"Žgalne daritve ateistične dogmatike"
Pred kratkim sem na twitterju zapisal ironičen twit v odgovor drugemu twitu, ki je povzdigoval znanost. Rekel sem: "Sveta znanost darujemo ti žgalne daritve ateistične dogmatike in splošnega praznoglavja." Čez čas pa se je na ta twit odzval nek uporabnik, ki mi je svetoval, da si ogledam kaj dogmatika sploh pomeni po SSKJ. Kar je sledilo je bil čisti paradoks.
Izkazalo se namreč je, da sem imel popolnoma prav, tako po definiciji SSKJ kot dojemanju znanosti s strani tega uporabnika, ki je, kot se spodobi za današnjo akademsko mladino, seveda ateist. Za hec sem navrgel koncept širjenja vesolja, ki ga skupaj z debato o niču najraje uporabljam za zbadanje ateistov, in tedaj se je izkazalo, da je "ateistična dogmatika", če si dovolim vztrajanje na tem pojmu, torej sprejemanje znanstvenih dogem s strani ateistov, resničen trend.
Tu boste takoj rekli, znanstvene dogme? Kako je vendar mogoče, da je nekaj znanstveno in istočasno dogma? Mar ni nekaj znanstveno zgolj zaradi tega, ker je znanstveno dokazano? In tu smo že pri srži problema. Ko sem govoril o ateistični dogmatiki sem zadel v jedro stvari ravno pri dojemanju znanstvenih "dogem", no recimo jim dejstva, povprečenega ateista. Ateisti, ki vztrajajo na tem, da so popolnoma odmaknjeni od nasedanja raznim pravljicam, ker bodimo pošteni, moderni ateizem ni nič drugega kot satirično napadanje raznih odlomkov svetega pisma in raznih krščanskih praks, v argumentih ateistov je več komičnega kot česarkoli vsebinskega, ti ateisti sprejemajo znanstvene "fakte" na povsem enak način kot vernik sprejema "dogme" svoje religije.
Spet boste rekli, malce preveč pikolovski si, vedeti, da se boš raztreščil po asfaltu če boš skočil iz stolpnice, ne potrebuješ lastne izkušnje in vendar to ni dogma. No, včasih je treba biti malce paradoksalen. Ateisti namreč trdno verujejo in zaupajo v določeno znanstveno "dogmo" ne, da bi sploh karkoli vedeli o njej. To se je izkazalo ravno v pogovoru s prej omenjenim ateistom, ko je sam priznal, da je določeno "dogmo", v katero je poprej veroval, šele sedaj prek Googla raziskal. No in tu smo na tisti točki. Če pustimo za hip ob strani dvom o tem, kako relevantne informacije je dobil, ko je geslo vpisal v iskalnik, lahko šele sedaj govorimo, da je njegovo dogmatično zaupanje v znanost prešlo iz dogme v fakt. Vendar, mar niso ravno ateisti glavni apologeti razuma in nasprotniki verskih dogem?
O tem sem govoril, ko sem govoril o ateistični dogmatiki. Omenjeni ateist je gotovo pomislil, kako bo nekaj dogma, če je znanstveno in s tem vrstnim redom je dokazal lastno sprejemanje dogmatičnosti znanosti. Ker, če izhajamo iz posameznika samega pa je vrstni red takšen. Ker sem ateist verujem v znanost, ker znanost temelji na znanstvenih raziskavah v znanstvenih člankih, ki so objavljeni v znanstvenih revijah z visokim faktorjem citiranja, ki so uredniško pregledane. Torej če pravi znanost to in to, je to in to res. In paradoksalno, tu imamo zgolj avtoriteto, na katero se ateist zanaša - znanstveno revijo. Paradoksa pa ne bi bilo, če ne bi ateisti veljali za skeptike, racionaliste, prosvetljene nevemkaj-e. Pustimo pa ob strani dejanske metafizične, filozofske znanstvene dogme, ki jih znanost enostavno ne more ("še", kot radi rečejo), dokazati, a so vendar splošno sprejete.
Problem zla - protiargument
Druga stvar, ki sva se jo dotaknila s tem ateistom pa je bilo vprašanje obstoja Boga in ko sem omenil, da ateisti ne trdijo, da lahko dokažejo neobstoj Boga, ker se nekaj, kar ne obstaja, menda ne da dokazati, mi je sogovornik vehementno odvrnil, da mi bo prihranil ugibanja in me je napotil na zapis v Wikipediji, ki se je nanašal na vprašanje zla, kot dokaza za neobstoj Boga in sicer ožje na Epicurusov, menda, argument zoper obstoj Boga.
Skratka, poanta argumenta je, če je Bog trojni vse-, torej če je, vsemogočen, vseveden in "vsedober", (trojni omni: omnipotent, omniscient in omnibenevolent), potem ni mogoče, da takšen Bog obstaja, če obenem obstaja zlo. Moja teza pa je na drugi strani, da ta argument bistveno zanemarja, kaj je vsemogočnost in kaj sploh pomeni za Boga, da je dober oz. "vsedober".
Če bomo skušali razumeti moj protiargument, si moramo najprej zastaviti logično uganko: če je Bog vsemogočen, ali lahko ustvari breme, ki ga ne more dvigniti? Če ga lahko, potem ni vsemogočen, ker ga ne more dvigniti in če ga ne more, ni vsemogočen, ker ga ne more ustvariti.
