Naj katoličan sprejema rasni materializem?

Naj katoličan sprejema rasni materializem? ... v imenu ne-rasizma?

Dne 18.7.2018 je mag. Branko Cestnik na svojem spletnem mestu objavil zelo čustveno razmišljanje z naslovom "Rasizem je gnus". V njem podaja svoj pogled na nedavni trk kultur ob nekem ekscesu v toplicah. Ker je razmišljanje pretirano čustveno je jasno tudi, da se v njem znajde marsikatera poenostavitev, a obenem tudi daljnosežni zaključki iz banalnih stvari. Kar pa nekoliko zmoti je ton, za katerega se zdi, skuša trditi, da so njegova izvajanja avtoritativni zaključki. Ob tem si torej velja pogledati pobliže vsaj eno stvar.

Ko preberemo celotno besedilo nas gotovo najprej zmoti lahkotnost razpolaganja z besedami rasizem in rasist. Tega smo sicer že vajeni, a tu zmoti predvsem dvoje. Prvič, sklicevanje na evangelij in na učečo Cerkev, kar daje občutek neke definitivne razrešitve problema in drugič, poljubno zamenjevanje rase s kulturo in narodom. Kaj kmalu namreč postane jasno, da spoštovani avtor definira le pojem "rasizma" ne pa tudi pojma "rase", kar vodi direktno v zmešnjavo. Tako beremo:
  

"[R]asizem kot prepričanje. Citiram 30 let staro definicijo, ki sem jo uporabil na rimski Salesiani v svoji bakalavreatski nalogi na temo vzgoje za mir v pogojih večkulturne družbe: rasizem - »termin, s katerim označujemo teorije in obnašanja, katerih namen je uresničiti ali opravičiti večvrednost ene rase nad drugo.«"

Vendar kaj nam koristi, če razumemo kaj pomeni rasizem kot pojmovanje večvrednosti ene rase nad drugo, če pa ne vemo, kaj neki je to rasa. To je podobno kot če bi definirali razmerja, podobnosti in različnosti ter hierarhijo med dvema breizmnima in neopisljivima Lovecraftovskima pošastima. Če ne bomo definirali pošasti samih, kako naj izvajamo definicije njunih razmerij? To spominja na tisto epizodo v Črnem gadu (The Black Adder, 1982), v kateri Percy pravi, da so oči princese bolj modre od slavnega modrega kamna iz Galvestona. In Edmund pravi:

"So, what you're telling me, Percy, is that something you have never seen is slightly less blue than something else you have never seen."

 
Tu podobno avtor definira razmerja med rasami oz. celo neko napačno razmerje med rasami, ne da bi definiral raso samo. A tu po definiciji pojma rase ne sprašujemo iz nekega zavihanega pikolovstva, da bi onemogočali karseda živahen tok misli. Ne. Jasno je namreč, da avtor pojem rase poljubno uporablja in ga prosto zamenjuje z pojmom naroda in kulture. To postane evidentno že pri vprašanju oblačenja, ki je po njegovo vprašanje rase in je negativen odnos do prvega tudi že negativen odnos do drugega. Še bolj pa postane to jasno, ko pripiše holodomor nad Ukrajinci rasizmu. Tako piše:
 

"Rasistična kultura je hudičevska kultura. Tu ni potrebno dodatne razlage. Belgijski Kongo govori, holodomor v Ukrajini govori, Auschwitz govori"

  
Jasno torej je, da bodisi avtor noče definirati rase, ker se mu zdi to pretežko delo, bodisi avtor noče definirati rase, ker je zanj rasa manifestirana tako v narodu, kot v kulturi oz. povedano drugače: religija in narod sta manifestaciji, produkta rase. Tu pa že stojimo na polju rasnega materializma.
 
Pojdimo torej zopet na začetek: arabska kopalka se kopa v oblačilu in po šegi svoje kulture. Določen procent spletnih kričačev se nad tem zgraža in spoštovani Cestnik to označi za rasizem:
 

"Zdi se, da ne gre več za rasistične namige iz šal, niti za famozne »rasne predsodke«, ki so sad urbane in ruralne zaplankanosti, temveč da zadeva pri nekaterih že zori v nekaj bolj tehtnega, bolj temnega – v rasizem kot prepričanje."

Iz tega lahko izvajamo, da je po avtorjevo, kultura v svojih izrazih (obleka, šege, navade) nekaj istega z raso. Problem se tu poglobi, če pomislimo, da je kultura v večini primerov odvisna od religije. In nedvomno je evidentno, da je v arabskem svetu res tako. Religija je fundamentalno definirala arabsko kulturo zadnjega poldrugega milenija, če je ni že absolutno rodila. Torej je po logiki izenačenosti rase s kulturo, tudi religija le manifestacija ali produkt rase. Čemu pa se to sliši podobno?

Alfreda Rosenberga mnogi imenujejo za filozofskega ideologa narodno-socialističnega gibanja in prav on je postavljal neke osnove lastni narodno-socialistični filozofiji in življenjski doktrini, ki bi končno naposled pretrgala s krščansko metafiziko in se osvobodila "božjega suženjstva" judovske hlapčevske miselnosti. Če je na eni strani tudi sredi narodnega socializma prevladovalo pristno krščanstvo (katolištvo in protestantstvo, npr. Georg Ratzinger o tem piše v knjigi Moj brat papež;), pa se je na drugi vse bolj nestrpno širilo in oblikovalo militantno proti-krščanstvo. Od te strani je najbolj zanimiv prav Rosenberg.

Dr. Janez Janžekovič, ki je tik pred vojno pisal o Rosenbergu ga povzema in tam vidimo, da Rosenberg enači vero, religijo in Boga s krvjo oz. raso. Naslanjal se je na Mojstra Eckharta in njegovo iskro duše ter enostjo duše z Bogom in posledično trdil, da je (ta germanski) Bog nekaj istega z dušo vsakega posameznika ter: Bog Germana umre z germansko krvjo. Po Rosenbergovo imajo torej posamezniki ene rase skupno rasno dušo in nimajo individualnih neumrljivih duš. Ta rasna duša ali rasa sama, dalje kreira svojo religijo ali "mit". Ta mit je pri židih "božji izvoljeni narod", pri rimski Cerkvi "božje namestništvo na zemlji", itd. Judovsko-rimska religija je Evropejcem, predvsem očitno Germanom, tuja in zato čaka ta duša nekega novega verskega genija, ki bi spet povrnil tisto, kar so izgubili z izgubo poganstva.

Skratka, po Rosenbergovo: "Način življenja mora narekovati nemškemu človeku edino nemška kri sama." Iz tega je razvidno, da pojmuje Rosenberg religijo kot nekaj, kar je kreirano od rase oz. ustreza rasi. Krščanstvo je v svoji pravi obliki torej germanski rasi tuje in ji ne ustreza. Krščanstvo je kreirano od židov, torej je produkt židovske rase. Takšno naziranje dosledno vodi v tisto, kar dr. Ignacij Lenček imenuje rasni materializem. Tako piše:
  

"Ker pa igrajo po mnenju rasne filozofije v vsem, tako v telesnem, kakor tudi v kulturnem in duhovnem življenju, rasne razlike in posebnosti tako veliko, naravnost odločilno vlogo, se je etično mišljenje in hotenje moralo usmeriti po teh svojstvenih lastnostih rase in tako povzročiti razvoj posebnega tipičnega etičnega reda in zakona."

In dalje:

"Klasično je izrazil filozof nemškega rasizma to načelo: »Pravijo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Nasprotno! Človek si ustvarja Boga po svojem bistvu.« Njegovo versko doživljanje in čustvovanje si ga nujno predstavlja v smislu svojega rasnega značaja. Zato velja dosledno načelo: »Kakršen človek, taka njegova vera,« taka so tudi njegova moralna načela. »Tako si človek z lastnimi močmi oblikuje svojo notranjost in to svoje delo proicira na ven kot religijo, moralo, umetnost . . . filozofijo.« Zato so nravne ideje in nravni zakoni v svojem bistvu odvisni od tistega elementa, ki je vir človekovih notranjih sil, od krvi in rase."

