Vakuum demokratarjev

27.5.2018 je spletna stran Reporter objavila neko razmišljanje dr. Ivana Klemenčiča z naslovom: Ivan Klemenčič: Pričakovali bi, da bi kristjani tako rekoč vsi do zadnjega volili pomladne stranke (1.). Že iz samega naslova je razvidno za kakšne vrste članek gre. Za članek tipičnih desno-sredinskih demokratarjev, ki se okrog volitev radi prihuljeno obregnejo ob Cerkev in/ali širše katoliško občestvo.
 
Za desne demokrate je značilno, da nimajo nikakršne lastne identitete in se zato imenujejo le v negativnem smislu. Iz tega izvira tudi Klemenčičevo izvajanje o demokraciji. Demokracija zanj ni neka oblika vladavine, temveč neko nedoločljivo stanje, v katerem bi vladale t.i. demokratične stranke (beri: SDS) in kjer bi komunisti več ne imeli oblasti. Po takem čudnem mišljenju pride torej demokracija v smislu vladavine, izenačena z demokracijo kot tem negativnim pojmom ne-komunizma. In zato so takšne vrste demokratarji nezmožni dojeti faktično resnico, da demokracija ni nič čarobnega in nič posvečenega, ter da lahko tudi v pravi demokraciji vladajo komunisti. Le da še bolj uspešno. Kajti demokracija ni stanje duha, pač pa forma vladanja državi. A demokrati tega tipa verujejo, da vkolikor niso oni sami na oblasti, ali če pridejo na oblast do včeraj deklarirani ne-demokrati, potem demokracija ni prava demokracija. Tak človek potem zaide v sintagme kot so: ukradena država ali simulaker demokracije. Ne da bi se zavedal, da je demokracija sama po sebi odprto lovišče tako za desne demokrate kot za leve, pa tudi za ne-demokrate, oligarhe in vseh vrst oportuniste ter celo totalitariste.

V tem smislu je prof. Justin Stanovnik že leta 1991 povsem jasno in vizionarsko napovedal, kaj se bo zgodilo s Slovenijo in demokracijo v njej. Navajam:

"V dobi informatike, ki je tudi doba medijskega nasilja, lahko sile, ki kontrolirajo pretočne kanale informacij, družbeno zavest oblikujejo do te mere, da imajo politične odločitve ljudi tako rekoč v rokah. Dokaze za to nam taisti mediji dobavljajo vsak dan. Ob takih razmerah bodo lahko sile, ki so nastale po celični delitvi enotnega komunističnega organizma, ali, da spremenimo metaforo, sile, v katere se je razlomil enotni energetski snop komunistične ideologije, ohranile oblast, ne da bi kršile katero od pravil formalne demokracije. Lahko bodo tvegale volitve, lahko bodo rešpektirale formalno delitev oblasti, lahko bodo dopuščale tudi kritiko. Politična oblast bo v povezavi z vozliščnimi jedri civilne družbe tako obvladovala celotno družbo, da bo s primerno prisebnostjo -- in te ji ne bo zmanjkalo -- nevtralizirala sleherni pristno demokratični vzgib. To bo 'prekrasni novi svet'. Junaki novega časa bodo po pravici lahko prezirali stari, grobi komunistični totalitarizem industrijskega tipa. To bo namreč na videz svobodna družba, če razumemo svobodo zgolj formalno kot skupek pravil liberalne demokracije; v resnici pa do kraja zaprta, če razumemo svobodo kot izvorno in začetno svobodo presežne duhovnosti človeškega bitja."

Zato so izvajanja o "preprečevanju demokracije", ki jih lahko zasledimo v Klemenčičevem članku, tako nesmiselna in prazna. Ker ne upoštevajo narave demokracije obenem pa kričeče kažejo, kako so pomladne sile oropane vsake prave svetovno-nazorske vizije, da se identificirajo zgolj z oznako "demokracija" oz. "demokratični", kot neko negativno oznako: kaj nisem. Kajti oznaka "demokratični" nikomur ne pove, kaj sem.

