Če si bomo le dovolj močno želeli ali Zakaj Slovenci nimamo alternativne desnice

Če si le zares močno želiš ...
 
Človek se lahko nenehno smeji, če dovolj podrobno in vztrajno zasleduje dogajanje na slovenski desnici, posebej še na, recimo temu: civilni desnici, torej desnici, ki je metapolitična in se javlja preko socialnih omrežij in drugih "neuradnih" kanalov družbenega obstajanja. Sedaj se je pač pojavila ideja, ki se imenuje "Domovinska liga" ali "DOM". Kaj pa je tako smešnega na tej, tako prikupno poimenovani ideji, bi vprašal bralec. Smešno je to, da ne obstaja, da je ni, da je to nek twiter račun, ki se je odločil, da z močjo domišljije, želje in hotenja v bivanje prikliče nekaj, česar ni.
 
Najbrž se vsakdo izmed nas spominja kakšnega pripovednega dela iz naših otroštev, kjer je protagonistu rečeno, da si mora nekaj zares močno želeti in to se mu bo izpolnilo ali kaj podobnega. In kako neverjetno smešno je, da danes videvamo tako otročje gledanje kar sredi pasivne resignirane desnice, ki počasi umira in propada. Namreč mnogi so se kar oklenili te ideje "Domovinske lige" in začeli konštatirati, da bo ta liga nadomestila nek manjek v slovenskem prostoru. Postala bo nadomestilo za iznakaženo NSi in umirajočo SLS, in kar je še pomembneje: lahko bo sodelovala z SDS.

In tako so si začeli mnogi želeti, da bi obstajala Domovinska liga, kakor da bi bili prepričani, da če si bodo res močno želeli, potem se bo njihova želja materializirala in se vzbudila v bivanju. Nič več ni treba kot to, da naredimo en sam twitter račun in si zares, zares, zares močno želimo ter v življenje bomo vzgibali idejo. Še poprej abstraktna zamisel bo z močjo naše željnosti postala realnost in konkretnost! Kako nadvse imenitno.

Sam v tej absurdnosti, ki se je torej pojavila in ki bo kmalu sicer izginila, vidim globlji problem slovenske desnice. Slovenske desnice ni več, četudi je kdaj po padcu komunizma morda zares obstajala (v kar je moč močno dvomiti). Obenem pa se slovenska desnica nahaja v nekem med-prostoru, v neke vrste pred-peklu. Obstaja pohabljena in navezana na neke čudne omejitve v katerih se ne more zares razvijati in prosperirati in vsakdo lahko vidi, da gre lahko njena pot le še navzdol.
  
Prognoza slovenske desnice
 
Najprej si je treba pogledati povsem vidno slovensko realnost uradne politike. @BenitoKrek je napovedal pred volitvami lani, da ker je viden upad moči desnice, po logiki, da so se na volitvah leta 2011 v parlament uvrstile tri desne stranke, na naslednjih volitvah dve desni stranki in da se bo torej na volitvah leta 2018 v parlament uvrstila le še ena desna stranka, na naslednjih volitvah pa nobena več. Njegova prognoza se ni uresničila, a je po eni strani mogoče, da bo tak trend vendarle prevladal v nekem daljšem obdobju in da bomo čez nekaj let res imeli le še eno desno stranko, tistega okostnelega in zavaljenega dinozavra, ki mu pravimo SDS, potem pa bo še ta izginil iz parlamenta in bomo tam imeli le spekter levičarskih strank, ki bodo bile istočasno tako opozicija, kot koalicija, kar videvamo že danes in smo lahko nad tem le osupli in obenem moramo priznati neizmerno moč in prevlado levičarstva v Sloveniji.
 
Po lanskih volitvah sem dolgo časa nameraval napisati nek daljši komentar, neko analizo, ki bi seveda bolj koristila meni samemu, da bi procesiral videno, kot komu drugemu, a se mi je vse skupaj že počasi začelo upirati in na koncu sem po več poizkusih obupal in naredil križ čez volitve sploh in sem se prvič v življenju zavestno odločil, da na volitve in referendume ne bom več hodil. Tako nisem šel na lokalne volitve in ne nameravam več na volitve, dokler ne dobimo neke stranke, ki bo zares desna. Vendar se tu že prehitevam.
 