 
Lenček to zavrne:

"Iz vsega je razvidno, da je tako naziranje o rasni etiki zgrajeno povsem na napačnih postavkah. Rasni materializem, kakor tudi pozitivizem in evolucionizem je treba tudi v tej obliki odkloniti. S tem pa tudi padejo filozofski temelji nove etike. Nravni zakon je objektivno za vse človeštvo isti, ker ima vse človeštvo isto naravo, ustvarjeno od istega Boga in zato iste bistvene objektivne odnose in isto razmerje do vsega, kar ga obdaja. Rasne razlike ne zadenejo človekovega notranjega bistva, zato pa tudi ne zadenejo osnovnih nravnih načel, ki iz tega bistva izhajajo. Naj bo vprašanje o postanku človeškega telesa rešeno tako ali tako, specifično svojo naravo ima človek od duše, ki je forma corporis, ta pa je pri vseh po svojem bistvu in osnovnih duhovnih zmožnostih ista. Osnovni nravni zakoni niso utemeljeni v rasi in krvi, ampak v duhovnosti, končno v božjem Duhu samem. Omeniti je še, da izhaja vse človeštvo od istih prastaršev in si je tako v naravi sorodno. Antropologija do danes ni našla razlogov, da človeštvo ne izhaja iz ene same prve človeške dvojice."

  
Če se torej vrnemo k cenjenemu avtorju in njegovem besedilu, potem lahko ugotovimo, da je njegovo enačenje načina oblačenja oz. načina kopanja z raso ena od oblik rasnega materializma. To se pokaže torej dvakrat. Prvič, kot rečeno pri enačenju izrazov arabske kulture (obleka, kopanje) z raso in dalje pri implikaciji, ki izvira iz njegove definicije rasizma, da ena rasa ne more biti objektivno večvredna drugi. Tu pa je treba nekoliko več pozornosti.

To besedilo je namreč spisano v odgovor zato, ker skušamo na tem mestu dokazati, da se g. Cestnik moti, ko enači kulturo z raso. Kajti vkolikor bi to dosledno počel, se zdi, bi zašel v nasprotje s katoliškim naukom.

Namreč tu pride do dveh problematičnih logičnih zaključkov. Rekli smo že, da je enačenje kulture z raso tudi enačenje religije z raso. Saj je kultura bistveno odvisna od religije. Če vztrajamo torej na tej tezi, je prvi logičen zaključek, da je islam produkt arabske rase; če je pa tako, potem so tudi druge religije le produkti drugih ras, ki svojo specifično rasno duševnost manifestirajo skozi religijo. Krščanska vera torej ni nič nadnaravnega, temveč je produkt neke rase, morda židovske, kakor trdijo obujeni paganistični rasni realisti. Drugi zaključek pa je: če je religija produkt rase in je rasa stvaritev Boga ali božjega načrta, potem je vsako religijo neposredno ustvaril Bog s tem, da je ustvaril specifičnosti ras. Potem takem Kristus ni zares Odrešenik, saj so vse religije enakovredne, oz. so ustvarjene po istem načrtu.

To sta dva zaključka, ki jih dobimo, če dosledno izpeljemo avtorjevo enačenje kulture z raso do konca. Tretji zaključek pa je moč izvajati iz definicije rasizma, če ostanemo zvesti enačenju rase s kulturo. Če je rasizem zavržen, ker tretira eno raso kot večvredno napram drugi, potem takem ne smemo tretirati nobene kulture za boljšo od druge, ergo, kultura, ki fundamentalno bazira na krščanskih temeljih, ne more biti boljša od poganske kulture; vsako širjenje Kristusovega kraljestva v svetu in posledično preobražanje tega sveta v Bogu všečnejšo kulturo, je brezplodno in nesmiselno, saj nobena kultura ne more biti boljša od druge.

To pa so problematični zaključki, ki posežejo v samo bistvo katoliške vere. Po teh točkah se Kristus ni učlovečil iz Boga, da bi odrešil vse človeštvo, temveč je Kristus le produkt rase in je zaradi kvalitativne enakosti vseh ras in torej vseh kultur, torej tudi religij, istega ranga s katerimkoli drugim azijskim božanstvom ali celo krvoločnim južnoameriškim. Iz tega lahko potem korak za korakom porušimo prav vsako bistveno sestavino naše katoliške vere.

Povsem brezpredmetno je namreč vsako naslednje izvajanje spoštovanega Cestnika o krstu kot zakramentu, o evangelijih, papežu in škofih. Če je religija le manifestacija rase, potem ni nadnaravna, temveč biološko materialistična in nek rasist je na povsem istem ali je "najprej proti evangeliju" ali pa ni.

Zato pozivamo spoštovanega Branka Cestnika, da vkolikor mu čas dopušča, pojasni svoje stališče in bodisi definira raso ter pokaže kaj ima rasa skupnega s kopalno opravo ali kopalno navado kogarkoli, bodisi pojasni kako more človek katoliško dojemati izvajanje, da sta arabska kultura in vera rasni manifestaciji, ne da bi s tem sprejemal, da ni vsaka, torej tudi krščanska, ožje katoliška, religija manifestacija neke rase. Za odgovor mu bo hvaležno predvsem katoliško občestvo.

-NeoDomobranec
  
 

---

<sup>Mimogrede naj se na tem mestu obregnemo še ob izvajanja o odnosu Cerkve do "rasizma". Tu je zopet evidentno, da ne vemo sploh o čem govorimo, saj g. Cestnik skače z obleke na raso in spet nazaj. A vendar velja opozoriti, da v primeru cerkvenega odnosa do narodnega socializma v Nemčiji, Cerkev ni nastopala toliko zoper vprašanje večvrednosti nekih ras, kot predvsem zoper druga bistvena vprašanja, kot so zanikanje Kristusovega božanstva, vračanje v paganizem, kulturni boj zoper Cerkev, paganistično poveličevanje krvi, nespoštovanje konkordata, posmehovanje dogmam, rasni materializem itd. itd. Vprašanje rasizma, kakor ga definira g. Cestnik je bilo na samem dnu, če je sploh obstajalo.

Dalje potem omeni izobčenje članov KKK. Tu gre zopet za mešanje prioritet. KKK se je eksplicitno borila, propagandno in fizično, proti katoliški Cerkvi. Še slovenski časniki v prvi polovici 20. st. so poročali o napadih na duhovnike ipd. Zato izobčenje članov KKK, ki so bili katoličani, ni vprašanje njihovega pogleda na raso, marveč primarno vprašanje njihove podpore pri delu zoper Cerkev.</sup>

Proč od Rima!

<sup>"Papež Julij II je bil pomorski razbojnik, predno je postal duhovnik. Lovil je trgovske ladje ter jih ropal in lovil je lepe device, katere je za drag denar prodajal Turkom. Čim je postal papež, je postal zopet to, kar je bil v svoji slabosti, seveda je razbojništvo sedaj uganjal v drugi obliki."

...

"Po papežu Marcelu II. ki je le nekaj dni nosil papeško krono, je postal Pavel VI. [sic] papež. Pavel je bil iz razvpite rodovine Caraffa. Njegovo geslo je bilo, da je bolje pokončati ves človeški rod, kakor pustiti le enemu krivovercu življenje. In trudil se je na vso moč, da to svoje strašno načelo uresniči. Rablji so imeli toliko dela, kakor nikdar poprej in povsod, kamor je segla oblast tega krvoločnega papeža, so z ognjem in mečem preganjali krivoverce."</sup>

^{- Izza temnih dni (Slovenski narod, 1904)}

  
Papež zahteva od belih Evropejk paritev z muslimani!
    
V prejšnjem zapisu na tem mestu smo si na hitro pogledali neko nepravilno uporabo besede "kocbekovec" in ob tem mimogrede omenili anekdoto nekega slovenskega domoljuba, ki je letos, torej v letu 2018, trenutnega papeža naslovil z "izdajalcem" in ga poslal naravnost v "pekel". Tudi ob tem je treba nekaj refleksije, ker je pač jasno, da je ta primer res morda le anekdotalen, a v resnici se za njim skriva epidemija. Ta epidemija napadov in kritike na trenutnega papeža Frančiška, pa v sebi skriva hujši problem. Ta problem je liberalizem, ki je vcepljen v t.i. desni ali konservativni pol politike in predvsem civilne družbe. Tam namreč stojijo in delujejo ljudje, ki se razglašajo za domoljube, konservativce, desničarje in včasih celo katoličane in tradicionalce, a njihova izvajanja so nadvse očitno povsem okužena s pristnim liberalizmom, recite temu klasičnim ali modernim liberalizmom. Tragika tega pa je predvsem v tem, da ti posamezniki eksplicitno zavračajo liberalizem, ne da bi uvideli, da so njegovi diseminatorji predvsem kar oni sami.

