"A »capitalism« that was not encompassed or included by the Pope’s condemnatory words in QA is a theoretical capitalism that has never existed and will never exist." John Sharpe
V 63. številki priloge Družine Slovenskemu času je bil objavljen članek Andreja Nagliča z naslovom "Dragi socializem" s podnaslovom "Ekonomski model, vedno obsojen na neuspeh", v katerem avtor razmišlja o socializmu in naredi mnogo napak, za katere se zdi, da so ponekod bolj namerne, zgolj zato, da bi avtor dokazal neko poanto, ki pa je ni.
"Ob tem ni mogoče spregledati, da je nagnjenost h korporativizmu, ki je tako očitno značilna za socializem, bila navzoča že v cehovstvu srednjeveških mest."
Prvo napako avtor naredi že takoj na začetku, ko skuša izenačiti socializem s korporativizmom, čeprav gre za bistveno razliko, kar avtor gotovo sam dobro ve. Ne le, da se korporativizem in socializem bistveno razlikujeta, še več, s tem, ko izenači socializem s korporativizmom, izenači korporativizem s socializmom in na ta način razglasi tudi socialni nauk Cerkve za socializem, kar pa je nekoliko čudno, glede na to, da je Cerkev obsodila socializem, medtem ko je forsirala subsidiarnost stanov oz. korporativizem. In tu je bistvena razlika korporativizma od socializma, v razumevanju vloge stanov. Razlika je tudi v vlogi države, ki se v socializmu bistveno razlikuje od vloge države pri korporativizmu, četudi gre v obeh primerih za totalitarno državo. Naslednja razlika v korporativizmom in socializmom je tudi v tem, da npr. Mussolini sam pokaže razliko med fašizmom, t.j. korporativizmom, in socializmom. Ta razlika je ideološka in nasprotuje socializmu iz svetovno nazorskih vzgibov, in ne, kot učijo dandanašnji nekateri demokrati, iz vzgibov rivalstva med totalitarizmoma.
"Zato je fašizem proti socializmu, ki utesnjuje zgodovinsko gibanje v razredno borbo ter se ne zaveda državne enotnosti, v kateri so zliti razredi v eno samo ekonomsko in moralno realnost; Prav tako je tudi proti razrednemu sindikalizmu." Benito Mussolini, 1932.
"Takšno pojmovanje življenja je odločno zanikanje tiste doktrine, ki je tvorila osnovo tako zvanega znanstvenega ali marksističnega socializma: nauk historičnega materializma, ki razlaga zgodovino človeške civilizacije zgolj kot borbo interesov med raznimi socialnimi skupinami in s spremembami sredstev in pripomočkov produkcije. Da so imele gospodarske dogodivščine - odkritje surovin, nove metode dela, znanstveni izumi - svoj pomen, temu nihče ne oporeka; toda nesmisel je, domnevati, da zadostujejo za razlago človeške zgodovine z izključitvijo vseh drugih faktorjev: fašizem še vedno veruje v svetost in junaštvo, to se pravi v dejanja, pri katerih ne odloča noben ekonomski nagib, ne daljnji, ne bližnji. Z odklonitvijo historičnega materializma, ki so mu ljudje samo komparze zgodovine, pojavljajoči se in izginjajoči na površju valov, medtem ko se prave, vodilne sile gibljejo in delujejo na dnu, je odklonjena tudi nespremenljiva in nepopravljiva razredna borba, ki je naravna posledica tega ekonomskega pojmovanja zgodovine, zlasti pa se zanikuje, da bi bila razredna borba odločilni faktor socialnega presnavljanja. Ko je tako socializem zadet v obeh tečajnkih svojega nauka, mu ne ostane nič drugega kot sentimentalno, kakor človeštvo staro hrepenenje po socialnem sožitju, v katerem bi bilo olajšano trpljenje in bridkost najbednejšega ljudstva. Toda v tej točki zavrača fašizem koncept gospodarske "sreče", ki bi se socialistično in skoraj avtomatično realizirala v danem trenotku gospodarskega razvoja, ko bi bil vsem zagotovljen maksimum dobrobiti. Fašizem odklanja možnost materialističnega pojmovanja "sreče" ter ga prepušča ekonomistom prve polovice 17. stoletja; odklanja namreč enačbo - dobrobit: sreča - ki bi ljudi spremenila v živali, misleče na eno samo stvar: da bi bili rejeni in nakrmljeni ter bi se tako ponižali do golega preprostega vegetativnega življenja." Benito Mussolini, 1932.