Na lanskih volitvah v parlament sem volil SLS. Kljub temu, da sem pri volitvah strank vedno pozoren najbolj na skladnost nazorov s stališči Cerkve, se enostavno nisem mogel pripraviti, da bi šel volit NSi, ki je kot edina stranka dosledno stala na stališčih Cerkve v oziru npr. na umor še nerojenega otroka (če ne štejemo stranke Glas za otroke in družine, ki je z nekimi diverzantskimi akcijami tik pred volitvami zaigrala lastni samomor in podprla SDS). Sprva sem nameraval voliti Glas za otroke in družine, a tam se je izkazala neka namerna neresnost in pretirano oklepanje obstoječe stranke SDS.

Spominjam se nekoč, ko smo želeli v Ljubljani ustanoviti neko neformalno društvo mladih nacionalsocialistov. To ni bilo nič uradnega ali zares kompaktnega. Bilo je le neko povezovanje istomislečih mladih, in glej, nekdo je novico nesel ljubljanskemu Blood & Honourju in ta nam je koratkomalo prepovedal kakršnokoli ustanavljanje. In nekaj podobnega videvamo danes na desnici. Če se želi karkoli ustanoviti na desnici, se pojavi močan odpor s strani te zavaljene in negibne stranke SDS, ki potem očita vsem naokrog neke prežvečene in povsem irelevantne krilatice o udbomafiji, kučanih in  se uporablja drugo mantrično retoriko "slovenskih demokratov". In možnost je za mnoge le dvojna: bodisi se je treba SDS-u prikupiti in se strinjati z vsakim bizarnim naziranjem te okostnele postarane stranke, bodisi se je treba podati v sorazmerno hostilnost do te stranke in premosorazmerno ljubeznivost do nekih levičarskih grupacij in centrov moči. A sam vztrajam, da je ta dilema lažna.
 
Kakor sem rekel tedaj v primeru našega "društva", tako pravim tudi sedaj: treba je refleksije, prevprašanja, seciranja, reakcije in negacije. Treba je najprej podrti in potem zgraditi.
 
Kakšna je torej v Sloveniji desnica?

V Sloveniji imamo SDS, kot neko glavno desno stranko in potem imamo NSi ter SLS, ter redke poizkuse novih desnih alternativ, kot v primeru že omenjenega Glasu za otroke in družine. Slednji se je torej odločil, da se na desnici uveljavi s pomočjo dvorjenja SDS, medtem ko sta se NSi in SLS v preteklosti nekaj časa odločali za isto taktiko, potem pa sta naredili 180 stopinjski obrat in postali nekaj časa nasprotnici, s čimer sta se po svoji čudni logiki približali levičarstvu.

Zato jaz pravim, da v Sloveniji nimamo desnice in kar je še pomembneje: nimamo alternativne desnice. Zakaj pa je to pomembno?

Ugrabitev alternativne desnice
 
Kaj sploh mislim z alternativno desnico? Tu ne mislim nujno na tisto formalističnoo alternativno desnico, ki se je oblikovala v Ameriki in ki sem jo skušal nekoliko orisati v nekaj blogih, namreč alternativno desnico Richarda Spencerja in MAGA trolov. Ne, tu mislim bolj na alternativno desnico, v smislu reakcije na mejnstrim, recimo temu uveljavljeno, dolgo časa že bivajočo desnico, ameriškega republikanizma in evropskega krščanskega demokratizma. Alternativna desnica, če vzamemo ta pojem bolj splošno, je desnica, ki se je pojavila kot reakcija na okostnelo, pasivno in resignirano desnico, ki je nagrmadila nešteto problemov, nenehoma flirtala z levico in počasi izgubljala svoj vpliv. Najbolje se je to pokazalo denimo v Ameriki, kjer je desnica začenjala vojne, ni reagirala na ilegalno priseljevanje in na koncu pustila, da je Ameriki vladal osem let človek, ki je živel od rasnega nezadovoljstva. A podobno se je kazalo tudi v Italiji, kjer je desnica pod Berlusconijem zapadala v razne afere, se držala oblasti in naredila nič drugega kot životarila, kot star zavaljen dinozaver. Isto velja še do danes v Nemčiji, kjer desnica predstavlja neko kapitalistično, apolitično in tehnokratsko-oportunistično spužvo. Isto velja za Britanijo in njeno konservativno politiko brezprespektivnosti in ničvrednosti, ki je spravila Britanijo v nešteto težav, na koncu pa maloumne desne volivce zaslepila z Brexitom.