To se predvsem pokaže pri obravnavi papeža Frančiška. Bodisi pri pozitivnem obravnavanju njegove pojave, bodisi pri negativnem. Pri obojem je jasen čisti liberalizem. Prvi kot pozitivne lastnosti navajajo neke domnevne izstope iz tradicije, drugi pa do onemoglosti napihujejo neke ponavadi izmišljene primere proti-evropejskosti. A to za katoličane ni primeren odnos do papeža in samo kaže, da ti silni domoljubi, ki dejansko zlorabljajo slovensko narodno tradicijo, nimajo pravega razumevanja svoje in narodne tradicije do svete Cerkve in papeža, kot institucije. A omejiti se je treba na te zadnje, ker je njihovo stališče navidez pravoverno, medtem ko je za prve že od daleč jasno, da pripadajo pomehkuženemu gledanju na svet.

Tako je denimo ta silni konservativec, ki se tako rad sklicuje na "Boga, narod in domovino" poslal papeža v pekel zato, ker naj bi papež pozival evropske ženske k paritvi z neevropskimi imigranti. A problem je tu nastal, ker papež kaj takšnega sploh ni izrekel.

Patetični domoljub je namreč citiral novico nekega alternativnega mini-medija imenovanega NY Evening News. Seveda ko pravimo, da gre za alternativni medij, s tem mislimo, da gre resnično za alternativni medij. Gre za amaterski projekt, ki je vzpostavljen na enostavni predlogi Wordpress. To je bizarna spletna stran, ki med drugim denimo trdi, da je bila prva Adamova žena "Lilith" in ne Eva, a je Sveto pismo to konspirativno "zamolčalo". Lilith je seveda nek demon oz. boginja stare babilonske kulture, ki jo menda najdemo tudi v židovskih tekstih. Druge novice se seveda ukvarjajo tudi z vesoljci, ki redno pridno obiskujejo ameriške kmete in s smrtjo Marilyn Monroe. Ta je bila namreč umorjena zato, ker je vedela, da vesoljci zares obstajajo. Skratka, ta ameriški medij je odličen vir informacij za slehernega nadobudnega slovenskega domoljuba, ki bi rad izvedel kaj več o papeževih nakanah.

Šalo na stran, ta medij, ki ga je citiral omenjeni domoljub, je v resnici le povzel drug medij, ki prav tako biva v Ameriki z imenom Yournewswire. Tu se torej prvič pojavi ta zloglasni naslov: "Papež Frančišek ukazuje belim ženskam paritev z muslimani" (Pope Francis orders white women to 'breed' with muslims). Članek je napisal nek Baxter Dmitry, ki se s katoliško Cerkvijo neprestano ukvarja. Poleg tega članka so njegovi drugi članki tudi o satanističnih pedofilskih orgijah v Vatikanu, o redovni skupnosti matere Terezije, ki prodaja otroke vplivnim pedofilom, o papeževih pozivih Ameriki, da zapre zapore in odpre meje, o pedofilskih duhovnikih, o papeževih pozivih Evropi, da sprejme čimveč imigrantov, o štirih milijonih katoličanov, ki da so zapustili Cerkev iz protesta do papeža, o papežu, ki da pravi, da sodomitstvo ni več greh, o papežu, ki da pravi, da so Marxovi spisi pomembnejši od Jezusovih naukov, o papežu, ki da poziva ameriško vlado, da le-ta razoroži svoje državljane, o papežu, ki da pravi, da so njegove besede višje od Svetega pisma itd. itd.

Ta spletna stran med drugim opisuje tudi, da so vesoljci preprečili ameriški vojski, da bi odvrgla atomsko bombo na luno, kot tudi, da so znanstveniki končno potrdili, da gozdne gobe niso nič drugega kot močno razvita vesoljska bitja.

A kar je izrazito sprevrženo pri tej spletni strani in tem avtorju je to, da zavestno izdeluje članke in razširja informacije, ki ne držijo. Tako denimo je ta članek, ki ga je povzel prej omenjeni medij, ki ga je kasneje povzel ta slovenski domoljub, povzetek intervjuja v katoliški reviji La Croix. Članek, ki ga je Baxter Dmitry spisal tretjega junija letos je tako povzetek intervjuja iz sedemnajstega maja 2016. Srčika in naslovni udarec tega članka torej je o papeževem ukazu belim (!) ženskam k paritvi z muslimani. In kaj torej Dmitry o tem pravi? Takole piše:
 
"It was at this point in the interview that Pope Francis called on European women to “integrate” Muslim migrants into their populations by breeding with them and countering the “declining birth rate” that he blames on the selfishness of white people.
  
“This integration is all the more necessary today since, as a result of a selfish search for well-being, Europe is experiencing the grave problem of a declining birth rate,” he stated. “A demographic emptiness is developing.” "
 
Bralec se seveda takoj vpraša, čemu ni tega ukaza ali poziva papeža Dmitry dobesedno citiral in zakaj tu papeža le povzema, medtem ko ga pri veliko manj pomembnih besedah dobesedno navaja. Ko si preberemo povzeti intervju v celoti, vidimo, da papež ni nikjer, prav nikjer, pozival ubogih prečistih belih žensk k paritvi z muslimani. Na nobenem mestu ne zahteva papež od katerekoli ženske česarkoli. Ženske omenja le mimogrede, ko govori o svojem gledanju na izkazovanje verske pripadnosti. Na drugih mestih sploh nikjer ne govori o ženskah.

Avtor članka si je zadevo gladko izmislil. To pa je storil na podlagi enega samega stavka, ki ga je najbrž zadel globoko v njegovo ničvredno obstajanje. Papež namreč pravi, da je v Evropi evidenten upad rojstev (natalitete) in da v Evropi nastaja "demografska praznota". To so stvari na katere je Cerkev opozarjala že vsaj od konca devetnajstega stoletja, za katere je zelo enostavno najti vzroke in ki so izključni problem današnje invazije imigrantov v Evropo. A poklicni lažnivci kakršen je Dmitry o tem nočejo govoriti, ker so del problema.

Kakor koli že Dmitry je te papeževe besede enostavno prevedel v: upadanje rojstev vodi v demografsko luknjo, ergo, papež torej očitno želi, da se upadanje rojstev reši s paritvijo belih (!) žensk in muslimanov. Tako se danes ustvarjajo novice in takšne novice potem prebavljajo ponosni in kleni slovenski domoljubi, potomci karantancev.

Seveda pa je tudi res, da papež zastopa nek določen pogled na imigracijo in to je tudi razlog, da se sploh pogovarjamo o tem. A neglede na to, laž ostaja laž. In kdor trdi, da je papež pozval bele (!) Evropejke k paritvi z muslimani, je lažnivec. Prav takšen lažnivec pa je tudi vsak, ki je to laž delil po socialnih omrežjih. Vprašati se gre namreč, kako je vendar mogoče, da se po socialnih omrežjih s takšno lahkoto delijo vsebine, ki so kreirane od obskurnih posameznikov nekje daleč v Ameriki. Ali smo z dezinformacijami res prišli na točko, ko lahko nek Amerikanec v svojem naslonjaču naredi "alternativni medij" in se preko njega na debelo laže, tisoče kilometrov proč pa slovenski domoljubi te njegove laži jemljejo za posvečeno resnico? Vsekakor pomislek vreden globoke refleksije nad stanjem informacijske prenasičenosti.

Kajti, kakor smo rekli na nekem drugem mestu, te dezinformacije in laži nedvomno delajo veliko škodo prav nacionalistični oz. domoljubni strani sami, saj vodijo v (ne)namerno desenzitizacijo in paradoksalno pripravljajo tla v resnici za normalizacijo današnjih absurdov (ki jih v veliko primerih sploh še ni). Tu gre za t.i. kulturo zgražanja.

A to je stvar, ki kljub svoji močni zvezanosti s t.i. anti-globalisti za nas v tem trenutku niti ni pomembna. Pomembnejše je torej vprašanje papeža in katoličana ter njunih razmerij.
 