A kljub pravilni Stanovnikovi prognozi, tudi sam sicer vztraja na mišljenju, da je demokracija imperativ civilizacije. Po njegovo je totalitarizem oz. ukinitev demokracije "izstop iz civilizacije". Da vztraja na tej metafiziki civilizacije sicer niti najmanj ne čudi, saj je tudi povojna emigracija proti-komunistično rezistenco oz. proti-komunistično koalicijo iz časa vojne in okupacije imenovala za "demokratično stran". Takšen odnos do demokracije ni niti najmanj napačen v času dejanskega komunizma, ki demokracije ne dopušča. Tedaj je poveličevanje demokracije najboljše in edino orodje za postopno uničenje tega zločinskega sistema. A problem nastane, ko demokracija postane realnost, ko demokracija ni več le neka pavšalna oznaka za nasprotovanje komunizmu. Tedaj pride do krize identitete in oznake, kakršne so "demokratične sile", "demokratična stran" itd. postanejo kratkomalo nesmiselne. Svoj pomen pač ne morejo ohranjati zunaj ozkih okvirjev disidentsko-protikomunistične intelektualne srede.

Zunaj te ozke skupine pa postane pojem sam naravnost brez pomena. Znotraj demokracije smo vsi demokrati. In govor o pravi ter nepravi demokraciji ne more naleteti na pravi odziv manj izobraženih slojev prebivalstva. Če se je nekdo v demokrata prelevil iz ne-demokrata pač (p)ostaja demokrat v demokraciji; in človek, ki ne drži v rokah slovarja, po katerem bi mogel razvozlati pomen "demokracije" v smislu "demokratične strani", ne bo razumel zakaj je nekdo boljši ali večji demokrat od drugega demokrata; ali povedano drugače: ne bo vedel čemu je "slovenski demokrat" bolj demokratičen in bolj prav demokratičen kot "socialni demokrat".

Kajti paradoksi mišljenja o "demokraciji" nasproti neke vrste restavriranem komunizmu oz. "udbomafiji" so vidni. V demokraciji so včerjšnji nedemokrati z demokratičnimi sredstvi izvoljeni v demokracijo in nihče jim ne more preprečiti, da se ne bi imenovali demokrate. Zato je naravnost smešno in bizarno, da po petinštiridesetih letih aktivne emigracijske misli in po sedemindvajsetih letih demokratične republike, "demokratična misel" še vedno vztraja na identificiranju s praznimi pridevniki, kakršen je "demokratični".

A tu bi lahko bralec zastavil vprašanje: čemu bi se ne identificirali z oznako demokratični in čemu ne bi vztrajali na diferenciranju med pravo in lažno demokracijo?

Vendar pa gre tu za bistveno vprašanje o človeku, družbi in razmerju do neke morale, ki ju veže med seboj in vzdržuje v obstajanju, čemur bi lahko rekli sploh civilizacija. Če se ustavimo namreč že samo pri komunizmu, ki za velik del demokratične strani predstavlja točko preloma oz. edino možno identiteto (v smislu kaj nisem), potem se je tu treba vprašati čemu nasprotovati komunizmu. Ali mu nasprotujemo zgolj zato, ker je nedemokratičen, ali pa mu nasprotujemo zaradi nekih fundamentalnih razlik v gledanju na svet in človeka? To je bistveno vprašanje. Če se namreč vse zreducira na vprašanje demokratičnosti proti nedemokratičnosti, potem velja zastaviti naslednje vprašanje: ali  bi tak demokrat nasprotoval določenim fundamentalnim (temeljnim) komunističnim naziranjem oz. družbenim rešitvam, če so ta sprejeta z demokratično večino? Načelno jim ne more nasprotovati. In če je imperativ civilizacije le demokracija in je izstop iz civilizacije le totalitarizem z odpravljanjem demokracije, potem takem je komunizem skladen s civilizacijo, če so njegova načela udejanjana v družbo preko demokratičnih načinov.
 