Alternativna desnica postane tako reakcija na vse te nedoslednosti, na te ničevosti, afere in kontradikcije. Kaj je ta desnica, ki je pustila, da so naše dežele postale, kar so postale? Kako je moč ne-videti, da je London lahko postal, kar je postal, le skozi dolga desetletja, desetletja, v katerih so veliko časa vladale desne stranke. In isto velja za Pariz in vso Francijo in vso Nemčijo. Globalna desna reakcija na to desnico, je torej alternativna desnica.

Ta alternativna desnica ni v prvi vrsti sovražna do levice ali levičarstva, temveč do desnice in desničarstva, ker po pravici čuti, da je bila izdana in zapuščena. Poklicna desna politika je postala nefunkcionalna, kontradiktorna in ničeva. Kar jo zaznamuje so le afere in politična nezmožnost, nesposobnost. In ali ne vidimo tega tudi v Sloveniji?
 
A SDS ni navadna stranka in s tem ne mislim, da je fenomen. Tudi druge države imajo podobne težave s formacijo take alternative, kot bomo videli v nadaljevanju. Namreč SDS je očitno videla trende v svetu. Videla je vzpon t.i. alternativne desnice in v njej se je vzbudil nek zavesten ali podzavesten instinkt, da ta trend hitro pograbi, ga posvoji in uporabi ter istočasno torej do neke mere onemogoči, da bi kdo drug prevzel ta koncept, torej to formo in ji dal neko konkretno vsebino, ki bi morala biti nujno uperjena zoper SDS, ki je kot največja desna stranka tudi največ kriva za stanje in (ne)vpliv v slovenskem političnem prostoru.

Če danes namreč pomislite na izraz "slovenska alternativna desnica", kaj vam prvo pade na pamet?

Ta izraz oz. koncept oz. formo sta naglo pograbila Bernard Brščič in Jože Biščak, ki sta vsak na svojih platformah skušala predstaviti "alternativno desnico", kot reakcijo na levičarstvo, na levičarske ekscese. Želela sta svoje bralce prepričati, da je alternativna desnica bojevanje zoper ugrabljanje univerz, teorijo spola, socializem, transseksualizem in posebej še bojevanje za svobodo govora. Za dobro mero, da bi utrdila svoj monopol nad "slovensko alternativno desnico", pa sta mimogrede vrgla med bralce še malo domnevnega holokavst-revizionizma. Ta revizionizem je sicer značilen za določen del avtentične alternativne desnice, a Brščič, ki naj bi izrazil nek revizionizem, tega v resnici ni zares storil, a je dal določen videz in levičarji ter njihovi mediji so to pograbili in naredili uslugo monopoliziranju "slovenske alternativne desnice" s strani Brščiča in Biščaka, ki je šel potem Brščiča reševat s sklicevanjem na neko "sovobodo govora". Brščič je dalje podprl t.i. "slovensko generacijo identitete", ki je zopet čisto ne-kritični vzvod slovenske mejnstrim desnice (SDS), kar je bilo vidno ob podpori mejnstrim politikov pamfletu te "organizacije". Spisal je nek uvodnik njihovemu "manifestu" in spet ustvarjal videz, da je "generacija identitete", neko sorazmerno veliko gibanje desne mladine, ki ji "ni vseeno". Vse to, le zato, da je lahko ugrabil koncept in formo "slovenske alternativne desnice", da ne bi od nekod res prišla alternativna desnica, ki bi v prvi vrsti nastopila zoper SDS.

