Marakeški sporazum in implicitna afirmacija

V zadnjem času se vse bolj kaže brezperspektivnost slovenske mainstream desnice in širše slovenske proti-levičarske sfere. Da se s tem na tem mestu ukvarjamo, je zato, ker želimo opozoriti na posamezne stvari, da bi doprinesli svoj zanemarljiv delež k eventuelni obči refleksiji te desnice in sočasni demontaciji te desnice in končno remontaciji desnice v nekaj kompaktnega.

Eden od prikazov te brezperspektivnosti in spotikanja ob lastne noge desničarske politike in aktivnih soudeležencev v diskusijah na socialnih omrežjih, je ta primer Marakeš. Tu se je desnica poenotila ob nekem naravnost bizarnem nasprotovanju ničvredni konvenciji ZN. Do tu bi bilo še vse v redu, a postajalo je jasno, da so okostneli karierni politiki v nezadovoljstvu nad to konvencijo med ljudmi zavohali možnost, da si dvignejo nekaj svoje relevance in so postavili ta ničvreden kos papirja, ki ga bo ničvredna organizacija Združenih narodov vtaknila v svoje zmahane fascikle, za samo jedro večmesečnega mešanja megle in žretja zraka.

Paradoks, ki se je pri tem pojavil pa je bil v tem, da so ti desni politiki in predvsem desni volivci in samo-angažirani desni aktivisti s svojim nasprotovanjem marakeškemu sporazumu, izrekali implicitno afirmacijo Združenim narodom. S tem, ko so se tako srčno borili, da ta nefunkcionalna, patetična tvorba, ki ji pravimo ZN, ne bi sprejela nekega sporazuma, so v resnici govorili več o njej, kot pa o samem sporazumu. Izkazovali so ji lojalnost in pomembnost njenega obstoja. Namesto, da bi pljunili na tla ob omembi te organizacije in njenih neštetih konvencij, so se srčno borili, da konvencije ne bi sprejeli.

KAJTI ČE JO SPREJMEMO... BO ZAVEZUJOČA. Veliki ZN bo rekel in mi bomo storili!

Kako patetično, da so v resnici ti nasprotniki globalizacije implicitno afirmirali pasje procesije, ki se na vsake toliko zgodijo pod okriljem te globalistične organizacije, ki ji pravimo ZN.

Pravi odnos do te marakeške konvencije in katere koli druge konvencije, ki jo kadarkoli sprejme ta ničvredna organizacija je, da se z njo nihče ne obremenjuje. Treba je delati za nacionalno politiko in pustiti karierne diplomate, da se kratkočasijo z izdelovanjem svojih nefunkcionalnih konvencij in predlogov in prošenj in jadikovanj.
 
Kdor pa nasprotuje tej ničvredni marakeški konvenciji, v resnici implicitno afirmira obstoj parazitske prostozidarske organizacije imenovane OZN.
 
-NeoDomobranec

Kameleonstvo slovenskega "nacionalizma" in slovenske politične desnice

  
Kdor pozorno spremlja dogajanje in aktivno "izrekanje misli" na slovenski desnici in širšem slovenskem domoljubnem ali nacionalističnem polu, je gotovo opazil nekaj zelo posrečenih reči, ki bodejo ostro v oči.

Mar ni naravnost bizarno, se včasih gotovo vsak izmed nas vpraša, da dobivamo na desnici neke koncepte in da nam te koncepte servirajo dežurni "politični komentatorji" in "kolumnaši", čeprav o teh konceptih še do pred treh let nismo nikoli nič slišali. Najbolj bizaren tak koncept, ki se danes na slovenskem veliko ponavlja, a je prikaz kameleonske narave tega patetično glasnega dela slovenske desnice, je t.i. floskula: Soroš.

O tem bogataškemu amerikanskemu židu nismo do včeraj, tako rekoč, nič slišali. A znenada je iz nekega razloga postal glavni element za besedno izvajanje slehernega domoljuba ali nacionalista, ki ima platformo na kateri mu je dano, da spiše kak stavek. Soroš! Tip Soroš! Za vsem stoji Soroš! Ta bebava simplifikacija kompleksnega stanja dekadentne Evrope je pa najlepši izraz dobila pri dežurnemu dvornemu "nacionalistu" Zmagu Jelinčiču, ki je v nekem govoru v parlamentu omenil Soroša. Kako neizmerno votlo in brezperspektivno je to naše slovensko domoljubje in patriotizem, če mora zreducirati kompleksno krivdo kapitalistično-socialističnega materializma, ki se je razpasel v politiki, gospodarstvu in obči družbi, na neko ničvredno figuro starega bogatina, ki da vleče niti iz ozadja.

