Napad na našo omiko (Piacentini, 1942)

 ^{Marcello Piancetini, *8.12.1881 +18.5.1960}

 
Rim, 26. novembra: Arhitekt Marcel Piacentini, akademik Italije, je poslal listu »Giornale d'Italia« pismo, v katerem izraža zgražanje proti Anglosasom, ki se bojujejo proti našim spomenikom prej, predno proti našemu ljudstvu . V pismu pravi:

»Tako sramotna dejanja, ki jih Anglosasi izvajajo proti našiim ljubljenim mestom, nimajo primere v zgodovini. S pridevkom barbari, s katerim smo že dvatisoč let navajeni razlikovati tiste, ki so prihajali in uničevali našo predcivilizirano deželo, ni mogoče ožigosati sramotnega dejanja naših sedanjih sovražnikov. Prejšnji barbari so prihajali, ker jih je k temu silil primitivni in skoraj živalski nagon, sličen gonu otrok, ki so prihajali brez vzgoje in brez zavesti v svet, ki ga niso poznali in niso vedeli za njegovo civilizacijo. Ti sedanji barbari pa delajo pri popolnem poznavanju tistega, kar uničujejo, in imajo odločno voljo uničevanja s podporo njihove tehnike, katere naukov so se naučili pri nas. Njim ne gre toliko za to, da bi širili paniko med prebivalstvom, pač pa za to, da bi izbrisali vse tisto, kar je najbolj jasno, najvidnejše, najoprijemljivejše, najdražje in najsvetejše v naši civilizaciji. Anglosasi hočejo uničiti latinsko civilizacijo. In kakor so to tisočkrat poskusili na polju kulture z zanikanjem in obrekovanjem, skušajo danes naravnost in živalsko proti našim najvišjim spomenikom, proti vedno živim simbolom največje civilizacije, ki se je pojavila in ki še traja na svetu.

Vztrajnost njihovih ciljev pa dokazuje, da merijo na umetniška dela, ki jih v svoji surovosti in vulgarnosti niti ne zmorejo posnemati. Oni gledajo na te naše spomenike kot na stare, zaprašene predmete, ki so nekoristni in nemi in ki jih je treba odstraniti. Skušajo z vdorom svojega barbarskega mehanizma proti dvetisočletni evropski civilizaciji.

Anglosasi pa se zopet enkrat motijo. Italijani bodo do zadnje kaplje krvi branili svoje veliko bogastvo, ki je njihova civilizacija. Še bolj pa se motijo, v kolikor ne marajo priznati, da je latinska civilizacija proti vsem nezgodam zmeraj doživela prerojenje in to od romanskih časov skozi krščanstvo in skozi renesanso. V sebi ima toliko sile, da je sposobna obnoviti se v večnost in to v najodličnejših podvigih duha in volje.

Židovstvo in framasonstvo (1888)

Židovstvo in framasonstvo

Anton Mahnič, 1888

Znano je vsemu svetu sočutje židovstva s framasonstvom. Prijateljstvo in tesna zveza mej brati teme in potomci Izraelovimi se vzlasti dandanes pokazuje o vsaki priložnosti. Nedavno smo govorili o tem s prijateljem, ki je vprašal, kako bi se dala ta prikazen razlagati.

Učeni Pachtler piše pod naslovom: „die jüdischen Logen“ mej drugim tako: »Das immer weiter um sich fressende Reformjudenthum bat eine grosse Wahlverwandtschaft mit der Maurerei... Das politische, socialistische und antireligiöse Princip der Maurerei gruppirt sich hier um die Messias-Idee...“

O framasonstvu mislimo v listu še temeljito razpravljati; vender menimo, da marsikomu vstrežemo, ako v pojasnjenje omenjenega vprašanja vže ta pot ponatisnemo nekoliko predelano četrto poglavje iz izvirnega slov. romana "Zadnji samotar." Tu najdemo misel, katero je Pachtler izrazil v navedenih besedah, razvito v zanimivem pogovoru. Bodi to ob enem častitim našim bravcem v prijetno razvedrenje.