Pomemben je videz

@BenitoKrek pogosto pokaže na lažne račune, ki jih uporabljajo določeni "desničarji" z SDS nazori in sam sem se spraševal, čemu neki se ustvarjajo ti računi s slikami mladih deklet, ki so v resnici lažni, slike pa vzete iz spleta. Počasi sem doumel, da tu ne gre za forsiranje neke ideje, v smislu: hočem prepričati ljudi, da kapitalizem deluje, zato se bom pretvarjal, da sem mlado seksi dekle, ki je kapitalistka, marveč za forsiranje lažnega videza, da je slovenska desnica, predvsem SDS, stranka, ki jo volijo mladi in mlada dekleta. SDS da veliko zgolj na izgled in videz, četudi je vse to lažno. Namreč, vprašati bi se bilo treba: zakaj pa niso res mlada seksi dekleta navdušena nad to stranko, zakaj pa mladi ne volijo te stranke, zakaj pa se mladi ne zanimajo za identiteto, zakaj pa mladim ni do naroda, zakaj pa mladi podpirajo degeneracijo? A to so težka vprašanja in SDS to ve, zato ustvarja percepcijo, da se nekaj dogaja, da so mlade uspešne punce, ki volijo to stranko, da obstaja neka generacija identitete, ki budi mladino, da obstaja alternativna desnica, ki bo prevetrila slovenski politični prostor, da obstaja neka Domovinska liga... itd... itd... itd...

Vsi ti vzvodi laži so ustvarjeni z enim samim namenom: prepričati vokalne volivce, ki po spletu pišejo o problemih, da se ti problemi rešujejo in da je SDS v prvi vrsti pri njihovem reševanju. Zato jim ustvarjajo navidezno resničnost, virtualno realnost, twitterja in drugih socialnih omrežij, kjer mlada dekleta pišejo, kako ful zabiti so levičarji in si drug drugemu čestitajo, kako neizmerno bolj pametni so v svojem "desničarstvu" in "kapitalizmu" kot tisti zabiti levičarji. A ko pride čas, da se izstavi račun, se pokaže resničnost. Še vedno rdeča zora.

SDS dosledno zasleduje vse prijeme in principe slovenske levice, le da to počne v omejenem dosegu. Namreč tako kot imajo levičarji svoje stranke in potem nebroj nekih medijev, ki so sicer formalno "objektivni" in niso eksplicitno levičarski, tako ima tudi SDS svojo stranko in potem nekaj medijev, ki formalno sicer niso strankarski. In tako kot levičarji ustvarjajo neko navidezno resničnost, ko medtem ko s svojimi mediji ustvarijo mnenje in izvolijo svoje stranke, ter se potem narejeno čudijo, kako da je uspelo "novorojeni stranki priti v parlament", tako svojo navidezno resničnost ustvarja tudi SDS, ki živi v svojem milnem mehurčku.

Žlahtna desnica

Paradoks pa je v tem, da SDS pogosto očita, da je NSi t.i. "žlahtna desnica", vsmislu, da NSi skrbi za videz, da obstaja kot konservativna in desna stranka, v resnici pa služi interesom postkomunistov, da se nič ne spremeni in lahko ostajajo v vseh centrih moči. Oh, paradoks! To je naravnost opis SDS. SDS je žlahtna desnica. To je stranka, ki jo levičarji potrebujejo bolj kot potrebujejo karkoli drugega na svetu. Oni naravnost potrebujejo to statično, neoperatibilno, okostnelo dinozavrsko stranko, da lahko 1.) vse glasove odločenih desničarjev, ki nočejo voliti levice skoncentrirajo nanjo in jih tako nevtralizirajo in 2.) vse glasove desničarjev, ki bi volili desno stranko, pa nočejo voliti SDS, usmerijo v abstinenco ali druge levičarske stranke, kjer so zopet nevtralizirani. In tako postaja levica sama sebi pozicija in opozicija, medtem ko SDS joče in joče, kakšna krivica se ji dela.

Potem pa imamo še drug paradoks. Ker SDS daje lažni videz, da zaseda vso skrajnost desnice do kjer seže pogled, pa če tudi tega noče eksplicitno priznati, se torej druge "desne" stranke avtomatično pozicionirajo proti sredini, kar pomeni svojevrsten hendikep in zopet nezadvoljstvo 1.) desničarjev, ker menijo, da te stranke niso dovolj desne in raje volijo SDS ali abstinirajo in 2.) desničarjev in sredincev ter levičarjev, ki se jim zdijo te stranke preveč podobne levim, da ne bi kar volili levih, ki se malo bolje zavzemajo za socialo.