Dalje se je potrebno vprašati kaj neki je prava in kaj neki je lažna demokracija. Kako lahko natanko določimo demokracijo v njeni pravilni obliki? Demokracija pač ne more biti prava le tedaj, ko preko njenih mehanizmov pridejo na oblast stranke z nam sorodnimi naziranji. Demokracija je le sistem odločanja in oblikovanja oblasti in ni sama po sebi nič drugega. Je prazna lupina, mrtev mehanizem, preko katerega določeno ljudstvo iz svoje srede izvoli poverjenike, ki potem vladajo in odločajo v manj in bolj pomembnih rečeh.  Demokracija nima na sebi nič drugega. To ni stanje zavesti ali duha niti ni smer razvoja družbe ali nek izdelan svetovni nazor, ni niti doktrina, niti ideologija. Edina predispozicija, ki jo ima na sebi je ta, da je po njej vse spremenljivo in nestalno. Vse je prepuščeno odločanju števila in naključne volje posameznikov z volilno pravico. V teoriji more ta volja, ki brez obraza stoji v številu državljanov, spremeniti vse. Utrditi, da je belo črno in da je črno belo.

Zato je imenovanje lastnega naziranja za "demokratično" tako arhaično oz. zastarano. Pove namreč ravno toliko, kot če bi nekdo trdil, da je monarhičen ali totalitaren. Iz tega izvemo eno samo stvar: kako meni, naj se vlada državljanom. Ne izvemo pa kako gleda na časne in večne reči. Z nekim okusom izprijenosti in ničvrednosti nam daje zgolj vedeti, da prisega na neke prikrite in zakrite fundamente nad-ideologije, ki pa jih po logiki stvari nikoli ne razodane.
 
Že samo dejstvo, da nam te vrste demokrati in vseh drugih vrst demokrati identificirajo z demokracijo, ki naj bi bila sicer le prej omenjeni mehanizem določanja oblasti, in ki trdijo, da je vsaka druga oblika moralni prestopek ali celo ne-civilizacija, nam kaže, da obstaja neka nezavedna sila, ki to demokracijo nad-določa. To pa je druga plat problema te demokratične strani, ki je v sebi konservativna, a aktivno prepušča bitko za bitko svojemu progresivnemu proti-polu. Ne-identiteta demokratičnosti in obenem nezavedno pristajanje na neke demokratične nad-fundamente, ki se določajo proč od klasičnih demokratičnih mehanizmov v posvečeni skrivni temi demokracije, kot imperativa civilizacije. To je slednjič tisto o čemer Mussolini pravi: "Demokracija je režim brez kralja, a z mnogimi kralji, ki so pogosto še bolj ekskluzivni, tiranski in pogubni kot en sam tiranski kralj."
 
Če je po klasičnem platonističnem ugovoru demokracija slaba, ker drhal voli nekontrolirano in brez intelekta po instinktu in spremenljivi volji, pa je po tem drugem ugovoru problem hujši. Tu obstajajo določeni skriti in nedotakljivi fundamenti, ki jih nič ne določa in so izvzeti iz klasičnega platonskega razumevanja demokracije. Nič jih ne določa, razen nekih naddržavnih sil, ki imajo od nekje poklicanost, da določajo smer razvoja in spreminjanja do včeraj nespremenjenih narodnih moralnih fundamentov. Tu ni nič prepuščeno večini, ki naj bi bila po klasični kritiki demokracije, zmožna odločati kakor se ji zahoče. Ne, tu manjšina prevlada nad večino, ker je znenada nekaj ne-demokratično, pa četudi je odločeno z demokratično večino po volji števila. To je tista izprijenost demokracije, ob kateri je prva kritika popolnoma pomanjšana.
  
