Mussolinijev govor 2.12.1942

Zgodovinski Ducejev govor

»Dobro veste tovariši, kako zoprno mi je govoriti tudi v časih, ki se običajno imenujejo mirni ali normalni časi. To zavisi od mojega prepričanja, ki je tako, da se človek na sto primerov v petinsedemdesetih kesa, da je govoril, in samo v petindvajsetih primerih, da je molčal. V drugi vrsti je moje prepričanje, da je v vojnem času, ko govori s svojim mogočnim glasom top, bolje, če se manj govori. V vsakem primeru je treba govoriti o zaključkih in le redko o tem kar bo v bodoče. To moje prepričanje je še ojačeno s pričo te vojne, ki je sedaj zavzela obseg, ki ga lahko imenujemo kozmičnega. Tako je univerzalen, da vojna vedno prehiteva besede, vojna, ki se je ogromno razširila po svetovnem prostoru ter se tako seveda tudi v razmerju podaljšala časovno.

V zadovoljstvo mi je, da me italijanski narod ni zahteval prevečkrat na govorniški oder, kajti italijanski narod, ki je gotovo eden izmed najinteligentnejših na svetu, če ne naj inteligentnejši, nima potrebe po preveč propagandističnih čenčah, zlasti po propagandi, ki ne bi bila izredno inteligentna. Vendar po osemnajstih mesecih molka smo sedaj stopili v 30. mesec vojne. Imam bežen vtis, da si dober del italijanskega naroda zopet želi čuti moj glas.
    
Moj današnji govor tedaj ne bo govor, temveč bolj politično-vojaško poročilo, bolj vojaško kakor politično To bo govor podatkov, številk in dejstev, z drugimi besedami, obračun za prvih trideset mesecev vojne. To ni govor, ki sem si ga obetal imeti ob dvajseti obletnici. Na drugi strani se je dvajsetletnica proslavila na najboljši izmed načinov, ko je za vse, tudi za pozabljivce in ljudi slabega spomina, obnovila vse, kar je režim napravil v teku dvajsetih let udejstvovanja. To je ogromno delo, ki bo zapustilo neuničljive sledove za vse veke v italijanski zgodovini.
  
Dvajsetletnico smo praznovali z znamenito amnestijo, ki je odprla vrata zaporov okrog petdeset tisoč ljudem in ki je osvobodila konfinacije tudi tako zvane politične kaznjence, kar je vsekakor dokaz sile režima. Končno smo jo praznovali z vsem kompleksom socialnih ukrepov, ki bi v drugačnih časih dvignili val visokega navdušenja, kajti v tem pogledu smo mi dejansko pred vsemi drugimi državami brez izjeme.

Glavni dogodki teh osemnajstih mesecev, ki so potekli od 1. junija 1941 do danes, so sledeči: vojna proti Rusiji, vojna intervencija Japonske, izkrcanje angloameričanov v severni Afriki.

Vojna sila Rusije zame ni pomenila presenečenja, razen če se ne omejim na stališče, ki bi ga imenoval kvalitativnega. Leta 1933 in 1934 je italijanski glavni stan prejel od ruskega glavnega stana povabilo, naj bi poslal komisijo, da bi prisostvovala manevrom rdeče armade, ki so bili v okolici Moskve. Porabil sem to priliko, da sem poslal komisijo, ki ji je načeloval general Francesco Saverio Grazioli, mož neoporečne poklicne izšolanosti in ostrega opazovalnega duha. Ko se je vrnil, mi je podal zelo podrobno poročilo, ki sem ga prečital z največjo pozornostjo in ki me je prepričalo, da se na vzhodu dogaja nekaj novega in da je bila rdeča vojska sedaj nekaj povsem drugega, nego tiste čete, pobrane na slepo, ki so se dale leta 1920 pod varšavskimi zidovi premagati od nič manj na slepo izbranih poljskih in francoskih čet.

Kako leto pozneje me je kinematografski prikaz, ki sem si ga dal ponovno predvajati počasneje, da bi ga mogel bolje proučiti, prikaz neke boljševiške parade na kremeljskem trgu v Moskvi prepričal, da se je na vzhodu končno izoblikovala mogočna čisto militaristična država, ki se je odpovedala mednarodni revoluciji s pomočjo poedinih nacionalnih revolucij, temveč je hotela razširiti revolucijo po kontinentu in vsem svetu s pomočjo svojih bajonetov. Bilo je tedaj po mojem mnenju potrebno, da si Os zagotovi hrbet, in moje globoko prepričanje je, da je bila ta doba izbrana z jasno razsodnostjo. Če bi se bila stvar še nekoliko zavlekla, bi se bili dogodki lahko čisto drugače razvili.
  
Mi smo tako objektivni, da priznamo, da se je ruski vojak bojeval dobro, toda bolje se je bojeval nemški vojak, ki je potolkel ruskega. Treba je priznati, da sta mogli samo vojski, kakor sta nemška in italijanski CSIR (italijanski ekspedicijski zbor v Rusiji), ki se imenuje danes ARMIR (italijanska vojska v Rusiji), biti kos preizkušnji zime, kateri ni bilo primere v dobi 140 let.
  
Danes je Rusija izgubila svoja najrodovitnejša ozemlja, najbogatejša na surovinah, izgubila je od osemdeset do devetdeset milijonov prebivalcev. Pridobitev tega ozemlja nam omogoča gledati v bodočnosti s stališča surovin in s stališča prehrane z večjim zaupanjem. Lahko zatrdim, da je bila angloameriška pomoč do tega trenutka zelo neznatna. Simpatično je, da Rusi niso nikoli želeli, da bi po njihovih tleh teptal ameriški ali angleški vojak. Mislim, da tu ni treba preiskovati skrivnosti tako imenovane ruske slovanske, orientalske ali kakršne koli si bodi psihologije. Ni niti najmanjšega dvoma po mojem, da se bo v tej orjaški igri, ki mora ustvariti Novo Evropo in ustaliti meje med Evropo in Azijo, odločilna in končno veliavna zmaga nasmejala orožju Osi.
  
Če je kak človek na svetu ki je satansko hotel vojno, tedaj je ta človek predsednik Zedinjenih držav Amerike. Izzivanja ki nam jih je metal, ukrepi, ki jih je povzel proti nam, delo njegove propagande, vse to dokazuje, da ta človek, ki je tudi dal svečano obljubo ameriškim materam, da njihovi sinovi ne bodo nikoli šli umirat preko meja Zedinjenih držav, ta človek je namenoma hotel vojno. Seveda Japonska ni mogla čakati, da bi Zedinjene države prve začele streljati. To bi bilo viteštvo starih časov, ki morda nikoli ni obstojalo in tako je Japonska storila prav, da ni čakala zadnjega trenutka, ter je prizadela oholim Američanom oni strašni poraz, ki danes same Američane sili k dnevu žalosti in molka.
     
Tako je vstop Japonske v vojno na strani trojnega pakta absolutno jamstvo za Zmago, kajti Japonska je nedosegljiva in nepremagljiva. Ves angleški položaj na Daljnem vzhodu se je zrušil, kakor hišica iz kart. Tako se je zgodil nenavaden slučaj v zgodovini, da je Japonska v malo mesecih iz siromašne države, kakor smo mi, postala če ne prva po bogastvu med državami sveta, pa gotovo med prvimi, torej moramo priznati, da je to pravično in da je to nagrada za njeno vrlino. Tako se je Japonska obogatela na surovinah, za katere so osiromašeli naši neprijatelji, in ne mine dan, da bi ameriški ponos ne bil zadet, ne bil zdrobljen. Kje so danes ameriški preroki, ki so mislili na likvidacijo Japonske v treh tednih ali kvečjemu v treh mesecih? Očividno niso vedeli ničesar o vojaški sili Japonske in razen tega o njenem moralnem ustroju, radi katerega v tej deželi Cesar ni le avtoriteta, ampak digniteta božanstva in katerega vojaki, padli v boju, postanejo bogovi. Je v resnici težko premagati narod, ki ima v sebi moralne rezerve take vrste.
  
Tretji dogodek: izkrcanje Angloameričanov v Severni Afriki, ali »tragikomedija« pričakovanja.
    
V resnici v življenju ni vedno prednost videti preko griča; toda tudi to se je dalo lahko predvidevati. Informacij ni nedostajalo. Tiho soglasje med ameriškimi oficirji v civilu in francoskimi oficirji v uniformi, je bilo očitno. Vsi v Franciji so bili pristaši čakanja, to je vsi so stali in morda še stoje in morda bolj ko prej pri oknu. Izkrcanje ni bilo nič slavnega, ker se je izvršilo po sokrivdi napadencev. Nikoli nisem polagal prevelike važnosti na častne besede, na prepogoste častne besede, ki so bile izmenjane. Naposled pa, ko so stvari došle do evojega epiloga z izkrcanjem dne 8. novembra, sem obvestil Berlin, da je neizogiben in potreben takojšen ukrep, zasedba vse Francije s Korziko vred.
   
Führer in jaz sva hotela še enkrat verjeti tej tolikokrat dani častni besedi, namreč častni besedi admirala, ki je poveljeval brodovju v Toulonu. Hotela sva verjeti. V izvestnem trenutku pa so bili dokazi, da se misli na pobeg brodovja in na združenje z britanskim brodovjem, ki se je pač dvakrat približalo med Baleari in med Sardinijo, tako očitni, da tudi v tem primeru ni bilo izgubljati niti minute časa. Treba je bilo zasesti Toulon in odstraniti nevarnost. To se je tudi zgodilo.
   
Anglosaška propaganda olepšuje z neresničnimi podrobnostmi to epizodo. Nič junaškega ni bilo na francoski strani, kajti mrtva so našteli dva, ranjencev pa sedemnajst. Razorožitev vojnih odredov ter letalstva se je izvršila v popolnem redu, lahko se reče ob popolni moralni neudeleženosti vsega francoskega naroda.
      
Vzporedno z obnovitvijo ofenzive na fronti pri Alameinu, — bila je to edina zmaga, ki jo je doslej Velika Britanija lahko zabeležila — so se začela bombardiranja italijanskih mest. Glede tega bombardiranja bom sedaj dal točne številke (zanje odgovarjata podtajnik za notranje zadeve za točnost števila padlih, minister javnih del za točnost pretrpljene škode). Navajam te številke, da dokažem, da so bile nekatere vesti, ki so se širile, pretirane, in da dokažem, da so Angleži predvsem bombardirali civilne četrti naših mest.
 