A tu je bistveni problem slovenske desnice odnosno na vse stranke, ki še životarijo na slovenski desnici: SDS, NSi in SLS. Te stranke so prepričane, da je politika vprašnje logike, intelekta in nekih racionalnih presegajočih vprašanj. Dolgo se že nisem tako nasmejal, kot takoj po volitvah, ko sem na twitterju nekega NSi podpornika prebral, kako razočaran je nad rezultatom, rekel je, še posebej zato, ker so nam vsi podjetniki govorili, da imamo najboljši program!
 
Oh, ubogost nepreprostosti!
 
Kapitalizem
   
Česa  mislite je več: podjetnikov ali delavcev zaposlenih pri podjetnikih? Česa je več: lastnikov kapitala ali delavcev? Česa je več: Boscarolov in Akrapovičev ali navadnih delavcev, uradnikov in nezaposlenih? Ne živimo v preteklosti, živimo v sedanjosti in ljudje ne volijo po ekonomskih programih, ljudje ne volijo glede na vprašanje: ali bodo javne finance vzdržne, temveč ali bom jaz, posameznik lahko živel dostojno življenje, ali bodo lahko moji otroci hodili v službo in dobili službo v javnem sektorju. Koliko tisočev ljudi je zaposlenih v javnem sektorju in koga mislite, da bo nek človek, ki je tam zaposlen volil: stranko, ki hoče krčiti javni sektor ali stranko, ki tega noče? Ali res kdo misli, da se ljudje odpravljajo na volitve volit SDS, ker so slišali, da je SDS na soočenju rekel, da nam Evropa pravi, da moramo javni sektor skrčiti? Ali res hodijo ljudje na volitve in volijo SDS zato, ker je SDS na soočenju rekel, da moramo varčevati, ker nam Evropa pravi, da moramo varčevati.

Kakšna bizarnost slovenske desnice, ki ne zna napraviti enostavnega računa in postaviti na eno stran "podjetnike, ki pravijo kako dobre programe imajo" in na drugo stran vse delavce, ki ne držijo nobenega kapitala v rokah in se na ta vprašanja obdavčitev niti ne spoznajo, niti jih ne zadevajo. In komu dvori slovenska desnica v maniri prave "žlahtne desnice", komu dvorita SDS, NSi? Smejal sem tudi, ko so po nekem soočenju hvalili Janšo, češ se je šel med odmorom pogovarjati s podjetniki! Ali vidim le jaz v tem prej slabost, kot pa prednost?

A slovenska desnica obstaja v omejitvah, ki si jih je sama postavila oz. so ji jih postavili drugi in je nanje pristala. V tem je njeno žlahtno desničarstvo, ki koristi komunistom, postkomunistom in vsem levičarjem, namreč, da pridno zagovarja tisto ničvredno politiko kapitalističnega razsipništva na eni strani in varčevanja državljanov na drugi strani, ki ji lahko potem levičarji logično nasprotujejo in s tem pokažejo na kontrast med nečloveškostjo konservativnega neo-liberalizma in človeškostjo humanega socializma.

Ampak slovenska desnica fanatično veruje v kapitalizem in meni, da se volitve odločajo na podlagi tega, kdo ima boljši program za vzdržnost javnih financ in "zategovanj pasu". Slovenska desnica viha nos nad socialisti in njihovimi ekscesi, ker enostavno ne razume, da levica razume človeka, medtem ko ga desnica ne razume. Desnica se je zapletla v igro imenovano "kdo je pametnejši", medtem, ko levica igra igra "kdo bo vladal". Vladaš ne zato, ker imaš dober program za mala podjetja in ker podjetniki ploskajo tvojemu programu, vladaš zato, ker te ljudje volijo.

