Bojazlivost političnih desperadosov

Sebastjan Erlah je na svojem spletnem mestu objavil že več zapisov, katerih edini namen je šokirati. Nestanovitne duhove je moč prepoznati po tem, da potrebujejo nenehen razvoj v vse ekstremnejšo diferenciacijo od neke ustaljenosti. To pomeni, da najprej pristanejo na eni točki različnosti od nečesa drugega, a ko postane tudi to preveč znano, preveč ustaljeno, koherentno, konkretno, begavo zavržejo tudi to in svojega drugega zopet najdejo v svojem včerajšnjem zavezništvu. Tako je denimo ta avtor ob neposrečeni Leljakovi epizodi z dr. Drobničem zahteval pokol "svetih krav", ni pa opazil, da ima tudi sam eno tako sveto kravo postavljeno visoko na piedestal, namreč predsednika stranke, kateri je še do nedavnega izrekal najpristnejšo lojalnost. A tudi do te stranke je moral prej ali slej začutiti prepotrebno diferenciacijo, da bi lahko ostajal politični desperado, ki vidi več od onih bebcev, ki jih vodi "čredni nagon". Za hip je podprl novo nastajajočo krščansko stranko, a se je najbrž iz iste potrebe po diferenciaciji že naslednji trenutek obrnil zoper njo.

Zakaj? Zato, ker se je ta stranka zgražala nad neprimernim tvitom nekega levega žurnalista, ki ga je namenil mlajši ženski članici. Vidni predstavniki stranke so terjali od njega opravičilo in distanciranje medija, ki mu pripada in žurnalist se je dokaj hitro opravičil, kolikor mu je pač ego dovoljeval. Izjavil se je tudi medij, ki je implicitno zavrnil izražanje žurnalista. Vse bi se tu končalo, če ne bi omenjeni avtor vztrajal na poziciji, da žurnalist ni naredil sploh ničesar narobe in so v resnici ženska sama, ter predstavniki njene stranke tu tisti, ki jim maslo polzi po glavi.
 
Njegove teze so namreč sledeče: ne vemo, kaj je žurnalist s tvitom mislil, kdor jih interpretira s tem razgalja svojo pokvarjenost; zgražanje nad tvitom pomeni napad na svobodo govora; omenjena strank s takšnim tertiranjem izjave ustvarja fašizem oz. totalitarizem.

Ti zaključki so smešni, kažejo le na votlost današnjih intelektualcev, ki si skušajo svoje mesto pod božjim filozofičnim soncem izboriti s šokiranjem. A nekoliko bolj tragično postane, če vzamemo v obzir da na takšen način pristopajo k družbenim problemom tudi deklarirani katoličani ali celo diplomirani, magistrirani in doktorirani teologi.
 
Politični desperadosi pa te svoje votlosti, te svoje negativistične usmerjenosti v svet ne vidijo, oni podirajo tabuje, razbijajo malike in zidajo demokratično družbo, četudi razumejo, da je demokracija vladavina drhali in se zavzemajo za "monarhično meritokracijo", kar z drugimi besedami zaznamujemo z izrazom 'klasični idiotizem resignirancev'.

A poglejmo si torej prvo tezo: ne moremo vedeti, kaj je žurnalist s tvitom mislil. Ali če rečemo z avtorjem zapisov samim: "Tu je praktično vsakršna interpretacija v končni fazi logična napaka 'non sequitur'. Edini logičen odgovor je, da ta tvit ne predstavlja ničesar."

Ni res, da ne moremo izjave interpretirati. Če vztrajamo, da je ne moremo interpretirati, potem praktično polovico jezika ne moremo interpretirati. Vzemimo izjavo: "Sem." Kaj nam ta beseda govori? Ja, po avtorjevo ničesar. Ne moremo vedeti, kaj neki je govorec z njo mislil. Popolnoma hendikepirani smo, saj izjave registriramo le posamično, jih izolirano, ker kontekst ni pomemben. Zato je vsaka interpretacija izjave "Sem." logična napaka in edini logičen odgovor je, da ne predstavlja ničesar. Kontekst v katerem izvemo, da je bil "Sem." odgovor prve osebe na vprašanje druge osebe "Si bil ti?", in poved tretje osebe, "Janez je razbil skodelico", je zanemarljiv in tako izjave prve osebe ne moremo smatrati za priznanje, saj izjave ne moremo interpretirati, če bi jo interpretirali, bi naredili logično napako.

Primer je komičen, drži. A prav tako komično je zaklinjanje avtorja zapisov, da ne moremo interpretirati tvita, ne da bi s tem zadavili logiko z golimi rokami. Namreč iz konteksta je razvidno, kaj je avtor tvita mislil s svojimi besedami. To je razvidno iz njegovega opravičila, v katerem je potrdil, da ima "grd jezik" in ni povedal, da je bil njegov tvit napak interpretiran. Vsak ima pravico braniti se in človek katerega besede so napak interpretirane je skoraj poklican, da pojasni pravi kontekst oz. pravi pomen besed. To se pogosto dogaja tudi v akademskih krogih in če se kaj narobe jemlje, se avtorji načeloma izjasnijo o tem. Če imamo torej potrdilo od avtorja tvita samega, da ima "grd" jezik in da je očitno, da je napravil nekaj narobe, potem odpade vsak dvom o pravilni interpretaciji njegove izjave.

