za to, da se ne bo zavzel za uvedbo dobrih orožij, temveč za cenejšo orožje, glede katerega učnkovitosti mora doživeti razočaranje. Iz vojaških informacijskih uradov morajo biti odstranjeni vsi pravi fašisti. Skrbite za to, da se izgradi v vojaški informacijski službi takšen sistem, da lahko v pripravnem trenutku izdamo svojim prijateljem vse ključe šfriranih dokumentov, vse podatke o vojaških ukepih, predvsem o kretanju vojnih ter oskrbovalnih ladij. Tako bomo v odločilnem trenutku pripravljeni, kadar bo naš poseg prinesel zmago.«

Protestantstvo (Janez Evangelist Krek, 1895)

Protestantstvo

Janez Evangelist Krek, 1895

To, kar se nam podaja pod imenom nemške kulture, je napojeno protestantskega duha. Nemški narod je v svoji večini zašel v šestnajstem veku na napačna pota, katera mu je pripravljal razodetju in vsaki oblasti sovražni humanizem in katera mu je otvoril wittenberski odpadnik Martin Luter.
   
Pri nas je, hvala Bogu in naši habsburški vladarski rodbini, protestantstvo bilo le trenuten vihar, ki je srečno kmalu preminul, A zato ne moremo reči, da je prenehal tudi novi vpliv tega pogubnega upora na cerkvenem polju. »Nemška kultura« je vzdrževala ta vpliv in ga še vzdržuje. V dokaz nam zadostuje dejstvo, da se protestantstvo pri nas pozna le po katoliški veri sovražnih virih in da se je često tudi že v slovenskem jeziku izgovorila in zapisala pohvalna beseda — verski prekuciji; iz slovstvenih spisov o protestantski dobi veje mnogokrat nekaka nepritajena žalost, da se ni tudi med Slovenci stalno ustanovila Lutrova vera; zapeljivci-odpadniki, ki so takrat tudi naš domači jezik zlorabljali v svoje zlobne agitacijske namene in s tem posredno kopali grob naši narodni individualnosti, se slikajo često kot mučeniki, in nepozabni, za Boga in dom požrtvovalni Tomaž Hren jih je moral že mnogo krivičnih slišati tudi v slovenskem jeziku. Ta smer je tudi sad »nemške kulture«.
    
Nemški katoliški učenjaki so šele v našem stoletju razbili malika, ki ga je izklesala enostranska, mnogokrat lažniva povestnica kot pravi kip protestantskega gibanja. Zadnji čas se jim pridružujejo celo — protestantje sami. Toda kaj nam to pomaga? Preden pride resnica k nam, preteče še obilo Save. Knjige, ki se dajejo učeči se mladini v roke, smejo pisati vse, kar jim drago; samo če bi zinile kako resnično v pohvalo katoliški cerkvi, to bi bilo motenje verskega miru in bi nasprotovalo vzgojnemu namenu.
    
Bog ne daj, da bi se opisalo Lutrovo delovanje tako, kakršno je bilo, Bog ne daj, da bi se po pravici slikal njegov pogubni vpliv na pravo nravnost, vero, družabne razmere, slovstvo ali umetnost! Pač pa je popolnoma prav in dobro, če se priloži kaka gorka papežem 10. veka, ali Gregorju VII., ali španskemu Filipu II,, ali našemu Ferdinandu II. itd.
   
Nemci slave protestantstvo kot plod svojega duha. Mi se o tem ne maramo ž njimi prerekati, še manj pa deliti za ta plod. Puščamo jim celega. A radi tega je nujno napojeno nemško slovstvo protestantstva in »nemška kultura« nam je radi tega po naši katoliški sodbi škodljiva in nevarna. Vseh pogubnih posledic, ki nujno izvirajo iz tega dejstva, ne naštejemo še takoj v tem spisu. Samo en pogubni sad, ki ga hlastno trgajo tudi nekateri Slovenci z drevesa »nemške kulture«, omenjamo tu posebej. To je namreč upornost in mržnja do cerkvene oblasti. Večina nemškega slovstva, v kolikor prihaja nam v roke, je polna teh dveh stvari.
  
Luter je potreboval takega orožja. Umstvenih dokazov mu je manjkalo, zato se je poprijel sirove šale, umazanega zabavljanja in podlih dovtipov. Kar je mogel najti grdih besedi v nemščini in latinščini, vse je uporabil proti — cerkveni oblasti, proti papežu, škofom in duhovnikom. Našega Trubarja in Krella spisi kažejo, da je imel tudi pri nas dovolj vernih učencev.
   
Lasje se nam ježe, ko beremo v zgodovini, kolika podlost je zavladala vsled Lutrove sirovosti v slikarstvu, rezbarstvu in pesništvu. Nam, ki nas je ugodna sreča postavila v dobo Brusov, Pavlih, Slovenskega Naroda in Delavca in ki imamo priliko, vedriti si ob »4000« dr. Nevesekoga poplaženega duha, je znano precej lepih stvari, ki se obešajo kot prijateljski okraski na črne suknje; toda vse to, dasi je po možnosti kopirano po »nemški kulturi«, vendar niti zdaleč ne dosega Cranachovih, Stimmerjevih, Aldegraversovih itd. proizvodov, Lutrovih, Nigrinovih itd. spisov v tem oziru.
    
V Lutrovih »Tischreden«, v darmstadtske dvorne knjižnice »Thesaurus picturarum« se dobi takih stvari na izber. Umazanost in prav favnovska lascivnost si sestrski podajata roki v njih. Vse se trdi o papežu, škofih, redovnikih in duhovnikih, samo »človek« se nobenemu ne reče.
   
To ni ostalo brez vpliva v poznejših časih; ko se je že protestantstva polotevala trohnoba, ko se je že zdavnaj razkadil verski značaj njegovega dela, je vendar še ostal v javnosti duh sovraštva do katoliške učeče cerkve. Razlezel se je ta duh v znanstvo in umetnost, v knjige, slike, časopise, na vseučiliške stolice, v srednje in ljudske šole, v politiko in v zasebno življenje. Ohranjala ga je pa ponosnega imena »nemška kultura«.

      
To je že drugi članek Janeza Evangelista Kreka, na temo protestantstva, ki ga objavljamo na tem blogu. Članek, ki ga objavljamo tokrat iz leta 1895, je toliko zanimivejši, ker lahko v njem najdemo tudi ostro kritiko današnjih razmer. Predvsem kritiko na račun tistih katoličanov, ki zavoljo cenenega ploskanja brezverskih in veri sovražnih elementov, brez vsake resne podlage napadajo papeža, škofe in duhovnike. Krek nas jasno opomni, komu to koristi.
        
Druga zanimiva stvar, ki jo zasledimo v tem članku pa je dejstvo, ki ga Krek jasno pokaže: časnikarska in sploh publicistična taktika iz pamfletov, časopisov in današnjih družbenih omrežij, ki ima za svoj glavni smoter blatenje in celo obrekovanje nasprotnikov, je produkt protestantskega vrta in zato smo katoličani v njem tako tuji.