Problem demokratov in demokratične strani pa je v tem, da shizofreno živi v zavzemanju za demokracijo, kljub temu da dokaj dobro razume tiranske kralje, skrite v njeni senci. Zato je demokratični konservativizem tako shizofren in ničev. Demokracija po svoji logiki ne more biti nič drugega kot zgoraj opisan paradoks navidez mrtvega mehanizma z vgrajenimi skritimi fundamenti. A te vrste demokrati iščejo "pravo demokracijo", kot tisti ljudje, ki so si ob novici o povojnih pobojih med seboj šepetali: "ko bi le Tito izvedel za to". Ko bi le imeli pravo demokracijo!
  
Zato te vrste demokrati producirajo najbolj smešne članke in kritike, kar jih premore naš narod. Tako denimo pravi dr. Klemenčič na nekem mestu zgoraj omenjenega članka, da je Ljudmila Novak onemogočala oz. preprečevala demokracijo v Sloveniji. Tu gre za popolnoma prazno frazo. Kaj neki pa bi bila ta demokracija, ki jo je ta političarka onemogočala? Kako neki bi izgledala? In kako, da ima ta političarka takšno nepopisno moč, ali pa je demokracija tako ničeva, da jo more neka dama mimogrede ustaviti?
 
Drug smešen primer je t.i. "simulaker demokracije", ki ga na več mestih izvaja Sebastjan Erlah in je bolj razdelan in razširjen koncept klasične demokratske fraze o "ukradeni državi". Tu gre za prepričanje, da demokracija ni zares demokracija, temveč simulacija, neke vrste slika ali projekcija, ki s svojo pojavo oz. sliko zastira realnost, realno stanje. A vendar je to dokaj klasičen zadnji argument cele vrste ljudi, ki se nočejo odreči določenim ideološkim predispozicijam in na njih vztrajajo ne glede na to, da si morajo ob tem naravnost izmišljevati argumente. Komunizem ni bil pravi komunizem; pravi komunizem ni bil še nikoli realiziran. Kapitalizem ni pravi kapitalizem; ta kapitalizem je v resnici vladanje korporacij. Papež ni pravi papež; že vse od Janeza XXIII je Petrov sedež prazen. Realnost in iluzija. Če ti nekaj ni povšeči v realnem, reci da je iluzija.
 
To je strastno oklepanje nekega lastnega videnja stvari, kar je v samem sebi dokaj egoistično a obenem vodi v resignacijo. To se je videlo že v izvajanju o "ukradeni državi". Tam se je pokazalo neko stanje družbe in ker se je izkazalo v nasprotju s pričakovanju, so določeni krogi to stanje označili za nepravilno oz. ponarejeno. Isto velja za ta simulaker. Tu se slabo in ničevo stanje družbe in sploh demokracije, označi za ne-realno, za simulacijo, simulaker. A vendar to zgolj kaže na avtorjevo prepričanje o "čistem stanju demokracije" oz. tudi jasno implicira nesprijaznenjost z realnim stanjem človeka in družbe. Od kje pa to zavračanje stanja do te mere, da ga človek smatra za iluzijo? Iz enostavnega sprejemanja liberalnih fundamentov razsvetljenstva in širšega humanizma, posebej, kakor je razvidno, Rosseauja. Po tem naziranju je vselej implicitno prisotno prepričanje (to velja za večino zastopnikov te t.i. demokratične strani), da je človek sam po sebi dober oz. da obstaja neko stanje družbe, ki lahko brez vsakršnih regulacij obstaja kot dobro in samo-uravnajoče. Kljub načelnemu priznavanju izvirnega greha in padlosti človeka, ti avtorji in intelektualci, ki se identificirajo s pridevnikom demokratski, hote ali nehote na to resnico pozabijo na polju politike in tiste brezoblične tvari, ki ji pravimo volja števila.
  
Ker ti demokrati ne sprejemajo resnice o človekovi nepopolnosti, ne razumejo, da človek nikoli ne more biti zares popoln in tudi nikakršna oblika vladavine ne more biti popolna. Kaj šele, da bi bila popolna družba. A oni to ne-popolnost zamenjujejo z neko "ukradeno državo", "nepravo demokracijo" ali z "simulakrom demokracije".
 