Prizor se vrši za dobe Jožefa II, ko se je framasonstvo v Avstrijo vvajalo. Žid Ben Saruk Menahem, ki se je bil dal krstiti, da bi pod imenom Ivan Mostovski tem leže ljudi slepil, je slučajno naletel na brata masona Kazanovskega[2] in ga vljudno povabil na svoj nov dom, ki si ga je bil ravnokar sezidal na Gradišči. Kasno zvečer o luninem svitu, nastopita pot na samotno Gradišče. Po kratkem molku se visoki, a medli in grd brat Kazanovski vstavi in vpraša gostoljubnega Mostovskega:

„No, amice, to bi pa res bilo malo čudno, da bi midva nocoj spala pod eno streho in še poznala se ne. Povabili ste me na svoj novi dom in jaz sem prav rad sprejel Vašo ponudbo, posebno ker ste mi Gradišče toliko hvalili; a do zdaj vender še ne vem, koga imam čast nocoj obiskati.“

„Tem bolje“, odgovarja krivonosec, „ako se dva čislata, predno se spoznata; in res, priznati moram, da mi je koj od prvega začetka, ko sva se snidla, posebno vgajala Vaša prikazen, ter me z vso močjo k Vam vlekla. Simpatija je, sama čista, zdrava simpatija, ki me na Vas veže, in ker, kaker sami priznavate, ta simpatija ne more izhajati iz telesne Vaše lepote, mora biti dušna; le sorodnost, sorodnost pravim, načel in idej, naju sklepa; Ben Saruk Menahem ima dober nos, s katerim izvoha, kar je najbolj skritega, pravi krivonosec. „A Vaše ime, da je skoro zaslišim?“

„Nikdar se nisem svetu rad razodeval; tajno delovati, brez hrupa trpečemu človeštvu dobrot skazovati in svet prerojevati, to je bilo od nekdaj mojih bratov najsvetejše geslo; naša vojska je tiha vojska:

„D’ rum ihr Brüder, lasset uns im Stillen, Nicht durch Worte, sondern auch durch That All’ die grossen Hoffnungen erfüllen, Die von uns der grosse Weise hat.“

„A Vaše ime, visoko suhorodje?“ ponavlja Ben Saruk.

Skrivnostno odgovarja visokost, malo na dolgo, skoro pevaje:

Glej, prvi zlog krepost ti oznanuje,

Ki dober državljan in poštenjak

Imeti mora jo, da modri ga spoštuje;

Ak’ nimaš je, živali si enak.

A zloga dva ostala

Rečem velikim sta početek dala,

Ki nerazrušene stoje,

Spremembam časa vsem prete.

Besede te skrivnosti razodeti

Ne smem, da zvest prisegi bodem sveti.

Ak’ vidiš pa moža ki žalostne tolaži

In solze plakajočim skrivno briše,

Levica da ne ve, kaj stori mu desnica:

Glej, imaš vse, ime kar skriva sveto.

„To, to, amice, je moje ime, moje pravo bistvo, skrito vsakemu, ki ga ne zna duševno vsprejeti. Le kdor ljubi, ve, kaj govorim. Deus charitas est, amice. Moje nekdanje ime pa, s katerim me kličejo psihični posvetnjaki, ki letajo le po plitvem površji zemeljskih prikazni, to moje ime, pravim, zloženo je kaker vsa druga iz črk alfabeta, ono se zove: Jakobovič Kazanovski.“

„Da ste mi zdravi, Jakobovič Kazanovski!“ vsklikne veselo krivonosec Ben Saruk. „Odkod pa prihajate, gospod Jakobovič?“ vpraša dalje, ko se začneta zopet počasi po poti pomikati.

„Od povsod", glasi se odgovor.

„In kam ste še namenjeni?“

„Na vse štiri vetrove."

„In česa povsod iščete?“

Kazanovski postoji ter iz žepa na oprsniku privleče medaljon pripet ob zlato verižico ter ga pomoli krivonoscu pred oči; ta pa bere z medaljona v luninem svitu odsevajoče se te tri besede: egalite, liberte, fraternite.

„To je moj evangelij, Ben Saruk, katerega oznanujem po povelji najmodrejšega učenika vsem narodom, vsem stvarem", pravi Kazanovski. „V imenu te trojice podeljujem svoj krst vsem, ki hočejo verovati."

„In v tej trojici, katera je prva oseba ?“ vpraša Ben Saruk.

„No, ni težko vganiti", odgovarja Kazanovski, „egalite je prva, bog oče, iz katerega izhajati hčeri liberte in fraternite.".

„Kako to menite?“ vpraša krivonosec.

