Izvori ruskega mesijanstva (1944)

Izvori ruskega mesijanstva

Objavljeno v tisku 7.9.1944

  

V članku »Rusi, Mongoli in slovanstvo« smo razblinili iluzijo o »pristno slovanskem« bistvu Rusov in Rusije na podlagi zatrjevanj ruskega pisatelja Mihaela Pravdina in dokazali, da je bil mongolski vpliv na razvoj Rusov in Rusije tako velik, da je do temeljev prekvasil vse bistvo. Da pa tudi poznejši vplivi na Ruse in Rusijo niso bili evropski v pravem smislu, nam dokazuje drugi tuji vdor v rusko miselnost, vdor bizantinstva. Kakor mongolski v zaijski, to je vzhodni smeri, tako je bizantinski vpliv določil rusko, zlasti še imperialistično orientacijo v zahodni, oziroma jugozahodni smeri.

Dedič vzhodnega rimskega cesarstva, Bizanc, se je proti koncu svojega obstoja, a pred nastankom mongolske države Il-kanov v Prednji Aziji, naslanjal pretežno na Malo Azijo. Njegova oblast v jugovzhodni Evropi, t. i. na Balkanu, je pod težnjami balkanskih Slovanov, posebno Srbov, po samostojnosti, počasi ginevala. Kot središče vzhodne cerkve je Bizanc že prej izgubljal značaj splošnega razvoja v smislu Srednje in Zahodne Evrope. Njegovi stiki z azijskim vzhodom so postajali čedalje močnejši, in s tem so se krepili tudi sami azijski vplivi na kulturo in miselnost Bizanca. Na ta način je nastala politično-duhovna tvorba, znana pod imenom bizantinizem. Ta tvorba je bila zmes tradicije Rima v dekadenci, degeneriranega helenstva in mistike na eni ter brutalnosti na drugi strani kot prispevkov azijskega vzhoda. V njej je prospevalo najbrezobzirnejše politično samodrštvo, okoli katerega se je bohotila nemorala vseh odtenkov, ki se je kazala v upravi še prav posebno kot divje samopašna korupcija.

Vse to je bil pač glavni vzrok, da Bizanc ni bil sposoben postati resnični evropski branik pred tendencami mongolsko-azijskih vdorov od vzhoda, ki so jih pričeli Džingis-kanovi potomci, nadaljevali pa pomohamedanjeni Osmani. Njegovo področje se je stalno krčilo in z razkrojem države kot teritorialne tvorbe je napredoval tudi razkroj bizantinske družbe same. Padec Bizanca pod polumesec je bil le še naravni zaključek že dolge agonije. Vendar je zbudil v tedanji Evropi preplah, ker se je zavedela, da pomeni mohamedanstvo po zmagi nad sicer gnilim Bizancem neposredno smrtno nevarnost za katoliško in tudi sploh krščansko evropsko omiko. Zato je razumljivo, da je Evropa pričela iskati za Bizanc nadomestilo, in Rimu se je zazdelo proti koncu petnajstega stoletja, da ga je našel v Moskvi. Na papeževem dvoru se je namreč porodila misel, da bi se v ta namen poročila nečakinja zadnjega bizantinskega cesarja, Zofija Paleologova, s tedanjim moskovskim velikim knezom Ivanom III. Načrt se je tudi uresničil, in leta 1472. je postala bizantiska princesa ruska velika kneginja.

Kakšen je bil nasledek te poroke, o tem p ravi Pravdin: »Moskva, dotlej dedinja Zlate horde, se je pričela potegovati tudi za dediščino vzhodnorimskega cesarstva. Z bizantinsko dedinjo so prišli v Moskvo grški dvorjani. Dotedanjo preprostost so zamenjali bizantinski dvorni običaji, in v državnih listinah se je razvilo bogato izrazoslovje. Italijanski gradbeniki so morali stare lesene zgradbe v Kremlju nadomestiti z zidanimi palačami. Veliki knez je postal car, in car je postal samovladar (avtokrator), kakor so bili bizantinski cesarji. Moskva je prevzela bizantinskega dvojnega orla v ruski državni grb in nad tem orlom so visele tri krone, ki so pomenile Moskvo in oba tatarska kanata, Kazan in Astrahan.«

»Le na podlagi te dvojne dediščine moremo pravilno razumeti Rusijo, njeno zamisel notranje ureditve države,« pravi dalje Pravdin. »ter položaj njenih carjev, ki je o njem še v dvajsetem stoletju ruski pravosodni minister Ščeglovitov dejal francoskemu poslaniku Mauriceu Paleologu: »V ljudskih očeh je car podoba Kristusa na zemlji.« Zadnji car Nikolaj II. pa je rekel: »Bog Nam je dal najvišjo oblast in pred Njegovim prestolom bomo dajali odgovor za usodo Rusije.« Iz tega se je porodila tudi misel. da je ruski car edini pravoveren car na svetu. Moskva pa tretji in poslednji Rim. Prav tako moramo pa nazadnje iskati v tej bizantinski dediščini tudi težnjo po osvojitvi Carigrada. Ta težnja je bila gonilna sila, ki je vodila vso rusko evropsko politiko dolgih 500 let. Iz nje so se porajale vse vojne s Turčijo, in »pod obljubo, da se jim bo ta njihova petstoletna želja izpolnila in da bo Carigrad prišel pod rusko državo, so ministri leta 1914. zlomili odpor carja Nikolaja II., ki ni hotel izdati ukaza za vojaški vpoklic,« piše Pravdin.

Če zdaj na podlagi teh zgodovinskih dejstev na kratko karakteriziramo bistvo carske Rusije, moramo ugotoviti, da so izšle iz mongolske in bizantinske dediščine tele njene osnovne težnje: 1. obvladanje Azije in obnovitev vzhodnega rimskega cesarstva s posestjo Carigrada. 2. duhovno obvladanje sveta po mesijanski ideji »tretjega in zadnjega Rima« in 3. despotično vladanje nad svetom. Vse te tri težnje so pa ostale nespremenjene tudi v naslednici carske Rusije, v SSSR pod Leninom in Stalinom. Boljševiški imperializem je neutajljiv naslednik carskega; idejo mesijanstva »tretjega in zadnjega Rima« v bizantinskem smislu je zamenjala le ideja »vse odrešujočega« komunizma, in carski despotizem je nadomestila diktatura kremeljskih boljševiških poglavarjev. Ostala pa je celo tudi težnja po neposredni bizantinski oblasti, po Carigradu in morskih ožinah med Evropo in Malo Azijo. In kakor ni silila carska Rusija na Balkan da bi osvobodila balkanske Slovane — saj pravi Pravdin sam, da je car Nikolaj II. pristal na vstop Rusije v prvo svetovno vojno le v težnji po osvojitvi Carigrada, ne po ohranitvi Srbije — tako tudi boljševiška SSSR ne izteguje svojih rok proti evropskemu jugovzhodu zaradi kakega »slovanstva«.

Samo v narodu, kakršen je ruski po svoji iz zgodovine rezultirajoči miselnosti, je mogel dobiti komunizem Žida Karla Marxa tisti »mesijanski« smisel, ki je tako zelo soroden zamisli mongolskega osvajalca Džingis-kana, poslanstvu Bizanca kot »drugega Rima«, osmanstva kot verske sile in židovstva kot izpolnjevalca ideje »izvoljenega ljudstva«. Vsi izviri tega »mesijanizma« so pa azijski nearijski in neslovanski. Tako vidimo da tisto »mesijanstvo«, ki je bilo Slovanom v dobi romantike pred sto leti še misteriozno, a so vanj vendarle verjeli (Jan Kollar in drugi), ki se je pod boljševizmom izoblikovalo v komunizem, ni nič drugega kakor izrojena dediščina tujcev, ki nima z nami nobenega opravka. Brutalni despotizem, ki hoče zaradi ideje — prej carske in zdaj komunistične — z najnasilneišo diktaturo vsiliti vsem ljudem življenjski sistem neke anemične teorije in se je sposoben izroditi celo do vivisekcije, je najtipičnejši pojav misterioznega bistva mongolskega vzhodnjaštva.

