Predsedniške volitve 2017 so bile nekoliko bolj razgibane od onih pred petimi leti. Veliko kandidatov se je potegovalo za to funkcijo, med njimi tudi veliko žensk. A najzanimivejše so bile, tako kot vedno in kot pri vsaki stvari, razne nedoslednosti izpričane s strani kandidatov. Priznati moram, da tokrat nisem pogledal niti enega samega celega soočenja in sem prebral bore malo intervjujev in obljub kandidatov. Čas se je nekako skrčil in minute ter ure so bile videti krajše kot ponavadi. A vendar sem ostal na določene stvari pozoren.
Obenem pa se mi je zdelo, da je prvikrat zares jasno, koga naj kot katoličani volimo. Če bi morali izbirati med kandidatom SDS in NSi, kjer gre za precej podobno generično konservativno, ekonomsko liberalno politiko, potem bi se morali res naprezati, da bi med Novakovo in Tomčevo razločili, katera je manj slaba kandidatka. A letos je v slovensko politiko zavel svež veter. Ta veter pa je predstavljala Angelca Likovič.
Ko sem v času pred volitvami premišljeval in se pogovarjal s katoličani, sem bil nekako prepričan, da so razumeli pomen in pomembnost Likovičeve in da zato ni treba nobenih dolgih debat. Kot katoličan sem misli, da bodo vsi tisti katoličani, ki so jih polna usta krščanstva in krščanskih vrednot, enostavno uvideli veličino Likovičeve in jo bodo volili kar nekako instinktivno. A bolj kot so se bližale volitve, bolj začudeno sem zrl v svet okrog sebe. Izkazalo se je, da jo mnogi katoličani enostavno odslavljajo z raznimi argumenti in uvidel sem odsotnost tistega katoliškega instinkta, za katerega sem menil, da pa vendarle biva dokaj prevladujoče v katoličanih.
Seveda je bilo za pričakovati, da bodo strankarski lojalisti množično podpirali svoje stranke. To je logično. Gre za idealizacijo stranke in istovetenje z njo, ne glede na to, da se posameznik sam zaveda, da stranka ni povsem idealna. Tu vedno obstaja neko posvajanje simboličnosti stranke in ne gre za, tako kot menijo nekateri, topoglavi strankarski fanatizem. A kakorkoli že, to vseeno predstavlja le določen del volivcev.
Bolj so zanimivi tisti volivci, ki so denimo v Tomčevi videli najbolj desno kandidatko, ali oni, ki so v Novakovi videli utelešenje krščanskih vrednot in izžarevanje krščanskega duha. Tu naletimo na klasično pojmovanje t.i. krščanske konservativne politike evropskega tipa. To je problem tipičnega krščanskega demokratizma. V istočasnem povezovanju politika kot osebnosti, z njegovo politično pojavo, kot tudi ločevanju na neprehodno razmejenost politika, kot zasebnega državljana in politika kot javno dobrino, ki naj služi vsakomur.
kaj mislim s tem? Neka ženska je na katoliškem radiu rekla, da bo volila Novakovo, ker živi krščanske vrednote, potem pa je omenila še, da se Novakova pač ni bolj opredelila proti seksualnim deviantnežem, ker želi biti predsednica vseh državljanov. A to je kontradikcija. Kontradikcija, ki pa je v "krščanskem demokratizmu" normalizirana v pravilo. Namreč tipični krščanski demokrat ali konservativec, ki implicitno velja za zastopnika krščanskih vrednot, skuša vedno enačiti svoje zasebno življenje katoličana s svojo politično pojavo, češ, ta politik je krščanski politik, mar ne vidite, da hodi v Cerkev in sodeluje v nekih krščanskih forumih. Če bi mu kdo želel očitati pomanjkanje krščanskega zavzemanja, vam bo rad pokazal, kako vesten kristjan je v zasebnem življenju, torej bodite tiho. A ko nastopi kot politik v formalnejšem smislu te besede, se zopet pokaže kot resignirani naturalistični demokrat, ki pravi, da se vero od politike vedno ločuje. On kot politik mora delati "v dobro vseh", " v skupno dobro".
Tu je ničevost takih politikov, ki obesijo svojo vero na obešalnik pri vratih svoje poslanske pisarne. Kajti to so vendarle le floskule. Kaj pa je "skupno dobro", kaj pa je "skupna korist"? Bomo vprašali število? Zato je jasno, da nima pomena gledati na to, kakšen je človek v zasebnem življenju, če to ne vpliva na njegove politične odločitve in njegova konkretna politična dejanja.
Kaj nam koristi, če ima nek politik vse zakramente, vsako nedeljo bere berilo pri maši, ima svoj sedež v župnijskem svetu in župnijskem Karitas, če pa se od povprečnega liberalca ali socialdemokrata, ki bo vekomaj ostal pogan, v parlamentu ali kje drugje niti ne loči? Ne koristi nam. In raje bi imeli hinavca, ki bi cele dneve popival in se vlačugal po vaseh in mestih, v parlamentu pa bi delal za katoliško stvar. Kajti politika ni le stvar neke formalizirane stilizirane zakonodajalske proceduralnosti, temveč je predvsem vprašanje nenehnih družbenih trenj. Vsaka politika za seboj vleče razgibano in razvejano meta-politiko, ki se spušča v globine in dviga v višine človekovega in narodnega duha ter kulture.