Še bolj smešno pa postane to avtorjevo zanikanje konteksta pri njegovem sklicevanju na Wittgensteina in njegov logično-filozofski traktat, saj ravno "pozni" Wittgenstein sam takšno pojmovanje zavrača, ko govori o "jezikovni igrah". Po tem pojmovanju "zrelega" Wittgensteina, ki je zavrgel svoj traktat, jezik nima nekih uniformiranih logičnih pravil temveč je pri jeziku najpomembneje, da obstaja le intersocialno in pravila jezika so odvisna od določene jezikovne igre. Če poenostavimo tega Wittgensteina potem lahko rečemo: "Če ne poznamo pomena stavkov, poglejmo običajno rabo". Resnica jezika, tako on, je v vsakdanji rabi jezika, ne onkraj nje.

Skratka Wittgenstein je ravno najboljši argument zoper izolirano rabo stavkov in besed, kakor to počne Erlah. Po Wittgensteinu ima jezikovni izraz pomen le v okviru, le v kontekstu jezikovne igre in si ni stavka samega na sebi sploh misliti mogoče. Napačna je torej že sama interpretacija stavka izven konteksta. Vsaka interepretacija stavka mora predvidevati, predpostavljati 'jezikovno igro' oz. kontekst skozi katerega se stavek razlaga.

Interpretacija pravil jezikovne igre v katerem se nahaja ta tvit, se je izkazala za pravilno. Interpreti, ki so kritizirali žurnalista, so pogledali v običajno rabo uporabljenih besed in zvez med njimi ter prišli do ustrezne razlage, ki jo je potrdil tudi žurnalist sam s svojim opravičilom.
 
Po tej Wittgensteinovi teoriji tudi pade vsako namigovanje, da interpretacija stavka pove več o interpretih kot o govorcu. Wittgenstein enostavno pojasnjuje, da se "pravil jezikovnih iger" učimo intersocialno na podlagi izkušenj in torej s skoraj nezavednim sprejemanjem pravil in instinktivnim dojemanjem jezika ne kažemo na lastno izprijenost in projekcijo, temveč to enostavno pomeni, da živimo med ljudmi in se pravil jezikovnih iger (ne)zavedno učimo. Kdor bi torej omenjenega tvita ne razumel, ne bi poznal pravil jezikovne igre v katerem je bil izgovorjen (izražen), to bi bil njegov hendikep, saj v igri ne bi mogel sodelovati oz. jezika ne bi razumel.

Pa tudi če pustimo za hip to ob strani in pogledamo namigovanje, da je interpretacija besed le projekcija lastnih (umazanih) misli. To namigovanje je precej klasična taktika raznoraznih progresivistov, ki skušajo svoje seksualno obnašanje in izražanje ščititi s sklicevanjem na kritikovo moralo. To je klasični argument npr. zoper opozarjanje na izzivalno oblačenje. Proponent takšnega oblačenja odbije kritika z argumentom: "S teboj je nekaj narobe, ker vidiš seksualni element v razgaljenem trebuhu, delu zadnjice ipd." Podobno se denimo branijo zagovorniki seksualizacije otrok itd.

To je vendarle sporočilo npr. pravljice o golem cesarju. Nihče noče zakričati 'cesar je gol', da ga ne bi množica obtožila, da ga le on vidi golega, ker je sam tako pokvarjen. To premikanje odgovornosti na kritika, ki naj utihne, saj je vse, kar izreče le projekcija njegove padlosti na nekaj zunanjega, je pereč problem, če smo ravno že pri svobodi govora. Ta psihoanalitični očitek "projekcije" skuša zatreti vsako kritiko progresivistične hiperseksualizacije družbe in normalizacije raznoraznih deviantnih obnašanj. Katoličani pa sploh ne bi smeli pristajati na takšno utišanje upravičene kritike.
 
Kar se drugih dveh tez tiče, je pač jasno, da kot katoličani nikoli ne moremo pristajati na popolno svobodo govora. Katoličani verjamemo v socialno odgovornost življenja. Za svoje besede je posameznik odgovoren narodu (skupnosti), ker imajo njegove besede težo, z njimi nekaj počne, vpliva na druge in torej njegove besede niso prazni glasovi. Tradicija naše vere nam jasno kaže, da se moramo kot katoličani zavzemati za katoliško državo in ne za demokratično indiferentno državo, to pa pomeni, da ne moremo biti do vseh idej, misli, tiska in besed indiferentni, temveč moramo svojo vero, moralo in bistvovanje braniti. To ni nič novega, to je uveljavljena doktrina svete katoliške Cerkve že tisočletji. Treba je le odpreti kakšno papeško okrožnico in si prebrati katerega cerkvenega očeta, pa zavreči razne eksistencialiste, moderniste in postmoderniste.