Kdaj je Jelinčič govoril o kakšnemu Sorošu in kdaj so Brščič, Črnčec in Janša govorili o kakšnem Sorošu? Nikoli. Ta bebavi koncept kompaktnega zapakiranja vseh problemov zahodne družbe v nekega zlobnega antagonista so enostavno posvojili iz tujih "desničarskih" medijev in tako postali patetični diseminatorji generičnih retoričnih točk postarane in shirane kapitalistične desnice, ki je nagrmadila ničkoliko problemov na pleča svojih narodov, sedaj pa se skuša izviti iz kočljive situacije z uporabo pred-pripravljenih retoričnih konceptov za svoje nezadovoljne volivce.

Ta desnica in ti "domoljubi" in "nacionalisti", ki danes trobijo o nekem Sorošu, velikemu uničevalcu in pokončevalcu "zahoda", so bili vsa ta leta del problema. Oni so aktivno sodelovali pri razkroju naše družbe pri relativiziranju bistvenih veziv naše družbe in so nas družno s socialisti vseh vrst privlekli v kašo, v kateri se danes nahajamo.

Mar imamo mi, ki nam ni dano, da bi lahko z visokih mest žvečili brajtbartarske mantre o Soroših in Frančiških, res tako kratek spomin, da ne vidimo absurdno in bizarno kameleonstvo teh "domoljubov"? Mar nismo spremljali njihove patetične preobrazbe, ki se je izvršila, ker je začel v to smer pihati veter?

Vzmemimo si primer Brščiča. Ta dežurni prepisovalec tujih generičnih "domoljubnih" konceptov danes veliko blebleta o našem papežu. Vedno se spomnim tistega njegovega zapisa na Twitterju, kjer je rekel, da je papež "s svojim multikulti LGBT oznanilom začel uničevati RKC in evropsko civilizacijo". Seveda spoštovanemu kolumnašu ni zameriti te njegove misli, ker ni njegova. Je generična fraza, stokrat prekopirana od nekih splošnih konceptov, ki jih diseminirajo Alt-Lite mediji in njihova twitosfera. A vendar si poglejmo pobliže to neizvirno in neresnično trditev.

 
Brščič pravi, da je papež Frančišek začel uničevati RKC in evropsko civilizacijo s svojim "LGBT oznanilom". Kako komično, da to zapiše ravno Bernard Brščič, človek, ki je že leta 2009, štiri leta pred ustoličenjem našega papeža, predaval o nekih generičnih materialistično-kapitalističnih temah kje drugje kot v "Open cafe", ki se ponaša s pripisom: "Gej frendli lokal". In kako bizarno še bolj, da ta človek obtožuje našega papeža uničevanja "zahodne demokracije" z nekim "LGBT oznanilom", ko pa je zvesti kimavec stranki, ki je že leta 2005 sprejela zakon v zvezi z urejanjem "LGBT" problematike, ta pa je bil v jasnem nasprotju z npr. dve leti prej izdanimi smernicami Kongregacije za doktrino vere. Poglejmo si še to pobliže.

Kongregacija za doktrino vere je še pod vodstvom kardinala J. Ratzingerja (kasnejšega papeža Benedikta XVI.) izdala t.i. "Premisleke k osnutkom pravnega priznanja življenjskih skupnosti med homoseksualnimi osebami". Te je potrdil marca 2003 papež Janez Pavel II. in jih je kongregacija izdala junija 2003. v njih je jasno izraženo nasprotovanje Cerkve kakršnimkoli priznanjem homoseksualnih življenjskih skupnosti.

Tako npr. beremo:

Življenjske oblike in v njih izraženi modeli oblikujejo družbeno življenje ne le na zunaj, ampak skušajo spremeniti razumevanje in vrednotenje načina ravnanja mladih rodov. Uzakonitev homoseksualnih življenjskih skupnosti bi zato privedla do tega, da bi se zatemnilo razumevanje ljudi za nekatere temeljne nravne vrednote in razvrednotilo sestavine zakona.

In dalje:
 

Homoseksualne življenjske skupnosti tudi od daleč ne izpolnjujejo nalog, zaradi katerih zakon in družina zaslužita posebno priznavanje. Pač pa obstajajo dobri razlogi za mnenje, da so te življenjske skupnosti škodljive za zdrav razvoj človeške družbe, zlasti če bo porasel njihov vpliv na družbo.