„Kako? Tudi vi ste še tako neumni? Naj bo pa. Vam je dano poznati skrivnosti božjega kraljestva. Haha! kako? Poslušajte tedaj, Menahem, nategnite ušesa in vsprimiti besede življenja. Jaz menim to reč tako. Ne svobode, ne pravega bratimstva ne more biti mej ljudmi, dokler eni vkazujejo, drugi vbogajo, eni gospodujejo, drugi hlapčujejo, dokler so eni učeni, drugi nevedni, sploh eni visoki, drugi nizki.“

„In eni bogati, drugi vbogi“, dostavi krivonosec.

„Da, vse to je res, ljubi Menahem", nadaljuje Kazanovski. „In kdo ne vidi, kako nenaravno je tako stanje, kako nezdravo društvo, ki je zidano na tako podlago, pravim, na stanovsko neenakost. Ali ima morda kralj in kdorkoli hoče druge zatirati, ima li več duš v sebi, kaker podložnik, ali je morda njegova duša veča, kakor druzih, ali blažiša, je morda zlata ali srebrna, naša pa železna ali ilovita? Kaka nezmisel to! Kateri neumnež bo zagovarjal tako tiranstvo? ni li ono največi madež v človeški zgodovini? Narava nas je naredila vse enake, a človeška neumnost podložila je ogromno večino ljudi peščici tako zvanih kraljev in knezov in kaker še imenujemo tisto druhal, katera rod človeški zatira in se debeli od njegove srčne krvi. Zatorej pa, živela enakost vseh ljudi! Menahem, to je geslo Kazanovskovo, za katero se že bojujem štirideset let, kateremu zvest ostanem do zadnjega diha. Ko si priborimo enakost, nam pride sama ob sebi svoboda, nam pride bratimstvo, kateri ste prav za prav le veji enega in istega debla; tega ni treba dokazovati vam, Ben Saruk.“

„Da, da, tudi jaz sem že večkrat premišljeval to veliko resnico. Res,“ dejal sem sam pri sebi, „kako lepo bi bilo, videti vse ljudi enake, brate mej seboj, svobodne. In prav tisti in nikdo drug“, mislil sem „bil bi že v starih časih človeštvu obljubljeni odrešenik, ki bi ono razliko mej ljudmi poravnal, kar nekateri imajo preveč, odvzemši dal onim, ki nimajo nič ali premalo: tak pravičen, nepristransk delivec bil bi maziljenec Gospodov, katerega bi blagrovali vsi rodovi na zemlji. Kako pa mislite vresničiti blago idejo enakosti ?“

„Čujte, Ben Saruk, čujte, to je glas vpijočega v puščavi: Obdelajte cesto Gospodovo, poravnajte njegove steze: vsak hrib naj se poniža in dolina naj se poviša, in videlo bo vse meso zveličanje našega Boga“, odgovarja Kazanovski važno in navdušeno. „In spet je pisano: Kdor se povišuje, bode ponižan, a kdor se ponižuje, bode povišan. To je evangelij človeške enakopravnosti. Poravnati treba vse, vgladiti."

„A pričakujem ponižno, da mi izvolite razodeti pomen teh besed", pravi Ben Saruk.

„Zgodi se, kaker želite; toda rečem Vam, da blaga Vaša ušesa, ker veliko jih je želelo slišati, kar Vi slišite, in niso slišali. Hrib, kateri se ošabno povišuje, so vsi mogočnjaki na zemlji, tako v črni, kaker v bagreni suknji, pri oltarji ali na prestolu, vsi, ki hočejo vkazovati in kaznovati, češčeni biti in moljeni, taki morajo se ponižati; dolina pa so vbogi narodi, ki že več tisoč let zdihujejo pod nogami mogočnjakov, teptani in psovani, sužnji, ki so se jarma že tako privadili, da svoje tlačitelje slavijo; to ljudstvo tedaj mora se povišati in postaviti na mesto, katero zasedajo krvoločni posilniki. Ne da se tajiti, težko delo bo to, veliko poguma bo treba, veliko požrtvovavnosti, a tudi premetenosti”, nadaljuje Kazanovski. „Nu, pa bo vender šlo. Že nam služi v to svrho slovstvo, najeli smo v to tudi filozofe, časništvo, vse deluje za nas. Črne vranove jezuitske smo že izgnali, in vsaj toliko dosegli, da se ne pridiga več po šolah o namestnikih Božjih na tej zemlji, o pokorščini, katero smo dolžni crkveni in deželni oblasti zarad Boga, o puntu, češ, da je nepostaven itd.; takih teorij se malo več sliši, a s tem, mislim, storili smo prvi odločiven korak. Le treba zdaj, da po učilnicah in v družini z besedo in pismom razširjamo svobodna načela, in ko se omikanost nasrče novega medu, potem se vsem maziljenim in nemaziljenim oblastnikom tla vdero pod nogami in ponižani bodo, na veke ponižani. A pred vsem seveda potrebujemo pogumnih apostolov, ki to gibanje previdno vodijo in maloverne brate oživljajo, apostolov, med katerimi najzadnji nisem jaz.“