Tudi naravnost smešno je, da avtor zapisov imenuje tisočletja stare uveljavljene prakse pozitivnega omejevanja svobode govora fašizem oz. totalitarizem. Vsaka vitalna družba potrebuje jasno določeno omejevanje svobode tiska, govora ipd., če hoče obstajati. Splošna svoboda nastopi ob razkroju, dekadenci, izčrpanosti družbe, kulture, civilizacije. Tudi njegova monarhična meritokracija, bi, vkolikor bi želela zares obstajati, potrebovala zelo striktno omejevanje svobode govora, zbiranja ipd. A monarhizem je najbolj lena možna pozicija za apatične, resignirane individualiste, ki se bojijo besed fašizem in totalitarizem, kot hudič križa.

In sedaj pridemo na sam konec političnih desperadosov. Namreč, ob branju zapisov tega avtorja na blogu "Realno in iluzija", je moč večkrat opaziti zelo enostavno izvajanje, da to ali ono vleče v fašizem ali v totalitarizem. Tu sta ti dve besedi brez vsakega realnega pomena, sta retorični hiperboli o katerih ne vemo nič. Npr. "Fašizem je torej zlo, pa če tudi je osnovan na podlagi desetih Božjih zapovedi." Tu je stavek zapisan: fašizem je torej zlo..., a vendar ni na nobenem mestu dokazal, da je fašizem sploh zlo, kaj šele, da je zlo tudi če.
 
Dalje se posluži mentalne telovadbe, ko trdi, da si Nemci o imigrantih ne upajo "črhniti niti besedice" zaradi negativnih posledic fašizma. A to faktično ne drži. Gre za miselno telovadbo. Če so "negativne posledice fašizma" tiste, ki ne pustijo Nemcem črhniti besedice, potem takem naj avtor ne pozabi sam svojih zapisov uvrstiti na seznam teh "negativnih posledic", saj njegovo pisanje in demonizacija ter hiperbolizacija fašizma implicitno ali eksplicitno vzdržuje pri življenju te "negativne posledice". Dalje izvaja, da nekaj "vodi v totalitarizem" in spet drugo "rojeva totalitarizme", pa spet in spet pogrešamo nekega argumenta, čemu bi bilo rojevanje in pot v totalitarizme sporno. Mar politični desperadosi, ki vihtijo velika kladiva logike s katerimi razbijajo malike, ne premorejo vsaj malo moči, da bi nam pojasnili, kaj je tisto v totalitarizmih, ki je tako inherentno proti-naravno ali proti-božje, da je moč besedo "totalitarizem" uporabljati v tako gromkih trditvah in izvajanjih.
 
A to je najbrž težje, ker je treba, da za tem stoji neka konkretna svetovno nazorska zgradba, ne pa goli negacijski demokratizem. V tem je tista bojazlivost političnih desperadosov, ki so vedno proti in vedno za najširšo svobodo. Životarijo in vedrijo namreč pod streho tistega, čemur nasprotujejo. Sredi nevihte odkrivajo strešnike in pravijo, da je streha slabo pokrita.
 
Kakor koli že, divja potreba po šokiranju na eni strani in branjenju dekadentne svobode govora na drugi strani, kaže na izčrpanost katoliške (disidentske) inteligence. Sklicevanje na magično besedo fašizem pa postaja iz leta v leto bolj komično in riše pred nami obrise preteklosti.
 
Edvard Kocbek je bil katoliški disident, ki je pred vojno v katoliško inteligenco vnašal razkroj s svojimi modernističnimi, individualističnimi in progresivističnimi nazori, njegova begavost, potreba po šokiranju in diferenciaciji, je bila nekaj podobnega tistemu, kar smo zapisali v prvem odstavku tega besedila. Njegova usta so bila polna besede fašizem, znano je njegovo "Razmišljanje o Španiji" in demonizacija španskih "fašistov". Ta obsedenost s svobodo zoper fašizem in "klerikalizem" je rezultiral do tega, da je smatral likvidacije neoboroženih intelektualcev in duhovnikov za "javljanje nove pravice". Ob umoru dr. Lamberta Ehrlicha, duhovnika in profesorja, je zapisal, da je šla Ehrlichova pot v slovenski fašizem in je impliciral, da ga je iz tega razloga doletela ta zaslužena smrt. Kako komično torej, da Erlah v svojih zapisih tudi povezuje oznako "fašizem" za Nemce z oznako "klerikalizem" za Slovence in eksplicitno terja distanciranje desnih političnih strank od tistega, kar bi po njegovem mnenju lahko sprožilo asociacijo na "klerikalizem".
 
Tako tipične idiotizme je bilo moč brati tudi izpod prstov avtorjev na Kritiki konservativni, kar kaže, da je problem katoliških študentov prepaden in da so v popolnem nesoglasju s predvojno katoliško mislijo. Njihove misli so karikature katoliškega liberalizma, kakor ga je očrtal dr. Anton Mahnič.
 
-NeoDomobranec