V Milanu je popolnoma porušenih trideset hiš, težko poškodovanih štiri sto enajst, lahko poškodovanih tisoč devet sto tri in sedemdeset, skupno zadetih hiš dva tisoč štiri sto štirinajst.
  
V Turinu je popolnoma porušenih hiš sto ena in šestdeset, težko poškodovanih osem sto štiri in sedemdeset, lahko poškodovanih dva tisoč sto pet in devetdeset, vseh zadetih hiš tri tisoč dve sto trideset.
    
V Savoni je popolnoma porušenih šest hiš, težko poškodovanih štiri in štirideset, lahko poškodovanih devet sto sedemdeset, skupaj zadetih hiš tisoč dvajset.
         
V Genovi je popolnoma razrušenih hiš stosedem in osemdeset v središču mesta in dve sto tri v celi občini, težko poškodovanih v središču tisoč šest, v celi občini tisoč devet in štirideset, lahko poškodovanih štiri tisoč pet sto devet in  šestdeset v središču in štiri tisoč osem sto devet in šestdeset v celi občini, vsega pet tisoč sedem sto dva in sedemdeset hiš v središču in šest tisoč sto ena in dvajset v celi občini. Odločili smo se, da ostanejo popolnoma porušene hiše v takem stanju do konca vojne. Druge bolj ali manj težko poškodovane bodo obnovljene in popravljene.
        
Celotno število mrtvih in ranjenih med civilnim prebivalstvom zaradi letalskih napadov in obstreljevanja z morja po sovražniku od začetka vojne do 30. novembra 1942-XXI. znaša tisoč osem sto šest in osemdeset mrtvih in tri tisoč tri sto dva in trideset, ranjenih, od katerih odpade osem sto osem in trideset mrtvih in devet sto štiri in devetdeset ranjenih na razdobje od 23. oktobra do danes. V teh osem sto osem in trideset mrtvih so zapopadeni tudi oni iz tako zvane Galerije deli Grazie v Genovi. To vam dokazuje še enkrat, da mi spoštujemo resnico.
       
Mi prepuščamo Američanom in Angležem čaščenje laži. Imam pravico zahtevati, da naj nobeden Italijan, pravim nobeden Italijan ne dvomi niti najmanj o tem, da je vse, kar pravijo naša uradna poročila, popolna resnica. Mi smo edina država v vojni, ki objavlja poimenske spiske svojih izgub. To delamo iz dveh razlogov: da dokažemo, da so to izgube — niti ena več, niti ena manj — in da rešimo iz nepoznanja sinove Italije, ki umirajo v boju.
     
Padlih vseh italijanskih Oboroženh sil je v prvih tridesetih mesecih vojne štirideset tisoč dve sto devetnajst, od katerih odpada na vojsko šest in trideset tisoč šest sto devetnajst, na mornarico dva tisoč sto osem in šestdeset, na letalstvo tisoč štiri sto dva in dvajset.
          
Ranjencev je: v vojski osemdeset tisoč sedem sto pet in štirideset, v mornarici tri tisoč pet sto devet in devetdeset, v letalstvu tisoč šest sto dvajset.
    
Ujetnikov je dve sto dva in trideset tisoč sedem sto osem in sedemdeset. Od teh jih odpade na vojsko dve sto petnajst tisoč pet sto dvanajst, na mornarico dvanajst tisoč dve sto štiri in osemdeset, na letalstvo pet tisoč devet sto dva in osemdeset.
      
Pogrcšancev je skupno sedem in trideset tisoč sedem sto trinajst, od teh pet in dvajset tisoč devet sto tri in dvajset v vojski, deset tisoč tri sto devetdeset v mornarici in dva tisoč dve sto pri letalstvu. Kadar govorimo o pogrešancih, koleba naše čustvovanje med strahom in nado. Po preteku izvestnega časa se bodo morali smatrati ti pogrešanci kot padli.
      
V teku istega časovnega razdobja po podatkih statističnega operativnega urada Supermarine, znaša sovražno trgovinsko brodovje, ki ga je potopila Kr. mornarica, sto sedem in šestdeset enot v skupni tonaži enega milijona dve sto petnajst tisoč osem sto ena in dvajset ton. Sovražno vojno ladjevje, ki ga je potopila Kr. mornarica, znaša do sto štirideset enot s skupno tri sto tri in trideset tisoč devet sto osem in šestdesetimi tonami. Sovražnik je potopil sto dva in šestdeset naših vojnih ladij v skupnem iznosu dve sto sedem in dvajset tisoč sto dva in osemdeset ton. To vse smo javili v naših uradnih poročilih.
     
Toda k potopitvam, ki jih je izvršila Kr. mornarica, je treba dodati one, ki jih je izvršilo Kr. letalstvo. Kr. letalstvo je potopilo dva in šestdeset vojnih ladij raznega tipa, med temi dvajset križark in osemnajst rušilcev, ter sto sedemnajst trgovskih ladij, skupno osem sto dva in osemdeset tisoč tri sto trideset ton.
         
Kar se tiče sovražnega letalstva so podatki tile: gotovo zbitih letal (mi smo skrajno previdni, preden pravimo, da je letalo zbito; često zahtevam fotografijo) je tisoč osemsto, verjetno zbitih pa sedem sto trinajst; na tleh gotovo uničenih tri sto tri in devetdeset, verjetno uničenih sto devetdeset.
   
Vojni ujetniki, ki so v naših rokah, predstavljajo tele številke: Angležev je v Italiji: generalov ena in dvajset, častnikov raznih činov dva tisoč tri sto šest in sedemdeset, podčastnikov in vojakov dva in trideset tisoč sedem sto sedem in štirideset. Drugi so na potu, tako da bo znašalo celotno število: ena in dvajset generalov, dva tisoč štiri sto dvanajst častnikov raznega čina, devet in trideset tisoč devet in osemdeset podčastnikov in vojakov. Vsi ti so pravi Angleži, rojeni v Združeni kraljevini. Nato pridejo vse ostale narodnosti, tako da prihajamo do naslednjih številk: generalov devet in dvajset, častnikov raznega čina štiri tisoč tri sto, podčastnikov in vojakov devet in šestdeset tisoč sto sedem in šestdeset.
   
S temi ujetniki ravnamo po pravilih mednarodnega prava. Ali to lahko rečemo tudi za naše ujetnike v sovražnih rokah? Boli me, ko moram povzročiti kako razočaranje v družinah onih, ki imajo sinove v ujetništvu. Toda resnico je treba povedati. In resnica je ta, da razen nekaterih področjih ravnajo Angleži z italijanskimi ujetniki skoraj povsod nečloveško. Evo najnovejšega pisma:
       
»Danes sem prejel pismo od svojega očeta, ki mi pravi, da so Vašega sina ujeli Angleži. Vaš dragi sin je bil težko ranjen na nogi is ni mogel hoditi. Neki angleški vojak ga je ustrelil v glavo in ga ubil. Tovariši so mu priredili časten pogreb. Stvar je zelo žalostna: poznal sem vašega sina, bil je vrl mladenič. Nas je tisoč dvesto v tem kraju, ki ga ni treba imenovati; smo bosi, brez obleke, brez zdravil. Ako dobro ravnamo z angleškimi ujetniki, je to najhujša žalitev, ki jo lahko prizadenemo italijanskim bojevnikom, ki so v ujetništvu. Podlo so streljali večkrat izza žičnih ograj. Angleški častniki so često tepli italijanske častnike; neverjetna divjaštva so zagrešili nad nami in celo nad bolniki, ranjenci in pohabljenci. Glad in pomanjkanje sta njihov delež. Nametani so kakor slabo blago v živalskih vozovih. Častniki vseh činov in starosti so prisiljeni nositi pratež angleških vojakov, celo temnopoltih vojakov.«
            
In sedaj moram prebrati še to: »Angleži so prokleti, toda še bolj prokleti so oni Italijani, ki z njim dobro ravnajo.«
       
Tako sem prišel do enega izmed namenov svojega govora. Predsednik angleške vlade je preteklo nedeljo imel na radiu govor, ki je bil po velikem delu namenjen Italiji, ker je mislil, da ga mi ne bomo objavili. Nikakor! Danes ga bom jaz prečital. Prečital ga bom po onem delu, ki se tiče italijanskega naroda, in tudi po onem, ki se tiče mene osebno.
       
Churchill je dejal: »Nova letalska fronta, ki jo Američani in britansko letalstvo ustvarjajo ob sredozemskih obalah, mora dati obilici novih možnosti v letu 1943. Naše operacije v francoski Severni Afriki nam morajo dovoliti, da prenesemo težo vojne na fašistično Italijo na način, ki si ga njihovi grešni poglavarji niti niso predstavljali, še manj pa si ga je predstavljal nesrečni italijanski narod, ki ga je Mussolini dovedel do tega, da je izkoriščan in pokrit z nesrečo. Središča vojne industrije severne Italije so bila že podvržena tršim prijemom, nego so oni, ki so jih izkusila nekatera naša mesta pozimi leta 1940. Toda ako bo sovražnik pravočasno izgnan s tuniškega ozemlja, kakor je naš namen, bo vsa južna Italija, bodo vsa njena pomorska oporišča, vse njene vojne tovarne in vsi drugi vojaški cilji, naj leže kjerkoli, podvrženi dolgotrajnim letalskim napadom znanstvenim in uničujočim. Stvar italijanskega naroda je, stvar njegovih štiridesetih milijonov (treba je popraviti te milijone: nas je šest in štirideset milijonov), da pove, ali hoče ali ne, da strahovita stvar zadene njegovo deželo.«
         
Ta govor moramo vzeti zares. Že dlje časa nimam več utvar in morda jih nisem imel nikoli glede civilizacije angleškega naroda.
       