Podobno pa izpostavi razliko tudi Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov iz leta 1937.
"Posebno priporoča sv. oče Pij XI. stanovsko ureditev družbe ("korporacije"). Današnje gospodarstvo je, kakor pravimo, individualistično, to je, vsak gospodari sam, kakor misli, da mu bo več neslo, za druge mu ni mar. Tudi med delodajalci in delavci ni nobene skupnosti. Ta individualizem je zanesel v gospodarstvo strašen nered. Prav zato hočejo nekateri, da bi vse proizvodne dobrine prešle v splošno last, češ, da bo potem vse gospodarstvo enotneje in občekoristno. Toda, kakor smo videli, tega (komunizma, kolektivizma, socializma) ni mogoče sprejeti. Je pa med to skrajnostjo in individualizmom še drug socialni in gospodarski red, ki res omogočuje smotrno urejeno gospodarstvo, gospodarstvo po načrtu, to je ustanova korporacij." Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov o gospodarski in socialni stiski naših dni, 1937.
Težava je v tem, da avtor pripisuje socializmu lastnosti korporativizma, ki pa jih dejanski socializem ni nikdar zastopal. Senca korporativizma v "socialnem" svobodno tržnem gospodarstvu zahodu, ki jo vidi, ni socializem, ki bil vreden svojega imena pač pa ostanek neke logične solidarnosti družb, ki nikdar niso poznale kapitalizma in ga zato tudi odklanjajo do različnih mer. Kar avtor implicira, ko za socializem ožigosa tako korporativizem kot "socialno svobodnotržno gospodarstvo", je da je v odnosu do tistega čistega kapitalizma vsakakršen odklon socializem. In priznali bi mu legitimnost razmišljanja, če avtor ne bi bil katoličan, kar ga pa naredi za disidenta glede na socialni nauk Cerkve. Naslednja zanimiva trditev je omemba izbruha vojne, ki naj bi bil za marksiste logična posledica kapitalizma:
"Univerze v Evropi in družbenokritični intelektualci so bili naklonjeni marksizmu in podobnim levičarskim idejam že v času med prvo in drugo svetovno vojno. Sam izbruh vojne je bil zanje povsem naravna in pričakovana faza razvoja "imperialističnega" kapitalizma v njegovi neizogibni usodi propada."
Zanimiva je zato, ker dobi vprašljiv pomen, če jo postavimo v kontrast z besedami Aleša Ušeničnika na petem katoliškem shodu v Ljubljani:
"A v resnici gledajo, kako se države oborožujejo za nove vojske, kako močnejši tlačijo slabše, kako narašča draginja, kako stiska vedno hujša beda delovne ustanove. Odkod ta čudni pojav?
Vzrokov je gotovo več, a glavni vzrok na socialno-gospodarskem polju je moderni internacionalni kapitalizem. Izpovedati moramo žalostno resnico, da je bila že svetovna vojska vojska kapitalizma." Aleš Ušeničnik, 1923.
"Kapitalizem žene torej z neko notranjo nujo v imperializem, a imperializem do vojsk. Seveda skuša kapitalizem ta svoj gon pred narodi zakriti. Ne govori o imperializmu, temveč o kulturnem poslanstvu, o narodnih aspiracijah in drugih takih lepih rečeh." Aleš Ušeničnik, 1923.
In v istem govoru tudi pravi:
"Naša pamet, razsvetljena s svitom krščanskih načel, nam brani, da ne moremo ne s kapitalizmom ne s komunizmom." Aleš Ušeničnik, 1923.