Istočasno ob tem, da se ta desnica dela silno inteligentno, racionalno in realistično, pa je v resnici sila neumna, če rečemo po domače. Mnogi "desničarji" ne razumejo osnov socializma, ne razumejo, da beseda socializem, kakor se jo danes uporablja, spet ne pomeni več nujno marksističnega socializma in da v večini primerov večina, ki nasprotuje kapitalizmu, ni socialistična v marksističnem smislu.

In tudi, če dopustimo, da ima desnica na dolgi rok boljše rešitve, kot jih ima levica in da je na dolgi rok res pomembno ali bodo javne finance vzdržne in koliko se bomo zadolžili kot država. A življenja ljudi se ne odvijajo na dolgi rok. Življenje se živi danes. Kaj menite volivca bolj zanima: ali bo njegov otrok kot državljan zadolžen v prihodnosti, ali pa ga bolj zanima tisto, kar na njegovega otroka vpliva danes. Zadolževanje države je abstraktno, problemi posameznega državljana so konkretni in otipljivi.In če slovenska desnica želi res biti sestavljena iz strank oz. voliti stranke, ki so stranke podjetnikov in kapitalistov, potem jim to seveda pustimo in jim voščimo dober dan, vendar pa je gotovo, da jih jaz osebno ne bom nikoli več volil in kot drugo, da prav verjetno nikoli več ne bodo prišle na oblast, razen v kakšni bizarni mešani koaliciji.

Ekologija
 
Poglejmo si samo še eno zanko v katero so po lastni krivdi ujeti slovenski desničarji in najlepše pokaže, kako samodestruktivni so. To je vprašanje podnebnih sprememb in okoljevarstva. Tu se je desnica postavila v večji meri na stran ameriške desnice, ki zanika podnebne spremembe in je začela še sama nekoliko zanikati te podnebne spremembe oz. omalovaževati probleme onesnaževanja itd. Kaj je s tem naredila? Nič drugega, kot izpraznila prostor za levico, da je hitro zasedla te pozicije in na svojo stran potegnila mlade idealiste, ki boj za živali in naravo postavljajo za še zadnje bojne pozicije do katerih niso indiferentni. To je pa seveda ključnega pomena, če se bo mladinska prizadevanja pravilno preusmerilo v politiko. In kdo bo imel korist od tega? Levičarji, ki so se identificirali s temi mladinskimi prizadevanji, ali pa morda bolj desničarji, ki so zavihali svoj špičast nos in po twitterju pisali, zakaj mladina pušča za seboj po ulicah plakate in v šolskih klopeh smeti.

Paradoksalno, da je ta problem videl prav papež in je nanj opozoril in sam sem predlagal, da bi lahko to papeževo prizadevanje za stvarstvo, kot naravo, vodilo v nekakšno naravovarstveno pravičnost v smislu socialne pravičnosti Leona XIII. in Pija XI., ki bi vzgibalo katoličane v aktivno politiko. A ne, slovenski desničarji, med njimi mnogo katoličanov, so raje popljuvali papeža in ga dolžili marksizma in ga obkladali s strupenimi besedami žido-protestantske ameriške žurnalistike. Kakšna kratkovidnost!

A problem, kot rečeno, ni v tem, da je slovenska desnica ujetnica lastnih okvirjev, kjer ostaja koristno teslo levičarjem, marveč v tem, da je slovenska desnica tako nezmožna lastne refleksije in da se tako krčevito oklepa stranke oz. strank, ki bi morale že zdavnaj iz prodaje. Pokazal sem na primeru alternativne desnice, kako strankarski žurnalisti sami ugrabljajo določene hipotetične poizkuse refleksije in reakcije na uveljavljeno desnico in jih uporabijo za ohranjanje svoje zacementiranosti na desni strani, kot prava žlahtna desnica. Zanimivo je tudi, kako da mnogih članov SDS, ki vokalno podpirajo denimo italijansko desnico, ne zadane logičen uvid: tam je prišlo do reakcije na uveljavljeno desno stranko, tam je prišlo do zavračanja kapitalizma v korist ljudi, s strani nove desnice. Ampak ne, ti domači volivci SDS menijo, da je treba vse početi po istem kopitu in nekaj se bo spremenilo.

Problemi

Torej, zakaj nimamo alternativne desnice in kaj je problem z uveljavljeno desnico?