Ako slečete Angležu obleko, v kateri pije čaj ob petih popoldne, boste našli starega prarodnega britanskega barbara s kožo, poslikano z raznimi barvami, barbara, ki so ga ukrotile resnično silne legije Cezarjeve in Klavdijeve. Petdeset pokolenj ni bilo dovolj, da bi se v globini izpremenil notranji ustroj naroda. Med tem časom je bila ta prarodna usedlina šele prevlečena s hinavskim firnežem v njihovih rokah, to je s svetim pismom stare in nove zaveze.
      
Zdaj se ne sme več govoriti o notranji in zunanji fronti. Je samo ena fronta, ki ima razne odseke in po dobrem vojaškem pravilu mora imeti tudi odsek notranje fronte svojo porazvrstitev v globino. Leta 1938. pred petimi leti sem dejal: Ne čakajte dvanajste ure. Razpršite se po naših lepih poljanah. Pa bi kdo dejal, da se meni dogaja včasih kakor onim pesnikoni, ki jih bolj citirajo kakor čitajo, ki jih bolj poslušajo, kakor ubogajo. Treba je zmanjšati množice v mestih, predvsem odposlati ženske in otroke. Treba je organizirati končnoveljavno ali vsaj na pol končnoveljavno razljudenje. Vsi oni, ki si lahko urede življenje, daleč od mestnih in industrijskih središč, so dolžni da to store. Nato je treba organizirati večerne izhode, tako da bodo ponoči ostali v mestih samo borci, to je oni, ki imajo državljansko in moralno dolžnost, da tam ostanejo. Tako bo lažje zgraditi v dovoljni meri zaklonišča, bolj utrjena od današnjih, za katere smo potrošili na sto in sto milijonov, a ki bi, če bi bila zadeta v polno, ne mogla vzdržati bomb največjih kalibrov.
  
To je recimo, šibki del obrambe proti poletom. Je pa tudi močni del, ki ne bo nikoli dovolj izpopolnjen. Vesel sem, da vam lahko naznanim, da nam bo dala Nemčija mogočen prispevek v topništvu, zaradi česar bo naše topništvo obenem z nemškim priredilo sovražnim letalom sprejem, ki ga zaslužijo.
    
Toda namen tega Churchillovega govora je napraviti vtis na italijanski narod. Pravilo je naslednje: Mi smo trdo in hrabro pleme, toda ti Italijani; tako občutljivi, bodo morda imeli sposobnost za potreben odpor? Jaz odgovarjam — Da! Dokler nimam nasprotnega dokaza, odbijam na najodločnejši način misel, da je Italijanski narod manj prekaljen, kakor angleški ali ruski. Če bi bilo to res, bi se morali dokončno odpovedati svojim nadam, da postanemo velik narod. Rim je bil zmagovit po Zami, toda velik je postal po Kanah. Ne rečem, da se v naših žilah pretaka vsa ona kri, ki je tekla po žilah starih Rimljanov, gotovo pa je, da smo mi narod, po katerega žilah se pretaka večji del krvi, ki je tekla po žilah starih Rimljanov. In bomo to dokazali. Torej bomo vzdržali. To nam nalagajo dolžnost, čast in dostojanstvo.
      
Sedaj vam bom prečital odstavek, ki se tiče mene: »En mož in samo en mož je privedel italijanski narod do te točke.« V resnici bi moral biti danes nekoliko ponosen, da me priznajo kot nasprotnika britanskega imperija in da sem v tem boju privedel s seboj italijanski narod. »On — nadaljuje Churchill v svojem govoru — ni imel nikake potrebe da stopi v vojno, ker ga nihče ni hotel napasti.« Tako tedaj! Ali jaz bi rad vedel, je-li britanski premier kdaj vprašal angleški narod, da bi zvedel, ali hoče vojno, ali je neče. In ali bi imel pogum vprašati danes angleški narod, da bi izvedel, ali hoče, da se vojna podaljša do neskončnosti? Kajti taka je demokracija: odreče v najvažnejših trenutkih. Takrat se več ne vpraša suverenega naroda, takrat se več ne govori o volitvah in o glasovanju. Narod se uvrsti v čete in mora poslušati.
       
»Poskusili smo, kar se je dalo, da bi ga primorali, da vztraja v nevtralnosti in da uživa mir in blagostanje — izredna darila v razburkanem svetu.« Ako bi bil ostali nevtralni, ne glede na nečastnost, bi bili danes v najgroznejši bedi, ker je jasno, da bi nam nobena od obeh strank ne prihitela na pomoč.
     
»Toda Mussolini ne bo mogel vzdržati skušnjave, da ne bi zahrbtno zabodel poražene Francije in Anglije, o kateri je mislil, da zanjo ni več nade.« Zdaj bo treba govoriti nekoliko o tem znamenitem »sunku z bodalom«. Vstop Italije v vojno je bil predviden za 5. junij. To je bil moj dan. ki sem ga sam določil in nemški glavni stan nas je prosil iz tehničnih razlogov, o katerih danes ni treba govoriti, naj odložim vstop v vojno do 10. junija.
              
Nihče ni mislil, da bo konec vojne v Franciji tako nagel. Najmanj od vseh pa menda ravno Churchill, ki je nekoliko mesecev poprej občudoval v Parizu mimohod francoske vojske, 14. julija, in je vzklikal tej vojski kot najmogočnejši in najsijajnejši na svetu. Toda polom je bil splošen. In z druge strani, ko smo mi napadli, so bile francoske planinske brigade nedotaknjene, skoro nedotaknjeno letalstvo predvsem nedotaknjena mornarica. To je zelo važno v vojni, ki se mora razvijati v Sredozemlju, in zato dopuščamo en trenutek zaradi polemike, da smo mi zadali Franciji ta sunek. Ta bi bil en sam spričo sto sunkov z bodali, ki jih je Francija zadala v hrbet Italije v tolikih stoletjih zgodovine, odkar so bili Galci potolčeni pri Talamoni do Mentane.
      
Churchill nadaljuje; »Njegove (Mussolinijeve) blazne sanje o cesarski slavi, njegovo poželenje po osvojitvah in po plenu, in brezprimerna surovost njegovega trinoštva, so ga dovedle do tega sramotnega in usodnega dejanja. Zaman sem ga opominjal. Ni hotel razpravljati, brez odmeva je ostal modri poziv ameriškega predsednika v tem kamnitem srcu«. Zdaj pravi v kamnitem srcu, če bi bil pa poslušal poziv ameriškega predsednika, bi bil dejal v svoji notranjosti: »Ta mož ima srce iz mavca!« Njegova hijenska čud je prešla vsako mejo dostojnosti in zdravega smisla. Pravijo, da je ta gospod potomec vojvodske družine in da ima mnogo sinje krvi v svojih žilah. V mojih žilah pa se pretaka čista in zdrava kri kovača. In v tem trenutku se čutim neskončno bolj gospoda, kakor ta človek, iz katerega ust, smrdečih po alkoholu in tobaku, prihajajo take nečedne nizkotnosti.
      
»Njegov imperij je šel po vodi.« Zadnja beseda še ni bila izrečena. Jaz vem, da ni niti enega Italijana, ki bi ne hotel zopet preživeti spomladi leta 1936. »Smrtni boj stiska v kleščah nesrečno italijansko zemljo. Kaj lahko Italijani napravijo proti temu? Kratek sprehod z dovoljenjem Nemcev vzdolž obale, bežen poset Korziki, krvavo borbo proti junaškim domoljubom Jugoslavije, sijaj neminljive sramote Grčije, ruševine v Genovi, Turinu in Milanu.« Zdaj ne sme biti dovoljeno nikomur in torej najmanj pa britanskemu premieru, da količkaj podvomi o vrlinah in junaštvu italijanskih vojakov. Nemški tovariši so prvi, ki to potrjujejo. Poljuben italijanski vojak na kopnem, na morju in v zraku pod dobrim vodstvom in dobro oborožen se s svojim pogumom, s svojo odpornostjo proti nevšečnostim, s svojo inteligenco, ne boji primere z najboljšimi vojaki sveta.
    
»En mož in režim, ki ga je on ustvaril sta povzročila nepregledne nesreče delavnemu, nadarjenemu in nekoč srečnemu italijanskemu narodu.« Italijanski narod ni bil nikoli srečen. Italijanski narod je veliki neznani narod. Nihče ga ne pozna. O njem so navajali površne in lahkotne črte, toda njegovo globoko narodno bistvo, ki je preživelo največje žaloigre, je neznano temu občinstvu, ki prihaja z vodiči in opazi v našem življenju samo najočitnejše poteze. To je narod, ki ni imel nikoli dovolj kruha. In vsakokrat, kadar smo poskušali napraviti si nekoliko prostora na svetu, smo naleteli na zagrajena pota. Zagrajena pota ne samo fašistični Italiji, marveč tudi čisti in enostavni Italiji, bodisi tudi Italiji Rudinija, Giovannia Giolittia in Orlanda. Nočejo obstoja Italije, Italije, ki goji sen veličine: hočejo da bi bil italijanski narod ljubezniv, zabaven in postrežljiv. To je sen, ki ga goji anglosaški duh.
      
Na koncu pravi ta gospod, da je »svet angleškega jezika do prihoda Mussolinija imel velike simpatije za italijanski narod.« To je ostudna laž. Kdo je prvi uvedel v zakonodajo plemenske razločke? Bila je to predemokratična zvezdnata republika, bile so to Zedinjene države, ki so ustvarile razlikovanje med Evropci in Italijani, in kakor bi tega ne bilo dovolj, še med Italijani in Italijani. Tako da so morali biti izključeni od priseljevanja celo Ligurci, tista rasa, ki je tisoč let pred Kristom dala kulturo vsemu evropskemu jugozapadu. Zato bi bil Kolumb odklonjen, obdržali bi ga v karanteni, ako bi se danes izkrcal v Ameriki.
        
Churchill zaključuje: »Kako dolgo bo trajalo vse to?« Odgovarjam na najslovesnejši in odločnejši način: Trajalo bo do zmage in preko nje!
    
