Ničevost "rdeče tablete"

V nekem blogu pred časom je bilo jasno zapisano, da skuša ta projekt NeoDomobranec ostajati karseda zvest liniji avtentične kontra-revolucije, ki se je najjasneje pokazala začasa druge svetovne vojne, a je v resnici starejšega datuma in je v resnici eno s katoliško tradicijo naroda. To zvestobo pa je teba ohranjati na vse mogoče strani. Zato je nujno, da v svojem dometu izrazimo pomisleke nad nazori, kakor jih izraža nek del slovenskega Twitterja, ki se identificira s t.i. alt-right in odmeva sentimente tega amerikanskega internetnega gibanja.

Kaj altrajt je, smo že razložili v enem prejšnjih blogov, tudi je jasno, da je altrajt kot tak nezdružljiv s krščanstvom in posledično nezdružljiv tudi s slovensko tradicijo. A tokrat nas bolj zanimata dve stvari. Prvič, neposredno povezovanje slovenske kontrarevolucije in slovenskega naroda z narodnim socializmom, drugič, napadanje t.i. "krščanarjev" in tretjič, razlika med avtentičnim klasičnim fašizmom in t.i. fashy memetiko.

Danes predvsem en slovenski profil na Twitterju razširja neko čudno pohabljeno pojmovanje druge svetovne vojne pri nas in navezovanje nanjo v oziru na današnjo pan-nacionalistično razpoloženje v svetu. Ta isti profil je namreč še do nedavnega enačil boj slovenske kontrarevolucije z zavezniškim bojevanjem in poveličeval inženirja Stepišnika ter njegov domneven bojkot. Jasno torej je, s kom imamo opravka. S t.i. goltačem rdeče tablete. Kaj rdeča tableta pomeni je postalo dovolj jasno. In zdaj zremo v paradokse. Danes ta isti profil razširja t.i. fashy memetiko in skuša enačiti narodni socializem z zavzemanjem našega naroda proti židovsko-boljševiško-plutokratski pošasti komunizma začasa druge svetovne vojne. To pa je faktično nepravilno in ne upošteva dejanske specifike naše narodne situacije, tedaj in danes.

In ko se pogovarjamo iz političnega oz. metapolitičnega stališča, moramo terjati jasno razčiščenih pojmov. To pa pomeni, da ne moremo zagovarjati diametralno nasprotnih stališč ali kontradiktornih stališč. Ne moremo biti obenem dvoje nasprotujočih si reči. Zato je jasno, da ne moremo biti denimo za slovensko kontrarevolucijo in proti katoliški Cerkvi in obratno. Če zavzemamo taka stališča, dokazujemo, da smo zunaj realne svetovno-nazorske misli vaških straž in domobrancev. Da smo zunaj nazorov, ki jih je zastopal Prezident in da smo zunaj nazorov, ki so jih zastopali vsi drugi ideologi slovenske proti-revolucije.

Zato je napačno, da nekritično povzdigujemo denimo narodni socializem, češ da je to pravilna pot slovenskega naroda, obenem pa ne vemo, da je imel Prezident drugačno videnje narodne ureditve, ter obenem prav tako ne vemo, da je za Prezidentom tudi stala množica akademikov, ki je že pred vojno pripravljala primerno narodno, gospodarsko in socialno ureditev, ter se je Prezident napajal iz le-te. Prezident je namreč o tem povedal:

Pot k temu nam spet kaže nemški narod, prvi narod naše celine, ki je oblikovalka in nositeljica svetovne kulture. Njegov narodni socializem prenaša največje napore in premaguje največje težave. In čeprav narodni socializem ni nikašno izvozno blago in — čisto razumljivo — ne sme biti nobenemu drugemu narodu vsiljen, je vendarle zaradi silnih uspehov, splošnega reda in zgledne discipline nemškega naroda vsem drugim narodom pravi kažipot, kaj lahko zdrav narod s pravilnim vodstvom doseže tudi v dobi židovskega zarotniškega besnenja, židovske lokavščine in prevare in je tudi edini uspešni pripomoček ki se stavi na pot židovsko-boljševiški svetovni nadvladi.

Logično je, da se narodni socializem ni mogel enostavno preslikati na našo situacijo, predvsem zaradi določenih svetovno-nazorskih in religioznih vprašanj. In za te je treba vendarle vedeti, če skušamo zasledovati avtentično misel slovenske kontra-revolucije in ne le zasledovati trenutnih trendov v nekih ameriških krogih. Zato je jasno, da je Prezident načrtoval specifično slovensko fašistično oz. korporativistično ureditev države. In to je vendarle osnova poznavanja klasičnega fašizma. Fašizem sam je v vsaki državi postal neka lastna oblika: Fašizem, včasih pravimo, je najbolj naraven sistem mišljenja in vladanja. To pa torej pomeni, da ima fašizem neke določene fundamente, ki se brez težav prilagodijo specifičnim narodnim razmeram in narodni situaciji. A fašizem se je najmočneje razrasel ravno v katoliških državah, kar pove veliko. V Nemčiji pa so tisti fundamenti fašizma postali vse bolj zaznamovani z neko specifično nemško problematiko. Sedaj lahko na dolgo in široko razpredamo o tem, a važno je vendarle vedeti, da je Pij XI. moral intervenirati zaradi razmer v Nemčiji in da je narodni socializem dobival katolištvu vse bolj sovražen obraz.

