Težave z "Laudato si"

"Mi ne moremo prerekati resnice, ki jo oznanja komunizem, da bo kapitalizem ubil zlasti male narode, če ne bodo narodi ubili kapitalizma."

Dr. Aleš Ušeničnik, 1923

Avtor Sebastjan Erlah je na svojem blogu v aprilu tega leta objavil članek z naslovom "Duhovnost do stvarstva v luči Laudato si". Čeprav daje naslov videz, da avtor le povzema okrožnico papeža Frančiška, pa naj bi bil članek kritika okrožnice oz. papeža.

Na tem mestu se ne bomo ukvarjali z vsebino okrožnice, temveč le s poizkusi argumentiranja kritike te okrožnice s strani zgoraj omenjenega avtorja.

Okrožnica sama namreč ni niti najmanj sporna, spominja nas lahko morda na okrožnico Rerum novarum Leona XIII. v smislu nakazanja problemov in aktivizacije katoličanov za reševanje teh problemov, a kot rečeno to ni mesto za ta premislek.
 
Avtorjev ugovor izhaja predvsem iz tega, da se nekatere stvari iz okrožnice berejo in slišijo podobno nekim komunističnim in sploh marksističnim idejam in izvajanjem. Vendar ali je to sploh kritika vredna premisleka? Če se nekaj sliši podobno še ne pomeni, da gre za isto stvar.

Vzemimo kar sam znanstveni socializem in socialni katolicizem koncem devetnajstega stoletja in začetkom dvajsetega stoletja. Pri obeh gre za zelo podobna izhodišča, oba videvata probleme in jih tudi jasno nakažeta. Strinjata se docela v tem, da je gospodarski liberalizem, socialni individualizem, kapitalizem kriv stanja družbe. Kar ju loči je le vprašanje, kako stvari popraviti. Socializem na eni strani hoče podržavljenje in "diktaturo proletariata", socialni katolicizem hoče stanovsko državo.

A v izhodišču sta si sila podobna. Kajti tudi Leon XIII. je sprva v svojih okrožnicah zgolj pokazal, da je problem in da je ta problem treba pravično in po krščanskih temeljih rešiti. Morda se je tudi on zdel tedaj kakemu kapitalistu čisto navaden komunist. A med katoličani je vendar večinsko vladalo mnenje, da je kapitalizem krivec problemov in da je za to stanje kriva prav "svobodna tekma" ali "svobodni trg". Vzemite kateregakoli katoličana izpred leta 1945 in ga vprašajte, kaj si misli o kapitalizmu, pa vam bo brez izjeme zasedel negativno držo.

"Ubiti kapitalizem se pravi ubiti mamonizem, ki se je utelesil v modernem gospodarstvu. Ker ta mamonizem ni nujno pohlep tega ali onega, dasi se je prvotno skotil iz pohlepa ljudi, ampak se izraža v nekih gospodarskih oblikah, zato tudi ne bo mogoče premagati kapitalizma, če se ne izpremene te oblike. Narodi bodo morali torej preosnovati sodobni gospodarski red ali pravzaprav nered."

Dr. Aleš Ušeničnik, 1923

  
In po tej logiki torej lahko trdimo, da so bili katoličani pred vojno navadni komunisti, ker so oboji za socialne probleme krivili kapitalizem. Pa vemo, da bi bil to absurd brez primere. Če se papeževo nakazovanje problemov torej sliši "marksistično", to še ne pomeni, da tudi je marksistično. Kar velja tudi za avtorja članka. Če so njegovi ugovori podobni onim protestantskim, to še ne pomeni, da so protestantski ali, da je avtor sam okužen s protestantizmom.

Tu pridemo do vprašanja problemov o katerih govori papež. Torej ali problemi so, ali pa jih ni. Če so, potem je logično, da jih vidita tako papež, kot marksist. Če pa jih ni, se potem papež moti že v izhodišču in govori o nečem, kar sploh ne obstaja in je torej plod marksizma ali Bog ve česa. A tu se začne razhod. Kdo bi mogel trditi, da problemov ni? In tudi, če se razhod zgodi in hipotetično zavzame avtor članka stališče, da so problemi izmišljeni, se s tem postavi na stališče nasprotno Cerkvi in torej na stališče raznih ameriških protestantov. Resnica pa je pač le ena, ali -- ali.

