"Saluto romano" in smrt Alternativne desnice

The hustings are over, the bunting is down, the mad hysteria is at an end. After the chaos of a general election, we can return to normal.

(Black Adder the Third).

Alternativna desnico oz. altrajt, kakor to na tem mestu imenujemo, smo že pogledali v neki celoviti sliki. A vprašanje ostaja ali se bo altrajtu uspelo zasidrati na realno-političnem prizorišču, ali pa ga bo kmalu odplaknilo nazaj v obskurnost, koder bo pripravil prostor novemu političnemu pristopu. Kot smo rekli, namreč altrajt ni izdelana politična doktrina, je prej neke vrste nov politični pristop, ki se več ne zanaša na skinhedovske in "neonacistične" prakse. Pri tem pa ne govorimo le o najbolj očitnem dejstvu, ki ga mediji danes radi ponavljajo, češ da so nacionalisti nove generacije bulerje in bele vezalke zamenjali za kravate in telovnike, temveč predvsem o tem, da so se nacionalizma lotili skozi neko napol hipstersko, napol trolovsko prizmo. Največja razlika pa je predvsem v tem, da ti novi nacionalisti oz. altrajt počasi izgubljajo še zadnje znake desničarstva in postajajo socialno in družbeno povsem progresivni.
 

A kot rečeno bo sedaj čas pokazal ali se bo altrajtu uspelo zasidrati in obstati. Volitev je konec in koristna tesla ponavadi postanejo odveč in tudi altrajt je zadel ob svojo prvo večjo težavo, odkar je stopil na polje splošne politične zavesti. Še več, mnogi so namreč nedavno deklarirali, da je altrajt mrtev.

Spencerjev NPI (National Policy Institute), je namreč letos, tako kot lani, gostil svojo letno konferenco v Washingtonu, ki predstavlja nek vrh altrajta. Prvi problem, ki pri tem dejstvu nastane je, da ga mnogi ne smatrajo kot dejstvo, a k temu se bomo vrnili kasneje. Po seriji govorcev, ki so se zvrstili za govorniškim odrom je kot zadnji nastopil sam Spencer in na koncu entuziastičnega govora vzkliknil: "Hail Trump! Hail our people! Hail victory!" (Živel Trump! Živeli naši ljudje! Živela zmaga!) in dvignil svoj kozarec kvišku. V odgovor je nekaj poslušalcev iztegnilo svoje desnice v rimski pozdrav.

Mediji, za katere kaj takega sploh ne bi bilo novica, če ne bi Spencer omenil tudi Trumpa, so pograbili videoposnetek omenjenega trenutka s konference in iz njega naredili spektakel. Nas ne bi niti najmanj zanimal ne trenutek sam, ne medijsko poročanje, če ne bi to poročanje v samem altrajtu vzbudilo reakcijo, ki je pokazala na hibe samega gibanja.

Najprej se je od nekod pojavila debata ali je Spencer nalašč izvabil "nacistične pozdrave" iz poslušalcev. In medtem, ko so mnogi zatrjevali, da to ni bil Spencerjev namen, so drugi trdili, da je to vendar evidentno iz izreka "Hail Trump!", ki naj bi bil predelava pozdrava "Heil Hitler!". Vendar je resnica vendarle takšna, da je Spencer sicer res izzval rimske pozdrave, vendar ne zaradi Hail Trump! (ker po tej logiki bi tudi molitev Zdrave Marije po ameriško: "Hail Mary full of grace..." rezemblirala pozdravu Heil Hitler), temveč zaradi izreka "Hail victory!", ki je bolj neobičajen kot "Hail Trump!". Hail victory je namreč prevod znanega nemškega pozdrava Sieg heil, ki ga "beli nacionalisti" oz. skin-headi Amerike in Britanije uporabljajo že od samih začetkov. Gotovo ni človeka, ki se je kdaj gibal okrog nacionalističnih gibanj, ki ne bi poznal tega pozdrava, ali ne bi poznal pesmi znane skupine Skrewdriver z naslovom "Hail Victory". Da je Spencer torej uporabil ti dve besedi ni nikakršno naključje, temveč gre za Spencerjevo muzanje medijem. O tej svoji taktiki je sicer Spencer že večkrat govoril.