Vzhodnjak je kljub vsej svoji mistiki brutalen, in kljub vsej brutalnosti zanesenjak odrešiteljstva. Evropec je realist, in edine svoje velike ideje, ideje humanizma, ni skušal nikdar uveljaviti z nasiljem in proti volji človeštva. Zato mu ie bilo vzhodnjaštvo v vseh pojavih vedno tuje in se z njim nikoli ni mogel sprijazniti. Taki smo po vsem svojem značaju tudi Slovani na zahodu in jugu kjer nismo obremenjeni z azijsko dediščino. Prav zato se je Evropa tudi v vseh dobah z vsemi silami branila in obranila pred vsemi poskusi vdorov vzhodnega misticizma in despotizma, v kolikor so periferni valovi takih vdorov le dospeli do nas, smo jih pa prekvasili s svojo evropsko duševnostjo. Nasilna vsilitev bi zato morala nujno pomeniti konec evropskega duha.

Rusovstvo v vseh oblikah, najbolj pa v boljševiški, ne pomeni zato nevarnosti samo za Evropo kot tako, ampak tudi za evropske Slovane in še posebej za nas Slovence, ki smo poleg Čehov najzahodneiši del Slovanov in zato najbolj evropeizirani. To bi spoznali le prekmalu tudi tisti med nami, ki se v tragični zaslepljenosti, izvirajoči iz nepoznavanja dejstev, dandanes navdušujejo za »slovanski boljševizem« kot »luč z vzhoda«. In zelo verjetno je, da bi bili prav ti prvi, ki bi postali največji odporniki proti sistemu, ki ga zdaj kličejo nadse in nad svoj narod. Zakaj kakor ne more posameznik izpremeniti svojega značaja, tako ga tudi celotno ljudstvo ne more.

C.R.

Ničevost "rdeče tablete"

V nekem blogu pred časom je bilo jasno zapisano, da skuša ta projekt NeoDomobranec ostajati karseda zvest liniji avtentične kontra-revolucije, ki se je najjasneje pokazala začasa druge svetovne vojne, a je v resnici starejšega datuma in je v resnici eno s katoliško tradicijo naroda. To zvestobo pa je teba ohranjati na vse mogoče strani. Zato je nujno, da v svojem dometu izrazimo pomisleke nad nazori, kakor jih izraža nek del slovenskega Twitterja, ki se identificira s t.i. alt-right in odmeva sentimente tega amerikanskega internetnega gibanja.

Kaj altrajt je, smo že razložili v enem prejšnjih blogov, tudi je jasno, da je altrajt kot tak nezdružljiv s krščanstvom in posledično nezdružljiv tudi s slovensko tradicijo. A tokrat nas bolj zanimata dve stvari. Prvič, neposredno povezovanje slovenske kontrarevolucije in slovenskega naroda z narodnim socializmom, drugič, napadanje t.i. "krščanarjev" in tretjič, razlika med avtentičnim klasičnim fašizmom in t.i. fashy memetiko.

Danes predvsem en slovenski profil na Twitterju razširja neko čudno pohabljeno pojmovanje druge svetovne vojne pri nas in navezovanje nanjo v oziru na današnjo pan-nacionalistično razpoloženje v svetu. Ta isti profil je namreč še do nedavnega enačil boj slovenske kontrarevolucije z zavezniškim bojevanjem in poveličeval inženirja Stepišnika ter njegov domneven bojkot. Jasno torej je, s kom imamo opravka. S t.i. goltačem rdeče tablete. Kaj rdeča tableta pomeni je postalo dovolj jasno. In zdaj zremo v paradokse. Danes ta isti profil razširja t.i. fashy memetiko in skuša enačiti narodni socializem z zavzemanjem našega naroda proti židovsko-boljševiško-plutokratski pošasti komunizma začasa druge svetovne vojne. To pa je faktično nepravilno in ne upošteva dejanske specifike naše narodne situacije, tedaj in danes.

In ko se pogovarjamo iz političnega oz. metapolitičnega stališča, moramo terjati jasno razčiščenih pojmov. To pa pomeni, da ne moremo zagovarjati diametralno nasprotnih stališč ali kontradiktornih stališč. Ne moremo biti obenem dvoje nasprotujočih si reči. Zato je jasno, da ne moremo biti denimo za slovensko kontrarevolucijo in proti katoliški Cerkvi in obratno. Če zavzemamo taka stališča, dokazujemo, da smo zunaj realne svetovno-nazorske misli vaških straž in domobrancev. Da smo zunaj nazorov, ki jih je zastopal Prezident in da smo zunaj nazorov, ki so jih zastopali vsi drugi ideologi slovenske proti-revolucije.

Zato je napačno, da nekritično povzdigujemo denimo narodni socializem, češ da je to pravilna pot slovenskega naroda, obenem pa ne vemo, da je imel Prezident drugačno videnje narodne ureditve, ter obenem prav tako ne vemo, da je za Prezidentom tudi stala množica akademikov, ki je že pred vojno pripravljala primerno narodno, gospodarsko in socialno ureditev, ter se je Prezident napajal iz le-te. Prezident je namreč o tem povedal:

Pot k temu nam spet kaže nemški narod, prvi narod naše celine, ki je oblikovalka in nositeljica svetovne kulture. Njegov narodni socializem prenaša največje napore in premaguje največje težave. In čeprav narodni socializem ni nikašno izvozno blago in — čisto razumljivo — ne sme biti nobenemu drugemu narodu vsiljen, je vendarle zaradi silnih uspehov, splošnega reda in zgledne discipline nemškega naroda vsem drugim narodom pravi kažipot, kaj lahko zdrav narod s pravilnim vodstvom doseže tudi v dobi židovskega zarotniškega besnenja, židovske lokavščine in prevare in je tudi edini uspešni pripomoček ki se stavi na pot židovsko-boljševiški svetovni nadvladi.

Logično je, da se narodni socializem ni mogel enostavno preslikati na našo situacijo, predvsem zaradi določenih svetovno-nazorskih in religioznih vprašanj. In za te je treba vendarle vedeti, če skušamo zasledovati avtentično misel slovenske kontra-revolucije in ne le zasledovati trenutnih trendov v nekih ameriških krogih. Zato je jasno, da je Prezident načrtoval specifično slovensko fašistično oz. korporativistično ureditev države. In to je vendarle osnova poznavanja klasičnega fašizma. Fašizem sam je v vsaki državi postal neka lastna oblika: Fašizem, včasih pravimo, je najbolj naraven sistem mišljenja in vladanja. To pa torej pomeni, da ima fašizem neke določene fundamente, ki se brez težav prilagodijo specifičnim narodnim razmeram in narodni situaciji. A fašizem se je najmočneje razrasel ravno v katoliških državah, kar pove veliko. V Nemčiji pa so tisti fundamenti fašizma postali vse bolj zaznamovani z neko specifično nemško problematiko. Sedaj lahko na dolgo in široko razpredamo o tem, a važno je vendarle vedeti, da je Pij XI. moral intervenirati zaradi razmer v Nemčiji in da je narodni socializem dobival katolištvu vse bolj sovražen obraz.

Sedaj pa stojimo spet pred tehtanjem med nemškim narodnim socializmom in svetovnim nazorom tam izraženim, ter med katoliškim svetovnim nazorom in ugovorom zoper narodni socializem. Kako naj se odločimo? Logično je, da se bomo odločili za katoliško stran. Če katolištvo odrinemo od sebe v korist narodnega socializma, smo s tem presekali z narodno tradicijo in postali nekaj istega s komunisti ali kakimi slovenskimi Ljotićevci. Kot taki si nimamo pravice lastiti nobene zveze s slovensko proti-revolucijo in Prezidentom.

A obenem se zdi pametno opozoriti, kaj pomeni ugovor katoliške Cerkve zoper narodni socializem. Nekoč je nekdo rekel, da to pomeni obsodbo narodnega socializma kot takega. A to ni res. Pomeni le obsodbo določenih segmentov znotraj narodnega socializma, ki so neskladni s katoliško doktrino. Zato se sicer nekdo lahko identificra tudi danes z narodnim socializmom, a mora upoštevati ugovore, ki jih je podala Cerkev in sporne stvari tudi sam zavračati, če hoče ostajati lojalen Cerkvi in če hoče vendarle ostajati lojalen slovenski narodni tradiciji. A kdor tega ne stori in se celo obrega ob papeže, ki so kritizirali narodni socializem, stoji zunaj avtentične kontrarevolucije in proč od Prezidenta.

Zakaj to ponavljamo? Zato, ker ta omenjeni profil uporablja Prezidenta za svojo "maskoto", obenem pa razširja Cerkvi in katolištvu sovražne sentimente, kakor se tudi ne distancira od proti-katoliških narodnosocialističnih nazorov, ki zadevajo samo metafizično srž sveta in človeka. Prezident pa je vendar opozoril, da se narodnega socializma ne da izvažati, obenem pa ni nikoli napadal katolicizma, škofov, nižjih klerikov ali papeža.