Torej protikapitalizem ni socializem temveč sledenje katoliškemu nauku. Povedano drugače, ni bilo treba, da bi bili ljudje med vojnama marksisti, da bi videli pogubnost kapitalizma. Naprej avtor govori o tem, da je v socialno državo "vtkano" kup napak, ki vedno vodijo v neuspeh sistema. Vendar se moti, ker pripisuje to neuspešnost sistema pretirani socialnosti države, čeprav bi jo moral pripisovati tisti hibridnosti med kapitalizmom in socialnostjo (ki je ne bi naslavljal s socializmom), katero pred tem dobro opiše v članku. Problem takšne hibridne države ni v preveč "socializma" (socializem kot poimenovanje za zagotavljanje socialne varnosti državljanov je amerikanizem in nima nobene zveze s klasičnim socializmom. Gre za podoben paradoks, kot komunistično naslavljanje vsakega nasprotnega mišljenja s fašizmom. V tem primeru kapitalisti vsako omejevanje trga in državno regulacijo smatrajo za socializem), temveč prej v preveč svobodnega trga.
Ko pravi:
"Močno dejavna socialna država zmanjšuje motivacijo za sprejemanje podjetniške pobude in prevzemanje tveganj, kar je gonilo za ustvarjanje dobrin in blagostanja. Ljudje se zanašajo na državo, da bo ustvarila delovna mesta in zagotovila plače ter pokojnine."
Ima prav, da se ljudje zanašajo na državo, da bo ustvarila delovna mesta. Vendar problem ni v tem zanašanju ljudi, temveč v tem, da država delovnih mest ne ustvarja. Tu pa pride do tistega konflikta med socialno državo in svobodnim gospodarstvom. Na eni strani naj bi država pustila gospodarstvo pri miru, po drugi strani pa naj bi skrbela za svoje državljane. Ta model ni neuspešen zato, ker bi država zagotavljala benificije pač pa zato, ker jih zagotavlja, ne da bi obenem ustvarjala delovna mesta.
Mantre o podjetniških pobudah so podobne mantram o delavskem samoupravljanju. Gre za pobožno verovanje v vsemogočnost trga, ki more zagotoviti raj na zemlji dokler je le podjetniška pobuda, ki je država ne omejuje. Medtem, ko se je večina proizvodnje že preselila v dežele s cenejšo delovno silo, pri nas obstajajo kapitalisti, ki terjajo svobodo za podjetniško pobudo, ki bo ustvarjala kaj natanko? Ultra lahka letala za bogataše? Drago žensko spodnje perilo? Ali pa v to zajemajo tudi storitvene dejavnosti? Poglejte samo farmacevtsko proizvodnjo, koliko dela je opravljenega s stroji. Kaj bodo delali ljudje? Svobodni trg, kupovanje cenejših proizvodov na vzhodu. Ravno svobodni trg povzroči brezposelnost in kdo bo poskrbel za te brezposelne?
"Liberalizem je pa tudi tu, kar je bilo v tem mrzkega, dognal do konca. S svojimi nauki je opravičil vsako izkoriščanje delovne sile in najgrše oderuštvo. Edini namen gospodarstva je liberalizmu čim večji dobiček. Vse, kar sam da v gospodarstvo, mora "nesti"; če ne nosi zadosti iz sebe, mora utrgavati delavcem. Ker mu je moč pravica, je tako zavladal kapital nad človekom-delavcem. Nastala je doba kapitalizma. Kapital si lasti vse dohodek, plače za delavce pa deva le med proizvodne stroške. Če ne nosi kako podjetje zadosti, se kapital - denar umakne drugam, delavci pa ostanejo brez zaslužka in kruha na cesti. To kapitalu ni nič mar, zakaj kapital je brez srca. Kapital ne pozna človeka kot človeka, marveč pozna samo delovno moč. Kapital tudi ne pozna naroda, marveč je mednaroden. Kakršen je po nauku liberalizma kapital, tak je lahko tudi njegov lastnik, kapitalist." Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov o gospodarski in socialni stiski naših dni, 1937.