„Vse prav, Kazanovski“, odgovarja pomišljeno Mostovski, „vse prav, vse mi vgaja, a vender dovolite, da Ben Saruk Menahem opozori svojega novega prijatelja na nekaj. Vse prav, kaker sem rekel; le malo preteoretična se mi zde ta načela. Kaj zda vsa teorija? "Pratica, pratica, non grammatica“ — ta je stara prislovica, ki je ni izumel Ben Saruk, ampak se je rodila v sicer tako idealni Italiji. Ben Saruk Menahem pa dovoli si tej prislovici pristaviti drugo nemško, še bolj praktično: „Geld regiert die Welt“. Italijan in Nemec torej, ki zasedata pol Evrope, sta v tem edina, da vsa teorije nič ne velja. A seveda, kar je Italijan bolj splošno in nedoločno izrekel, izrazil se je Nemec bolj konkretno: „Geld regiert die Welt.“ In v tem najbolj praktičnem stavku, dovoljuje si Ben Saruk Menahem najponižniše trditi, tiči vsa modrost. In vi, brat Kazanovski, hočete mej ljudi vvesti popolno enakost, a bogatinov niste sprejeli v svoj program in vender: „Geld regiert die Welt“ ; kaj vam pomaga vsa teorija in filozofija, in šole, časniki in knjige, dokler vam bogatin fige kaže? Nimate še toliko razumnosti, da bi spoznali to resnico? Kaj je zdal grom in blisk Božji na gori Sinaj, kaj vse postave in vse žuganje, in vse obljube in vsa zaveza? Nič, prav nič. Glejte, prišel je nekdo z zlatim teletom in zvabil okoli njega vse ljudstvo; delo njegovih rok so molili, zlato tele. In razsul je tako en sam bogatin vse, kar sta Bog in Mojzes z velikim trudom štirideset dni zidala. Ha, ha! ne postava, ne teorija, ampak: „Geld regiert die Welt“. In tu je treba dela se poprijeti, vse drugo pride samo ob sebi. To je preponižno mnenje, katero se predrzne izraziti Vam najponižnejši sluga, Ben Saruk Menahem."

„Priznati moram, da govorite prav odločno in praktično", odgovarja Kazanovski. "In res, pritožiti se moram sam, da vspeh dosedanjega mojega in mojih bratov delovanja nikaker ni primeren velikemu trudu in žrtvam našim, in temu vzrok bi znalo ravno to biti, kar ste omenili, da nismo dovolj praktični, da treba torej začeti pri najstalniši gotovini, pri denarji, a ne z zračnimi, puhlimi teorijami. Sicer pa nikaker nimate misliti, da naši bratje ne vedo ceniti velike važnosti zlate in srebrne gotovine, ki se najde po žepih bogatinov. Sami čutimo, kako močno pogrešamo tega faktorja, dobro vede, da z ničlami naj se računi in množi koliker se hoče, se vender ne pride iz niča; če se hoče kaj pozitivnega, stalnega včiniti, mora se imeti enot, pozitivnih enot. Vse to torej dobro vemo. A ker so naši bratje nekako nevkretni in se radi le po temi potikajo, iščemo že dalj časa zaveznikov."

„Ha, ha“, zakrohota Ben Saruk Menahem; „kaj ne, takih zaveznikov, ki bi za vami žakelj nosili?"

„Seveda ne praznega", odgovarja Kazanovski; „žakelj, v kateri bi se stekala rumena in bela ruda iz žepov bogatinskih, zaveznikov pravim, ki bi bili nekako izvrševavni ministri postavodajne volje naših bratov. A takih zaveznikov, žalibog, do zdaj nam ni bilo še najti."

„Jojmene“, se čudi Ben Saruk, „g. Kazanovski, ali bi jih mogli najti sposobnejših, kakor so sinovi Abrahamovi, g. Kazanovski, deca Izraelova, pravim?“

„Menite, da?“ vpraša Kazanovski. "Kako pa, ali ne veste, da hoče cesar Abrahamoviče prisiliti, da se naselijo, in začno zemljo obdelovati z lastnimi, pravimi židovskimi rokami, da bodo tako tudi židovi koristni državljani? Le prva tri leta, pravi cesarski vkaz, bodo smeli najeti si krščanskih delavcev, ki jim bodo pomagali, dokler se sami poljskemu delu ne privadijo."