A dogodek je docela razburil altrajt sam, kjer se je pokazala še večja razpoka med altrajtom in lajtrajtom (lite-right = elementi, ki so del altrajta na takšen ali drugačen način, a še niso denimo rasno realistični ipd.). Lajtrajterji so zagnali paniko in paradoksalno začeli obtoževati, da Spencer ni pravi altrajter. Človek, ki je vendarle fizično kreiral znamko altrajta in nad njo lep čas imel popoln monopol, pred plazom libertarcev vanj, naj bi sedaj postal le neka marginalna figura, ki z altrajtom nima nič opraviti. Eden najbolj prominentnih lajtrajterjev Mike Cernovich pa je Spencerja celo obtožil, da je državni plačanec in t.i. "nadzorovana opozicija" (controlled opposition). Celo tisti altrajterji, ki so še do nedavnega sprejemali altrajt v vseh njegovih pojavnih oblikah, in ki se radi imenujejo tradicionaliste, so začeli tako ali drugače karati Spencerja po svojih socialnih kanalih oz. so se popolnoma distancirali od njega.

Kajti vedeti je treba, da se je Trump odrekel altrajtu takoj po tej epizodi z NPI. Po medijski zahtevi, da se izreče od altrajtu, se je cesar Trump odrekel altrajtu, ki je sicer Trumpu stal ob strani v dobrem in slabem. In če je Spencer ob tem dejstvu zatrdil, da ga žalosti, da Trump ni na kakšen drugačen način odslovil medijskega vprašanja v svojem značilnem slogu, pa je npr. drug prominentni altrajter Paul Ramsey (RamZPaul), razglasil smrt altrajta, ki je bil po njegovo le prikladno orodje za Trumpovo kampanjo in nič drugega. Torej prav človek, ki je v neštetih video blogih govoril o de-demonizaciji nacionalsocialistične Nemčije in o nujnosti trolanja ljudi z "memi", ki so vključevali nacional-socialistično in antisemitistično propagando, je po zmagi Trumpa, ki jo je altrajt takoj deklariral za svojo zmago, znenada postal previden v svojih besedah in se je sam bal iztegniti desnico.

Vse bolj se kaže, da je altrajt še vedno docela obskurno gibanje, na katerega pa je navešeno vse preveč raznoraznih amerikanističnih konstitucionalistov, ki se radi razpodijo že ob prvem hrupu. Zmaga Trumpa je namreč za altrajt pričakovano, vsaj kakor smo nanj gledali na tem mestu, pomenila več izgube, kot pa pridobitve. Altrajt je namreč iz neke (pretirano) intelektualistične post-politične struje postal nekaj, kar je podobno pridevniku "alternativen" v glasbi ali "zdravilstvu". Pridevnik "alternativen" postane velik dežnik, pod katerim se lahko najde najbolj različne in celo nasprotujoče si tokove in nazore. Kar druži te tokove in nazore pa je zgolj nasprotovanje "mejnstrimu" (mainstream), torej prevladujočemu, utečenemu, splošno sprejetemu.

In če je altrajt ob medijskem krstu s strani Clintonove začel nežno odganjati lajtrajterje Yiannopoulosovega kova, v prepričanju, da beli nacionalizem obvladuje večino svojega gibanja, pa so sedaj, ko je cesar Trump altrajtu pokazal hrbet, lajtrajterji začeli z vilami izganjati altrajterje in groziti, da če bo treba, bodo altrajt požgali do tal.

Tu se je pokazala ustrezna definicija Trumpa, kot boga druge reakcije, kakor smo ga imenovali na tem mestu že v aprilu. Altrajt se je slepil, da je obrnil tok v smer belega nacionalizma, a izkazalo se je, da ima v svojih vrstah čistokrvne "klasične" liberalce, ki se danes radi imenujejo za konservativce, ker "konservirajo" pridobitve klasičnega liberalizma ameriške in francoske revolucije. To so intelektualno plahi ljudje, ki si ne drznejo zapustiti osnovnih okvirjev politike liberalne demokracije in nič čudnega ni, če je Trump postal njihov mesija.

Povedano po pravici, četudi smo kot katoličani in Slovenci nasprotni altrajtu, ki je amerikanizirana verzija rosenbergizma, vendar veliko više cenimo altrajt v njegovi belo-nacionalistični avtentični podobi, kakor pa razne liberalce in libertarce, ki hodijo naokrog in tulijo o svobodi in uničevanju neke moraste pošasti, ki ji oni pravijo globalizem ter se imenujejo "altrajterji".

Z zanimanjem bomo opazovali usodo altrajta, ki je toliko svoje energije vložil v "cesarja Trumpa".
       

"Kaj pa Trump zares obljublja? On ne obljublja nič drugega kot Ameriko iz petdesetih let preteklega stoletja. To je Amerika s svojim kapitalizmom, občutkom demokratične mesijanskosti in brez politično korektiranega govora. To je Amerika z vsemi svojimi osnovnimi potezami, izvoljena demokracija, dežela sanj in materialističnega potrošništva. To je dežela, ki strastno brani fundamente svoje revolucije in jih neprestano forsira nad Evropo. To je Amerika kjer se človeka meri po tem koliko premoženja ima in kjer se prodaja vse kar se želi kupiti."