Angleški zgodovinar Carlyle piše: »Dejstvo je, da vse ono, kar delamo naša vlada in mi in o čemer govorimo, ni nič drugega kakor tkanina laži, hinavstva in praznih formalnosti. Nobeno pleme od Adama dalje ni bilo oblečeno v tako umazane cunje laži, kakor naše. Toda mi jih nosimo okoli s ponosom in s prevzetnostjo, kakor svečeniško obleko, ali kraljev plašč. Anglež ne sme nikoli govoriti resnice, to je splošno mnenje. Že dve sto dvajset let živi Anglija od laži vsake vrste, od glave do nog je zavita v tradicionalno hinavščino, kakor v valove oceana.«
      
In pesnik Byron je 16. aprila 1820, preden je umrl v Misolunghiju — se mi zdi zaradi malarije — pisal v Benetke svojemu prijatelju Morreyu: »Angleži so najsramotnejše pleme pod nebom. Hobhouse je odpotoval v Neapelj in tudi jaz bi bil odšel tja za en teden, če bi ne vedel, kako veliko število Angležev se mudi tam. Rajši jih vidim iz izvestne razdalje in samo kak izredni izbruh Vezuva bi me dovedel do tega, da bi lahko prenašal njihovo navzočnost. Zunaj pekla ne poznam drugega bivališča, kjer bi mogel ostati skupaj z njimi. Upam, da nikomur ne bo prišlo na misel, da bi me nekega dne prisilil vrniti se v Anglijo. Prepričan sem, da moje kosti ne bi imele miru v angleški zemlji, da se moj pepel ne bi mogel zmešati s prstjo one dežele. Tudi če bi postopali tako nizkotno, da bi prenesli moje truplo v ono zemljo, bi njen črvi ne imeli mojega trupla, če bi se temu lahko izognil.«
      
Tako sodijo Angleži sami o sebi, kadar so izven svoje države. In res zadostuje samo odpreti in prelistati zvezke britanske zgodovine v zadnjih treh stoletjih, da se najde najpopolnejša zbirka hijen v človeški podobi. Če je kje dežela, ki zasluži slične pridevke, če je kje dežela, ki je izpustila z verige hijene po vseh kotih zemlje, da pijejo kri celih pokolenj, da se okoriščajo z vsemi bogastvi, da nakradejo vse zlato, je ta dežela Anglija. Ali so Italijani morda pozabili nizkotnost admirala Horacija Nelsona, ki je dal obesiti na jamboru glavnega jadra svoje »Minerve« napolitanskega admirala  Caracciolo, potem ko ga je poprej še izdal? Ali so morda pozabili, da sta bila brata Bandiera ustreljena, ker je angleška vlada, ki je cenzurirala Mazzinijeva pisma, sporočila burbonski vladi, da so se ti vrli domoljubi izkrcali na ozemlju Kalabrije? Ali so pozabili, da je Anglija leta 1859. (v zvezi s svojo pomočjo v dobi italijanskega risorgimenta) grozila z bombardiranjem Genovi, ako bi Piemont obenem s Francijo napovedal Avstriji vojno?
     
Gospodje, ne vodi se vojna brez sovraštva do neprijatelja! Ne vodi se vojna, ne da sovražimo neprijatelja od jutra do večera ter vse ure dneva in noči, brez širjenja tega sovraštva in ne da bi to sovraštvo postalo notranje bistvo nas samih! Treba se je enkrat za vselej iznebiti vseh napačnih občutljivosti. Imamo proti sebi suroveže, barbare. Rim, ki je bil tudi usmiljen po zmagi, je bil neusmiljen, kadar je šlo za obstoj rimskega naroda. Zato je treba reagirati z največjo odločnostjo proti vsem namenom, ki bi hoteli oslabiti našega duha ter napraviti napačno podobo italijanskega naroda, češ da je slednji zmožen samo nežnih stvari. Če je kje kak narod, ki je bil zelo trd v stoletjih od zgodnjega srednjega veka (na žalost smo bili zelo trdi med seboj) je to italijanski narod. In šele po padcu slavne firentinske republike (toda tudi takrat je že bila neka »peta kolona« pod poveljstvom Malateste Baglionea) se začenja razdobje nebojevitosti Italijanov, razen v Piemontu. Od takrat se je med arkadijo, baleti in petjem razširila po svetu običajna rečenica, da se mora Italija baviti samo s čopiči, dleti in godali.
         
Povedal vam bom stvar, ki vas bo iznenadila. Nekaj gorostasnega, morda celo krivoverskega. Rečem vam, jaz bi rajši imel v Italiji manj kipov, manj slik v muzejih in več zastav, uplenjenih sovražniku. Italijanski narod današnjice je občudovanja vreden v vseh slojih, od aristokracije do malega človeka. Ne more se več zahtevati od italijanskega naroda. Ne morejo se zahtevati navdušene manifestacije v stalnem zaporedju. V resnici bi hotel poznati oni narod, ki lahko v tej vojni manifestira vzdržema. Navdušenje je liričen moment življenja posameznikovega, liričen moment pa je nujno zelo redek v življenju naroda. Ako bi poznal človeka ki bi bil navdušen od jutra do večera ter v vsem svojem dejanju in nehanju, bi začel dvomiti nad njegovo pametjo.
      
Italijanski narod dela, je discipliniran ter ni nikoli izvršil kake sabotaže. Nikoli ni bilo niti najmanjšega znaka za demonstracije proti vojni. Samo neka ženska, ki je ne imenujem, ker ne zasluži tega, ker bi se ji morda dalo preveč časti (saj se je našel človek, ki je uničil svetišče Diane Efeške, da bi bil ovekovečen v zgodovini), samo neka ženska v Genovi pravim, je kričala, da hoče mir. Jaz mislim, da ta njena želja ni vsebovala ničesar nečloveškega. Kasneje se je ugotovilo, da je imela na prstih obilico prstanov, zato se lahko misli, da je pripadala onemu sloju, ki so jih v časih Ciompov v Firenzi imenovali »tolste ljudi«.
      
Toda vse italijanske žene so čudovite. Lahko se reče, polne reda in meščanskih vrlin. So v resnici velika neizčrpna zaloga življenjske in moralne sile naroda. Disciplina tega naroda ne more biti načeta od onih, ki jim mi pravimo »nosilci bacilov«. V narodu, ki ima šest in štirideset milijonov duš, so razni temperamenti. So vsi odtenki moralnih možnosti. So tudi taki, ki imajo kočljiv, zamotan in bolan živčni sistem. Je razumljivo, da spadajo v kategorijo črnogledov, ki si obvezujejo glavo ne samo, preden so si jo razbili, marveč še preden nastopi daljna grožnja, da jim jo kdo razbije. Ti ljudje so navsezadnje neškodljivi. Verujejo vse in pozabljajo vse.
     
Imam brošuro z naslovom »Dokumenti človeške bedastoče« in v njej so zbrani vsi glasovi, ki prihajajo do vas in do mene. Ali se ne spominjate n. pr. pred žetvijo »tedna junakov?« Ves teden bi italijanski narod ne smel jesti kruha in bi moral doprinašati to žrtev v slavo junaštva naših vojakov. V izvestnem trenutku pa se je pojavil glas, da je treba sprejeti, nekateri so dejali dvesto, drugi šeststo, en milijon ali dva milijona Nemcev, evakuiranih iz bombardiranih mest (skoraj bi se reklo, da je to narobe svet).
         
Nazadnje sem oni večer, ko sem odredil izkrcanje na Korziki, podvzel običajni upravni ukrep, ter sem zaprl telefone. Takoj se je raznesel glas: tisti gospod, ki mu je v tem trenutku čast govoriti pred vami, je umrl pod nožem nespretnega operaterja, ki bi kasneje gotovo dejal, da se je operacija popolnoma posrečila, da pa je bolnik ni prenesel.
         
Za vse daje jasen odgovor italijanski narod, od katerega ne smemo zahtevati onega, kar že sam daje iz proste volje, to je: svojo disciplino, svoje razumevanje in svojega duha požrtvovalnosti.
           
Italijanski narod si je popolnoma svest te vojne. To ni samo potrebna vojna, marveč je vojna, ki jo proglašam za posvečeno in kateri se nismo mogli na noben način ognili. Naš položaj nam nalaga vedno tole izbiro: ali gremo z enimi, kadar se hoče rešiti vprašanje naših celinskih meja, ali z drugimi, kadar se hoče rešiti vprašanje, naših pomorskih meja. Velik narod kakor je italijanski, ne more oklevati in mi smo ponosni, da sodelujemo v tej orjaški borbi, ki je določena, da izpremeni svet v zemljepisnem, političnem in duhovnem pogledu.
      
Napovedi za bodočnost ne ljubim. V ostalem je govorjenje o mirovnih namenih brez pomena. Pustimo to besedičenje našim neprijateljem. Lahko samo omenimo, da oni varčujejo s točkami: od štirinajstih točk imamo samo še štiri. To je že nekaj. Toda zadnje izkustvo nas mora poučiti.
      
Mislim, da jih je malo med nami, ki niso šli gledat Wilsona, ko je prispel v Evropo. Zdelo se je, da prihaja Mesija. Imenovali smo ga celo za rimskega meščana. Potem je ta mož odšel v Ameriko. Ni hotel več sodelovati v onem Društvu narodov, ki ga je sam ustanovil. Ni hotel več maševati v onih svetiščih, ki jih je sam zgradil, in to je bila morda najbolj inteligentna poteza njegovega življenja. Končno se je nekega dne izvedelo, da je bil sprejet v okrevalno kliniko za živčne bolezni. To je puritanski izraz, da ne rečemo, kakor navadno pravimo preprosti ljudje, v norišnico.
         
Tudi cilji v tem razširjevanju vojne, cilji teritorialnega in političnega značaja, so izgubili nekoliko na svoji važnosti. Sedaj gre za večne vrednote. Gre za biti ali nebiti. Danes je v resnici v teku silovita borba med dvema svetovoma. Nikoli ni zgodovina človeštva videla sličnega prizora, kakor je ta, v katerem smo mi med velikimi soudeleženci.
      
Naloga trenutka je edino tale: bojevati se! Bojevati se, skupno z našimi zavezniki, bojevati se ramo ob rami z Nemčijo. Tovarištvo med nami in Nemci postaja vsak dan globlje, postaja način skupnega življenja. Smo dovolj sorodni in dovolj različni, da se razumemo, da se vzajemno spoštujemo, da zlijemo v eno vse naše sile, ko je stvar enotna. Ne smejo se več delati razlike, saj jih tudi naši sovražniki ne delajo. Oni hočejo uničiti fašizem in pod to besedo razumejo vse gibanje evropske mladine, razumejo narodni socializem, razumejo naš fašizem, razumejo falangizem, razumejo države in narode, ki so se osvobodili ideologij »nesmrtnih« načel.
         