„Abrahamoviče naseliti, prikleniti na njivo Izraelov rod?“ vprašuje Ben Saruk začudeno; „prazno, brezvspešno početje! Sto in sto verig če prineso, Izrael ne bo obdeloval zemlje, Izraelu je odprta pot po vsem svetu. Abraham zapustil je Ur v Kaldeji in prišel v Haran, odtod v Kanaan, in pisano je, da je Abraham semkaj dospevši prehodil deželo do Sihema, odtod pa potoval gredoč in naprej idoč na poldne. In ko je lakota ljudi morila v Kanaanu, potoval je oče Abraham v Egipt, iz Egipta nazaj v obljubljeno deželo. Tudi Izak je rad potoval, Jakob pa živel je več na tujem, kaker doma, dokler se ni z vso družino preselil v Egipt. Vračaje se v obljubljeno deželo so se raji štirideset let klatili po puščavi, kupčevali z Arabci, kaker da bi šli orat kanaanske njive. Res sicer, da jim je postava omejila deželo in jih navezala na njivo, toda Izrael v tem stanu se ni čutil srečnega, zatorej beremo, da so za dobe sodnikov in kraljev vedno malikovali. Babilonska sužnost, ta še le oprostila je dolgo vklenene Abrahamoviče in odprla jim pot po vsej zemlji. Popustivši oralo začeli so kupčevati in menjavati in barantati, da je bilo kaj, po vseh mestih in krajih, a solis ortu usque ad occasum, in razširili so svoje kraljestvo usque ad fines terrae, kaker je Gospod govoril Davidu svojemu služabniku.

In ko se jim je dovolilo vrniti se v domovino, jih je le malo bilo tako brezpametnih, da so babilonsko sužnost zamenjali s prostostjo, ker bilo je vender lepše v Babilonu talente šteti, kaker v obljubljeni deželi zemljo kopati. Zatorej pa tudi se ne bere, da bi po babilonski sužnosti Izrael malikoval. Čemu tudi? Zadovoljni so bili z deležem, katerega jim je Jehova naklonil, in hvaležno so mu od tedaj služili. Res, ta sužnost jih je popolnoma spametila, tu so zamenjali stari jezik in pismo z novejšim, stare nepraktične tradicije pozabivši, poprijeli so se novih praktičnih. Pred so pod črkami iskali skrivno razodenje in vedno sanjarili o Mesiji, ki bi imel veliko trpeti in križan biti, a vkljubu temu podvreči si vse narode in na veke kraljevati!

A babilonski Izrael je kmalu sprevidel abotnost in nepraktičnost takih sanjarij. Zatorej se je poprijel vidne črke in ž njo začel zidati regnum Israel. Stara svetopisemska črka Izraelu služi le v to, da jo rabi za številjenje in celo sv. pismo zanj druge veljave nima, kaker da mu je velika računica; vsaka beseda znači število, tudi Ben in Saruk izraža število, veliko število, Ben Saruk, pravim, ime preponižnega Vam sluge. In Izrael po svetu hodeč in s seboj pismo noseč, daje mrtvim, praznim številkam življenje in resničnost, in tako se spolnjujejo besede starih očakov in prerokov, sicut locutus est per os sanctorum, qui a saeculo sunt, prophetarum eius. In čemu črki staropisemski podkladati drugega pomena, čemu iskati pod njo ali za njo druzega duhovnega nauka in celo morda Mesije križanega? Čemu križ? O ne, ne, Kazanovski le poslušajte, kaj Vam pravi Ben Saruk Menahem, Izrael je bolj pameten, križ in križanega in reve in vboštvo pustil je kristijanom, on pa išče svojega Mesije in njegovega kraljestva in zveličanja v okroglih rumenih in belih kovinah, ki se dajo z roko prijeti, v žep vtakniti, a težko iz žepa izvleči, se dajo števati in preštevati, tudi soštevati, a ne lahko odjemati, tudi deliti ne, kaker bi vsakdo želel, množiti pa brez kraja in konca, in saeculum saeculi. In tako se spolnjujejo nad Izraelom besede Gospodove: Intellectum tibi dabo et instruam te.