Za to metapolitiko pa je precej manj pomembno, kakšen je človek v zasebnem življenju, kot pa kakšen je v javnem, političnem življenju. Politika nikakor ni "delo za skupno". To je pobožna želja demokratarjev in iluzija zaslepljenih mehkužcev, ki bi radi verjeli, da družba teži k dobremu in pozitivnemu. A to je vera naturalizma, pozitivizma, takšnega in drugačnega evolucionizma. Mi kot katoličani pa se zavedamo, da je človek padlo bitje in da človek nima nikoli prav sam iz sebe, pa četudi je pomnožen v tisoče in milijone svojih tovarišev. Število nima prav, volivci nimajo prav. So stvari, ki so objektivno pravilne in so stvari, ki so objektivno napačne. In objektivno pravilne stvari bodo ostale pravilne, pa četudi jih zavrne katerakoli večina, katerikoli procent volivcev. In so objektivno napačne stvari, ki bodo napačne ostale, kljub volivcem in številu, ki bi jih podprlo.
Zato politika ni delo za skupno dobro, ki po demokratskem slovarju ne pomeni nič drugega kot volja neke manjšine ali volja neke večine, temveč je politika delo za kreiranje točno določenega videnja sveta. Torej politik, ki ima vsaj trohico načelnosti v svojem duhu, ne more biti politik ali presednik "vseh državljanov", če to pomeni, da ne sme nasprotovati raznoraznim škodljivim in napačnim zamislim in idejam. A krščanski demokrat je res take vrste bitje, da cepi svoje bistovanje na shizofreno osebnost z dvema poloma: zasebnim polom pobožnega kristjana in javnim polom indiferentnega poklicnega politika.
Zato pa je pač logično, da v izbiri med Likovičevo in npr Novakovo, katoličan izbere prvo, saj se je Likovičeva v kratki kampanji zavzela za toliko striktno katoliških nazorov, kot se niso vsi krščanski demokrati v šestindvajsetih letih.
Zabavno je bilo prebrati na Twitterju tvite nekega vidnega člana NSi, ki je tabor Likovičeve obsodil politiziranja teme o splavu! Vse t.i. krščanske politike logično bode v oči dejstvo, da je stranka Glas za otroke, v kratkem času svojega delovanja pokazala, kako izgleda prava katoliška politika (ki je mimogrede še vedno precej blaga, da ne bo nesporazuma) in se je ustvaril velik prepad med staro krščansko-demokratarsko politiko, v kateri ni zares sledu "vrednot" o katerih pišejo v vsak statut in pamflet svojih strank. Kajti, ni res, da NSi ni hotela "politizirati" splava, temveč je smatrala, da načenjanje te teme pomeni politični samomor in si je brisala znojno čelo pred vsako kampanjo v strahu, da bo prišel kdaj splav na mizo.
In glede splava in raznih spolnih devianc so postali razni desni demokrati in krščanski demokrati že pravi mojstri. Njihovi odgovori so umetnine zapletenih stavkov in izmikajočih se povedi. Bog ve, ali ne obstaja za desne demokrate prav posebna vadnica izmikanja konkretnim odgovorom na bistvena moralna vprašanja.
Kakorkoli že. Likovičeva na drugi strani pa je sama načenjala to vprašanje in splav omenila tudi takrat, ko ji ga sploh ne bi bilo treba in to precej pogosto. To je postalo presenečenje tega desetletja, če ne stoletja in je dokazalo, da nikogar ne strpajo v zapor in nikogar ne postavijo pred strelski vod, če spregovori o najglasnejšem kriku nepravičnosti, ki zadeva človekovo bit samo. Zato je lahko Likovičeva kdorkoli, važno je le kakšno politično in meta-politično sporočilo je imela. Ne zanima nas v katerem resničnostnem šovu je sodelovala, ne zanima nas kaj je tam govorila in kaj pisala, zanima nas le politični naskok tja, kamor si nihče ni upal.
Veliko jih je menda zglednih kristjanov, srečnih mamic in babic, ki hodijo volit po maši in potem kuhajo kosila in niso sodelovali na nobenem resničnostnem šovu, a vendar nikoli v svoji politični karieri, ki je dolga, niso spregovorili o močno problematični temi, namreč o splavu.
In če so lani Likovičevi neke prenapete feministke podeljevale "bodečo nežo", ker si je drznila omeniti splav v nekem intervjuju, pa danes Likovičeva normalizira sploh dialog in kritiko tega najjasnejšega pojava narodne dekadence. Danes se je prav zaradi nje skoraj popolnoma podrl zid molka v katerega so privolili razni desni demokrati skupaj z levičarji. Mislite, da bodo letos Likovičevi zopet podelili bodečo nežo, ali pa so zakrknjenke uvidele, da je to ne bo utišalo in da jo bodo ljudje posnemali?
Prav tako pa je Likovičeva tudi v politiko vrnila eksplicitno katolištvo, ki se ne ustavlja le pri visoko donečih izrazih in imenih, temveč forsira katoliško, ki je vendarle narodna, simboliko v samo jedro politike in s tem meta-politike. Likovičeva je ob obisku novinarske ekipe na svojem domu prav "nastavila" nabožne predmete, molitvenik, podobice itd. ter s tem normalizirala eksplicitno katoliško politiko. Ona je bila kandidatka, ki je pokazala, kaj bi morali katoliški politiki zares govoriti, ko stopajo pred mikrofone.
-NeoDomobranec