   
Prvič tragedija, drugič farsa

Ko je namreč pisec teh vrstic videl nerazumljivo strupen odnos do papeža s strani dežurnega domoljuba, ga je opozoril, da s takšnim govorjenjem de-facto izstopa iz katoliške Cerkve in se istočasno po logiki naše narodne determiniranosti poslavlja tudi od slovenske narodne tradicije. Namreč, na tem mestu se držimo tradicije velikih Slovencev in karseda striktne narodne tradicije in iz tega razloga ponavljamo za Janezom Evangelistom Krekom: če hočeš vedeti če je nekdo dober Slovenec, ga najprej vprašaj, če je dober katoličan. Povedano drugače, domoljub, ki ni katoličan, ne more biti domoljub. Ateisti in drugoverci ne morejo biti pravi slovenski domoljubi. Zato je jasno, da se pogovarjamo iz točno določenega stališča.

Katoličan pa ne pomeni le nekega imena, praznega glasu, ki ga je moč poljubno obesiti na kogarkoli in karkoli, temveč pomeni kar najlojalnejše zasledovanje katoliškega nauka. Pomeni konkretno gledanje na svet in konkretno ideologijo, ki gre, če rečemo s škofom Rožmanom, na totaliteto. To zopet pomeni, da posameznik ne more biti 'nekaj' in 'nekaj' in potem katoličan, temveč je katoličan in šele potem 'nekaj' in 'nekaj'. Tako pravimo z Mahničem: Katoličani smo, to je naše ime, in Slovenci smo, to je naš priimek.

Jasno je, da gre tu za navidezni paradoks in najmanj ga razumejo prenapeti nacionalisti in domoljubi, kar smo nekoliko orisali v zapisu o dediščini Edvarda Kocbeka in porabili bi preveč časa na tem mestu, da bi to načelo skušali karseda jasno utemeljiti. Naj bo dovolj, če rečemo, da je takšno gledanje pristno slovensko narodno gledanje in je končno vedno vzdrževalo naš narod pri notranjem duhovnem narodnem zdravju.

Kajti problem na katerega naletimo pri tem strupenem napadanju papeža Frančiška s strani omenjenega domoljuba ni nič novega in zato smo rekli, da gre za farso v smislu Marxovih besed, da gre prvikrat za tragedijo, drugikrat pa za farso. Ko danes beremo besede desnih domoljubov, nacionalistov, anti-globalistov, demokratov, raznih novinarjev ... o papežu, se nam lahko zdijo te besede bizarno podobne besedam t.i. mlado-Slovencev, liberalcev, anti-klerikalcev in vseh vrst narodoljubov, narodnih radikalov in nacionalistov devetnajstega in dvajsetega stoletja.

Najbrž vsi do neke mere razumemo razdeljenost slovenskega naroda v devetnajstem stoletju in vse do druge svetovne vojne. Tam je šlo za dva večinska tabora. Na eni strani so stali t.i. klerikalci (staroslovenci), torej ljudje, ki so zastopali stare narodne nazore in so se držali ideološko Cerkve in njene doktrine, (torej konservativci v najpristnejšem smislu daleč proč od ničevosti povojnega evro-konservativizma in današnje desnice) medtem ko so na drugi strani stali t.i. liberalci (mladoslovenci), ki so po šolanju na evropskih univerzah začeli v domovino vnašati liberalne nazore in so menili, da je za narod nujno, da sprejme drugačno gledanje na svet, da potrebuje napredka, torej prepričanje, da je treba sledenja razvijajoči se kulturi.

Ker vemo, da je nacionalizem zgodovinsko gledano izšel iz liberalizma je logično, da so bili na levici, torej slovenski liberalci in antiklerikalci tudi najglasnejši nacionalisti. Ta nacionalizem je končno postal prikladno orodje za kulturno-bojno napadanje klerikalcev oz. katoliške narodne večine. Temeljil pa je na prepričanju, da klerikalci postavljajo vero pred narod in so tik pred tem, da ves narod prodajo papežu oz. "Rimu". To je bilo obdobje, ko so liberalni časniki na veliko slavili vsak prestop iz katoliške Cerkve v kako pravoslavje, to je bil čas nekih zamisli o "narodni cerkvi" ipd.

Med drugim so tudi neprestano pisali o jezuitih, inkviziciji, križarskih vojnah, temnem srednjem veku in seveda tudi o slabih papežih, ki so bili po njihovo v Cerkvi pravilo. Tako je denimo nek liberalni časnik periodično objavljal zgodovino papežev, v kateri beremo o slikoviti pokvarjenosti in ničvrednosti praktično vseh papežev do nekje polovice novega veka. Ta kronika je polna najbizarnejših odkritij, ki so naravnost komična. Ti liberalci seveda niso trdili, da so brezverci in da jim vere ni treba, nikakor. Ravno nasprotno, trdili so, da so zavedni katoličani, a ker je narod pomembnejši od "Rima" so bolj ali manj eksplicitno pozivali "proč od Rima!" v korist naroda, seveda.

Ti čudni sentimenti so se potem ponovno v tej shizofreni obliki izrazito pojavili pri Kocbeku in njegovem krogu. Kot smo videli v prejšnjem zapisu, je on vztrajal, da je katoličan, a vero nekako postavljal v drugi plan pred narodom. Vera, predvsem cerkvena hierarhija je nekako ogrožala njegovo videnje naroda. Podobno denimo velja za dr. Janeza Janžekoviča, katoliškega duhovnika in profesorja, ki je vrsto let predaval na Teološki fakulteti v Ljubljani. Tudi v njegovih predvojnih spisih zasledimo neko bizarno narodno prenapetost, ki pa sicer nikoli ne prestopi tiste meje, ki jo je Kocbek v svojem razdornem delovanju.

In kaj je bil rezultat tega trenja med "klerikalci in liberalci"? Liberalci so preko sokolskih društev vstopili v OF, isto je storil tudi Kocbek in njegov krog. Čudna napetost zoper avtoriteto škofov in papeža ter Cerkve sploh je naposled rezultirala v krvavem obračunavanju s klerikalci oz. belo gardo. Na stotine morišč po Sloveniji je direktno povezanih s tisto liberalno-nacionalistično iskro napadanja papeža in škofov. Janžekovič pa je po vojni, sveže nastali komunistični državi pisal bodrilne članke.

Zato je kratkomalo bizarno, da danes gledamo nekakšen drugi krog tega tragičnega razvoja. Le da danes nekateri izkoriščajo proti-revolucionarno borbo, t.j. domobrance in vaške straže, za maskote svoje proti-cerkvene retorike in svojih lažnivih in nekatoliških napadanj papeža in škofov. Mar torej nismo v ponavljanju napak iz preteklosti in mar se okrog nas ne odvija farsa?

Popolnoma neizvirne laži o papežu so identične onim iz predvojnega in staroliberalnega obdobja našega naroda. Če je danes domoljube strah, da skuša papež pariti bele ženske z muslimani, je nekaj podobnega pisal liberalni časnik, ki je trdil denimo, da je Julij II. prodajal mlade lepe Evropejke Turkom preden je postal papež, ko pa je že enkrat bil papež jih je s svojo vojsko množično "onečaščal". Podobno je strašil Kocbek slovensko javnost, ko je pisal o tem, kako španska nacionalistična oz. klerikalna stran v Španijo uvaža muslimane iz severne Afrike, ki potem z znaki Srca Jezusovega, pripetimi na prsi, koljejo uboge Špance.

Kaj ni že ta bizarna podobnost današnjih "domoljubov" s predvojnimi protiklerikalci dovoljšen razlog za samorefleksijo, če ne že za popolno distanco od proti-cerkvenih sentimentov? A očitno ni. Izkazalo se je namreč, da omenjeni domoljub niti ni razumel poante kritike njegovega pisanja. Zato moramo spet na začetek.