In ta prebrisan Izrael da bi šel zdaj orat in kopat? O čakaj še malo, cesar Jožef! Res sicer, da je pisano: et conflabunt gladios in vomeres... toda to vse velja le za krščanske goim, a ne za proste Abrahamoviče. Da, o kristijanih je pisano: Omnes de Saba venient aurum et thus deferentes. Nu, aurum sprejmemo, thus pa radi vrnemo! In kam bi nas priklenili? Na njivo? Na rokodelstvo ? Da bi Izrael noč in dan sedel na stolu, kaker čevljar in krojač ? Kratko nikar! Bog Abrahomov tega ne dovoljuje, njegova volja je, da njegov primogenitus pohaja od juga na sever, od vshoda na zahod ter da vživa dobrote zemlje. In ko so bili nekateri Abrahamoviči tako nespametni, da so iz Babilona z Zorobabelom vrnili se v obljubljeno deželo, jih je Gospod vničil, razdejali so jim Rimljani mesto in tempelj, in jeza Božja jih je raznesla na vse kraje. In ko Izrael se ni razumel Božjega glasu in so hoteli nekateri pozneje za cesarja Julijana zopet zidati tempelj in mesto, poslal jim je Gospod iz globočine zemlje ogenj — ignem urentem — ki je končal predrzno početje in zopet so se razpršili po zemlji, ker volja Gospodova je, da Izrael potuje, kakor oče Abraham, iz Ur v Haram, od tod v Kanaan in Egipt, zdaj na poludne, zdaj na polunoč, kaker ga vodi roka Božja, dokler ne pride magnus dies Domini, ko jim Abraham odpre nebeška vrata.“

„Ben Saruk Menahem“, odgovarja Kazanovski, „skoro da me boste prepričali o resnici svojih besed, govorite namreč temeljito, navdušeno, da ni moč vstavljati se Vašemu dokazovanju. Res, urnejših in kretnejših posredovavcev mej vbogimi in bogatimi, ročnejših nositeljev vsega premičnega blaga, bi bratje moji ne mogli najti, kakor so Abrahamoviči.“

„Njihovo ročnost — nadaljuje krivonosec — v tej stroki se Ben Saruk Menahem preponižno upa dokazovati tudi iz zgodovine, ako je všeč gospodu njegovemu Kazanovskemu. Ko so pradedje ponižnih Vaših in Vaših bratov slug iz Egipta se vrnili v obljubljeno deželo, pobrali so Egipčanom zlato in srebrno posodo in dragoceno obleko. Že v tempeljnu so pridno menjavali in šteli in prodajali. Tudi v Rimu so kupčevali in barantali, postavili so svoje mize po vseh večih mestih, kjer se je le dalo kaj menjavati. Abrahamoviči nadalje so služili zvesto Mavrom v Španiji, kjer so jim vestno opravljali denarstvene reči, tirjali od podložnikov davek. In v srednjem veku nosili so povsod žakelj in plačevali, kdor je potreboval. In ni je bilo kupčije, ne pogodbe, katere bi se Izrael ne bil vdeležil. Če se jih je pa pri tem poslu kaj prijelo, no, kdo bo zameril? Saj stoji zapisano: non ligabis bovi trituranti os. Saj je vreden delavec svojega plačila, in nič več kaker žasluženo plačilo niso tirjali otroci Izraelovi. Seveda so jim goim vedno zavidali in večkrat na-nje planivši ropali jih in pobijali, a Bog Abrahamov se je ponižanega Izraela vselej vsmilil ter ga z nova povzdignil.“

„Po tem takem bi pa res kazalo Abrahamoriče izvoliti si v zaveznike?“ pravi Kazanovski.

„Da, da, in tako bodo bratje gospoda preponižnega Ben Saruka imeli za seboj vedno pripravne sluge, ki jim bodo žakelj nosili in zbrano blago vestno shranjevali“, odgovarja Menahem.

„Hranili, seveda, le začasno?“ zavrne Kazanovski.