In spet:

Tudi ne drži razlog, da je pravno priznanje homoseksualnih življenjskih skupnosti potrebno zato, ker bi sicer homoseksualno skupaj živeči zaradi samega tega dejstva izgubili učinkovito priznanje splošnih pravic, ki jih kot osebe in občani imajo. V resnici se morejo vsak trenutek -- izhajajoč iz osebne neodvisnosti -- kakor vsi državljani sklicevati na splošno pravo, da bi se v pravnih položajih zaščitili pred nasprotnimi koristmi. Vendar je zelo krivično žrtvovati splošni blagor in pristne pravice družine, da bi pridobili dobrine, ki jih je mogoče in treba zagotavljati le tako, da bi to ne bilo v škodo vse družbe

In glede odgovornosti posameznih katoličanov v politiki:

Če so že vsi verniki dolžni ugovarjati zoper pravno priznanje homoseksualnih življenjskih skupnosti, potem so katoliški politiki še zlasti dolžni ugovarjati zaradi odgovornosti, ki jo imajo.

...

Če je v zakonodajni skupščini prvič dan predlog v korist pravnega priznanja homoseksualnih življenjskih skupnosti, je katoliški poslanec nravno dolžan, jasno in javno protestirati ter glasovati proti predlogu. Dati svoj glas za pravno besedilo, ki je tako škodljivo za splošni blagor, je zelo nenravno dejanje.

In na koncu:

Po nauku Cerkve ne more spoštovanje homoseksualnih oseb nikakor voditi k odobravanju homoseksualnega ravnanja ali k pravnemu priznanju homoseksualnih življenjskih skupnosti.

T.i. Janševa vlada oz. koalicija, ki je državo vodila med leti 2004-2008 je prav v svojem mandatu, leta 2005, sploh prvič v zgodovini našega naroda ravno to nravno zablodo legalizirala z Zakonom o registraciji istospolne partnerske skupnosti. In zgoraj navedena izjava Kongregacije je govorila ravno že o tem koraku, ki je pravno priznanje homoseksualne življenjske skupnosti. Kajti partnerska zveza po naši slovenski terminologiji ne pomeni nič drugega kot "življenjska skupnost dveh partnerjev". Seveda se je ta začetna faza potem počasi stopnjevala vse dokler niso tovrstne nenravne skupnosti postale praktično izenačene z zakonsko zvezo moškega in ženske. Vendar naj se ponovimo: že samo priznanje je bilo direktno proti učenju Cerkve in je sprožilo nadaljne korake (npr. Ustavno sodišče je razsodilo, da je nek člen neustaven v smislu diskriminatornosti in je bila logično potrebna potem izenačitev. Vendar, če zakona ne bi bilo tudi ne bi mogel biti proti-ustaven. Kako žalostno torej, da je ravno "konservativna" vlada in koalicija sprejela tako daljnosežen zakon, ki je močno vplival na javno moralo.)

In formalno stališče Cerkve se od tedaj ni spreminjalo, jasno pa je, da se je tovrstna nemoralnost med ljudmi, ravno zaradi takšnih priznanj teh skupnosti, kakor je pravilno predvidela Kongregacija, še bolj razrastla in uveljavila. Tudi naš trenutni papež ostaja na tem stališču.

Kje se je torej začelo "uničevanje evropske civilizacije"?

To priznanje in faktičen korak k razkroju družbe in nedvoumni uveljavitvi "LGBT oznanila", pa se je torej izvršil osem let pred ustoličenjem papeža Frančiška in ga je izvedla "desna", "pro-tržna", "konservativna" in danes najdomoljubnejša in anti-soroševska desnica. Tista desnica, ki ji eksplicitno ali implicitno kima prav Brščič. In nikdar nismo slišali, da bi zabrusil Janši: mineva toliko in toliko let odkar si z "LGBT oznanilom" začel uničevati "zahodno civilizacijo". Na vse to je visokointeligentni kolumnaš seveda pozabil.

Ampak kdo bi mu zameril, saj ne ve kaj govori. Resnično ne ve kaj govori! Ponavlja neke generične fraze, ki se pojavljajo na desnici v širšem evropskem prostoru in jih baše v ušesa poslušalcem, ki jih radi slišijo. Namreč, mar ni veliko lažje slišati, da je za vse probleme zahoda kriv papež, ki papežuje pičlih pet let ali pa nek krivonosi Soroš, ki financira študijske programe, kot pa, da je problem zahoda globlji in da bomo morali poseči sami vase, se refleksirati in narediti družbeni preobrat, ki ne bo lahek in za katerega bomo morali marsikaj žrtvovati. Posebej udobje. Posebej udobje! Vse je lažje, če se vse kompaktno zapakira v hudobnega antagonista in se potem kaže s prstom nanj do onemoglosti.