Kaj sploh pomeni biti katoličan? Katoličan je kdor je pripadnik katoliške Cerkve. Zunaj katoliške Cerkve človek ne more biti katoličan. Zato pomeni biti katoličan v prvi vrsti slediti nauku Cerkve. Cerkev je namreč sploh učiteljica božje resnice. Je verska družba, ki jo je ustanovil sam Kristus. Ker je družba, je nekdo v njej, ki jo vodi in ima oblast. Cerkev torej avtoritativno uči in kdor ne sprejme njenega nauka greši. Cerkvi torej vlada papež kot prvak nad vso Cerkvijo, in škofje kot oblastniki svojih lokalnih cerkva. Prav pri papežu torej verujemo npr. v štiri dogme, npr. da ima sv. Peter v prvenstvu vedno naslednike in da imajo ti papeži vrhovno oblast nad Cerkvijo in da so, kadar govorijo ex-cathedra, nezmotljivi. Tega ne sprejemati, že pomeni ne biti pravi katoličan ali povedano drugače, kdor tega ne sprejema NI katoličan; je heretik.

Ko smo sedaj na hitro ugotovili, da papež ni nek običajen človek se lahko pogovarjamo dalje.

Katoličan je katoličan ali pa ni katoličan
  
Ko je torej domoljub izrekel o papežu besede: "V pekel izdajalec, v pekel!", ga je pisec teh vrstic opozoril: " 'Izdajalec'. Preko nekega čudnega članka o članku, ki je bil o članku presoja glavo svete Cerkve in obenem pribije še bebavo besedo 'izdajalec'. Upam, da se zaveda, da s takim dejanjem de-facto izstopa tako iz Cerkve kot iz slovenske narodne tradicije."

Besede so bile domoljubu namenjen prvič zato, ker je iz njegovega objavljanja na socialnih omrežjih moč domnevati, da gre za katoličana in drugič, kar je poglavitno, ker pogosto objavlja vsebine poveznae z domobranci in splošno kontra-revolucijo. Pri takšnih vsebinah pa je ta projekt posebej pozoren, ker je jasno, da si moramo prizadevati za čim čistejšo kontinuiteto proti-revolucionarne misli in moramo nastopati zoper vsako zlorabljanje ali pačenje te misli. Katolištvo je pa s proti-revolucionarno mislijo 1941-1945 tako zelo zvezano, da pomeni vsako blatenje katolištva zopet izstop iz te tradicije kontra-revolucije.

To namreč ni iz trte izvito dejstvo, temveč gre za specifičen pojav na medvojni protirevolucionarni strani, kjer so tudi določeni liberalci, ki so ostali zunaj migracije v komunistično OF, postajali vse bolj in bolj katoliški.

Iz tega vidika je torej jasno, da je omenjeni domoljub zabredel v tipično liberalno "kameleonstvo", kakor bi to imenoval Kniewald. Torej v mišljenje, da je človek lahko katoličan pa četudi dela zoper osnovne resnice katoliške vere. Tu zopet prav moteče vidimo povezavo s predvojnim liberalstvom. Tudi jaz sem katoličan, ampak... Tudi jaz spoštujem papeže, samo ne tega papeža... Tudi jaz verujem v vse katoliške resnice, razen... Katoliška Cerkev je neizmerno pripomogla k ohranjanju slovenske kulture, ampak... A kdo bi se čudil takšnemu zadržanju nekih domoljubov, ko pa vidi na desnem polu samozadostne žurnalistične inteligence pravo epidemijo proti-katoliških zadržanj? Neka novinarka desnega medija govori o "dveh papežih", nek iz-upokojeni desni kolumnaš govori, da je moč v Kristusa verovati tudi mimo papeža itd. Zato je treba jasnega ali - ali. Povejte nam jasno ali ste katoličani ali niste. Povejte ali je za vas višje Cerkev ali neka politična stranka. Povejte, je več vreden poglavar Katoliške Cerkve ali nek predsednik politične stranke?

Iz tega razloga sploh obreganje ob besede nekega generičnega domoljuba. Ker če bi ta domoljub ne dal slutiti, da se zavzema za slovensko tradicijo, ki ne more biti drugačna kot le katoliška, in ne bi redno objavljal vsebin avtentične proti-revolucije, potem nas ne bi niti zanimalo kaj govori o papežu. A ker počne, kar počne, iz stališča slovenske narodne tradicije, je treba od njega terjati tudi skladnosti njegovih osebnih nazorov (ki jih javno izpričuje) z nazori slovenske narodne tradicije. Če ti niso skladni, jih naj ne zlorablja za neke osebne interese, ki že prav očitno vodijo v rušenje slovenske tradicije.

Kaj je to "papež"?

Ko smo si ogledali zdaj še motiv za polemiko preidimo končno k stvari. Kmalu je namreč postalo jasno, da besed namenjenih njegovemu obračunavanju s papežem, domoljub ni razumel. Sprva je menil, da gre za nek osebni napad in za poizkus cenzuriranja njegovih pronicljiv mnenj, ki so ključnega pomena za obstoj slovenskega naroda. Po nekaj žalitvah in očitnem nerazumevanju določenih stališč tega projekta pa se je stvar le premaknila v pravo smer in izkazalo se je, da domoljub ne razume osnovne poante odziva na njegov twit. Torej, za kaj sploh gre?

Domoljub meni, da je kritika njegovega odnosa do papeža prvič, poizkus cenzuriranja, drugič, utišanje retorike o muslimanski in imigrantski problematiki in tretjič, implicitno ali eksplicitno sprejemanje papeževega mnenja o imigrantski krizi. Nič od tega ne drži.

Prej smo rekli, da papež ni navaden posameznik, temveč je njegova služba in že sama pojava nekaj posebnega v svetu, posebej pa še v Cerkvi. Kot katoličani smo po katoliškem nauku dolžni do papeža kot institucije in tudi do papeža kot osebe posebnega odnosa, ki ne more biti sličen odnosu med dvema navadnima posameznikoma. To od katoličana zahteva dejstvo, da je katoličan. Nekdaj je ravno to dejstvo samo, pokorščina papežu, sploh zaznamovalo drugačnost katoličana od nekatoličana. "Papisti" je bila pogosta oznaka za katoličane in tudi še dandanes tako denimo nekateri Angleži naslavljajo katoličane. Papeštvo je bistvena prvina Katoliške Cerkve, ali kakor je rekel veliki De Maistre: "Ni katolicizma brez papeža, ni papeža brez vrhovne oblasti, ki mu pristoji."

Skratka papež je očividno neka institucija, pa tudi vendarle nek znak, simbol katolištva in konec koncev katoličanov samih. Jasno je torej, da gre za zelo delikaten odnos med verujočim katoličanom in papežem. Ta delikatnost je razvidna že zaradi silno vzvišenega mesta, ki ga papež zaseda v Cerkvi in do katerega se Cerkev z razodetimi resnicami izreka nezmotljivo.

Zato je prvo načelo vsakega verujočega katoličana, da papeža sploh ne more kritizirati ali presojati njegovih besed in dejanj. To pomeni, da posebej laični katoličan nima nobene pravice kritizirati papeža, ker je hierarhično pod škofi in papežem. Pravico presojati dejanja ima le ta, ki je hierarhično izenačen ali je višje od presojanega. Navaden laik pa to gotovo ni in je vsaka kritika papeža v resnici nepokorščina. Tako pravi Leon XIII.: So katoličani, ki nočejo biti podložni, kot bi se jim spodobilo, ampak mislijo, da smejo presojati dejanja svojih voditeljev. Napačno mišljenje! Le pastirjem je dal Kristus oblast učiti, presojati in vladati, ljudstvu pa je zapovedano poslušati njihova povelja in sodbe, ter prepustiti se njih vladanju.

Zato je torej jasno, da neglede kaj bi papež trdil ali rekel, posameznik, ki je podvržen njegovi avtoriteti, nima nobene pravice karkoli presojati. Ta nepokorščina, ki je greh, se potencira sorazmerno z razponom vpliva oz. vtisa na družbo. Dlje kot sežejo njegove besede kritike ali obsojanja papeža, večja je njegova odgovornost. Če to stori posameznik sam pri sebi je grešno, a je manj kot če bi to storil javno in hote ali nehote vplival na druge. Katoličani namreč verjamemo v socialno odgovornost človeka tudi skozi jezik in ne verjamemo v utopične zamisli o splošni svobodi govora. To se sekularne liberalistične fraze, ki vodijo v propadanje narodov. Zato je jasno, da se vsak katoličan mora samo-cenzurirati v smislu, da govori kar je res in kar je dobro in kar je v skladu s cerkvenim naukom in ne govori kar je laž, kar je slabo in kar je v neskladju s cerkvenim naukom.