-NeoDomobranec, 4.4.2016

 
-NeoDomobranec

Angela Vode

Angelo Vode pozna gotovo prav vsak človek, ki se je kadar koli gibal okrog desnice. O njej smo že veliko pisali. Sodi namreč v t.i. liberalni antikomunizem. Ta izraz je namreč nujen, da lahko ločimo dve struji znotraj kontemporarnega antikomunizma. Angela Vode je najboljša predstavnica tega antikomunizma. Komunistka, ki je postala najvišja avtoriteta za vprašanja antikomunizma. Ta paradoks označujemo z izrazom Kocbekov sindrom.
         
Morda pa je manj znan njen feminizem, ki ga je širila pred vojno v službi komunizma, čeprav menda tedaj nihče ni vedel, da je na skrivaj članica komunistične partije. Pred nami je članek v katerem lahko prebermo odziv slovenskega katoliškega tiska na izdajo knjige, ki jo je spisala prav Angela Vode z naslovom "Spol in usoda". Zaradi tega in krajšega članka pred tem ("Angela je stara..."), je Vodetova tožila urednika časopisa Slovenski delavec Milka Piriha. Vodetova je tožbo dobila za prvi članek ("Angela je stara...") češ, da je članek škodil njeni časti itd.
        
Ko danes zremo nazaj z distance, lahko jasno izpovemo, da je imel časopis in urednik Pirih popolnoma prav. Preberimo.
         

Akademskim ženam - o slovenskem občestvu

Angela Vodetova je izdala knjigo »Spol in usoda«. V njej se zavzema za skupinski paritveni zakon. Ruši z njo temelje krščanske družbe. Duh, ki veje iz nje, pomeni smrt zakonske in predzakonske čistosti. Razdira temelje družinske sreče in zdrave narodne rasti.
       
Družino samo pokopava. Posredno, vsaj po duhu, je v službi komunizma. Mi istovetimo z »Stražo v viharju« katoliške krščanske osnove za temeljne osnove slovenske samobitnosti in smatramo za rušilce našega narodnega občestva vsakogar, kdor jih hoče podirati. Slovenski narod je kot narod kljuboval vsem viharjem stoletij le, v kolikor in kjer je bil zadosti trdno strnjen s katolicizmom in z njegovim svet in nravni red ohranjujočim naukom. Za odpad od slovenskega občestva je bil zmerom potreben popreje propad strogodosledne krščanske nravi. To smo opazovali na narodnih mejah, to je tudi zadnji in poglavitni nagib vsemu tistemu razpoloženju, v katerem se redijo naši narodni izkoreninjenci kot nasprotje katoliške narodne celote slovenskega narodnega občestva.
       
Zato smatramo za največji zločin med katoliškim narodom širiti protikatoliške nenravne nauke in povdarjamo, da jih nikoli zadosti trdo obsoditi ne moremo.
          
Za nas je postranskega pomena, kdo take nauke širi. Je to lahko na zunaj lepa gospodična, je lahko v strasteh osiveli dedec. Narod ima za tiste »gospodične«, ki tako žive, kot uči in propagira Angela Vodetova, svoj krepki izraz, ki namah izloči še tako stasito dekle kot nevredno iz občestva poštenih deklet. Narod obsodi tako z enim udarcem zgrešeno življenje in obenem človeka s skupinskimi paritvenimi nagoni. Ali veste, kako narod pravi takim gospodom in »gospodičnam« pa še novodobnim gospem, pa če bi bili tudi iz akademskih krogov? Mislimo, da veste. Če ne veste, pojdite in poglejte Pleteršnikov slovar.
         
Mi smo narodni pokret. Z narodom čutimo vso silno pezo tistih izrazov in težkih obsodb, ki so v njej položene. Ko tako smatramo za zločin in kugo širjenje predkrščanske spolne nenravnosti, ni zadosti, da obsodimo gori omenjeno knjigo, ki je narodu v pogubo. Obsodba, ki jo mora biti s katoliškega stališča deležno tako, pravega slovenstva nevredno delo, velja tudi njemu ali njej, ki je tako delo započel in dokončal.
             
Tu ne moremo nič liberalizirati, tu svobode nikomur ne priznamo. Podirati nikomur ne pustimo. Angela Vodetova in kdorkoli tako piše, zasluži z našega narodnega stališča, da ga ožigosamo. Mi še več trdimo. Vsi bi morali vse storiti, da obsojenega dela tvorec ne bi brodil po našem slovenskem katoliškem narodnem občestvu in se solnčil v njegovi milosti kot enakovreden član.
           