Tu smo torej že pri napadanju slovenskih "krščanarjev" torej Cerkve in katoličanov. Kdor se kadarkoli in kakorkoli postavi zoper krščanstvo, katolištvo, katoličane, kler, Cerkev ali karkoli podobnega, je že de-facto izstopil iz narodne tradicije in se podal na kokošji lov za nekimi tujimi idejami. Edina zares dokazljiva narodna pot, je pot katoliška. Lahko se v nekem zanosu človek postavlja na to in ono stran in zoper katolištvo, a na koncu koncev bo pristal zunaj naroda. To toliko bolj velja za vsakogar, ki se skuša identificirati s slovensko kontrarevolucijo. Brez striktnega katolicizma si je niti misliti ne moremo. Še liberalni časniki, ki so pljuvali čez klerikalce in "črno gardo", so na koncu med vojno postali glasna orodja katoliške stvari, ko so strumno stali za Prezidentom.

In kdo so ti ljudje, ki danes po vseh teh letih menijo, da vedo bolje, kot oni, ki so se v dejanskih razmerah odločili za katoliško Slovenijo? Danes naj bi imel nek profil na Twitterju, ki ne zna spisati besedila daljšega od dveh polomljenih stavkov, pravico presojati doprinos "krščanarjev" in katolištva nasploh k narodu in njegovi vitalnosti? Danes, v duhu nekih tujih agitatorjev, naj bi nek profil na Twitterju od Cerkve in katoličanov terjal, da izstavijo račun? In to naj bi konec koncev bil nekdo, ki stoji na strani Prezidenta? Pa še njegovih nazorov ne pozna. Pozna le tisto, kar odmevajo neki bebci v starih ameriških kolonijah, ki so zrasle iz protestantizma in židovstva. To pa ni slovensko in to deluje direktno zoper vse, za kar se je Prezident zavzemal.

In tu smo pri fashy memetiki, ki veliko govori o fašizmu in narodnemu socializmu, a oboje pozna ravno toliko kot triletni otrok. Ti ljudje v fašizmu iščejo menda neko estetiko, ne marajo pa absolutne države, iščejo argumente zoper egalitarijanizem, ne pustijo pa si vzeti svobode. Radi bi šokirali, brili norce iz liberalcev, ki so bili še do včeraj njihovi zavezniki, zato pa so ideološko pohabljeni. Menijo, da bo vse težave odrešila neka homogena družba, obenem pa trdijo, da se napajajo iz fašizma. Govorijo o globalizmu, a pristajajo na globaliziran pan-nacionalizem.

Nič čudnega ni, če torej beremo največje neumnosti izpod prstov slovenskih altrajterjev.

Torej, ta intervencija je bila nujna, da se ponovi zasledovanje čimvečje avtentičnosti medvojne proti-revolucije in se distancira od takih in drugačnih kričačev, ki skušajo to proti-revolucijo distorcirati in s tem degradirati. Včeraj so poveličevali proti-fašistične akte, danes se navdušujejo nad narodnim socializmom in pljuvajo po krščanstvu. Kako bi torej lahko od njih pričakovali, kakšen doprinos k nadaljevanju avtentične kontrarevolucije?

In tu je ta ničevost tega koncepta rdeče tablete. Pa kaj, če nekdo požre rdečo tableto in uvidi, da je še do včeraj zagovarjal najbolj nore zamisli? To ga vendar še ne pripelje do resnice.

-NeoDomobranec

Rasni realizem in narava

^{»Bog je na svetu in v svetu, ali pa je zunaj
njega, nekje drugje«, se je oglasil mrk dijak.
»Če je na svetu, ne more biti samo na enem prostoru,
biti mora povsod, sicer bi sam bil le del sveta ...«
  
»Kam pa rineš?« ga je tovariš ustavljal.
 
». . . Ker pa je svet ustvaril on,« se oni ni dal
motiti, »ne more biti del svojega stvarstva. Bog
je torej povsod, v vsem, Bog je svet in vesoljstvo.
Zato ne morem verovati v osebnega Boga.«
 
»Saj to je panteizem in panenteizem!« so se
nekateri upirali.
  
»Če pa je Bog zunaj sveta, katerega je ustvaril,
je čisto nepotreben za svet«, je oni gnal svojo.
»Svet je njegovo stvarstvo, živi sam po sebi in
Boga ne potrebuje več, saj je svet kot stvarstvo
popoln in dober ...«
  
»Sofizem, brezbožen sofizem!« so spet zavpili.
 
»E, kaj!« je mrki dijak odmahnil. »Bog torej
ni zunaj sveta, sredi angelov v nebesih, je pa
v stvarstvu, ki je Bog, in je v nas, ki smo mu}

^{otroci!«
 
»Panteizem! In panteizem je poganstvo.«
 
»Bog je Bog in nič drugega. Kraljuje v nebesih
in na zemlji.«
 
Mrki dijak jih je le pogledal, odgovoril pa ni
nobene.}

^{Ivan Zorec; "Iz nižav in težav"}
  

Skupaj z naraščanjem takšnega in drugačnega nacionalizma, so se začele javljati tudi oblike poganstva in raznoraznega nekrščanskega idealizma. Ti nazori pa nas ne bi zares zanimali, če se ne bi direktno postavljali zoper katoliško vero in tako tudi katolicizem, ki je zakoreninjen v našem narodu. Zato lahko vidimo tri nevarnosti za naš narod, ki izvirajo iz "desne" strani. To so: pravoslavje in z njim povezane zahteve po "nacionalni" cerkvi, neopaganizem v obliki starovercev z močnimi zgodovinskimi špekulacijami in dokaj skriti rasni idealizem, ki izhaja iz biološkega materializma in ki vleče v panteizem.

Prva nevarnost je bastardizirana oblika katolicizma in kot takšna predstavlja posebno nevarnost, ki pa se jo bomo dotaknili kdaj drugič, druga in tretja pa sta si v fundamentih zelo podobni. Namreč neopaganizem evidentno ne "veruje" v stare ajdovske bogove, temveč v njih vidi bolj neke vrste sile narave in arhetipe, torej neka skrita psihološka javljanja kolektivne psihe ali celo psihe narave same. Podobno pa verujejo tudi t.i. rasni materialisti, ki s pretiravanjem v biološkem materializmu in determinizmu zaidejo v neko obliko idealizma oz. panteizma, ali bolje rečeno panenteizma. Narava tudi zanje pomeni neko pobožanstveno silo z voljo in razumom.

Če je nekaj utemeljeno v naravi, to po logiki materializma pomeni, da sicer ima neko normo narave, a ne more nositi v sebi neko inherentno moralo ali zavezanost. Vkolikor pa začnemo "naravno" dojemati kot kvalitativno normo, se pomikamo proti območju religioznega. Ateist in materialist tako pride pred preizkušnjo, da bi dojemal naravo kot silo z voljo in razumom, ki k nečemu teži.

Narava, materialistično gledano, pač ne more k ničemur težiti, saj gre za nekakšen spontan skupek procesov, ki nastajajo, se preobražajo po spletu naključij. Kakorkoli že definiramo naravo, v enem se lahko najbrž strinjamo, gledano nereligiozno objektivno: narava ni bitje z voljo in razumom.

Zato si za boljšo ponazoritev izposodimo dilemo: "čemu ohraniti belo raso", gledano iz povsem sekularnega, biološko-materialističnega gledišča. Odgovor, ki ga bomo skušali zavrniti prihaja od sogovorca, ki mi je na kratko predlagal poteze smiselnega odgovora na takšno vprašanje.

"Če (gledaš na vse skupaj, kot sem že opisal in) verjameš v biološko evolucijo, potem je vse skupaj preprosto. Rase so dobile te razlike, saj so jih potrebovale za preživetje. Naravna selekcija. Črnci potrebujejo več melanina, mi potrebujemo več dlake, po melaninu je pa precej manj potrebe. Razlogi za ohranitev? Dejstvo, da je nekaj nastalo po naravni poti, daje vedeti, da ima to mesto v naravnem sistemu in, da ni nepogrešljivo.
  
Poglej, drevo je narejeno, da obstaja in raste. Mi ga sekamo, a to samo zato ker brez lesa težko preživimo - torej zaradi nečesa kar nam je objektivno bolj pomembno, sicer pa že s tem, da bi ga sekali po nepotrebnem, zavirali in uničevali naravne procese brez opravičila, to pa ni v skladu z naravnimi zakoni."
  