Nihče si ne dela utvare o tem, kaj bi bila »Pax Britannica«. »Pax Britannica« (britanski mir) bi bila s sto pomnoženi Versailles. Britanci se vojskujejo z enim samim namenom. Hočejo potlačiti svet v položaj, v kakršnem je danes Indija. Hočejo, da vse človeštvo dela, da bi dalo sto let mirnega življenja Britancem. Hočejo svet sužnjev, da zajamčijo angleškemu narodu njegovih pet vsakodnevnih prebav.
       
Zdaj tovariši, se je treba bojevati za žive, treba se je bojevati za bodočnost, toda tudi za mrtve. Treba se je bojevati, da bi žrtev naših mrtvih ne bila zaman. Da bi ne bila zaman žrtev onih, ki so padli v skvadrih, onih, ki so padli v etiopski vojni, v španski vojni in v sedanji vojni. Štiri in trideset tisoč fašistov, med katerimi je tisočpetsto starešin! Oni, ti mrtvi nam zapovedujejo z ukazujočim glasom boriti se vse do zmage. Mi se pokorimo!«

V Italiji 2.12.1942

Okupator in okupator

V eni zadnjih številk Družine Alojz Rebula v svoji tedenski kolumni piše:

"Sicer je treba tukaj pripomniti, da rimska okupacija ni bila isto kot moderna fašistično-nacistična okupacija. Ta je bila v bistvu genocidna, kot se Primorci predobro spominjamo. Rimska okupacija je bila bolj teritorialno-politična. Ni hotela zatreti posameznih tujih jezikov, sicer se latiniteta ne bib bila tako zlahka razširila in je ne bi pozneje sprejela vsa današnja dejanska romanska Evropa. Ne kaže, da bi bili latinščino sovražno zavračali, kakor so Primorci zavračali italijanščino."

Alojz Rebula, 2016

  
Gotovo je, da je prostor za tedensko kolumno omejen in Avtor torej ne more razvijati svojih misli do potankosti in zato mora kje kaj skrajšati ali poenostaviti. A vendar nas more zgornji odlomek marsikje zmotiti. Predvsem pa nas more zmotiti ravno zato, ker je retorika v njem tista, ki vzdržuje neko popačeno dojemanje slovenske situacije med vojnama in začasa druge svetovne vojne. Pojdimo postopoma.
   
Najprej Rebula pravi, da rimska okupacija ni bila nekaj istega kot fašistično nacistična okupacija, saj Primorci menda to dobro vedo, ker je bila slednja okupacija genocidna. A tu je že prvi problem. Kako more Rebula govoriti o okupaciji primorske, če pa je bila primorska pravzaprav dodeljena Italiji po vojni oz. po rapalski pogodbi. Pa tudi če Primorci smatrajo priključitev Primorske Italiji za okupacijo, kako da potem govori o fašistično-nacistični okupaciji, če je bila ta t.i. okupacija dovršena pred fašističnim prevzemom oblasti. Morda tu misli na fašistično t.i. raznarodovanje ali poitalijančevanje, a to je spet nekaj povsem drugega in vprašati se gre, ali je to res taka krivda fašizma kot ideologije in ali bi bilo brez fašistične zasedbe oblasti na primorskem kaj drugače. Namreč po letu 1943, ko so savojci in badoglijevci izdali Mussolinija in se obrnili k zaveznikom, preračunljivo in zahrbtno kot vedno, je primorska revija, ki je bila po letu 1933 prva slovenska revija na primorskem, objavila kolumno v kateri piše, da so bili pravzaprav savojevci tisti, ki so bili vedno sovražni do Slovencev. To pa se sliši bolj logično, če se zavedamo, da italijanske sovražnosti do Slovencev niso nastopile z Mussolinijem, niti ni Mussolini zavzel ali okupiral primorske.
     

"Da se proti zadnjim sploh ne bore, temveč, da se nasprotno bratijo z njimi, dokazujejo številni nastopi naših slovenskih komunistov v zvezi z badoglijevskimi dezerterji, dasi je znano, da so badoglijevci najhujši nasprotnik vsake svobodnejše slovenske besede na Goriškem in da so pristaši savojske dinastije, pod katero je narod trpel več kot 25 let, beneški Slovenci pa bi bili kmalu iztrebljeni, saj so trpeli pod to nesrečno in Slovanom sovražno vladarsko rodbino celih osem desetletij in šele sedaj, po ustanovitvi pasu Jadranskega Primorja, si upajo nekoliko bolj javno na cesti govoriti slovensko. S pristaši te dinastije se torej družijo slovenski komunisti in pa seveda z italijanskimi komunisti."

Objavljeno v Goriškem listu 20.12.1944

              
Zato se Rebula popolnoma moti, ko govori o fašistično-nacistični okupaciji odnosno na primorsko. kot smo pokazali, Primorska ni bila okupirana od fašistov temveč od Italijanov, še pred fašistično revolucijo 1922. leta, ki je na oblast pripeljala Mussolinija. kar pa se tiče nacistične okupacije Primorske, pa je paradoks v tem, da je prav "nacistična okupacija" sama prinesla Primorcem nazaj svobodo slovenskega jezika. Po Badoglijevi izdaji 1943 in ustanovitvi cone Jadransko Primorje, so Nemci na Primorsko prinesli kar nekaj novosti. Primorci so dobili radijski program v slovenskem jeziku, dobili so svoj slovenski časopis, bogoslužja so zopet potekala s slovenskimi pridigami in slovensko pesmijo. Domobranci ali SNVZ, pa so prinesli slovensko pesem še na ulice. Zato se Rebula dvojno moti, ko govori o fašistično-nacistični okupaciji, žnamesto, da bi bolj natančno govoril o italijanski "okupaciji".

S tem Rebula seveda počne nekaj drugega. V maniri trum primorskih razumnikov nalašč ne ločuje med zasedbo slovenskih ozemelj po prvi svetovni vojni in okupacijo Slovenije leta 1941. S tem ostaja zvest stari komunistični percepciji, ki je z mantro o poitalijančevanju in genocidu nad Slovenci leta 1941 - 1943, skušala utrditi upravičenost boja proti okupatorju, četudi gre za dve povsem različni situaciji. "Okupacija" primorske po prvi svetovni vojni in okupacija t.i. Ljubljanske pokrajine, sta nekaj povsem različnega.
         
A sedaj, ko smo si ogledali "okupacijo" Primorske, si oglejmo še italijansko ali fašistično okupacijo Ljubljanske pokrajine 1941 - 1943. Ta okupacija se je popolnoma razlikovala od italijanske zasedbe Primorske po prvi svetovni vojni. Italija je v primeru zasedbe leta 1941, prepoznala Slovence kot lasten narod z lastno kulturo in lastnim jezikom, in dodelila Ljubljanski pokrajini avtonomno ustavo, v kateri je bilo tudi določeno, da bo poučevanje v šolah "obvezno v slovenskem jeziku". S temi dejstvi in iz te perspektive je treba tudi gledati presenečenje in hvaležnost Slovencev ob okupaciji. Tako tudi denimo Rožmanovo sporočilo Mussoliniju.
        
Italijani oz. italijanski fašisti so tako v naslednjih dveh letih posvečali kar nekaj pozornosti slovenski kulturi. V svojih glasilih so objavljali članke o slovenskih posebnostih in v mladinskem fašističnem glasilu celo objavili denimo sliko dekleta v slovenski (gorenjski) narodni noši s pripisom "Piccola Italiana in costume nazionale sloveno. / Piccola Italiana v slovenski narodni noši." Zato so visokega komisarja ljudje pričakali v narodnih nošah, kot denimo v Beli krajini. Čeprav so bili italijanski okupatorji slabi oblastniki, ki niso znali zatreti komunistične ilegale, ki je namerno izzivala strašne italijanske represalije, jim vendar ni moč očitati "genocidnosti". Očitati pa jim je mogoče zločinsko nesposobnost, ki se je namesto dejanskega preganjanja komunistov, zatekala le k streljanju in internaciji velike množice Slovencev. Vendar pa je velika verjetnost, da bi jo Slovenci pod Italijani odnesli skoraj brez žrtev, če ne bi bilo partizanskega odpora.
 
Nemška okupacija je tudi dokaj kompleksna, saj ni mogoče govoriti le enoznačno o "nacistični ali nemški okupaciji". To okupacijo je treba namreč deliti na okupacijo Gorenjske in Štajerske ter na okupacijo Ljubljanske pokrajine in Primorske od leta 1943 dalje. Tu gre za dve različni stvari, ki skorajda nimata stičnih točk. Če je bila nemška okupacija 1941 dokaj raznarodovalna, je bila nemška okupacija Ljubljanske pokrajine 1943 v resnici slovenski preporod s slovenskim domoljubjem, ki ga Slovenija že vse od tedaj ni več videla. Razlika je namreč v tem, da Slovenci na štajerskem in Gorenjskem niso imeli enotne politične strukture, ki bi pri Nemcih dokazala, da gre za lasten narod, ki želi ohraniti lastno narodno specifiko. Zato obstaja verjetnost, da bi v primeru nemške zasedbe celotne Slovenije, Nemci ne ravnali na isti način, kot so ravnali leta 1941. Kljub temu, da Nemci niso zares prepovedali vsak slovenski tisk, kot velja dandanes, temveč so pustili izdajali vsaj dva časopisa v pretežno slovenskem jeziku, je dejansko mogoče govoriti o striktnem raznarodovanju.
     
Vendar pa kot smo že rekli, je bila ta okupacija nekaj popolnoma drugega, kot je bila okupacija Ljubljanske pokrajine in Primorske. Slednja je, kot rečeno, dobila nazaj svobodo slovenskega jezika, prva pa je dobila nazaj celo svojo narodno zastavo in svoj avtentičen narodni značaj. Fašistično-nacistična okupacija, o kateri govori Rebula je tako kompleksnejša, kot jo prikazuje in njegove poenostavitve služijo le točno določeni agendi.
    
