Kako zasužnjiti družbo?

Kako zasužnjiti družbo, tako se glasi naslov nekega videoposnetka iz krogov ameriške alternativne desnice. Ob gledanju pa človeku hitro pride pred oči problem ameriškega konservativizma in poguba vse konservativne desnice širom sveta. Danes ima namreč ameriška desnica precej vpliva na desnice raznih, tudi evropskih držav, kar se zelo dobro kaže pri naših domačih konservativnih "liberatrcih".
 
Ostanimo vendar pri vprašanju "kako zasužnjiti družbo". To, se zdi je zelo pogosto vprašanje, zla slutnja, strah,... desničarjev. Desničarji radi prebirajo Živalsko farmo pa 1984 in podobne leposlovne romane iz katerih izvajajo, zdi se, resnično interpretacijo sveta okrog sebe. Zato se v njih vedno poraja strah "pred zasužnjitvijo družbe". Kaj, če se od nekej vzame neka politična kreatura, ki bo zasužnjila družbo. Mnogi libertarci in "nacionalisti" ameriškega tipa jo celo že vidijo, skrito v sencah državne aparature.
 
A ta strah je vendar produkt njihove inherentne slepote. Njihove slepe zaverovanosti v "svobodo". To čaščenje svobode pač ni evropski proizvod, je ameriški in v Evropo je lahko prišel le iz Amerike. Amerikanci pa so prepričani, da so v izhodišču svobodni in to svobodo jim pač more vendarle nekaj omejiti, ali pa jim jo morebiti celo že omejuje. A tudi, če jim jo, to pač ni njihovo izhodiščno stanje, v izhodišču so vendarle svobodni.
 
To naziranje končno vodi danes desnico, ki si bolj kot kaj drugega želi biti le svobodna od države. Ta svoboda ali osvoboditev od države zna biti zelo privlačna. Jaz kot človek sem pač lasten subjekt, ki me država ne sme omejevati, kjer ni tega treba. Država je moj nasprotnik. S tem se torej ustvari percepcija, da je posameznik ločen od države, država pa le birokratična kreatura. Znan stavek nekega amerikanskega predsednika: ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, vprašaj, kaj lahko ti storiš za državo, tudi vzpostavlja situacijo v katerem sta posameznik in država nekaj ločenega.
 
Tu na tem mestu pa nas torej ne sme zanimati ali sta posameznik in država zares ločena, ali pa sta vendarle eno, temveč nas mora zanimati zgolj to, da se tu ustvari nepremostljiva distinkcija. Šele če se ustvari, moremo torej govoriti o možni zasužnjenosti. In tu tiči paradoks.
 
Vkolikor država predstavlja nek nasproten subjekt, kakor denimo v monarhiji predstavlja monarh drugega posameznemu državljanu, tako tudi država postane nekaj zunaj. Ta država pa torej ni nekaj vseobsegajočega, temveč so njene meje vidne, in kar je pomembneje, te meje so zunaj. Šele, če sta državljan in država ločena, lahko govorimo o možnosti zasužnjenja.
  
In tu smo pri srži tega paradoksa. Amerikanski desničar ali levičar, vkolikor oba pojmujeta državo na takšen libertaren način, torej meni, da lahko vsak čas postane zasužnjen od države, ne da bi se zavedal, da sam tiči znotraj države, kot njen del in da ga država popolnoma obsega. Država pa nikoli ne more biti nekaj absolutno nedoločljivega. Država je vedno določljiva, pa četudi je ideološko nedoločljiva. Torej to pomeni, da je družba vedno na tak ali drugačen način zasužnjena, če hočete uporabljati ta izraz. Boljši izraz bi bil: ideološka. Država ima vedno svojo ideologijo in ta ideologija se vedno izraža v družbi. A dokler se državljani zavedajo, da so del države, jo skušajo oni določevati, zasužnjiti, če hočete, vkolikor pa menijo, da je država nepopisan list in oni sami niso del države, toliko časa so le pasivni elementi, ki so popolnoma nepomembni v širši sliki reči.
  
Noben človek tako ni zares svoboden in ne more biti svoboden. Državljanova svoboda, ki bi bila razumljena v smislu njegove popolne svobode do države, bi bila kontradikcija sama po sebi. Vsaka družba je zasužnjena na tak ali na drugačen način, treba je najti le pravo obliko sužnosti, ki ustreza državljanovemu svetovnemu nazoru.
 
A to je tisto težko breme amerikanizma, ki se ga desničarji ne morejo osvoboditi. Njihova obsedenost s svobodo, svobodo govora in podobnimi idiotizmi, jih dela za hendikepirane v igri politike. Zato v tem oziru lahko veliko bolj cenimo razne komuniste ali SJW-evce, ki se zavzemajo, da bi uravnali državo po svojih zamislih, kakor pa desničarje, ki blodijo o svobodi državljana v državi.
 
Osvobojenost od države in državljanova ločitev od države sta dva okostnela koncepta, ki bi jih morali zavreči, da bi se osvobodili svobode in kreirali državo po lastnih nazorih. A kako naj bi to pričakovali od bralcev 1984 in podobnih knjig absolutne resničnosti? Človek se kar čudi, kako je vendar mogoče, da je ta knjiga tako navajana. Joj, nekaj se zdi podobno kot je bilo opisano v 1984! O, gorje!
 
Zato izgubljajo konservativci, katerih parola je: manj države, bitko za bitko. Kdor je spremljal ameriško epopejo, ki je na koncu vodila do legalizacije homoseksualnih porok, se je lahko veliko smejal. Kakšne vaje iz "mentalne gimnastike" so izvajali tisti konservativni libertarci, ki še danes verjamejo v razločevanje med državo in državljanom oz. ki verjamejo v nedoločljivo državo. In na koncu so izgubili, ker država ni tabula rasa, bazira na ideološkosti in določujejo jo tisti, ki jo skušajo določevati, ne pa tisti, ki verjamejo, da bi se je eventuelno lahko osvobodili.
 
Ker tudi libertarizem in kapitalistični konservativizem, kakršnega poznamo tudi v domači visoki politiki, lahko obstaja zgolj v pretiranem udobju. To je politično naziranje izvirajoče iz sitosti in preskrbljenosti. A je tudi ravno to poglaviten vzrok, zakaj naposled predaja bitko za bitko.
 
Družba mora biti zasužnjena. Če je ne bomo zasužnjili mi s svojimi nazori, jo bodo pa drugi z nasprotnimi.
 
-NeoDomobranec