Desnica ima namreč danes hude probleme s svojo identiteto in svojo brezperspektivnostjo. Vse bolj se zaveda, da kapitalizem in demokracija pomenita kontradikcijo konservativnosti in vsakemu ostanku tradicije. Ničesar ne moreš konservirati, če je vse prepuščeno volji števila, ki voli. In odpiranje in osvobajanje trga pomeni premosorazmerno odrekanje oblasti nad svojo državo in posebej nad svojim narodom. Več kot ima besede kapital, trg in kapitalizem, manj je država suverena. Bolj kot pustimo "nevidni roki trga, ki zagotavlja udejanjanje javnega dobrega (izraz Bernarda Brščiča, 2012)", svobodo, bolj postajamo podvrženi nekim nevidnim silam, za katerimi stojijo banalne špekulacije in mahinacije.

Zaradi tega pomanjkanja perspektivnosti in zaradi krivde, ki jo nosi pri legalnem priseljevanju tisočev ne-evropskih tujekulturnih posameznikov, zaradi krivde, ki jo nosi pri aktivni legalizaciji nemoralnih družbenih ekscesov in zaradi krivde, ki jo nosi pri aktivni toleranci razraščajočega levičarskega meta-političnega aktivizma, v desetletjih po drugi svetovni vojni, se trudi sedaj igrati in imitirati neko bizarno različico demokratično-kapitalističnega patriotizma.  Zato imamo danes te bizarne "desne" revije tipa Reporter in Demokracija, ki prepisujejo tuja generična retorična izhodišča in vse skupaj začinijo s kakšno posebej sočno ne-novico v stilu naj-degradiranejšega žurnalizma, ki je značilen za staro tradicijo židovsko-liberalno-socialističnih tiskovin.

In kaj je to drugega kot jasen prikaz kameleonstva izčrpane demokratične desnice, ki se preživlja kot poklicna politika, kot znamka, kot podjetje, ki razišče potrebe kupcev in jim potem ponudi, kar zmorejo kupiti, požreti in prebaviti?

Isto velja za Jelinčiča in njegovega novo-odkritega Soroša. Mar mu lahko namenimo kaj drugega kot empatijo? Sočutje do dežurnega "nacionalista", ki je moral v letih po osamosvojitvi imitirati nek spužvasti nacionalizem, da bi bila tudi na tem področju demokratične igre zapolnjena nujna kvota. In sedaj tudi on raziskuje "trg" po socialnih omrežjih in pregleduje trenutne trende v tujih "patriotskih" krogih, da bi lahko ponudil čimaktualnejšo različico stokrat prežvečenega istant-nacionalizma. (Recimo mu pa vsaj eno priznanje: ko se je desna vlada odpravila legalizirat nenravne skupnosti, je edinole njegova stranka dosledno nasprotovala takšnemu početju in bila tako najbližje stališču Cerkve.)

Najžalostnejša slika tega nacionalističnega kameleonstva, ki menja barve, da bi se moglo prilagoditi nekim trendom in okusu kupcev, pa je mladinska nacionalistična "scena". Naravnost žalostno jo je pogledati. Tam se menjajo trendi zadnje čase kot srajce. Pred leti je še trajalo nekaj let preden je mladina pograbila nov trend, danes pa se to dogaja že vsakoletno. Najprej so bili TJS, potem so bili Avtonomni nacionalisti, potem Radikalna Ljubljana, potem Alternativna Ljubljana, potem Generacija identitete... Samo imena se menjajo vse drugo ostaja isto. Način komunikacije, oblika grafitov, oblika transparentov in zastav, celo pozdravi. Res žalostna slika.

Skratka, naša slovenska mejnstrim desnica je evidentno kameleonska in se skupaj s celotno mašinerijo, ki jo obdaja, obrača po nekih nestanovitnih in nezanesljivih trendih, s tem da se zanaša na neke dogmatične elemente svoje ne-ideologije, kjer ne popušča, a se ravno zato ekscentrično vrti v svojem bizarnem plesu. Ne vemo niti več kaj je huje, če pride na oblast levica ali, če pride na oblast trenutna desnica. Zaupati moramo v boljše čase. V postopno sestopanje stare garde in v morebitno svežo fundamentalno in radikalno refleksijo in prevprašanje bistvenih fundamentov desnice. Naj bi se od kod vzeli resnični inteligenti, ki bi zavrgli plitvost povojne zdomske emigracije in domačih disidentov ter oblikovali resnično pristno slovensko konservativno misel, ki se ne bi zanašala na nič drugega, kot le na korenine.

-NeoDomobranec