"Geslo svobodne konkurence je gospodarski boj. Kdor ceneje producira, ta se laže vzdrži. Ko pa ni mogoče več zniževati delavskih plač, ne podaljševati delovnega časa, ne morda namesto pravega blaga izdelovati surogatov, ostane v tekmi le še eno, in sicer tehnično sredstvo: povečevati podjetja, uvajati nove, večje in popolnejše stroje. Zakaj čim večje podjetje, tem manjši razmeroma stroški. Za večja in večja podjetja pa treba več in več denarja. Tako zagospodujejo v gospodarstvu banke. Z druge strani pa, čim več se producira, tem večji mora biti trg." Aleš Ušeničnik, 1923.
Potem pa nastopi bistven problem tega članka, ko začne avtor navajati kritiko socializma s strani krščanskih avtorjev.Problem je v tem, da avtor naredi dve napaki. Prvič, kot kritike socializma navede tri avtorje Balnesa in Rosminija ter anglikanca Whatleya, ne navede pa kritik socializma s strani papežev, npr. Leona XIII. Druga napaka, ki pa je videti namerna je avtorjevo zamolčevanje katoliške kritike kapitalizma. Ta nepoštenost pa zasenči avtorjeve namere, po iskanju odgovora na socializem oz. obsojanju socializma. Popolna odsotnost omembe ostre kritike kapitalizma s strani Cerkve, ki ni nikdar zares pojenjala in se je s trenutnim papežem še okrepila. Da bi nekdo spregledal zavračanje kapitalizma s strani Cerkve bi moral resnično mižati na obe očesi. Cerkev je vedno obsojala socializem, a nič manj zavzeto ni obsojala kapitalizma.
Poseben problem namreč predstavlja namreč ravno tisto izenačevanje korporativizma s socializmom na začetku, ko celo pravi, da je Cerkev obsojala srednjeveške "korporativistične" cehe, saj s tem, ko zavrne tako socializem kot korporativizem, (ki ju očitno smatra za nekaj istega) implicitno pokaže, da je torej edini vzdržen sistem, ali sistem, ki ga "krščanski avtorji" niso obsodili, kapitalizem. To pa je nepošteno. Zdi se zelo podobno tistim ljudem, ki so v socialnih okrožnicah videli le obsodbo kapitalizma ne pa tudi obsodbo socializma.
Za konec skuša avtor še prebrisano izenačiti socializem z nacionalnim socializmom (nacionalsocializmom), ko pravi:
"Žal socializem ni najboljša referenca za ustvarjanje kakor koli želenih in koristnih dobrin ter za dolgoročno vzdržljiv napredek človeštva. Pa naj bo to katera koli izmed njegovih izpeljank: nacionalsocializem, samoupravni socializem ali demokratični socializem."
Vendar je vsakomur jasno, da nacionalsocializem ni bil nikoli socializem, temveč fašizem, torej korporativizem. In če je bil nacionalsocializem socializem, potem so bili tudi vsi nauki Cerkve v oziru do socialnega in družbenega življenja, socialistični. S tem pa avtor postane novi katoliški disident. Če smo imeli pred vojno socialistične oz. komunistične katoliške disidente tipa Kocbek,ki so pod krinko Krekove dediščine širili komunizem, imamo pa sedaj torej kapitalistične katoliške disidente. Da avtor pozna specifično naravo socializma, nam je namreč jasno iz njegovega prikrivanja katoliškega socialnega nauka. Saj je tudi Krek spisal knjigo Socializem, pa se je v njej le naslanjal na okrožnice Pija IX. in Leona XIII.
Strinjam se, da gotovo obstaja zmeda okrog definiranja socializma, vendar pa je jasno, da se s socializmom že dolgo časa poimenuje zelo specifično gospodarsko, politično in filozofsko nazorstvo. In če pod socializem zajamemo tudi Krekov krščanski socializem, nemški nacionalsocializem, katoliški korporativizem in italijanski fašizem, potem vanj zajamemo tudi socialni nauk Cerkve. Nastop proti takšnemu socializmu pa nas naredi za neodisidente. Če pa sprejmemo uveljavljeno percepcijo socializma kot zgolj materializma na marksistični osnovi, potemtakem pridemo pa do tiste bistvene ločitve, ki je pravilna.