Najprej nekaj konteksta, s sogovorcem sva se predhodno pogovarjala o enakosti/neenakosti, kar sva oba logično videla kot razlog razlikovanja med rasami. Sam sem namerno izpostavil dvom, čemu bi "neenakosti" morale biti ohranjane, saj iz materialistično biološkega gledišča, razlike izhajajo le iz koristnosti za neko vrsto in jih ni mogoče presojati kvalitativno iz objektivnega vidika narave kot celote. Sedaj pa dalje na odgovor, ki ga je predlagal k moji dilemi
 
Ta odgovor ima nekaj bistvenih pomanjklivosti. Razumljivo je, da razlike niso nastale "naključno" in da so nastale preko prilagajanja v čim večjo korist neke vrste oz. v tem primeru rase. A to še ne pomeni, da je mogoče te "razlike" presojati iz nekega moralno-kvalitativnega zornega kota. Ravno nasprotno. To, da so te razlike nastale iz "potrebe" in "prilagajanja" in "naravne selekcije", daje dober argument, da nanje gledamo kot na nepotreben (obsolete) ostanek preteklosti, ki postaja "nepotreben" posebej danes, ko napreduje tehnika in ko, konec koncev, človeštvo oz. posamezne človeške rase, evolvirajo dalje.
  
Tudi ne zdrži argument, da če je nekaj "nastalo po naravni poti", to pomeni, da ima svoje "mesto v naravnem sistemu in da ni nepogrešljivo". Če je nekaj nastalo po naravni poti, to sicer res pomeni, da ima svoje "mesto" v "naravnem sistemu", a to mesto je lahko le nek trenutek oz. neko obdobje razvoja. To pa ne pomeni, da je nepogrešljivo. Po evoluciji se menda vse razvija (evolvira) iz nižjega v višje, a ob tem razvoju neka živalska vrsta prebrodi več stadijev razvoja in jih enega za drugim pušča za seboj ne da bi se kadarkoli prenehala sorazmerno razvijati. Tako lahko trdimo, da je imel določen stadij razvoja svoje "mesto" v "naravnem sistemu" a je skupno z razvojem ta stadij postal nepotreben oz. pogrešljiv. Torej ni res, da če ima nekaj svoje mesto v naravnem sistemu, je potem nepogrešljivo.

Na to lahko navežemo drugi del odgovora, ki govori o drevesu. Skuša ga presojati iz nekega moralnega vidika, četudi v naravi morale ni in je vsaka "morala", ki nam veli ohranjanje živalskih in drevesnih vrst, bistveno "človeška morala" in ne neka obče-naravna morala. Narava morale nima. Prav tako pa ta morala ne zdrži presoje v oziru na drevo. To, da drevo obstaja in raste, še ne nosi v sebi nikakršne inherentne presežne vrednosti, ki bi nam sama iz sebe velela, da drevesa ne smemo iztrebiti. To, da drevo obstaja, ne pomeni, da mora tako biti in tako ostati. To zgolj pomeni, da se je drevo razvilo in da obstaja v tem trenutku "naravnega razvoja vesoljstva". Poglejmo si dinozavre, ki so izumrli brez kakršnegakoli vpliva človeka, v času, ko je bila narava popolnoma prepuščena sama sebi v svojem razvoju. Ko so dinozavri obstajali bi lahko nek um izvajal: "Dinozavri  so narejeni, da obstajajo in živijo. Mi jih lahko pobijamo, a to samo zato ker brez mesa težko preživimo - torej zaradi nečesa kar nam je objektivno bolj pomembno, sicer pa bi že s tem, da bi ga ubijali po nepotrebnem, zavirali in uničevali naravne procese brez opravičila, to pa ni v skladu z naravnimi zakoni." ali zgolj: "Dinozavri so narejeni, da obstajajo in živijo. Zaviranje njihovega obstoja ni v skladu z naravnimi zakoni." Vendar evidentno je, da je zaviranje obstoja ali celo prenehanje obstoja, v skladu z naravnimi zakoni. Zakaj, v času dinozavrov so obstajali le naravni zakoni in v skladu z njimi so dinozavri izumrli. Tako, da tudi ta argument za obstoj bele rase ne zdrži. Zgolj zato, ker bela rasa obstaja, biološko gledano še ne utemeljuje zahteve po njenem obstanku.
  
Tudi naravni zakoni niso nekaj, kar bi mogli presojati v kvalitativno-moralnem smislu. Lahko izvajamo, da so dobri, ker so naravni, oz. so dobri, ker izvirajo iz narave, ki je norma, a teh zakonov se ne da dojemati preko klasično človeškega dojemanja dobrega in zla. Dobro je vse, kar je iz narave, tudi izumrtje. Izumrtje dinozavrov je, gledano v tem smislu, dobro, saj je naravno, je produkt naravnih zakonov. Tudi izumrtje ene človeške rase po tem pojmovanju ne pomeni nekaj slabega, vkolikor je izumrtje naravno. Zlo se lahko po tem pojmovanju pojmuje le tisto, kar je nenaravno, nenaravno pa je do neke mere le tisto, kar je zavestno hoteno od ljudi; torej tisto, kar se skuša izviti naravi, tisto, kar se "slepo" ne prepusti naravi v njenem toku.
  
Torej, če govorimo o naravi in evoluciji v klasičnem materialističnem smislu, ki izključuje vero v Boga, boga in bogove, potem zgolj to, da nekaj obstaja in da je nekaj različno drugega, ne pomeni logičnega argumenta za nadaljevanje obstoja le-tega. 
  
Kot smo videli zgoraj, narava ni bitje, ki bi imelo um ali voljo. Narava je tisti skupek bioloških procesov, ki so v nenehnem gibanju in podlaga takšnega umevanja je predvsem evolucija. Evolucija pa pomeni nenehen razvoj, po katerem so določene razlike med rasami nekaj bistveno podvrženega okolju in kot takšne v jedru stvari zanemarljive, saj niso hotene. Po tej logiki sicer te razlike korenito vplivajo na posameznike posameznih ras, a zgolj zato, ker je do tega pripeljal "splet naključij". Obenem bode v oči dejstvo, da trenutna rasna podoba človeštva pomeni le enega od stadijev evolucije človeka in lahko morda naslednji stadij te evolucije vodi v zlitje vseh ras v eno samo, saj je človek vse manj determiniran z okoljem.
  
Toliko torej o biološkem materializmu. Sedaj pa se dotaknimo zadnjega dela odgovora v oziru na določene belo supremacistične kroge, ki pa se ne dotika več biološkega materializma temveč je že pri panteizmu.
 

"Če pa še verjamemo v belo nadvlado(ne govorim, da jaz verjamem , nekateri pač), objektivno, potem lahko še rečemo: Če je narava ustvarila belce nad ostalimi in tako poskušala ustvariti skupino ljudi, ki bi popeljala ta svet v dobo razvoja in civilizacije, potem naredi še toliko manj smisla, da bi bilo izginotje takih ljudi zaželeno."

  
Tu je nujno opozoriti, da "narava" ne more nekaj "ustvariti" hote, temveč to stori le nehote, ker ni bitje in nima volje, ne razuma. Zato sicer lahko rečemo, da je narava nekaj "ustvarila", a tu gre zgolj za gledanje na stvari iz vidika človeške vrste, torej za nekakšno počlovečenje teh nepreglednih bioloških procesov, ki jim pravimo narava. (Tako kot lahko trdimo, da je reka ustvarila strugo) Če pa trdimo pri polni zavesti in z namerno izbrano besedno artikulacijo, da je "narava ustvarila" belo raso, potem smo že na polju religioznega doživljanja te narave. Narava potemtakem postaja vseprevevajoča bit, ki se javlja skozi svet in vidne stvari. To je klasični panteizem, po katerem se ta neosebni bog, narava, prebuja in samoozavešča skozi estetiko "narave" (diverzitete okolja), ljudi in kulture. Narava namreč ne more ničesar "poizkušati", to lahko počne le neko bitje, ne pa abstraktno pojmovanje "vsega kar nas obkroža", kar narava v nereligioznem smislu pomeni. 
  
Da se ponovimo: če vzamemo pojmovanje narave, ki je "poizkusila" ustvariti neko najvišjo raso oz. ji je "skušala" dati neke posebne lastnosti, potem to pomeni, da smatramo naravo za neko božansko entiteto. Za božansko bitje smatrajo naravo tudi tisti, ki skušajo iz nje utemeljevati nek moralni zakon po logiki, da je dobro vse, kar je naravno in slabo vse, kar je nenaravno. Res sicer je, da je naravno najpogosteje tudi po krščanski oz. katoliški morali dobro, a ne zgolj zato, ker je naravno. Narava pač ni tista norma iz katere bi si ustvarjali moralo. 
  