„Nu, Abrahamoviči pa so že prevestni, da bi morda mislili osvojiti si, kar ni njihovega, sveto, narodno blago, oskrbniki hočejo biti in nič več; le obresti seveda si bodo upali preponižno tirjati, ne velikih, dvajset do štirdeset, največ petdeset od sto, in zadovoljni bodo sluge Vaših bratov, zadovoljni popolnoma. Nu, zraven tega pa, če jih še kaj od strani doleti, kaj takega, kar bi se ne dalo stlačiti v žakelj ali porabiti se za splošne namene, nu, kaj takega seveda volili bodo ponižni sluge Vaših bratov sebi v prid obrniti, kaj takega, kar bo sploh po vrhu, nebistveno in brezpotrebno, kakor bi bilo n.pr. peto kolo pri vozu, dasi bi bilo zlato ali srebrno, ali pa kar bi znalo biti škodljivo bližnjemu, kaker je bilo zlato tele ljudstvu v puščavi ali pa preveliko bogastvo in slava Salomonu, potem seveda bo dolžnost preponižnih slug Vaših bratov, kaj takega skriti in obdržati ter o priložnosti obrniti v slavo Božjo ali v prid človeštvu.

Sicer pa se zdi preponižnemu slugi svojega gospoda popolnoma brezpotrebno, da celo škodljivo, zdaj že razpravljati ono vprašanje: ali začasno, ali za vedno, z obrestmi ali brez njih in s kakimi obrestmi — to vse spada v daljno prihodnost; kdor hoče svoje reči dobro opravljati, ne sme na več reči ob enem misliti... Tako tudi mi pustimo daljno prihodnost, in mislimo za zdaj na bližnjo: in ta bližnja nam naklada pred vsem žakelj napolniti; do vrha napolniti, pravim in sicer v rokah sinov Abrahamovih, drugače ravnati bi bilo nepraktično; saj vender je treba suknjo obleči in nositi, predno se jo raztrga in beraču da. Spravimo kaj skupaj, potem hočemo že deliti in sicer vse po bratovsko, ne pozabivši besed: beatius est magis accipere quam dare, a še manj: beati possidentes. In tako tudi mi. In kar se tiče časa, zadovoljen bode Izrael, da se mu dovoli vsaj nekaj dni, pravim: quoniam mille anni sicut dies una. To je filozofija, Kazanovski, čemu pa še onih zračnih idealov?“

„Vem dobro, a brez filozofije v našem veku ne da se nič opraviti; vse se mora znanstveno in učeno vtemeljiti, drugače se ne bo dal nikdo navdušiti za naše podjetje“, odgovarja Kazanovski.

„I, nu pa, morda misli gospod preponižnega sluge, da Izrael nima filozofov In kakšnih še! Spinoza, pravim, Baruk Spinoza, kak filozof, filozof absolutne enakosti! Ni li on prvi izrekel največe skrivnosti vse modrosti, skrivnost namreč, da je le ena substancija, ki se v posamnih rečeh razodeva, tako da ni razločka mej človekom in človekom, mej živaljo in živaljo, in ako hočete, tudi ne mej človekom, živaljo in rastlino, in na zadnje mej rudo in človekom, posebno ako je ruda žlahtnejša, ker vse je le eno, ena sama božja substancija. Tak je Spinoza, Baruk Abrahamovič, pravim. In vi hočete vvesti mej ljudi enakost, kje, prosim, boste našli filozofije, ki vam v to bolje vgaja? Prosim, ali ni Baruk Spinoza kar navlašč stvarjen v pospeševanje blagih vzorov, katere želi vresničiti preponižnega sluge gospod in njegovi bratje?“

„Zmogli ste, amice, Kazanovski se ne more dalje vstavljati zmagovavni logiki prijatelja Ben Saruka. Bodi torej sklenjena zveza“, pravi Kazanovski slovesno ter vdari mu v desnico.

„Večna zveza“, odgovarja Menahem, „vi boste molzli, a Izrael bo preponižno podložil golido in lovil in vestno pazil, da se ne izgubi nobena kapljica. “

„In geslo združenemu delovanju?" vpraša Kazanovski.

„I nu“, odgovarja Menahem, „isto geslo bodi, katero je staremu Rimu podvrglo celo zemljo: divide et impera!“

„Velja: divide et impera! “ odgovarja Kazanovski.

„Divide et impera!“ vsklikneta oba.

Mit o demitizaciji

^{Znana spravljivost in miroljubnost zaziblje liberalne katolike v nedelavnost in spanje v največo kvar katoliškemu življenju, katero se najsijajniše dejstvuje in včvrščuje v boji z nasprotnimi silami.}

^{-Anton Mahnič}

   
Človek težko najde vzrok težavam, če ta vzrok leži preblizu srcu. Znan katoliški komentator Branko Cestnik je objavil na svojem blogu razmišljanje z naslovom Kritika klera. Tu avtor refleksira letošnjo "streznitev" ob samo treh novih mašniških posvetitvah na praznik sv. Petra in Pavla. Razmišljanje pa na žalost ni niti najmanj zanimivo, niti ni kakor koli radikalno, novo, pa če morda avtor še tako upa, da bi bilo. Gre za neko samo-kritiko, ki smo ji priča s strani takih katoličanov, tudi duhovnikov, ki se največ sprašujejo kako jih vidijo najstrupenejši nasprotniki naše vere.