To uganko bomo razrešili tako, da se bomo vprašali, ali dela Bog vedno prav oz. ali lahko dela narobe. Moja teza je: Bog ne more delati narobe. Vendar ne zato, ker tega ne bi bil sposoben kljub temu, da bi vsaj v teoriji obstajala možnost, da lahko dela narobe, temveč zato, ker ni nad Bogom nobene višje inštance, nobenega višjega zakona, ki bi mu bil Bog podvržen in bi odnosno na njo lahko presodili ali dela prav ali narobe. Bog ne more narediti nič narobe, ker karkoli naredi je prav zgolj zato, ker naredi. Če bi vztrajali, da vendarle nek standard zavezuje Boga, po katerem lahko presojamo njegova dejanja v kategoriji prav in narobe, bi vztrajali, da Bog ni vsemogočen in potemtakem bi že zgrešili bistvo Boga in bi si morali priznati, da se ne pogovarjamo več o vsemogočnem Bogu, ker bi mu odrekali boškost.
Sedaj pa se vrnimo k uganki: lahko Bog ustvari nekaj, kar ne more dvigniti? Ne, ne more. Zato, ker ne obstaja takšna kategorija. Ne obstaja in si je niti ni mogoče teoretično zamisliti. Čim vpeljemo nek koncept bremena, ki ga Bog ne more dvigniti odvzamemo Bogu zopet boškost, torej tudi vsemogočnost. Ravno zato, ker je Bog Bog in je torej vsemogočen si ni mogoče niti predstavljati bremena, ki ga Bog ne bi mogel dvigniti vkolikor Bogu ne odvzamemo njegove bistvene lastnosti, ki je, da je Bog.
S tem pa smo že odgovorili ali lahko Bog dela nekaj narobe. Torej iz tega na prvotni argument lahko izpeljemo, da Bog ne more delati narobe in citate iz Svetega pisma, ki slavijo Boga v smislu, vse delaš prav, vse delaš dobro, lahko razumemo ravno v tem oziru. Bog dela vse prav, ker ne more delati narobe, ker je Bog. Če bi njegova dejanja lahko presojali v relaciji prav - narobe, ne bi bil vsemogočen in ne bi bil Bog. Če ne bi bil vsemogočen tudi argument Epicurusa ne vzdrži, saj ima za svojo bistveno sestavino ravno vsemogočnost in "vsedobrost" Boga. Bog dela prav, kar pomeni da dela vedno dobro, ker zopet si ne moremo predstavljati standarda, ki bi lahko zavezoval Boga, da bi njegova dejanja lahko sodili v relaciji dobro - slabo. Če pa bi tu vztrajali, da standardi po katerih ljudje, posamezniki, presojamo kaj je dobro in slabo, zavezujejo Boga bi zopet negirali vsemogočnost in boškost Boga.
Zato tu nastopi vprašanje zla. Kaj je zlo? Če je zlo, le odsotnost dobrega, potem sploh ne eksistira. Če vseeno smatramo odsotnost dobrega, kot nek koncept zla, potem zopet ne moremo reči, da Bog ne eksistira, ker je zlo, ker če bi bil Bog bi zlo preprečil. Tu je bistvena napaka Epicurusovega argumenta, ker zaradi te odsotnosti dobrega oz. zla, smatra, da potem Boga ni, ker če bi bil, bi tega ne dopustil. Vendar to pomeni, da skuša naše standarde kaj dobro in kaj je zlo aplicirati na Boga, ki je večen in vsemogočen ter, kot sem prej dokazal, skuša odvzeti Bogu vsemogočnost. Če je zlo to, da en človek ubije drugega človeka, to ne pomeni, da je s tem Bog negiran, saj ne moremo vztrajati, da božje dopuščanje tega pomeni, da Bog dela narobe. To da Bog dopušča zlo ne pomeni, da ni "vsedober" in vsemogočen, ker "obstaja" zlo, temveč da je "vsedober" in vsemogočen ker ne more delati slabo, saj ne moremo presojati Boga s katerimikoli standardi, ker si ne moremo niti zamisliti standarda, ki bi uspešno presojal Boga, ne da bi mu odvzel njegovo boškost.
To pomeni, da sta obenem lahko in Bog in tisto, kar mi ljudje razumemo, kot zlo. To, da je Bog "vsedober" ne pomeni nujno, da bi "vsedober" Bog skušal preprečiti tisto, kar mi ljudje razumemo kot zlo, ta "vsedobrost" pomeni le, da Bog ne more delati slabo, ker je Bog in vsemogočen ter si je nemogoče predstavljati nek standard, s katerim bi presojali dejanja Boga in bi Bog še vedno ostal Bog, torej vsemogočen, vsenavzoč in "vsedober". (Če to vseeno storimo, Bogu odrečemo boškost in vse tri vse-je, s tem pa postane Epicurusov argument brezpredmeten, saj skuša ravno z "logičnim" nasprotjem med vsemogočnim in "vsedobrim" Bogom ter zlom, dokazati neobstoj takšnega Boga.)
To je torej moj protiargument, ki temelji na tem, da argument "problema zla" ne vidi resnične narave vsemogočnosti in "vsedobrosti", pravzaprav ne vidi resnične narave Boga samega. Je pa res, da imajo že s samim konceptom Boga ateisti strašne probleme, ker ne morejo ali nočejo doseči niti teoretične narave Boga. Podobno opažam, da počnejo z "ničem", ki ga težko definirajo ali pa ga razumejo zgolj kot možnost biti ali ne-biti.
-Agitator
(Opomba: morda je v utemeljevanju "sobivanja" Boga in zla kakšna trditev, ki ni pravoverno katoliška, če je, je projekt NeoDomobranec ne sprejema. -NeoDomobranec)