1. Afere.

Alternativna desnica je globalno nastopala tudi zoper politične afere, ki so se redno pojavljale na desnici. Alternativni desnici je bilo dovolj starcev, ki so se prekladali iz stranke v stranko, iz pozicije na pozicijo in s seboj vlačili težko prtljago preteklosti. Zato je prišlo do logične reakcije. Afere ne škodijo le posameznikom in strankam, temveč škodijo narodu in državi sami, saj onemogočajo desnico.

Namreč če neka desna stranka predstavlja večji del desnice in je prepredena z aferami, potem javno mnenje do desne stranke vpliva na javno mnenje do celotne desnice. Ljudje in mladi, ki niso zacementirani volivci desnice, se bodo logično ognili stranke, ki nosi s seboj jerbas afer in kar je še pomembneje, ognili se bodo desnice same.

In tega problema ne razreši enostaven vzklik: saj imajo tudi levičarji svoje afere. Ne. Mi nočemo afer, mi hočemo mladost in vitalnost, gorečnost  in idealizem.

Tudi tega problema ne razreši ugovor, da so afere izmišljene in podtaknjene. To konec koncev sploh ni pomembno. Če ima stranka toliko "izmišljenih" afer, da jo to dela praktično neoperatibilno in docela hendikepirano, potem bolje, da ne obstaja več, pa tudi, če je zares vse izmišljeno.

Ker v Sloveniji ni prišlo do reakcije na ta hendikep slovenske desnice, je jasno, da nimamo slovenske alternativne desnice.

2. Distanca od ljudi in njihovih realnih problemov

Alternativna desnica je nastopila zoper uveljavljeno polarizacijo demokratične politike v odnosu levo-desno glede na ekonomijo. Alternativna desnica je smatrala, da naloga desnice ni varovanje svobodnega trga in kapitalističnih oligarhov, temveč varovanje državljanov, varovanje svojih sonarodnjakov. Zato je prekinila s kapitalističnimi praksami in se usmerila na vprašanja, kako lahko izboljša položaj svojih sonarodnjakov, svojih sodržavljanov. Nič več varčevanja na škodo lastnih ljudi. Alternativna desnica je celo posvojila okoljevarstvena prizadevanja.

Slovenska desnica tega ni storila, še vedno ostaja koristen proti-pol levičarjem in zagovarja najtrše oblike varčevanja in kapitalizma, da s tem pomaga levičarjem, ki se pokažejo za humane socialiste.

3. Brezperspektivnost in okostnelost poklicne politike

Alternativna desnica je nastopila tudi zoper uveljavljenost demokratične prakse zahoda, po kateri so stranke neke vrste blagovne znamke, ki obstajajo same zaradi sebe. Povedano drugače, te stranke ne obstajajo, ker želijo reševati probleme, temveč iščejo probleme, ki jih želijo reševati. Alternativna desnica je to presegla, tipični predstavnik tega je Trump v Ameriki, ki je (vsaj tako je rekel), vstopil v politiko, ker je želel neke stvari konkretno rešiti. Isto velja za Italijo, kjer se je desnica formirala praktično na novo, da bi rešila probleme migracij in drugega.

Slovenska desnica pač še vedno obstaja kot zastarela in okostnela blagovna znamka, posebej še SDS. Vsake toliko časa zamenja nekaj retoričnih izhodišč oz. poišče nove probleme, ki naj bi jih bila sposobna rešiti, sicer pa obstaja sama zaradi sebe, brez prave perspektive in prave zagnanosti. Životari v demokratičnem vakuumu žlahtne desnice, ki služi levičarjem.

Ker slovenska desnica ne zmore iz svoje srede spraviti neko alternativo desnim strankam samim, je jasno, da slovenska alternativna desnica ne obstaja.

*  *  *

Skratka, Slovenija ždi v političnem predpeklu, kjer je edina desnica, ki ji je na voljo, okostnela dinozavrska desnica polna protislovij, težke prtljage in brezperspektivnosti. In če si bomo vsi zares močno želeli, bomo vzgibali v življenje Domovinsko ligo, s katero bo SDS lahko v prihodnosti sodelovala.