Sedaj pa stojimo spet pred tehtanjem med nemškim narodnim socializmom in svetovnim nazorom tam izraženim, ter med katoliškim svetovnim nazorom in ugovorom zoper narodni socializem. Kako naj se odločimo? Logično je, da se bomo odločili za katoliško stran. Če katolištvo odrinemo od sebe v korist narodnega socializma, smo s tem presekali z narodno tradicijo in postali nekaj istega s komunisti ali kakimi slovenskimi Ljotićevci. Kot taki si nimamo pravice lastiti nobene zveze s slovensko proti-revolucijo in Prezidentom.

A obenem se zdi pametno opozoriti, kaj pomeni ugovor katoliške Cerkve zoper narodni socializem. Nekoč je nekdo rekel, da to pomeni obsodbo narodnega socializma kot takega. A to ni res. Pomeni le obsodbo določenih segmentov znotraj narodnega socializma, ki so neskladni s katoliško doktrino. Zato se sicer nekdo lahko identificra tudi danes z narodnim socializmom, a mora upoštevati ugovore, ki jih je podala Cerkev in sporne stvari tudi sam zavračati, če hoče ostajati lojalen Cerkvi in če hoče vendarle ostajati lojalen slovenski narodni tradiciji. A kdor tega ne stori in se celo obrega ob papeže, ki so kritizirali narodni socializem, stoji zunaj avtentične kontrarevolucije in proč od Prezidenta.

Zakaj to ponavljamo? Zato, ker ta omenjeni profil uporablja Prezidenta za svojo "maskoto", obenem pa razširja Cerkvi in katolištvu sovražne sentimente, kakor se tudi ne distancira od proti-katoliških narodnosocialističnih nazorov, ki zadevajo samo metafizično srž sveta in človeka. Prezident pa je vendar opozoril, da se narodnega socializma ne da izvažati, obenem pa ni nikoli napadal katolicizma, škofov, nižjih klerikov ali papeža.

Tu smo torej že pri napadanju slovenskih "krščanarjev" torej Cerkve in katoličanov. Kdor se kadarkoli in kakorkoli postavi zoper krščanstvo, katolištvo, katoličane, kler, Cerkev ali karkoli podobnega, je že de-facto izstopil iz narodne tradicije in se podal na kokošji lov za nekimi tujimi idejami. Edina zares dokazljiva narodna pot, je pot katoliška. Lahko se v nekem zanosu človek postavlja na to in ono stran in zoper katolištvo, a na koncu koncev bo pristal zunaj naroda. To toliko bolj velja za vsakogar, ki se skuša identificirati s slovensko kontrarevolucijo. Brez striktnega katolicizma si je niti misliti ne moremo. Še liberalni časniki, ki so pljuvali čez klerikalce in "črno gardo", so na koncu med vojno postali glasna orodja katoliške stvari, ko so strumno stali za Prezidentom.

In kdo so ti ljudje, ki danes po vseh teh letih menijo, da vedo bolje, kot oni, ki so se v dejanskih razmerah odločili za katoliško Slovenijo? Danes naj bi imel nek profil na Twitterju, ki ne zna spisati besedila daljšega od dveh polomljenih stavkov, pravico presojati doprinos "krščanarjev" in katolištva nasploh k narodu in njegovi vitalnosti? Danes, v duhu nekih tujih agitatorjev, naj bi nek profil na Twitterju od Cerkve in katoličanov terjal, da izstavijo račun? In to naj bi konec koncev bil nekdo, ki stoji na strani Prezidenta? Pa še njegovih nazorov ne pozna. Pozna le tisto, kar odmevajo neki bebci v starih ameriških kolonijah, ki so zrasle iz protestantizma in židovstva. To pa ni slovensko in to deluje direktno zoper vse, za kar se je Prezident zavzemal.

In tu smo pri fashy memetiki, ki veliko govori o fašizmu in narodnemu socializmu, a oboje pozna ravno toliko kot triletni otrok. Ti ljudje v fašizmu iščejo menda neko estetiko, ne marajo pa absolutne države, iščejo argumente zoper egalitarijanizem, ne pustijo pa si vzeti svobode. Radi bi šokirali, brili norce iz liberalcev, ki so bili še do včeraj njihovi zavezniki, zato pa so ideološko pohabljeni. Menijo, da bo vse težave odrešila neka homogena družba, obenem pa trdijo, da se napajajo iz fašizma. Govorijo o globalizmu, a pristajajo na globaliziran pan-nacionalizem.

Nič čudnega ni, če torej beremo največje neumnosti izpod prstov slovenskih altrajterjev.

Torej, ta intervencija je bila nujna, da se ponovi zasledovanje čimvečje avtentičnosti medvojne proti-revolucije in se distancira od takih in drugačnih kričačev, ki skušajo to proti-revolucijo distorcirati in s tem degradirati. Včeraj so poveličevali proti-fašistične akte, danes se navdušujejo nad narodnim socializmom in pljuvajo po krščanstvu. Kako bi torej lahko od njih pričakovali, kakšen doprinos k nadaljevanju avtentične kontrarevolucije?

In tu je ta ničevost tega koncepta rdeče tablete. Pa kaj, če nekdo požre rdečo tableto in uvidi, da je še do včeraj zagovarjal najbolj nore zamisli? To ga vendar še ne pripelje do resnice.

-NeoDomobranec