A to ne pomeni, da to jasno načelo, ki pravi, da posameznik nima nobene pravice kritizirati papeža, neglede kaj reče ali stori, obenem terja od posameznika, da se strinja s tem kar papež stori ali reče. To sta dve popolnoma ločeni stvari. Katoličan se v teoriji lahko ne strinja s papežem v neki stvari, ki ne zadeva razodetih in avtoritativno zavezujočih resnic, a je kljub temu zavezan k pokorščini papežu, ki pravi, da ga ne sme kritizirati, saj te pravice sploh nima.

Danes pa je moderno misliti, da se lahko in da se celo mora, posameznik izreči javno čisto o sleherni stvari. Najsi bo še tako neuk ali naj ga stvar še tako nič ne zadeva, posamezniku se zdi, da mora takoj ponuditi svoje mnenje. "To je pač moje mnenje" je fraza, ki zlepa ne zastara. A govor in pisanje vplivata na okolje, na družbo in "moje mnenje" nikoli ne more biti zares samo "moje".

Kot smo rekli je torej jasno, da papeža nimamo pravice kritizirati, ne glede na to kaj reče ali stori. Teoretično so lahko določeni pomisleki, ki se tičejo specifičnih stvari naslovljeni po posebni poti, a tudi tu je predvsem pomembno, da se s tem ne vpliva zunaj te poti in da se ohranja ustrezno pokorščino, ki jo je posameznik dolžan papežu oz. škofom. Obenem pa je tudi jasno, da ta pokorščina oz. neupravičenost sleherne kritike, ne pomeni strinjanje s sleherno besedo ali slehernim dejanjem škofov in papeža.
 
Kritika kjer kritika ni potrebna

Določeno nestrinjanje pa pomeni zgolj to, da obstaja razlika med nekim nezavezujočim mnenjem papeža in med mnenjem posameznika. To nikakor in v nobenem primeru ne sme voditi v primerjavo in konfrontacijo posameznikovega mnenja s papeževim. Namreč, če je papeževo mnenje le mnenje in se navidez celo razlikuje od ustaljenega katoliškega naziranja, to sploh ni razlog za kakršnokoli izrekanje o papeževem mnenju. Saj to papeževo mnenje nikakor ne posega na raven, kjer bi eradiciralo posameznikovo mnenje. Gre za dve različni gledanji na stvar, pri čimer prvo gledanje ne implicira nujno pravilnosti. Nasprotno, trenutni papež velikokrat poudari, da določene stvari govori iz svojega osebnega stališča, ki je vidno ločeno od kakršnekoli višje funkcije.

Tudi določena vprašanja o katerih se papež izreka in med domnevnimi domoljubi sprožajo nevihtne valove, so ponavadi vprašanja, ki so bolj tehnične narave. Sprejemanje beguncev denimo je podobno vprašanju širine mostu. Tu gre za politično vprašanje, ki nikogar ne zavezuje v vesti. Papež ima o tem svoje mnenje in prav je, da ga ima. Mi ga nimamo pravice presojati, lahko ga upoštevamo ali pa iz določenih upravičenih razlogov tudi ne moremo; ne da bi s tem nasprotovali papežu. Katoliška doktrina nima zaključenega odgovora glede imigracij, ker ga ne potrebuje, saj tu ne gre za neko moralno vprašanje. Imigracija je pojav, ki je produkt zgrešenih politik in ni nekaj, kar bi obstajalo samo v sebi in samo iz sebe kot neko presežno moralno vprašanje. Iz tega razloga se papež sploh ne izreka ravno o imigracijah temveč o vprašanju sprejemanja pomoči potrebnih, kar pa je določeno moralno vprašanje.

Jasno pa je tudi, da Bog dopusti v svoji Cerkvi tudi nevredne služabnike. Dr. Aleš Ušeničnik denimo izpostavlja papeža Aleksandra VI. A kljub vsem njegovim hibam je izšel cerkveni nauk neokrnjen in neomadeževan. Cerkev vodi namreč Kristus in cerkveno učiteljstvo navdihuje Sveti Duh. Po dogmi verujemo, da je papež, ko govori ex-cathedra nezmotljiv in tedaj deluje skozenj Sveti Duh. Katoliška Cerkev je kljub vsem človeškim slabostim, ki so v njej, sveta in ena sveta! Kdor je katoličan, to tudi veruje.
  
Če torej preidemo na specifičen primer domoljuba in njegovega odziva, potem je očitno sledeče: novica, ki jo je razširjal je bila lažniva, neresnična. Papežu je vedno pripisovala nekaj, kar sploh ni izrekel. Domoljub je imel na voljo, da bi si ogledal izvirni tekst in ga prebral, a tega ni storil temveč je raje zaupal nekim ameriškim pisunom. Papežu je dalje sam očital neresnično stvar in ga žaljivo naslovil, kljub temu, da tega ni imel pravice storiti, saj je on podvržen avtoriteti papeža. Povrh vsega pa je papež govoril o svojem gledanju na določena pereča vprašanja, kar pa se sploh ni tikalo niti najmanj prenapetega domoljuba. Domoljub bi lahko dalje pisal kar pač piše in s tem sploh ne bi bil v kakršnemkoli konfliktu s papežem.

In za piko na i pokaže domoljub piscu teh vrstic neko sliko mohamedanca in pravi: poslušaj, kaj bi ti mar rad, da to postane Slovenija neko pribežališče arabcev? Mar naj enostavno nastavimo drugo lice?

Tedaj je postalo jasno, da očitno te vrste domoljubi niso toliko hudobni, kot so enostavno neumni. Res je, da najbrž omenjeni domoljub ne more poznati slehernega zapisa in videoposnetka ustvarjenega na tem projektu, a vendar bi človek pričkoval nekoliko več pronicljivosti. Ni treba daleč, da bi razumeli za kaj se zavzema projekt NeoDomobranec.

A če je tu še moč spregledati napako, pa je treba opozoriti, da že to ker se sklicujemo na lojalnost papežu in cerkvi nekaj implicira. Kdor si namreč želi vedeti, kako se ravna z invazivnimi silami, ki skušajo uničiti krščanske narode, naj ravno pogleda v zgodovino Cerkve. Od nje se velja učiti, ne pa od nekih "konservativnih" strank, ki so še včeraj v Evropo uvažale ceneno delovno silo, da bi nasitile svojo kapitalistično lakoto po dobičku.

"Vemo, da je Rim sam katoliško Evropo rešil turškega muhamedanstva.
  
Proti Turkom so papeži izdajali svoje zaklade, nalagali cerkvam in samostanom davke, spodbujali narode na vojsko, čudno, neverjetno! Mej tem, ko so protestantje, ko so Francozi, ko so razni posvetni vladarji s Turki se zavezavali in izdajali jim Evropo, so se papeži postili, odrekali se v skupno korist vgodnostnim, so molili, pošiljali poslance po evropskih dvorih, da bi spravili na noge vojsko proti sovražniku vere in omike krščanske. Zmagali so vse težave: vdarec za vdarcem je zadel turško silo, dokler ni onemogla, in Evropa — rešena je bila."

 
Tako pravi dr. Anton Mahnič. In tu ni treba nobene nove desnice in nobene alternativne desnice, nobenega liberalnega nacionalizma, svobode govora in nobenega interneta. Treba je le slediti temu, kar je Cerkev vedno učila.

A problem tega domoljuba se pokaže tudi, ko se je obregnil ob blog z naslovom "Problem Cerkve in družbe" ter ob twit, ki je pokazal, kako je prva Janševa vlada že leta 2005 sprejela nek zakon v očitnem nasprotju z izjavo Kongregacije za doktrino vere iz leta 2003. Ta problem pa je v tem, da sedaj ta domoljub pljuva čez papeža, ko nima ta nobene realne politične moči, niti nima neke realne politične zaslombe. Medtem pa si ne upa črhniti besedice zoper opevano desno stranko, ki je torej leta 2005 pomagala k razkroju družbe in je torej nekajkrat držala v rokah realno oblast, pa ni storila ničesar, četudi so se že zdavnaj kazali problemi priseljevanj in nravnega propada družbe. V tistem blogu pa smo na hitro pokazali kako je Cerkev izgubila vso politično moč in zaslombo in je torej naravnost smešno, da danes nekdo od papeža terja karkoli. A domoljub je blog smatral za produkt "kokaina, alkohola in antidepresivov."