Paradoksalno tudi je, da postaja evolucija tisti religiozni dokaz "hotenja" tega božanskega bitja, ki mu pravijo narava. Evolucija, ki bazira na predpostavki naključnega razvoja, ne le raznih rastlinskih in živalskih vrst, temveč človeka samega, namreč relativizira vsako različnost in vsako specifiko posameznih človeških ras. Tudi, če izvajamo, da je ta bog, ki se samoozavešča skozi naravo vendarle svoj vrhunec dobil v neki rasi, torej beli rasi in njeni neprimerljivo višji kulturi, to še vedno pomeni, da je do tega prišlo naključno in ne vemo natanko, kako se ima ta bog ozavestiti dalje. Namreč evolucija ne more nikoli predpostavljati nekega stadija razvoja posameznih vrst, ki je fiksen, končen, zadnji, najboljši... zadnji, končni, fiksni stadij neke vrste je le tisti stadij v katerem vrsta izumre. Iz te logike je torej jasno, da ne moremo dojemati "bele rase", kot neke "popolne" oblike, ki jo je narava (v tem panteističnem smislu) hotela, temveč zgolj za trenutno obliko razvoja (evolucije).
  
Dalje nas to potegne v vprašanje človeške zavesti in morda celo v vprašanje človekove svobodne volje. Namreč, če je dobro le tisto, kar je naravno, je to naravno težko določljivo, gledano iz človeške perspektive. Človekova zavest je, to se bodo strinjali najbrž vsi ne glede na njihovo religioznost, evidentno dvignjena iz narave in človek je zaradi svojega ratia, v nekakšnem nesoglasju z naravo. Med naravo in njegovim hotenjem obstaja velika distanca, ki je pri živali ni. Iz tega razloga je vprašljivo, kako naj iz te perspektive gledamo na naš "doprinos" k "ohranjanju naravnega razvoja". Kaj je vendar "nenaravno", to da bo bela rasa izginila z obličja zemlje, ali to, da se človek na vse pretege trudi, da se to ne bi zgodilo?
  
Rekli bi, da je najbrž bolj naravno tisto, kar je bolj nezavestno, nezavedno, kar ni racionalno hoteno s strani človeka. In bolj nenaravno je tisto, kar je od človeka hoteno. Vendar česa lahko danes več opazimo? Nezavednega ohranjanja rase ali nezavednega uničevanja rase? Enega in drugega. Vprašanje je, kaj če je več nezavednega uničevanja rase? Mar ni potemtakem tudi to del narave? Eno je gotovo, pod vprašaj pride tudi pomaganje naravi oz. evgenika, ki je od človeka hoteno "izboljševanje narave". Človeško hotenje iz neke agende, neke lastne volje po obstanku, pač ne more biti nekaj naravnega. Vkolikor se neka vrsta "iztrže" naravi, s tem pade tudi vsak panteističen argument po samoozaveščajočem se bogu in vsakem hotenju narave. Neinstinktivno hotenje človeka negira vsako instinktivno hotenje narave, ki naj bi v dobro uravnavala vse, s tem tudi človeštvo.
  
Zato takšno pojmovanje vedno zabrede v paradokse, saj nihče ne more zares vedeti, kaj hoče ta bog, ki mu pravimo narava. Mi lahko svet in vseobsegajočo naravo dojemamo le iz svojega lastnega zornega kota, iz zornega kota svojega hotenja, kar pa ni instinktivno. Če trdimo, da ta bog hoče od nas, da se razvijamo, mi ne moremo vedeti, kako hoče, da se razvijamo oz. na kakšen način naj se razvijamo oz. v kakšno smer naj se razvijamo. Mi lahko sicer izvajamo, da se moramo vsaj ohranjati, a nikoli ne vemo, ali ta bog res želi, da se razvijamo, ali pa hoče za nas zgolj tisto usodo, ki jo je prisodil dinozavrom.
  
Seveda lahko trdimo, da verjamemo v svoj obstoj, da verjamemo v to, da moramo obstati, se razvijati, ostajati vitalni, zavojevati... a to je naš vidik, ki sicer dojema življenje človeštva kot onega živalskega, a nikoli ne bo mogel zares postati živalski, instinktiven, vedno bo opozarjan, da ima le on ratio in da se le on dviguje iz materije ter se sprašuje vprašanja in išče nanja odgovore. Povedano drugače: da ima le on zmožnost, da se sprašuje o svojem obstoju in se ne prepušča tako kot žival popolnoma naravnemu spletu okoliščin. Kaj pa če narava dela zoper naš obstoj? Na katero inštanco naj naslovimo to vprašanje? A tu smo že spet na začetku, volja po ohranitvi je zgolj "naša volja" in odgovor na zastavljeno vprašanje: "čemu ohraniti belo raso?", se po tej formuli glasi: "ker mi tako hočemo." A razkorak med naravo in človekom v tem pogledu ne bi mogel biti širši.
  
Ohranjati svojo raso sicer je "naravno", a prav tako "naravno", se zdi, je za človeka to, da je ne želi ohraniti. In zopet se vrtimo okrog svoje osi. Tu sicer nisem obdelal vseh mogočih izvedb panteizma in različnih argumentov, ki izvirajo iz takšnega ali drugačnega idealizma in panteizma, a vendar je vsaj nakazana problematičnost takšnega dojemanja narave v oziru na raso.
  
Zato je treba jasnega razčiščenja pojmov. Namreč že samo dojemanje "narave" je problematično iz vidika svetovnega nazora, saj tu ne gre za nek objektiven pojem in objektivno dojemanje sveta okrog nas. Iz čistega biološkega materializma, kakršna naj bi visoka znanost sicer bila, ne more izvirati nobena morala, nobeno kvalitativno merilo preko katerega bi presojali, kaj je dobro in kaj slabo. Samo zato, ker nekaj je, še ne pomeni, da ima samo po sebi neko zagarantirano vrednost. Narava se ne meni za obstoj in dobrobit, temveč reže svojo strugo skozi zgodovino, ker je naključna, tako naključna kot je njen začetek.

*          *          *

Kaj pa je poanta tega pozkusa zavračanja utemeljitve obstoja bele rase iz argumentov narave? Zgolj to, da se pokaže, prvič, da je takšno pojmovanje večinoma panteistično in je neskladno s katoliškimi nazori in drugič, da je takšno pojmovanje docela nezadostno in pohabljeno. V naravi se največkrat ne da oblikovati neke "objektivne morale" niti iz tega izvirajočih "objektivnih resnic", kar smo že tudi izkusili v preteklosti. Človek se bistveno loči od narave in treba je neke "objektivne morale" za človeka. Tu predlagam torej tezo, da je za ohranjanje kakršnekoli naravne specifike nujna podlaga univerzalistična religija z osebnim Bogom, torej, katoliška religija. To tezo pa bom skušal v prihodnosti razložiti.
  
-NeoDomobranec

Pjudipaj in nigherji

Vedno, kadar se pogovarjamo o nacionalizmu ali kakršnikoli drugi obliki ohranjanja neke etnične podobe nekega naroda oz. nekega ozemlja, svarim pred t.i. problemom amerikanizma. Žalostno dejstvo namreč je, da danes raznorazna nacionalistična gibanja iščejo svoj navdih v Ameriki. To je po svoje logično saj danes prevladuje angleški jezik kot najbolj splošen mednaroden jezik, ki se ga ljudje dodobra naučijo že v osnovni šoli. Tako človek, ki se sooča s problemom nacionalizma in ohranjanja svoje etnične in kulturne specifike, kaj kmalu zaide med raznorazne amerikanske agitatorje. Doma o tej problematiki ni veliko govora, drugih jezikov razen angleškega, pa človek ponavadi ne razume dovolj.