Za te demokrate demokracija nikoli ne bo popolna in bo vselej obstajala le kot simulaker. Po njihovo bo ta država vselej ukradena. Namesto, da bi realnemu rekli realno in demokracijo pogledali v vsej njeni banalnosti in pohabljenosti, se oni tega branijo in iz pohabljene demokracije delajo sliko neke eventuelne popolnosti in to jemljejo za svojo politično identiteto. A svet ni popoln in to je njegova prava slika. Demokracija ni nič posvečenega. Iz tega uvida bi morali dalje reagirati v svetu oz. iskati svojo identiteto zunaj demokracije, da bi demokracijo lahko sploh razumeli in jo uporabljali zgolj in samo kot orodje za dosego cilja, ne pa v njej videli cilj sam.
  
Seveda ob uvidu padlosti sveta človek kaj hitro zabrede v drug ekstrem, sicer izhajajoč iz iste korenine, ki ga potegne v resignacijo z drugega konca. Tedaj posameznik meni, da sta človek in družba tako padla, da je vsako prizadevanje po boljšem in pravičnejšem svetu v neskladju s krščansko oz. občo resnico o nezadostnosti tustranstva. Tako denimo nekateri konservativci menijo, da človek naj ne bi skušal obvladovati družbe, temveč bi jo moral prepustiti njenemu lastnemu teku. Take vrste demokratski konservativci torej nasprotujejo totalitarizmu iz mišljenja, da skuša ta na svetu ustvarjati raj. To naj bi totalitarizem počel s tem, ker posameznika in družbo skoraj docela obvladuje preko modernega koncepta države. Na tem zida konservativec indvidualizem in si skuša potuho iskati v Svetem pismu in celo v učenju Cerkve.
 
A takšno naziranje je evidentno v nasprotju s tradicijo in učenjem. To naziranje izhaja iz protestantskih herezij. Protestantizem sam pa vero posameznika privatizira na območje individuuma. Kar pa je samo po sebi v neskladju z razodetjem. Človek pa po krščanskem pojmovanju ni odgovoren le zase, temveč je socialno bitje in je v tem oziru s svojim obstajanjem v svetu in družbi odgovoren tudi za druge. Človek je aktiven v svetu, kar pomeni da nujno preobraža svet. Torej ni nič kar počne iztrgano iz moralne presoje. Zato je odgovoren tudi za družbo in spreminjati družbo na bolje, ne pomeni ustvarjati raja, temveč pomeni delovati v svetu po namenu, s katerim je človek ustvarjen. Cerkev sama se je vedno zavzemala za spreminjanje družbe na bolje, pa ji nihče ne more očitati, da je skušala ustvarjati na svetu raj, s čimer bi negirala izvirni greh in večno plačilo. Cerkev se je borila proti suženjstvu in se zavzemala za delavske pravice, kot tudi se je venomer zavzemala za siromake in danes zopet se zavzema za ohranjanje stvarstva in za solidarnost z ostarelimi ipd.
  
Skratka, današnjim demokratarjem je potrebno nekaj samorefleksije. Predvsem namreč potrebujejo uvid, da tičijo v vakuumu demokracije, s tem, ko je niso pripravljeni razumeti v vsej njeni popačenosti in v vseh njenih slabostih. Medtem, ko se prirpavljajo na pravo demokracijo, je realna demokracija orodje s katerim se pomaga postopnemu propadanju slovenskega naroda. Demokratska stran nima prave identitete in životari preko napadanja svojih logičnih zaveznikov, s tem, da jih obtožuje oviranja demokracije. Čakanje na pravo demokracijo in obtoževanje o oviranju demokracije pa je preveč podobno čakanju na pravi komunizem in obtoževanje o oviranju komunizma oz. pridobitev revolucije ipd.
  
Shizofrena konservativno-demokratska stran tako obstaja le zato, ker čuti, da mora. Obstaja kot goli proti-pol skrajnemu levičarskemu progresivizmu in ne daje nobenih pravih odgovorov na zgodovinska narodna vprašanja, ki se vse bolj odpirajo pred nami.
  
-NeoDomobranec