To je podobno otroku, ki dobi očala in se v šoli norčuje iz samega sebe, da se ne bi drugi norčevali. Hoče jih prehiteti in jih s tem nekako utišati. Podobno ti katoličani radi govorijo o napakah Cerkve, verujočih in klera, da jih ne bi prehiteli neverujoči. Zažgimo Moskvo, da je sovražnik ne osvoji.

Problem, ki je namreč najočitnejši v samem besedilu je ta, da avtor v njem poenostavljeno pričakuje, da vkolikor bomo "demitizirali" duhovnika oz. vlogo duhovnika, se nam bodo razrešile vse težave.

V samem besedilu ni niti sledu odgovora, kaj neki bo vendar ta "demitizacija" prinesla. Bo spet napolnila semenišča, ali pa ne bo prinesla ničesar? Kaj bo vendar sad te kritike, te demitizacije? Kaj je sad nemških "kirchenkritikerjev"? Strmo naraščanje duhovniških poklicev?

In ko smo ravno pri sadovih, se zdi nujno vprašati uglednega avtorja, je mar res upad duhovniških poklicev povezan z neizvršeno demitizacijo in pomanjkanjem kritike duhovnikov, in nima nikakršne zveze z mladinsko pastoralo, o kateri se prelije toliko črnila? Kako vendar, da ti razni novi pastoralni načrti, ki se tako silno prilagajajo mladini in trenutnim posvetnim razpoloženjem, ne dajejo nikakršnih sadov?

Malokdo ne pozna današnjih razmer na področju "mladinske pastorale". Tam se izreče nebroj kritik na cerkveno preteklost, duhovnike in verske resnice same; duhovnik požira najbolj bebave kritike mladih praznoglavcev, ki ponavljajo govorne točke "novih ateistov"; vse se odpira mladini; redovnice brenkajo na kitare, duhovniki se žogajo, škofje oblačijo "kul majice"; ... in kje so sadovi? Kje so sadovi mešanih duhovnih vaj, oratorijev, mešanih skavtskih združenj, mešanih romanj, naraščanja "duhovne ritmične glasbe", mešanih srečanj mladih v Stični, mešanih svetovnih dnevov mladih? Kje so sadovi? Zakaj avtor noče pogledati tudi v to problematiko? Zakaj se ne vpraša: kaj pa če so imeli tisti klerikalci pred vojno morda le prav s svojo "mladinsko pastoralo", ki se zdi danes tako zastarela, tako drugačna? Zakaj se vztraja na obsojanju "starega klerikalizma", ki je dajal bogate sadove in na nekritičnem sprejemanju nove odprte mladinske pastorale, ki evidentno ne daje nobenih sadov?

Kje je tu kakšna kritika?

V Ameriki obstaja katoliški medij z imenom "Saint Michael's Media", ki je najbolj znan po svoji "Church Militant TV". Ta "apostolat" je trdno prepričan, da se bo vsa "kriza Cerkve" razrešila tako, da se bo čimbolj kritiziralo škofe. Kritika, kritika, kritika! In poziv na "Kiritko klera", se zdi nekaj podobnega. Iluzorno prepričanje, da se bo vse lepo izšlo, če se bomo le dovolj samokritizirali. Kajti morda nas na ta način ne bo nihče drug. Resnica, ki je ne vidijo, pa je v tem, da se navadno takih ljudi res ne kritizira, ker so pomiljevanja vredni.

Kritika klera, ne bo ničesar rešila, demitizacija še manj. Kar danes potrebujemo, je kritika kritike. Kritika te čudne obsedenosti s kritiko preteklih obdobij Cerkve in katolištva. Kritika kritike "klerikalizma". Morda pa ni res rešitev samo v tem, da se kritiziramo, da se opravičujemo za vse preteklo. Morda pa je rešitev (če rešitev sploh iskreno iščemo) v tem, da v svoji preteklosti vidimo, kaj zares smo, in to sprejmemo. Kakor izgubljeni sin, ki se znajde na istem pragu, s katerega je zapustil dom.

-NeoDomobranec