Kaj pa je ta amerikanistični problem? Ta problem je večplastni in kakorkoli ga obračamo resnica je v tem, da njihov nacionalizem ni primerljiv nacionalizmu evropskih narodov in je kot takšen, gledano moralno iz naše perspektive, neupravičen in neutemeljen. Amerikanistični nacionalizem je v resnici smrtna nevarnost evropskemu nacionalizmu in kot takšnega bi ga morali dojemati vsi, ki se potegujejo za ohranjanje etnične in kulturne specifike evropskih narodov. Zakaj? Prvič, Amerikanci so narod imigrantov. Pa so res? No, iz našega gledišča so ravno to, četudi vam bodo prominentni amerikanski nacionalisti radi zatrdili, da niso nikakršni imigranti, temveč zavojevalci. Imigrant je namreč ta, ki pride v neko naseljeno območje, torej med ljudi z lastno kulturo in državo, stari evropski "imigranti" pa so pravzaprav prišli v dokaj nenaseljeno deželo brez resne državne ureditve in so s silo zavojevali ozemlja ter kreirali svojo "državo". A kakor koli že, najsi bodo imigranti ali zavojevalci, vendar so neke vrste "prišleki" in kot takšni bodo vedno ostali. Druga stvar pa je tudi to, da ta "imigracija" oz. "zavojevanje" ni bilo izvršeno etnično enotno, temveč je po logiki stvari že od nekdaj stare ameriške kolonije sestavljal spekter različnih narodnosti. Amerika je dolgo časa veljala za celino, kamor se "odide". Pri tem nimam v mislih le dokaj poznega vidika, ki je zajelo tudi Slovence, ki so odhajali v Ameriko v iskanju dela, temveč že zgodovino ameriških kolonij pred tem.

Morda si lahko tu ameriški nacionalisti res dovolijo špekulacij, da so si Amerikanci Ameriko vedno zamišljali kot WASP (white, anglo-saxon, protestant) belo anglo-saksonsko protestantsko družbo, a jasno je, da mnogi prišleki že od nekdaj niso izpolnjevali teh "standardov", dokler Amerika ni zares postala tista država, kamor se "odide". Ne zato, ker bi človek želel pustiti svoje "slovenstvo" in postati Amerikanec, temveč ravno zato, ker je lahko še vedno ostajal Slovenec, ne da bi s tem obenem ne bil tudi že Amerikanec. Amerikanci tako nikoli niso bili zares smatrani za narod v klasičnem smislu, temveč kot narod v "državljanskem" smislu. Amerika je pomenila veliki zgodovinski eksperiment, ki je "narodnost" utemeljevala zunaj klasične percepcije narodnosti kot neke biološke determinante.

A to je le prvi aspekt amerikanističnega problema. Drugi je pač v tem, da je z Ameriko zgodovinsko povezano suženjstvo in da so Amerikanci v svojo novo deželo napeljali ogromne količine afriških črncev. Ti črnci so zaradi dokajšnje odvisnosti gospodarstva od njih postajali vse bolj nezanemarljiv del amerikanske populacije, dokler niso postali problem, zaradi katerega je končno izbruhnila v Ameriki državljanska vojna. (Ob tem sicer lahko dopuščamo, da se državljanska vojna ni bila okrog tega vprašanja, vendar je vsekakor jasno, da je bilo to vprašanje vsaj "krinka", s katero se je vojna upravičila, kakor tudi nasilno zacementirala "združenost". Tudi iz tega vidika je postalo torej to vprašanje dovolj pomembno, neglede na to ali je bilo zares edini razlog izbruha te vojne.)

Tako se Amerikanci bistveno razlikujejo celo od Švicarjev, ki v sebi združujejo različne narodnosti. Vendarle so one narodnosti tam zgodovinsko gledano vedno obstajale, država pa jih združuje v enoten (nad)narod. Amerika pa predstavlja deželo v katero so se iz takšnega ali drugačnega razloga nateple najrazličnejše narodnosti in celo rase ter kreirale neko ne-narodno kreaturo. Zato je po tej logiki mogoč le ne-naroden oz. t.i. "civic", kar bi mi lahko imenovali "državljanski" nacionalizem. Ta nacionalizem zasleduje torej formulo, da je človek pripadnik onega naroda, v katerega državi se rodi, ne glede na to od kje prihajajo njegovi starši. To je pohabljen nacionalizem, ki obstaja sorazmerno z državo, ne da bi se zavedal, da je država zgodovinsko relativna. Zato se je v Ameriki pojavil za njim t.i. "beli nacionalizem", ki svojo narodnost povezuje z raso. Ta pa je torej tisti nacionalizem, ki se bi ga morali Evropski narodi otepati na vse pretege.

Iz zgornjih dveh ugovorov zoper amerikanski "narod" je jasno zakaj. Amerikanci so narod prišlekov, narod različnih narodnosti, narod različnih ras. Posebej zadnjo trditev si je treba pozorneje ogledati. Za to "rasno mešanost" namreč obstaja zgodovinski argument, ki je v tem, da so Amerikanci sami napeljali črnce v Ameriko in jih izkoriščali, zato pa nosijo določeno zgodovinsko breme. V rasno mešanost niso bili prisiljeni, temveč so zanjo sami kreirali primerne pogoje. Črnci niso "prišli" k njim, temveč so jih oni pripeljali k sebi. To se bo morda komu zdel ničev argument. Današnji "belci" pač niso nikogar navozili nikamor, res je, a vendar se narodne ali državne zgodovine nikoli ne more dojemati tako poenostavljeno. Beli Amerikanci so črnce pripeljali in črnci so amerikanska populacija, ki je dejstvo, ne glede na to, ali bi današnji beli Amerikanci raje videli, da njihovi očetje ne bi imeli tiste "protestantske etike", ki jim je to velela. Zato Amerika v tej obliki nikoli ne bo "bel" narod ali "bela" država, temveč bo vedno rasno mešana in narodno nedoločljiva.

Zato ne moremo deliti simpatij z amerikanskimi nacionalisti. Ravno nasprotno, če bi podpirali njihov boj, bi sami zavili na spolzek teren, kjer nam kaj hitro lahko spodrsne. Zakaj?

Vzemimo nedaven "incident", ki se je pripetil znanemu youtuberju PewDiePie-u. Ta Šved stanuje v Britaniji, znan pa je po vsem svetu. Tudi v Ameriki, morda tam še najbolj. In med igranjem neke generične strelske igre je izrekel besedi "Fucking nigger". Kaj natanko beseda "nigger" pomeni je težko reči. Izvira menda iz latinskega korena "nigrum", kar pomeni nekaj kot "črno". A tu počasi nastopi težava.

Lahko bi enostavno rekel, da "nigger" pomeni v našem jeziku "črnuh" ali "zamorec", a s tem bi že naredil usodno napako. "Nigger" namreč ne pomeni ne "črnuh", ne "zamorec". Beseda "nigger" je v naš jezik sicer prevedljiva, a prevajati njen pomen je eno, prevajati njen kontekst, je pa drugo. Kdor jo bi skušal jezikovno objektivno prevajati, bi jo prevedel v "črnec", kdor pa bi jo skušal prevajati v nek kontekst in nanjo lepiti teko prtljago, bi najbrž poiskal kakšno domnevno zmerjavko za črnske ljudi in bi se zadovoljil z besedo kot je "črnuh" ali "zamorec". Na žalost nisem imel nikoli interesa, da bi gledal Tarantinove filme, a vendar je pred leti naredil film "Django Unchained", ki se je prav gotovo vrtel po slovenskih kinematografih opremljen s podnapisi kakega priznanega prevajalca. Zanimivo bi bilo vedeti, kako je bila beseda "nigger", ki se menda pojavi v tem filmu pogosto, prevajana v slovenščino. Lahko pa se ozremo v slovenski prevod romana Farewell, My Lovely Raymonda Chandlerja z naslovom Zbogom, draga moja, ki je izšel leta 1991, prvi natis originala pa je izšel 1939. leta. V tem prevodu prevajalec Igor Bratož predvsem uporablja besedo "črnuh", kakor tudi na nekaj mestih "niger". Moj predlog bi bil, da bi je ne prevajali in bi ostala "nigger" ali "niger".

Zakaj? "Nigger", ki sicer sprva ni nosila nobene posebne konotacije in tabujev, je sčasoma postala v Ameriki "zaničevalna" beseda za amerikanske črnce. Torej nosi konotacijo, ki je lastna le okolju v katerem se je razvila in je po logiki stvari ni mogoče univerzalno prevajati v druge jezike. Tako v nekem lokalnem okolju pogosto nastajajo besede, ki nosijo zaničevalno konotacijo, a so docela nerazumljive ali nelogične, če izstopimo iz tega okolja. Tako je lahko za neko področje zaničevalna beseda "čufar", a kako boste prevedli to besedo, če bi nastopala v nekem romanu, ki se ga prevaja v nek drug jezik? Pa vzemimo, da je za prebivalce neke vasi zaničevalna beseda "b'čki" (iz: "bik" - "bikci"). Kako jo boste prevajali? Morda boste skušali najti besedo za malo govedo, jo malo popačili in to bo to? Morda. To bo torej prevod zelo specifične in celo dokaj "umetne" besede, ki naj bi jezikovno pokazal negativen odnos do te skupine ljudi.