Rebula smatra rimsko okupacijo za različno od te naci-fašistične, ki je pravzaprav nekako popačena, kot smo pokazali, a vendar je logično, da jo smatra za drugačno, ker okupacijo pripisuje pri prvem okupatorju narodu oz. državi, pri drugem pa ideologiji. In morda ima prav, da se okupatorja razlikujeta, kar se tiče Primorske (kot rečeno, je bil tam Italijanski okupator, ki je želel spremeniti narodno podobo teh pokrajin in ne fašistično - nacističen okupator), a se veliko manj razlikujeta kar se tiče Slovenije kot celote. Tudi rimski okupator Svete dežele, je bil neizprosen do upornikov, tako kot fašisti v Ljubljanski pokrajini. Četudi težko sodimo, ali je bil rimski okupator učinkovitejši pri odkrivanju pravih upornikov, in ni morda le pobijal naključne ljudi, da bi s tem prestrašil upornike, tako kot so to počeli badoglijevci pri nas.
           
Pavšalni zaključki o "genocidni" fašistično - nacistični okupaciji služijo le tem, ki se na vse pretege trudijo, da bi za vso zgodovino zabetonirali svoj mit o nujnosti upora proti okupatorju. A resnica je kompleksnejša in ni tako enoznačna, kot jo prikazujejo mnogi, med njimi tudi Rebula. Zato ni mogoče govoriti o okupaciji na splošno, temveč jo je treba jemati tako kot se je dejansko manifestirala na nekem območju v nekem obdobju.

Kocbekovci se vračajo

Novi kocbekovci ali neo-kocbekovci, lahko pa bi jim rekli tudi kocbekovci novega stoletja ali kocbekovci kapitalističnega tipa, so v zadnjem letu ali dveh že velikokrat izkazali svoj obraz oz. svoje kocbekovstvo. To se je najočitneje zgodilo namreč dvakrat. Ob papeževem obisku v Ameriki in zloglasnem pismu Kavarne Hayek nadškofu Zoretu.
     
Prav to pismo, ki je bilo polno paradoksov in celo napačnih dejstev, kot denimo trditev, da je bil protestant Anders Chydenius katoliški duhovnik, je prišlo prav, saj se je pokazalo, da kdorkoli se že strinja s tem pismom in čudno argumentacijo v njem, je v resnici kocbekovec.
      
Kaj pa je kocbekovec? Oznako "kocbekovec" skušajo nekateri uporabljati v smislu katoliškega "kolaboriranja" (kot temu pravijo oni) s komunisti v oziru na domnevno "katoliško poreklo" Edvarda Kocbeka in torej na Dolomitsko izjavo. A ta definicija je napačna. Namreč kocbekovstvo je v resnici neke vrste disidentstvo na katoliški strani. To so bili ljudje, ki so v letih in celo desetletjih pred vojno sebe imenovali za katoličane, obenem pa so zavračali eno cerkveno doktrino za drugo. Ob raznih političnih vprašanjih so se postavljali zoper cerkveno stališče ali stališče katoliškega občestva in tako vnašali nekakšen nemir v katoliške vrste.
            
Najbolj značilen primer tega kocbekovstva je gotovo Kocbekov članek z naslovom "Premišljevanje o Španiji". A vendar bi bilo smiselno iskati korenine tega kocbekovstva kar pri Gosarju in na splošno pri t.i. krščanski socialistih po prvi svetovni vojni. Namreč Gosarjev krog je bil ta, ki je kljub okrožnici Graves de communi vztrajal na oznaki "krščanski socializem" in s tega stališča ga ni premaknila niti okrožnica Quadragesimo anno, ki je še jasneje pokazala na neustreznost ze oznake.
        
Torej kocbekovstvo je posebna vrsta katoliškega odpadništva, katerega posebnost je v tem, da vztraja, da je še vedno katoliško. To so ljudje, ki sami zase pravijo, da so katoličani, ampak... . Ti "katoličani, ampak" torej s katoliškim klobukom na glavi začnejo napadati katoliško hierarhijo, da bi s tem zanesli med katoliško občestvo razdor. To so ljudje, ki menijo, da so bolj katoliški od papeža, škofov in celotne katoliške tradicije. Njihovo udejstvovanje končno pride le na točko, ko posvečajo vso svojo pozornost nasprotovanju določeni katoliški doktrini ali katoliški hierarhiji sami.
          
Tako smo imeli torej nekdaj kocbekovce socialističnega tipa, ki so se sicer zaklinjali, da so katoličani in so govorili o ne-materialističnem socializmu, a vendar so na bolj in manj prefinjene načine v resnici napadali katoliško Cerkev in njeno socialno doktrino. Danes pa imamo spet kocbekovce, le z eno razliko, danes so kocbekovci kapitalisti. Namreč njihovo nasprotovanje trenutnemu papežu in cerkveni socialni doktrini, izhaja iz kapitalističnega in amerikanističnega večinsko protestantskega konservativizma in libertarizma.
         
Ti novi kocbekovci ne poznajo cerkvene socialne doktrine ali pa jo direktno zavračajo. Zato lahko brez vsakega sramu govorijo o papežu kot o "komunistu v Vatikanu" in povezujejo avtentično katoliško socialno doktrino z marksizmom. Če so stari kocbekovci dobivali svoje teorije iz zahodne Evrope, predvsem Francije, pa današnji kocbekovci dobivajo svoje teorije predvsem iz kapitalistične Amerike, kjer so protestanti, razdrobljeni v nepregledno množico sekt, sovražno nastrojeni zoper katoliško Cerkev, kar ni nič čudnega z ozirom na puritanistične korenine teh nekdanjih kolonij.
          
Vendar pa si sedaj poglejmo zakaj so že spet pokazali svoj pravi kocbekovski obraz. Tokrat je stvar povezana z vsakoletno norijo okrog proslavljanja dneva državnosti, torej tiste državnosti, ki nam je v ustavo zapisala splav in ločitev Cerkve od države. Na desnici se je pred samim praznikom razplamtela nekakšna nesmiselna besedna vojna, ki sta jo bili predvsem stranki SDS in NSi. Prva z nenehnim kričanjem o udbovcih in druga s prežvečenimi mantrami o demokraciji in gledanju v prihodnost. Po tem brezplodnem prerekanju, ki ni koristilo nikomur, sta organizacijo in prisotnost na proslavi odpovedali NSi in SLS. Prva zaradi svojih "standardov", druga pa iz enostavnega razloga, da je SDS začel podpirati novo ustanovljeno NLS, kljub temu, da je Zidanšek dal novega duha utrujeni SLS in je bilo mogoče od nje marsikaj pričakovati, posebej po odličnem nastopu Zidanška na shodu za obrambo Slovenije pred nekaj meseci. SLS je smatral podporo novoustanovljeni in nepreizkušeni stranki, ki je roko na srce nekakšna udejanjena konfrontacija z SLS, kot politično izdajo in je ob primernem trenutku to tudi pokazal.
            
A ker sta odpovedali dve stranki in je govor odpovedal tudi predvideni govornik Lojze Peterle, zaradi morebitne izžvižganosti, ki so jo nekateri otročje napovedovali po socialnih omrežjih, se je odločil, da se od te nesmiselne in otročje drame distancira tudi sam nadškof Zore. Tako se je odločil, da se proslave ne udeleži, kar je povsem logično.
       
A ta odločitev je v določenih "desničarjih" zbudila Kocbekovega duha. In začel se je pogrom nad nadškofom, ki je bil pričakovan, glede na to, da so določeni agitatorji, ki jih gostijo razni "desni" spletni mediji, že dolgo časa udrihali po "črnih".
     
Tako je nadškof postal tarča običajne neo-kocbekaške retorike. Nadškof je udbovec, RKC je zlizana z UDBO. Sledilo je zaklinjanje, da je kritika nadškofa in papeža upravičena ter da so oni pravi katoličani in da ne potrebujejo ne škofa ne papeža za svoje "katolištvo". Skratka, kocbekovci so se vrnili. Na mesto tarče napada, koder je nekdaj stal Rožman, je sedaj stopil Zore.
      
Pomembno pa je, da postavimo to neo-kocbekaštvo kapitalističnega tipa v kontekst. Namreč kljub temu, da so si želeli razdora med SDS in RKC, tega niso dobili, saj so njihove žolčne kritike še vedno dokaj irelevantne in vrh SDS ni napadel ne nadškofa, ne Cerkve. Želje kocbekovcev, katerih, roko na srce, zadnji cilj je vendarle razdor v katoliškem občestvu, so ostale neizpolnjene. Njihovi kriki, da bo Cerkev ostala brez vernikov, so smešni in bodo že davno pozabljeni, ko bo Cerkev še vedno prva in zmagovita.
          
V prihodnosti lahko tega novega kocbekaštva pričakujemo vse več. Svoj zagon bo dobival od ameriških protikatoliških agitatorjev, pa tudi od protinapada raznih katoliških liberalcev, ki se skušajo predstavljati kot avtentični katolicizem a v resnici Cerkev in katoliško doktrino uporabljajo zelo selektivno in na moč podobno kocbekovcem samim. A vendar bomo tudi te kocbekovce in tudi te liberalce naposled uspešno prestali.
                  
-NeoDomobranec

Brexit - dan britanske neodvisnosti

Triindvajsetega junija letos, so Britanci na referendumu izglasovali izstop iz Evropske unije. Ta akt, ki ni prav nič posebnega, pa nam je t.i. "skrajna desnica" Evrope, ki v resnici ni nič drugega kot skrajno liberalistična buržoazija, začela prikazovati kot silen uspeh, ki mu ni para. Nekateri Britanci, ki so znani po svojih zavihanih nosovih pa so šli še tako daleč, da so 23. junij imenovali kar dan britanske neodvisnosti. Skratka, brexit je postal nekakšna britanska slava.
            