Tako zgrešeno pisanje ne more biti brez bistvene povezanosti z mišljenjem in življenjem onega, ki je tako delo pisal. življenje pa je včasih tako strašno revno, da bi se najraje zjokali nad človeško slabostjo, nad kupom nesreče sredi srca, ki je ustvarjeno za srečo. To živo čutimo, to razumemo. Toda naj nikdo pred svetom tega siromaštva ne razkazuje, naj ga pred nikomur ne hvali in nikdo naj z njim nekaznjen še drugih sreče ne izpodkopuje.
         
Zato smo o knjigi »Spol in usoda« kratko zapisali sledeče:
        
»Angela je stara, bo najbrž tudi garala s svojo knjigo »Spol in usoda«. Angela Vodetova namreč. Za skupinske paritvene zakone se zavzema. Angela je očividno stara, predpotopno stara, da pogreva staro marksistično, od vseh zavrženo in obsojeno propagando za skupinski paritveni zakon. Angela pa mora biti tudi grda, tako grda kakor je vsaka cunja, ki je slehernemu rada za podnožek, da si vanjo čevlje briše. Pošten moški na ženo s skupinskimi nagoni še ne pljune ne. Stran pogleda in mimo gre, ker mu rože s takim duhom, kot ga Angela širi v svoji brošuri »Spol in usoda«, od daleč smrde.«
        
Jasno je, da smo z oceno knjige tako tudi njeno spisovateljico po nevrednosti knjige nagradili, kakor zasluži. Radi nas je Vodetova lahko na zunaj lepa in mlada. Po miselnosti, ki jo razodeva v knjigi s svojimi ostarelimi nazori, je stara, po nenravnih protikrščanskih naukih je grda. Samo to smo hoteli pribiti in to smo tudi storili.
       
Tu pa pride: »Zveza akademsko izobraženih žen, sekcija Ljubljana« in pošlje vsemu slovenskemu časopisju kritiko naše kritike in pravi:
          
Kot člani slovenskega narodnega občestva in kot kulturni ljudje z ogorčenjem zavračamo tak način pisanja, ki ne zadene in ne žali le poedine človeške osebnosti, temveč uničuje temeljne osnove našega narodnega sožitja, niža naš kulturni nivo in vzgaja ljudi, ki bodo brez čuta odgovornosti in brez plemenitosti gledali na delo bratov in sester v narodnem občestvu.
            
Pozdravljamo vsako stvarno kritiko — tak način pisanja pa žali vsakega resničnega in polnovrednega človeka.
         
Ta dopis smo poslale v objavo vsem dnevnikom in tednikom.
       
Zveza akademsko izobraženih žen, sekcija Ljubljana.
         
Gospe in gospodične iz Zveze akademsko izobraženih žen, mi bi si upali reči sledeče: Če bi kak konjski hlapec klafal, govoril nespodobno, ne bi bile najbrž prve, ki bi ga obsodile. V vašem občestvu tudi kot sluga, kot hlapec ne bi bil mogoč. Mi rečemo: Prav bi imele. Toda, ko že pišete »kot člani slovenskega narodnega občestva« o »uničevanju temeljnih osnov našega narodnega sožitja« in o »delu bratov in sester v narodnem občestvu«, ali se zavedate, da je kvanta konjskega hlapca v primeri s strupom protikrščanskih naukov kniige »Spol in usoda« komaj omembe vredna?!
         
Slovensko narodno občestvo ne prenese nobenih krink. To občestvo je katoliško! Če ste njegovi člani, obsodite tudi vi Vodetovo radi njene knjige, s katero v resnici uničuje temeljne osnove našega narodnega sožitja. Prav zato, ker hočemo s čutom odgovornosti in s pravo plemenitostjo gledati na delo bratov in sestra v narodnem občestvu, trdimo, da po takem delu vanj več ne spada Vodetova in tudi ne vsi tisti, ki ji na teh potih slede.
       
Mi upamo, da ljubljanska sekcija »Zveze akademsko izobraženih žen« vendar resno misli z narodnim občestvom. Uverjeni smo, da je njeno izjavo mimo mirne preudarnosti in treznega upogleda v življenje narekovala le trenutna čustvena razpoloženost, prava ženska sentimentalnost, v kateri se trudijo, da bi plemenito gledale na delo bratov in sester. Toda življenje v tako usodnih stvareh čustva voditi ne smejo. Razum pa kaže v drugo smer. Tja, prosimo, obrnite svojo borbo, da bo narod zdrav.