A vse skupaj zaplete problem, da se besedo "nigger" redno uporablja. Uporabljajo jo prav črnski Amerikanci, ki se z njo po neki čudni logiki identificirajo, obenem pa zahtevajo, da je belci ne uporabljajo. Ta logika je v praksi prav tako absurdna kot se bere. Zanimivo bi bilo vedeti do kakšnega odtenka kožne barve ga je še mogoče svobodno uporabljati in kdaj postane tabu. Kakorkoli že, to dojemanje besede "nigger" nam daje še en argument, da se besede ne da prevajati v druge jezike, posebej še ne v našega. Odnos belcev in črncev do te besede nam kaže, da ne gre zgolj za neko oznako, temveč ta oznaka pride s priročnikom za uporabo, ki ga je treba dodobra poznati preden jo lahko začneš sproščeno uporabljati. Šalo na stran, jasno vendar je, da je ta beseda tako močno vezana na kontekst in okolje iz katerega izhaja, da njen prevod v obliki besed "črnuh" ali "zamorec" pomeni nekaj sila neustreznega. Ti prevodi ne morejo prevesti tudi konteksta, ne morejo prevesti tiste ponesrečene logike po kateri jo črnci uporabljajo in belci ne smejo.

Obenem pa bi bilo prevajanje te besede neustrezno iz našega vidika. Namreč, če prevajamo besedo "nigger", s tem trdimo, da imamo ustrezno besedo za ta izraz tudi v našem domačem jeziku, in dalje, s tem trdimo, da ta beseda prevaja tudi kontekst, ki ga ima beseda "nigger". A besedi "črnuh" in "zamorec", ter katerakoli podobna, nimata takšnega konteksta. Slovenci ju lahko brez vsake težave uporabljamo, ker namreč nismo ničesar dolžni nikomur. Slovenci nismo imeli suženjstva, Slovenci si nismo nikogar lastili, Slovenci nismo nikogar uvažali in Slovenci nismo nad nikomer vladali. Besede kot sta "črnuh" ali "zamorec" so torej popolnoma indiferentne besede za uporabo in jih moremo poljubno uporabljati v kakršnemkoli kontekstu. Enačenje teh besed z amerikansko besedo "nigger", je umetno početje nekaterih levičarskih (in po obratni logiki tudi desničarskih) medijskih prenapetežev, ki skušajo na vse pretege amerikanske rasne relacije enostavno preslikati na našo slovensko situacijo. A na to ne smemo nikoli pristati.

Slovenci smo zgodovinska etnična in kulturna danost, ki je v toku zgodovine vedno bila etnično in kulturno homogena, obenem pa nima nikakršne zgodovinske prtljage preko katere ji bi lahko kdorkoli karkoli očital. Slovenci nimamo dolžnosti nikomur izstavljati računov in lahko besede kakršni sta "črnuh" in "zamorec" uporabljamo povsem sproščeno.

A sedaj se vrnimo k PewDiePie-u oz. Kjellbergu in njegovi uporabi besede "nigger". Kako pa je s tem in kako je, če bi denimo Slovenec uporabljal to besedo? Po splošni logiki, ki jo beseda "nigger", kakor smo videli zgoraj, vsebuje, je Kjellbergova uporaba te besede popolnoma indiferentna. Kjellberg namreč ni vključen v nikakršno povezavo, ki bi ga vezala s to besedo. On ni ne na eni strani diskurza, ne na drugi. Kot Šved, ki ni nikoli dlje bival v Ameriki in nima amerikanskega državljanstva, lahko na besedo gleda s popolno indiferentnostjo ter jo uporablja povsem svobodno. Tako, kakor jo uporabljajo črnski Amerikanci, jo more uporabljati tudi on, uporabljati je "ne smejo" iz te "logike" le tisti, ki so na drugi strani teh amerikanskih rasnih relacij, torej beli Amerikanci, ne glede na to kdaj jim je bilo podeljeno državljanstvo oz. kdaj so se rodili. Vkolikor se smatra, da tudi Kjellberg ne sme uporabljati besede "nigger", to pomeni, da so vsi belci univerzalno odgovorni za amerikanska rasna razmerja, kar je pa absurd. To pomeni, da smo Slovenci do te besede povsem indiferentni in jo, če bi nas to mikalo, lahko uporabljamo.

Seveda mnogi trdijo ravno tisti absurd, da vsi belci naj ne bi uporabljali te besede, a to je neumnost, ki jo je moč preseči le z jasno diferenciacijo od amerikanskih belcev. Res pa je, da je to besedo "nigger" iz našega vidika zaradi njene specifične rabe težko sploh uporabljati v kakršnemkoli kontekstu. A če jo bi hoteli, jo lahko uporabljamo neobremenjeno, kakor vsako drugo tujo besedo, ki se nam zdi smešna, čudna ali zgolj zanimiva.

Skratka, nujno je, da svoja nacionalistična prizadevanja vedno ločujemo od amerikanskih, saj smo v nasprotnem primeru lahko potegnjeni v vrtinec neke "univerzalne belskosti", kjer se bo neka amerikanska specifična situacija preslikavala tudi na nas. To pa ne smemo nikoli dovoliti. Jasno moramo razumeti primer Amerike in priznati več-rasnost one družbe, kot tudi nepravičnost suženjstva in zgodovinsko odgovornost belih Amerikancev do tega, obenem pa jasno poudarjati, da naši beli narodi s tem nimajo nič in se ne bodo nikoli pokoravali nekemu pačenju jezika in nezgodovinskim prepovedim določenih besed. Takšno neumnost smo si že dovolili ob besedi "cigan", ki so jo z medijskim rompompomom skušali črtati iz jezika in nadomestiti z neko nezgodovinsko in izmišljeno besedo. A tudi tam je bilo precej jasno, da se je to moglo zgoditi le iz nerazumevanja dinamike med-rasnih in med-etničnih relacij. Če bi tedaj jasno povedali, da beseda "cigan" ni bila nikoli uporabljana iz nekih, zgodovinsko gledano, etnično-škodljivih nazorov in da, kar je še pomembneje, Slovenci ciganov nismo nikoli zares preganjali ter zato nismo dolžni spreminjati svojega lastnega jezika, potem bi vsi ohranili malo več zdrave pameti. Cigani pa bi dobili potrdilo, da beseda sama ni mišljena drugače kot se je zgodovinsko utrdila, kar bi jih pomirilo. A za takšno "pomiritev" bi pač potrebovali zagotovilo s samega vrha slovenske države. Tam so pa dolgo sedeli najbolj zgodovinsko nevedni pajaci. In še danes o "ustreznosti" jezika ponavadi odločajo žolčne novinarke in novinarji, ki se kaj kmalu prelevijo v politike in poslance DZ.

Torej treba je zgodovinskega razumevanja narodne situacije, ne pa pristajati na enačenje "vseh belcev" ali povezovanja z "vsemi belci".

-NeoDomobranec

Rusi, Mongoli in slovanstvo (1944)

Rusi, Mongoli in slovanstvo

Objavljeno v tisku 31.8.1944

   
Trezni in razgledani slovenski duhovi so že od Jerneja Kopitarja dalje spoznavali, da bi utegnilo biti naše hejslovanstvo, ki je videlo to največjo vseh naših utopij pretežno ali izključno v Rusih, kdaj usodno za ves naš obstanek. Kljub temu je še po sto letih, kar je Kopitar pravilno ocenil Rusijo, ostalo med Slovenci še vedno živo neko usodno ljubimkanje z »velikim slovanskim bratom« na evrazijskih stepah. Prav ta atavistični anahronizem je v nemajhni meri pomogel do tega, da so se komunistična gesla teh zadnjih let zasidrala tudi v možgane mnogih slovenskih ljudi, ki so po svojem življenju in mišljenju sicer milje daleč od boljševizma. Tako je postala prav sto let po Kopitarjevi smrti zaljubljenost v Rusijo in Ruse slovenska življenjska nevarnost v najakutnejši in najbolj neslovanski nevarnosti, v komunizmu.