Ob tem pa nihče očitno ne vidi ostrega paradoksa. Britanija, ta država intrigarjev in političnih mešetarjev, je izstopila iz Evropske unije, ki ni praktično nič drugega, kot le tržna unija, s skupnim trgom in skupnimi regulacijami tega trga. Kar pa je še pomembneje, ta tržna unija, ima v svoji pogodbi že v izhodišču predvideno možnost izstopa iz nje. Zato "brexit" ni nikakršna zmaga suverenosti Britanije, temveč je morda zmaga le v tem, da se je relativna večina Britancev odločila, da na referendumu obkroži za izstop iz EU. To pa je, če je res zmaga, le zmaga Britancev nad Britanci. EU pač nikomur ne prepoveduje izstopa.
         
A to ni glavni paradoks. Glavni paradoks je v tem, da Britanija imenuje izstop iz EU kot dejanje suverenosti in neodvisnosti, ob tem pa sama ne doživi resne samorefleksije nad svojo krvavo in zatiralsko zgodovino, ko je dolga stoletja zatirala razne narode in so ti narodi dolga stoletja težili k neodvisnosti in suverenosti in so to neodvisnost dobili le po velikih žrtvah. Kajti Britanski imperij s svojimi protestantskimi aristokrati in plutokrati namreč ni sklepal z zasužnjenimi narodi pogodb, ki bi vsebovale tudi člene o izstopu. Kako torej, da si Britanci drznejo sploh govoriti, da je izstop iz EU kakorkoli junaški ali spoštovanja vreden?
     
Roko na srce, Britanci so tik pred tem, da neslavno izumrjejo in že zadnji čas je.
         
-NeoDomobranec

Je sploh smiselno praznovati dan državnosti?

Je sploh smiselno praznovati dan državnosti? To je vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti vsako leto pred tem praznikom. In na tem mestu bi gotovo vsak pomislil, da je pred njim še eno tistih populističnih besedil, ki govori o novih švicah in starih nostalgijah. Vendar pa to besedilo še zdaleč ne sodi v to kategorijo.
      
Ravno nasprotno menimo, da slovenski narod živi v izobilju, ki ga do današnjih dni še ni poznal. Pomanjkanja praktično več ne poznamo, saj tudi za revnejše sloje skrbi država s socialno pomočjo in svojimi organizacijami, ter Cerkev s svojimi organizacijami. Socialna država je na sorazmerno visokem nivoju, ki je sicer naznotraj polna napak in gnilobe, a odnosno na običajnega Slovenca je država njegova velika pomočnica v socialnem oziru. Zato ni res, da Slovenci živimo slabo in da nam vsega manjka, kakor nas prepričujejo socialisti na eni strani in kapitalisti na drugi strani. Država ima v socialnem oziru svoje hibe, ki pa izvirajo zgolj iz slabo ustrojene narave javnega sektorja. Socialisti bi nas seveda radi prepričali, da ljudje živijo v lakoti in kapitalisti bi nas radi prepričali, da potrebujemo še več gospodarske svobode in še manj davkov, a oboji slikajo nek materialistični raj, ki bi današnje dekadentne simptome slovenske družbe, še povečal.
        
In tu je pravi problem naroda in države. Materializem, ki se kaže na najrazličnejše načine in iz naše slovenske družbe dela dekadetno in uživanjaželjno drhal, ki bi svojo dušo prodala hudiču za hipni užitek ali vrečko denarja. In ta materializem ter mamonizem prihaja tako od raznih socialističnih strank, kot celo od krščanskih demokratov, ki so zavrgli tradicijo katoliške socialne doktrine in postali zagovorniki samoregulirajočega se trga in ekonomskega darvinizma. Država, ki so jo postavili na noge pred četrt stoletja iz tega razloga ni postala avtentična država avtentičnega slovenskega naroda, če pod besedo narod razumemo celo verigo rodov, temveč je postala država socialistično-kapitalistične plutokracije. Postala je država, ki v sebi združuje vzhodno socialistično naravo protikrščanskega materializma in zahodno kapitalistično naravo gnilega pozitivizma.
                       
In tu se javlja vprašanje, ali je mar smiselno praznovati dan državnosti in se siliti k t.i. domoljubju, ki je de-facto umetno ustvarjeno v korist nekega poenotenja naroda na škodo katoliške večine. Ko tako slišimo mantro, da je pred četrt stoletja naš narod uresničil tisočletne sanje, moramo to vzeti previdno. Tisočletne sanje katoliškega slovenskega naroda, namreč niso bile država, ki bi v svoji celotni strukturi zrastla iz komunistične države, niti niso te tisočletne sanje vključevale takšne ustave, kakršna je ta, na kateri se je današnja država utemeljila.
           
Še zdaleč ni res, da more biti uresničitev tisočletnih sanj po lastni državi, kar država, ki v svoji ustavi nima nobenih znakov avtentične slovenske tradicije. Zato je naravnost nedopustno, da si kdorkoli drzne trditi, da bi stari Slovenci, pristali na državo, ki bi bila tako nekatoliška in tako materialistična, kot je ta, ki je nastala pred četrt stoletja. Nasprotno, mnogi staroslovenci, bi raje ostali še naprej pod Avstrijo, ali kakšno drugo državo, kot pa da bi dobili državo, ki ni vredna slovenskega naroda, ki je bil vse do komunistične revolucije, zdrav narod. Tako bi z Mahničem lahko rekli, da je že bolje govoriti kitajsko v nebesih, kot pa slovensko v peklu.
        
Vendar pa je res, da kljub temu, da naša država ni tista država, ki so si jo želeli naši predniki, je to vendarle država, ki je zrastla iz propada komunizma in že iz tega razloga samega, pomeni novo obdobje slovenskega naroda, ki je rešen industrialističnega komunizma. Vendar ni pa rešen intelektualističnega komunizma, ki zarit v civilno družbo ostaja skozi evolvirane oblike.
        
Zato je sicer prav, da se praznuje dan državnosti, ni pa prav, da dajemo temu prazniku neko megalomanistično obliko, ki mu ne pristoji. Seveda, je izreči kaj takšnega na kontemporarni  slovenski desnici, smatrano kot blasfemija, ki ji ni para. To pa je povsem logično, saj je tudi kontemporarna slovenska desnica v mnogih ozirih neavtentično slovenska.
       
Zato od nje ne moremo in ne zahtevamo, da se zavzema za državo, ki bo za svoje notranje ustrojstvo jemala kot izhodiščno točko tisto ideološko in duhovno stanje izpred komunistične revolucije, ali še prej, in ji zato ne nasprotujemo, če v samem aktu osamosvojitve, ki pa ni prinesel moralne in duhovne dekomunistizacije, vidi višek slovenske zgodovine.
           
Mi pa, ki se napajamo iz avtentične katoliške narodove linije, še čakamo na takšno državo, ki bo zares uresničenje tisočletnih narodovih sanj. Na državo, ki bo stala na katoliških načelih in kjer bo katoliškem občestvu odmerjeno toliko, kot mu po pravici pripada.
         
24.6.2016
-NeoDomobranec

Anonimnosti - reši nas o Gospod!

Joj, poglejte si te forume, komentarje in Twitter, polni so sovraštva in kdor zabrede vanje, s sebe ne spere več občutka umazanije. Odslej dalje bo ta, ki je zrl grozi v oči, budno spremljal te forume, da bo lahko pisal dolge članke o sprijenosti diskurza in "uredniških politikah"! A tudi krivdo bo znal pripisati in krivda leži kje drugje kot ...  v anonimnosti!
              
Ljudje, ki se veliko pritožujejo nad anonimnostjo spleta ponavadi pozabljajo, da ravno na spletu ni nihče zares anonimen. Ponudniki interneta lahko brez težav  določijo od kje se domnevni anonimnež oglaša in tako nihče ni zares anonimen, razen če se v knjižnici ne usede za računalnik in piše dolga grozilna pisma, potem ko se je prej zabeležil pri osorni knjižničarki. Morda je anonimnost na spletu mogoče doseči v t.i. cyber caffejih, a po pravici povedano ne poznam njihovih politik. Kakorkoli že, v večini primerov je nemogoče ostati na spletu anonimen.
      
A do neke mere je razumljivo, da zna biti anonimnost nadležna. Mnoge relativno znane osebnosti si naredijo na raznih socialnih omrežjih svoje profile in raja, ki še pred deset leti ni mogla vstopiti v njihovo klimatizirano dnevno sobo, saj so bila vrata zaklenjena, tako hišna kot vrtna, sedaj rovari po njihovih profilih in piše neokusne komentarje. To postane še bolj nadležno, ko se začnejo grožnje z nasiljem in smrtjo. In čeprav je res, da na internetu ni nihče zares anonimen, je gotovo dolga pot do točke, ko bo človek, ki je pisal žaljive komentarje in grozil, dejansko razkrinkan. Zato je izredno težko, ko človek s pravim imenom in priimkom postane tarča zdolgočasenih anonimnežev.
         
Vendar pa je vseeno treba biti zelo pošten. Okolje na internetu, ki so si ga izbrali pač ni nujno najboljše okolje za paradiranje s pravim imenom in priimkom, če človek ni pripravljen na potencialne anonimneže, ki bodo pisali vse in še več. Zato ni vseeno, kje se ljudje pritožujejo nad "toksičnim okoljem". Nekatera "okolja" so pač notorična po svoji "toksičnosti" in naravnost nerazumljivo je, da nekdo navzlic temu vedenju ustvari profil v takšnem okolju in v njem vztraja.
           
Kajti anonimnost, ki je danes tako polemizirana ni prav nič novega. Že odkar so se začele pisati knjige in tiskati časniki, so ljudje uporabljali sinonime in objavljali nepodpisane članke. Najbolj znameniti velikani zgodovine, posebej filozofi, politiki in literati so počeli ravno to. Če se danes prosvetljenci hudijo nad anonimnostjo spleta, se hudijo nad napačno stvarjo. Huditi bi se morali nad tem, da je danes omogočeno prav vsem objavljati anonimno in le njim samim. Povedano drugače, internet ni rodil anonimnosti, dal je le platformo nepregledni množici ljudi da objavlja, pa naj si bo to s pravim imenom in priimkom, ali pa anonimno. Pred internetom je bilo to dano le redkim.
          
Anonimnost sama po sebi ni nič slabega, a je po svoji naravi dvorezen meč. Po eni strani pomaga ljudem, da se bolj kot na avtorja fokusirajo na tisto, kar je napisano, po drugi strani pa se kaj hitro zanemari tisto, kar ni podpisano zaradi vprašljive vrednosti nepodpisanega besedila. A kakor koli že obračate anonimnost je bila vedno prisotna.
                       