Če hočete torej neko spremembo v svetu, dajte zopet več politične zaslombe Cerkvi, ne pa neki čudni stranki, ki se je iz socialdemokracije prelevila v najžlahtnejše desničarje in zaščitnike slovenskega naroda. Ampak ne, lažje je pljuvati po Cerkvi in papežu in govoriti o "cerkvenih boljševikih" medtem pa podpirati ljudi, ki so bili bodisi v partiji, bodisi so imeli funkcije v represivnih sektorjih komunistične države.

Pri tem postane očitno, da je nekaj hudo narobe s slovenskim desnim družbenim polom, da se tako vehementno izreka o papežu, ga obsoja in celo pošilja v pekel in pri tem za to izrablja že najbolj banalne prilike. Medtem ko so stari liberalci, ki so netili kulturni boj na slovenskem, Cerkev in papeža napadali bolj po ovinkih in so vsaj vedeli osnovna vprašanja odnosov do Petrovega naslednika, pa ti današnji desničarji okrog sebe opletajo s svojimi dolgimi jeziki in kažejo, da so še manj katoliški od odkritih proti-katoličanov. To je žalostna slika t.i. tradicionalistov, ki rušijo tradicijo, obenem pa se kitijo s to isto tradicijo.

Če bi se jim zares šlo za tisti nacionalizem, ki ga je na Slovaškem zagovarjal katoliški duhovnik Andrej Hlinka, potem bi delali za nacionalizem, narod, domovino in Boga, papežu pa bi ostajali lojalni in se o njegovih besedah vsaj ne izrekali. Toda oni pograbijo vsako priliko, okuženi od komunističnih medijev, da udarijo po papežu. Brez premisleka prebavijo ameriške laži in jih izbljuvajo po bližnjem socialnem omrežju.

-NeoDomobranec

Kocbekova zapuščina

  

^{"Čim bolj raste zavest kakega naroda,
tem bolj čuti svojo ogroženost."
-Edvard Kocbek, 1939}

 
 
  
Že pred časom smo na tem in drugih mestih opozarjali na problem t.i. afirmacije komunističnega (revolucionarnega) diskurza. To pomeni, da je revolucionarna retorika tako kompleksen pojav, da se ga lahko razreši le s celovito refleksijo jezika. Ponavljanje določenih fraz ali stavčnih struktur brez te refleksije pa v resnici implicitno afirmira revolucionarne zaključke oz. t.i. revolucionarne dogme.

To torej enostavno pomeni, da na neko obtožbo: "ti si to in to", ni moč enostavno odgovoriti z: "ne, ti si", saj se s tem dejansko vzdržuje pri življenju tisto prvo obtožbo, ki implicitno vsebuje neko določeno gledanje na svet. Tako je največja napaka povojne emigracije in slovenske protirevolucionarne kontinuitete, da je na obtožbe o kolaboraciji odgovarjala z obtožbami o kolaboraciji. A to je drug in resnejši problem. Nekoliko manjši problem pa je t.i. "kocbekov sindrom", a je vseeno relativno pomemben.

Če na hitro povzamemo, Edvard Kocbek je pred vojno zastopal neko liberalno antiintelektualistično strujo znotraj večinskega katoliškega kulturnega in akademskega prostora ter je zašel v načelen spor s prevladujočim katoliškim gledanjem na svet ter na koncu po logiki stvari pristal v izvršnem odboru Osvobodilne fronte, po vojni pa prevzel sebi tako lastno persono nerazumljenega idealista. Kocbek je tako postal sinonim za spajanje resnice z lažjo in svetlobe s temo. Njegova krivda je predvsem v tem, da je s svojim neznatnim "krščanskim socializmom" dal legitimiteto komunistični Osvobodilni fronti in je na ta način zapeljal določen del slovenskega naroda (nikoli ne bomo zares vedeli, kolikšen je bil zares njegov doprinos  k temu) v mišljenje, da OF sestavlja "raznorodna" koalicija slovenskih gibanj in zvez.

A kot je jasno vsakemu, ki nekoliko pozna Kocbekovo ustvarjanje pred vojno, Kocbek ni kolaboriral s komunisti, temveč ga je njegova pot logično vodila v komunizem. Kolaboracija je tu lahko mišljena le v izvornem pomenu te angleške (ali latinske, če hočete) besede, ki pomeni navadno sodelovanje brez vsakega prizvoka. To je bilo sodelovanje dveh svetovno nazorsko usklajenih miselnih tokov, komunistov in od katoliškega občestva (tudi papežev, npr. delno Leona XIII. in konkretno Pija XI.) obsojenega krščanskega socializma.

Ko pa danes nekateri uporabljajo besedo "Kocbek" ali "kocbekovec" s tem enostavno menijo, da gre v primeru Edvarda Kocbeka za nekega katoličana, ki je kolaboriral s komunisti. A to je nesmisel brez primere. Kocbek je bil že pred vojno v soglasju s komunizmom in ni imel torej s čim kolaborirati, če to implicira neko izdajo katoliških načel, katolicizma ali katoliškega občestva. Povedano krajše Kocbek je komunist bil že pred vojno, kar se da nazorno dokazati.

A danes je moderno tuliti okrog sebe  s to maloumno zmerjavko "kolaboracionist" , "izdajalec". Tako je tudi pisca teh vrstic doletela čast, da ga je pred kratkim nek dežurni diseminator kratkih in dolgočasnih generičnih domoljubnih fraz in floskul nazval s "kocbekom". Ta kocbek pa naj bi pomenil "cerkvenega boljševika" oz. "kolaboracijo z boljševiki". In kako človek dobi od generičnega domoljuba tak naziv? Če brani papeža pred izmišljenimi obtožbami. A to je že druga pesem. Za hip se raje ustavimo pri tem kocbeku.

Kot rečeno je tu ta beseda uporabljana napačno. Očitanje Kocbeku kakršnekoli kolaboracije je predvsem afirmacija kocbekovstva in skratka celotne revolucionarne retorike. Predvsem še z besedo "kolaboracija", ki ima v našem jeziku že od vojne nekakšen posvečen prizvok, ustvarjen od partijskih zgodovinarjev in režimskih kulturnih delavcev. Tu gre pač za afirmacijo pridobitev revolucije in konec koncev Kocbekovih nazorov samih. Poslušajmo, kaj pravi že leta 1937 v svojem razmišljanju o Španiji:

"Tako je prišlo do neizbežnega žalostnega dejstva, da fašizem istoveti svojo duhovnost s krščansko duhovnostjo in izrablja versko čustvo, in da na drugi strani krščanska praksa ne izključuje tesnega sodelovanja Cerkve s fašistično borbenostjo. Treba je pribiti, da te nemogoče zmede ni kriva le splošna oslabljenost krščanskega duha na svetu, ampak zavestna, prejasno zavestna služba mnogih vodilnih kristjanov posvetnim, postavim fašističnim silam."

Kocbek torej že leta 1937 očita Cerkvi in "vodilnim kristjanom" neke vrste kolaboracijo s fašizmom. Dalje pravi:

"Španski kapitalizem se boji lačnega ljudstva in njegove želje po svojem polnem življenju. Zato se je oprl na silo in se pod krinko reda, kulture in vere bori za svoj položaj.

Veliko, zelo veliko krivdo ima v tem propadu španska duhovščina, posebno višja."

In spet:

"Zato je odločilen odgovor na vprašanje: Kaj so predstavniki Cerkve storili v trenutku, ko so se generali obrnili proti vladi delovnega ljudstva? Odgovor je povsem jasen in usoden: Stopili so na stran generalov, fevdalcev in desničarskih ideologov. Duhovščina je od vsega začetka vedela za upor in ga pomagala pripravljati. Ko je izbruhnil, je vernike javno pozivala, naj se ga udeleže, in se ga nazadnje sama dejanski, to je z orožjem udeležila."

A kar Kocbeka zaznamuje bolj kot očitanje Cerkvi kolaboracionizma s fašizmom, je čudno trenje med prevladujočim katoliškim gledanjem na svet in med njegovim lastnim videnjem tega, kar naj bi katolištvo bilo. To je končno sploh ločevalo to "krščansko socialistično strujo" Gosarja in Kocbeka od večinskega katoliškega tabora. To trenje, to nesoglasje sploh dela Kocbeka kocbeka. Tako beremo v enem njegovih osebnih razmišljanj iz leta 1938:

"Ljudje, ki izpovedujejo vero v največjo, to je krščansko ljubezen, te ljubezni dejansko ne poznajo. V časih razumske bohotnosti se je ljubezen spremenila kristjanom iz deja v načelo, iz ustvarjanja v komentar.