Tako moremo najti tudi med Slovenci. ki sicer odklanjajo komunizem kot tak, vrsto liudi ki so trdno prepričani, da je resnično in čisto bistvo slovanstva ohranjeno samo v Rusih, češ vsi drugi slovanski narodi so že preveč prepojeni s svojstvi in mišljenji svojih sosedov Srednje in Zahodne Evrope. Zato tudi popolnoma nekritično sprejemajo vse, kar prihaja od Rusov, kot izraz praslovanstva, ne da bi pri tem vsaj za en sam trenutek pomislili na usodno zgodovinsko dejstvo, da so bili prav Rusi stoletja in stoletja najbolj izpostavljeni tujim, in to celo mongolskim, azijskim vplivom. Kdor pa pozna rusko zgodovino, ta ve, da je ves ruski imperalizem samo legitimen naslednik imperializma Mongola Džingis-kana, da je bil ves notranji caristični in da je v veliki meri tudi sedanji boliševiški državni in družbeni ustroj mongolski, da je pa nazadnje mongolska v zelo veliki meri tudi sama miselnost ruskega naroda. Iti pa moramo nazadnje še dalje in zapisati, da je tudi sama ruska kri, bolj kakor bi si mogli najtreznejši slovenski Hejslovani misliti, pomešana z mongolsko.

Bilo bi gotovo odveč, da bi mi sami dokazovali vsa ta neizpodbitna dejstva našim vsevednežem, ker jim enostavno ne bi verjeli. Zato naj namesto nas govori eden izmed najznačilnejših predstavnikov rusovstva ruski pisatelj Mihael Pravdin. V svoji veliki in strogo znanstveno podprti knjigi »Džingis-kan in njegova dediščina«, napisani malo pred sedanjo vojno, je Pravdin orisal tudi nasledke več ko dvestoletnega mongolskega vladanja nad Rusi in vplive, ki so delovali tudi še potem in do današnjih dni.

Ruse ie podjarmil že v 13. stoletju Džingis-kanov sin Džuči, ki je umrl l. 1227., njegov naslednik Batu, prvi kan Zlate horde, ki je vladal od leta 1243. do 1256., je pa že ustanovil v okrilju svoje severovzhodne mongolske države tako imenovani »ruski ulus«. Ta »ruski ulus«, ki je obstajal vse do 15. stoletja, je bil dejanski zarodek poznejše Rusije in po njej sedanje SSSR. Tako je torej oboje po svojem zarodku mongolskega izvora.
 
Preobširno bi bilo navajati tudi v še tako kratkem izvlečku usodo »ruskega ulusas« mongolske države in mongolske pojave v njem. Dovolj bodi, če pribijemo, da je tedanja Evropa štela »ruski uluss« za neevropsko tvorbo in da so se tedanji Rusi sami smatrali za enoto z mongolsko Azijo, nikakor pa ne z Evropo, ki jim je bila tuja po ustroju, kulturi, duhu, običajih in sploh po vsem. Takšno je pa bilo rusko mišljenje tudi še potem, ko je država Zlate horde razpadla in je polagoma prevzemal njeno dediščino dotedanji mongolski »ruski ulus«, ki se je postopno razvil v rusko carevino ter l. 1917. v Zvezo sovjetskih socialističnih republik (SSSR). O položaju v Rusiji po razpadu države Zlate horde pravi Mihael Pravdin v svoji omenjeni knjigi:

»Nad dve sto let je tlačila 'ruski ulus' oblast Zlate horde, in v teh dveh stoletjih je bilo vse življenje v Rusiji, razen vere, »tatarsko« (pravilno: mongolsko) prepojeno. Ti dve stoletji mongolske oblasti sta Rusiji vtisnili neizbrisno znamenje ter določili njeno usodo. V mongolski pesti se je razpadajoča dežela pretopila v moskovsko državo, zgrajeno no mongolskem vzorcu, v državo, ki je prevzela izročilo Zlate horde. Ker so Rusijo osvojili Mongoli se ie ločila od zahoda. Usoda Rusije se je v vseh ozirih odločala v Saraju (glavnem mestu mongolske države Zlate horde) in od ondot je povzela mnogo svojih navad, običaiev, način mišljenja in življenja. Moskovski knezi so pa povzeli tudi mongolsko zamisel ureditve države, povzeli so možnost, vojaško se organizirati.«

Zaradi vsega tega so videli Mongoli v Rusiji le inačico svoje tvorbe. »In ko je potem Zlata horda začela razpadati,« pravi dalje Pravdin, »je bil ta (ruski) tatarski način življenja ta enak način oblačenja, vedenja, pojmovanja države in političnega postopka tisti, ki je vsem (po Timurju) premaganim (tatarskim) knezom in preganjanim plemičem omogočil, da so zbežali k moskovskemu knezu. Moskovski knez je bil druge vere — toda Mongoli so se bili malo prej pomohamedanili, in marsikdo se je zdaj novemu vladarju na čast prav tako rade volje pokristjanil. Tudi veliki knez je bil versko strpen mož in je sprejemal Mongole kar od kraja v svojo službo, nai so se že pokristjanili ali pa ostali mohamedanci. Dal jim je v upravljanje in užitek ruska mesta in podeželske okraje ter si tako ustvaril mongolsko uradništvo in mongolsko vojsko.« Še dalje pravi Pravdin o tem: »Ta naselitev in namestitev Mongolov je še bolj zabrisala razliko med deželami moskovske velike kneževine in pravimi mongolskimi pokrajinami.«

Še car Ivan Grozni je priznaval za resnične vladarje samo azijske mongolske despote, medtem ko so mu bili evropski samo »ljudje«. Vladal je popolnoma po tradicijah Mongolov in po tradiciji Džingis-kana združeval v svoji državi Mongole na vzhodu. Njegovi upravitelji so b ili zvečine mongolski knezi. Pravdin pravi: »In res so tatarski knezi v moskovski državi 'zaradi svojega visokega rodu' uživali višje časti kakor pa bojarji (ruski plemiči). Pravnuk kanov Zlate horde, Simeon Bekbulatovič, je postal veliki knez vse Rusije. Tatarsko plemstvo se je pomešalo z ruskim in cela kopica imen slavnih plemiških rodbin je mongolskega izvora. Da, ko je s sinom Ivana Groznega, Fedorjem, vladarska rodovina izumrla, se je vladarjev namestnik Boris Godunov, ki je bil mongolske krvi, že lahko dal s privoljenjem deželnih stanov kronati za carja. Moskva ie bila neposreden, zakonit dedič Zlate horde.«
  
Kar velja za plemstvo, velja pa tudi v obilni meri za rusko ljudstvo. To se je celo v še večji meri mešalo z Mongoli. Stoletja in stoletja so si Mongoli jemali Rusinje za žene ali pa so se, pozneje, Rusi ženili z Mongolkami. Posebno v nekaterih pukrajinah je bilo rusko ljudstvo do polovice pomešano z mongolsko krvjo, ki je dala potem Rusom tisti temperament in tisto miselnost katero smatrajo zdaj naši Hejslovani za »najpristnejši izraz slovanstva«. Te mongolizacije Rusov ni moglo izpremeniti v bistvenih temeljih nobeno poznejše vnašanje evropskih kulturnih elementov v Rusijo po Petru Velikem. Ruska plemiška in pretežno tudi ljudska noša je tatarska, ruski narodni plesi so tatarski, ruske narodne pesmi imajo tatarske osnovne tone, ruski mesianizem, prej carski in zdaj boljševiški, je po izvoru tatarski in tatarsko je tudi pojmovanje vrednosti življenja.

Takšna ie prava slika ruskega »slovanstva«. Po vsem tem lahko upravičeno rečemo, da rusko bistvo ne le ni slovansko, ampak tudi ni evropsko, temveč azijsko. Kaj naj bi torej moglo nas Slovence kakor koli družiti z Rusi? Tuji so nam po zgodovini, navadah, običajih, mišljenju, značaju, temperamentu, veri, pisavi in sploh po vsem, podobni pa samo po sorodnosti ruskega jezika z našim. Mi Slovenci živimo že poldrugo tisočletje v srcu Evrope. Naša preteklost je preteklost Evrope, ne mongolske Azije. Naše navade, naši običaji, naš način mišljenja, naš značaj in temperament, vse je evropsko, a prav gotovo tudi neizmerno bolj slovansko kakor bistvo prejšnje carske Rusije, kaj šele sedanje SSSR, ki tako mirno dopušča, da ji v boljševiškem sistemu vladajo neslovanski Gruzinci, Židje in Mongoli. Lenin sam, ustanovitelj SSSR, je bil mongolskega pokolenja. Njegov naslednik Džugašvili, s privzetim imenom Stalin, je mešanec gruzinske in židovske krvi, torej popoln neslovan.

Takšna je suha in stvarna resnica o Rusih, a vse drugo je zavestna ali pa nezavestna utvara.

C.R.