Ta navidezna anonimnost na spletu pa je pravzaprav default stanje uporabnika in ne-anonimnost tako pride šele sčasoma in le na določena mesta. Internet namreč ni zasnovan tako, da bi nek ip naslov računalnika na vsakem spletnem mestu tudi že javno pri vsaki interakciji s sistemom izpričeval ime in priimek uporabnika. Ne, uporabnik, ki je by default v stanju te navidezne anonimnosti, se more na lastno željo registrirati in s pravim imenom in priimkom uporabljati funkcije določenega spletnega mesta. Pri tem pa v večini primerov ne gre za dejansko preverjanje avtentičnosti vnešenih osebnih podatkov, temveč za avtomatično registracijo. Iz tega razloga se mnogi na spletna mesta, kakršen je Twitter registrirajo z umetno ustvarjenim imenom in priimkom, da bi svoji prisotnosti dali videz ne-anonimnost, ki je sedaj tako zelo zaželjena. "Janez Novak" tako postane sprejemljiva oblika nickname-a, ki zgolj nadomesti staro oblikov nickname-ov, kakršen je denimo "superstar33".
              
Šele nova politika Facebooka, ki menda terja osebni dokument za registracijo na tem spletnem mestu, more dejansko odpraviti anonimnost, dokler pa osebni dokument pri registraciji ni potreben, potem imata "Janez Novak" in "superstar33" popolnoma enako težo, le da je prvi nickname konvencionalno pravilno oblikovan.
        
Iz tega razloga je vsaka debata o "divjih anonimnežih", ki rušijo idilo spletne interakcije popolnoma nesmiselna. Namreč kdor se s pravim imenom in priimkom izpostavi v okolju, ki je bilo by default zasnovano na t.i. uporabniških imenih, mora pač vzeti v zakup, da stopa na potencialno kaotično polje medčloveške interakcije in da s tem sprejema tudi vse potencialne nevšečnosti.
          
Internet ni dnevna soba in na to se moramo vsi navaditi. Če hočemo svoj varen prostor (safe space), kjer ne bomo nadlegovani, potem moramo bodisi zahajati na takšna spletna mesta, ki to garantirajo, bodisi kreirati lastno spletno mesto s striktno uporabniško politiko. Najboljši način, da se popolnoma izognemo anonimnežem, pa je, da določenih socialnih omrežij ne uporabljamo, če nismo nanje pripravljeni.
                  
Kar je bolj fascinantno kot anonimnost, je ta nerazumljiva potreba (relativno) znanih osebnosti, da so navzlic vsemu prisotni na internetu. Ta samovoljna vpreženost ljudi v internet je tisti problem, katerega sadove bomo nekoč presojali s posebno pazljivostjo. Kajti čemu vendar obstajajo socialna omrežja, kakršen je Facebook ali Instagram, ki ljudi tako privlačijo, da na njih objavljajo svoje slike in druge osebne stvari, obenem pa terjajo, da jih ljudje še vedno smatrajo kot nekaj "zasebnega", celo intimnega. Terjajo namreč, da osebne stvari, ki so na ogled tisočem in milijonom ljudi, ki lahko dostopajo do njih, če to le želijo, ostanejo vendar zasebna stvar njih samih. To je pravi problem.
                
Anonimnosti - reši nas o Gospod!
          
-NeoDomobranec (Nekatere misli so povzete po Agitatorjevem blogu "Zasebnost za sebe".)

Katoliški omniizem

Nekaj številk nazaj je mladi val tednika Družine prinesel tudi kratek odstavek, da je neka znana ameriška pop pevka javno in jasno deklarirala, da veruje v boga. Ta nesmiselna in nepomembna "novica" se je zdela urednikom primerna, da se jo postavi na vidno mesto v tedniku in naj bi očitno služila kot nekakšna "korajža" za mladostnike, ki se ne upajo deklarirati kot verne.
      
To me je spomnilo na nekega župnika, ki je pred leti dejal, kako izredno ceni, neko gospo, ki mu je zatrdila, da v "cerkev ne hodi" a meni, da je "nekaj nad nami".  Temu župniku pač ni bilo pomembno, kaj je s tem "nekaj" ta ženska mislila. Že samo dejstvo, da veruje v neko nadnaravno silo, mu je dala upanje, da je ženska na dobri poti. In tedaj se je porajalo vprašanje, mar smo res mi katoličani prišli tako daleč, da zaradi razširjenega materializma, ki ni nič drugega kot v resnici sistematična miselna lenoba buržoazije v časih izobilja, da ploskamo že tem, ki nekje nad seboj "nekaj" čutijo?
           
Mar smo vendar pozabili, na najbolj osnovne katoliške resnice, med katerimi je tudi ta, da je duša ustvarjena od Boga in da je pač najmanj logično, da ta duša vendarle tudi čuti stvariteljsko roko in da temu čutenju ne gre ploskati, ravno zato, ker je logično? Smo mar res prišli do točke, kjer se moramo povezovati vsi, ki "nekaj čutimo" nad seboj, ne glede kaj si mislimo, da to je? In če boste na to prikimali, potem velja vprašanje, čemu bi se vendar morali povezovati vsi, ki to nekaj čutimo nad seboj? Kaj bi bil smoter tega povezovanja? Kaj je vendar smoter tega, da ploskamo pop zvezdnicam, ki verjamejo v boga, pa najsi bo ta bog, karkoli že? Če namreč ne verujemo več v katoliške resnice in menimo, da se mora vsak zveličati že tako, da nekaj čuti nad seboj, kako lahko potem sploh še govorimo o zveličanju, ki bi bilo točno določeno?
               
Če je pot do zveličanja povsem irelevantna in predvsem relativna odnosno na osebo, kako bi potem ne verjeli, da je takšno tudi samo zveličanje? Če pa je potem zveličanje tudi povsem nedoločljivo in nedoločljivo, kako moremo sploh govoriti, da zveličanje je? In če torej zveličanja ni, zakaj bi potem sploh ploskali tem, ki nekaj čutijo nad seboj?
           
Ugovor bo, da je zveličanje točno takšno, kakor ga razume ta in ta, v našem primeru katoliška doktrina, a vendar se potem spet povrnemo v prvi krog: če do zveličanja vodi več poti, ker je Bog skrivnosten, čemu Cerkev in čemu sploh zveličanje?
          
Seveda mnogi ne gredo tako daleč in raje ostajajo v lažni domačnosti monoteizma, kjer smo združeni vsi, ki v "enega Boga" verujemo! Kakor, da bi bila že sama vera v Boga, ki je en sam, posvečujoča milost, ki dela določeno religijo posvečeno in zveličavno.
       
Kako je lahko tisto "ljudsko" pridigarstvo padlo do takšnih nižin, da smatra določeno religijo za enakovredno v vseh ozirih že zaradi tega, ker je "Bog eden za vse"? Od kdaj že sam monoteizem jemlje Kristusovi žrtvi in njega odrešenjski krvi vsak smisel in pomen?
      
Ta zmeda je plod dveh stvari. Prvič, umetno ustvarjene nesmiselne dileme ali je bolje, da človek ne veruje nič, ali da veruje v nekaj, in drugič, te resignacije pred liberalno demokracijo, ki na podlagi "verske svobode" omejuje ta umetno ustvarjeni koncept sam, torej "versko svobodo". Namreč "verska svoboda" je nekaj, kar se pojavi šele, ko se religijo začne omejevati v njenih logičnih zahtevah. Tedaj se pojavi koncept "verske svobode", ki ne pomeni drugega kot točno določene meje religioznega izražanja in religioznih teženj. In ravno zaradi tega koncepta, ki je dejansko "verska nesvoboda" nastane nek položaj v katerem naj bi se religije med seboj povezovale, da bi si ohranile te meje, ki jim jih je začrtala liberalna država (s konceptom verske svobode samim), čimbolj nedotaknjene. Zato nastajajo groteskne koalicije med muslimani in kristjani in židi zoper različne državne absurde. Po tej logiki je torej pač vseeno v kaj kdo veruje, saj ravno zaradi najmanjšega skupnega imenovalca, ki ga "verska svoboda" garantira, nastaja dokaj podobna svetovnonazorska koalicija, ki vidi svoje izhodišče le v neprestanih trenjih z državo.
              
Zato je pošteno reči, da je liberalna država tisti primarni problem, ki je povzročil tudi to katoliško resignacijo. In le s propadom liberalne države bi se mogla katoliška vera izviti iz tega primeža, ki končno kroji tudi njeno "ljudsko teologijo".
     
In najlažje bi bilo sicer reči, da je v cerkvi kriza, da so kleriki zašli v zmote, da imamo na petrovem sedežu antipapeža in ne vem kaj še vse, a poglejmo resnici v obraz. Da danes duhovniki govorijo in Družina piše, kako odlično je, da neka zvezdnica veruje v "boga" in da neka ženska veruje v "nekaj nad nami", ima svoj izvor v liberalni državi, ki nepravično izenačuje religije skladno s popolnim degradiranjem. Namreč država ne sme biti versko indiferentna temveč je pravica katoliškega občestva, ki stoji na tisočletni tradiciji naroda, da terja katoliško državo. Kajti to ne pomeni netolerantnosti do preostalih religij, temveč daje pravično mesto katoliški veri, ki je ta narod de-facto ustvarila in obenem tolerira nekatoliške religije, a ne na škodo katoliški religiji. Ta zemlja in ta narod pripadata katoliški veri in sta ji dolžna vse.
         
A dokler vera naših prednikov, vera dolge verige rodov, ni v priviligiranem položaju, ni vera države same, toliko časa bomo imeli te ekscese katoliškega omniizma raznih katoličanov, ki ne razumejo niti položaja, ki bi ga morala imeti katoliška vera po vsej pravici v našem narodu, kaj šele da bi razumeli, da Kristus ni umrl in vstal zato, da bi bilo na koncu pač vseeno kdo v kaj veruje, dokler veruje v nekaj nad seboj!
       
Vendar se ne slepite! Katoliška doktrina je vselej ena in nespremenljiva.