...

Mislim na kristjana-oblastnika, ki vnaša v krščanstvo poganske nazore o redu, sili, človeški vrednosti in ki mu krščanstvo pomeni najboljše sredstvo za obvladovanje človeške nepreračunljivosti, mislim na tistega duhovnika, ki ga je sama stanovska zavest, ki se čuti varnega v svojem parfumiranem stanovanju in ki s svojim duševnim pastirstvom le utrjuje obstoječe duhovno in posvetno stanje. Mislim na vero izobraženega kristjana, ki se giblje v neki svetovnonazorski veri, polni filozofskega idealizma daleč proč od milostno nenadne vsakdanjosti in ki ostaja življenjsko neučinkovita."

Podobno je denimo pisal že leta 1937 v prej omenjenem premišljevanju:

"Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico, meščanski odpad pa je zahrbten, zakrit; pomeni zavestno in sramotno zamenjavanje višjih vrednot v nižje, zaradi česar hoče na zunaj svoje dejanje zakriti in pri tem razvija blestečo dialektiko."

Tu je prišlo do močnejše diferenciacije med katoliškim občestvom in "katoličanom" Kocbekom. Istega leta se je namreč spričo teh besed oglasil škof Gregorij Rožman in zgornji odstavek obsodil:

"Pripomnim pa še to:
 
Edvarda Kocbeka članek 'Premišljevanje o Španiji', ki je objavljen v Domu in svetu 1937 str. 90—105, je po vsebini in obliki zmožen vzbuditi v čitateljih krivične sodbe o katoliški cerkvi in mržnjo do nje. Stavek: "Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico," je, kakor je zapisan, popolnoma zmoten in nasprotuje stališču in nauku katoliške Cerkve."

Jasno torej je, da je Kocbek s svojimi stališči nasprotoval Cerkvi, kar se je vse bolj kazalo v letih pred vojno, dokler ni logično Kocbek pristal v samem jedru proti-cerkvenega tabora: pri komunistih. Kocbek torej ni bil nikakršen katoličan, ki je iz neke "kocbekavosti" kolaboriral s komunisti, temveč je bil idejni simpatizer komunizma in je iz tega vzgiba tudi vstopil v OF in zasedal v njenem vrhu ves čas vojne in revolucije na slovenskih tleh.

Problem tega obkladanja s "kocbeki" pa je torej povsem razviden. Le človek, ki napada papeža in obtožuje Cerkev in duhovščino neke kolaboracije ter je nepokoren cerkveni avtoriteti je lahko kocbekovec ali "kocbek". Ko torej nekateri danes za kocbeke označujejo določene posameznike, to počno iz nerazumevanja Kocbekove osebnosti in njegovega resničnega delovanja sredi narodne in katoliške skupnosti pred vojno. Paradoks tega pa je to, da s tem sami postajajo kocbeki.

Tu je namreč tista afirmacija retorike, o kateri smo govorili zgoraj. Očitanje Cerkvi kolaboracije s komunisti je enostavna in obenem patetična preslikava Kocbekovega in kasneje splošno-komunističnega očitanje kolaboracije Cerkve s fašizmom.

To čudno in napačno prepričanje, da je bil Kocbek pravoverni katoličan, pa je danes le pripomoček za napadanje katoliškega občestva in cerkvene avtoritete oz. je bil v Kocbekovem času pripomoček za diskreditacijo katoliške inteligence in cerkvene avtoritete. Tako je v letu 1938 Kocbek imenovan v protiklerikalni reviji Vzajemna svoboda kot "človek iz katoliških vrst". Če namreč katoličan kritizira katoliško občestvo in Cerkev, dobi navidezno ta kritika več merodajnosti in zato tako radi imenujejo Kocbeka za najpravovernejšega katoličana. Danes pa se s tretiranjem Kocbeka kot takšnega katoličana enostavno diskreditira vse katoličane, če ostajajo lojalni sveti Cerkvi in njeni avtoriteti. Neumnost, ki ji ni primere, a med ljudmi, ki ne poznajo niti osnov, to naleti na plodna tla.

V tem smislu je torej v letu 1937 Igo Gruden, kasnejši komunist napisal te verze:

"Edvardu Kocbeku

Ker si z besedo moško jim izprašal vest,
z vestjo katoliško zjecljali so protest;
a ti si bolj krščanski kakor oni
in Franka blagoslovljeni kanoni."

Očitno je, da gre pri teh napadih na Cerkev in končno tudi pri obkladanju katoličanov s Kocbekom za nekakšno mimikiranje Kocbeka samega. Toliko bolj patetična ta mimika postane, če pomislimo, da prihaja s strani domnevnih domoljubov oz. samooklicanih nacionalistov. Ali mar ne vidimo tudi v tem le farso Kocbekove narodne prenapetosti? Ta kritika papeža ali Cerkve sploh, prihaja zopet iz domnevno narodnega stališča, a se farsično spači v liberalni anti-klerikalizem vprašanja ali je višje narodnost ali vera.

Janez Jenko leta 1940 pravi o Kocbeku in ga povzema:

"V zadnjih letih je bil on med prvimi, ki je izdal geslo za skupnost vseh narodnih sil. Narodnost ceni tako visoko, da jo stavi celo nad vero. To je iz vsega povedanega že umljivo. Zamerja vsem onim, ki iz ljubezni in obrambe vere odklanjajo na splošno sodelovanje v narodnih stvareh z ljudmi drugačnega svetovnega nazora. Govori vedno o narodnosti kot najvažnejšem in najpotrebnejšem vprašanju, pred katerim se mora vse drugo umakniti: "Na prvo mesto naše življenjske dinamike mora stopiti čimprej resnična politična volja. Ta slovenska politična volja mora postati nosilec Prešernove metafizične utemeljitve slovenstva." "

Pri tej narodnostni prenapetosti gre končno za tisto, kar Kocbek sam nekje zelo dobro izpove, ko pravi, da čimbolj raste zavest nekega naroda, tem bolj narod čuti lastno ogroženost. Tu namreč ne gre le za čutenje, temveč za realno delovanje. To je paradoks pretiranega nacionalizma in narodne prenapetosti. Liberalci devetnajstega stoletja so denimo klerikalcem očitali zapostavljanje naroda in delovanja za narodno stvar, a dokler je bilo v narodu prevladujoče takšno klerikalno mišljenje, toliko časa ni bil narod dejansko nič ogrožen. In ravno liberalizem se je vedno, kljub svojemu izrastku -- nacionalizmu, izkazal za pokončevalca naroda sploh. Isto velja za sokolski nacionalizem in primorski ter partizanski nacionalizem, vse to je vodilo v narodovo škodo, v dejansko narodno ogroženost. Kajti narod se ne ohranja le z neko zunanjo agresivno držo radikalnega (a docela poplitvenega) nacionalizma, temveč z notranjo istovetnostjo z narodnimi fundamenti, kjer pa je vera na prvem mestu.

Tega niso razumeli od židovskega časnikartva navdahnjeni liberalci 19. stoletja in kasnejši partizanski in novo-narodnjaški nacionalisti tipa Kocbek. Namreč, čemu klerikalci vedno postavljajo vero pred narod. Ta paradoks katoliške metafizike jih je znova in znova poganjal v tistem "čutenju lastne narodne ogroženosti" na boj proti Cerkvi in ne-narodnim klerikalcem in v boj za narod. A venomer so oni postali mejniki narodnega razkroja; ostanki pristne narodne zavesti in tradicije (ki je torej po tej logiki ne-ozaveščena) pa se vedno najdejo izključno le v neposredni bližini pristnega klerikalizma. Vedno v zgodovini so najbližje narodu ostali oni, ki so ostali najbližje Cerkvi.

Na žalost pa je dediščina Kocbeka in linije iz katere je izšel vidna tudi danes. Domnevni nacionalisti in domoljubi se v "čutenju narodne ogroženosti" postavljajo zoper Cerkev in papeža, pri čemer ustvarjajo rodovitna tla za nadaljni narodni razkroj.
 
-NeoDomobranec