Naprej avtor znova, sicer z distanco a vendar, skuša nakazati, da se papež v svojih izvajanjih sliši podobno komunistom, predvsem v svoji kritiki kapitalizma. A tu je treba ponoviti, katoličani, stoječ na tradiciji socialnih okrožnic Leona XIII. in Pija XI. smo dejansko zoper kapitalizem in zato je povsem normalno, da se v svoji kritiki kapitalizma, nekemu kapitalistu zdimo podobni komunistom. Papež tu ne počne ničesar, kar ne bi storili že papeži pred njim.

Če rečemo z dr. Alešem Ušeničnikom:

"Če treba uničiti kapitalistični način gospodarjenja, uničite ga, zakaj tudi gospodarski načini morajo služiti človeštvu in njegovi blaginji! Če treba preosnovati vso družbo, preosnujte jo, tudi družabne uredbe morajo služiti človeku!"

Ta argument "podobnosti" papeževe retorike s komunistično retoriko se torej pri avtorju neprestano vrača na površje in prek nje ne more. A to ni nikakršen argument. Katoličani nismo nikdar stali na individualističnem pojmovanju, ki bi izključeval pojmovanje "skupnega", kar se zdi avtorju članka tako sporno. Škof Rožman je denimo v letu 1943 povedal:

"Gotovo moramo biti odločni nasprotniki kapitalizma, kakor se je razvil v teku časa. Bog-stvarnik je dal zemeljske darove zato, da jih uživajo vsi ljudje."

Tu Rožman govori pravzprav o isti stvari, kot danes Frančišek. Če kot katoličani verjamemo torej, da so dobrine dane od Boga za vse ljudi, in da je zemlja "skupna", nas pač ne sme brigati če se to zdi podobno komunističnemu pojmovanju.

Dalje se avtor spotakne ob papeževo naziranje, ki naj bi "propagiralo razredni boj". Pri tem povzema domač portal nacionalne televizije. Danes se sicer ni za zanašati na navajanje papeža preko medijev, ker se je to že večkrat izkazalo kot potvorjeno. Mediji namreč prevajajo prevode prevodov in na koncu ustvarijo senzacionalistično novico. A vseeno se tu zdijo papeževe besede precej na mestu, ker dejansko izhajajo iz katoliškega socialnega naziranja.

Kako že beremo? "Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke." (Lk 1,52)

Kot katoličani tudi sami verjamemo v socialno pravičnost, po kateri naj bi bilo gospodarstvo organizirano vzajemno, stanovsko, pri čemer bi vsi posamezniki odločali o stvareh kot udje enega telesa - korpusa.

"Za vse, kar se ustanovi v prospeh miru in medsebojne pomoči med ljudmi, in naj se zdi še tako popolno, je najbolj trdna podlaga vprav duhovna vzajemnost in duhovno edinstvo med tovariši. Če tega duhovnega edinstva ni, kar smo dostikrat izkusili, bodo najboljši predpisi brez moči. Le tedaj bo možno v človeški družbi resnično sodelovanje vseh za skupno blaginjo, ko bodo vsi deli živo čutili, da so udje ene velike družine in otroci istega nebeškega očeta, da, eno telo v Kristusu, »posamezni pa med seboj udje«[Rim 12,5], tako, da »če en ud trpi, trpe z njim vsi udje« [1 Kor 12,26]. Tedaj bodo namreč bogati in drugi veljaki prejšnjo brezbrižnost do ubožnejših bratov izpremenili v skrbljivo in dejavno ljubezen, sprejemali z odprtim srcem njih pravične zahteve in radi jim odpuščali morebitne krivde in zmote. Delavci pa bodo iskreno zamorili vsako čuvstvo sovražnosti in zavisti, ki ga pospeševavci socialne borbe tako premeteno zlorabljajo, in ne le da ne bodo mrzili mesta, ki jim ga je božja previdnost določila v človeški družbi, ampak ga bodo cenili, dobro se zavedajoč, da sodelujejo resnično koristno in častno, vsak po svoji službi in dolžnosti, za občo blaginjo in da hodijo še tesneje po stopnjah za tistim, ki je bil v božji podobi, pa je hotel biti med ljudmi tesar in da so ga imeli za tesarjevega sina."

Pij XI., Quadragesimo anno, 1931.

Tu ne gre za "ekološko duhovnost marksizma", temveč za katoliško svetovno naziranje, ki vidi probleme, izvirajoče iz človeške nepravičnosti in zahteva popravo po katoliških načelih. Tako torej, kakor so katoličani videli probleme in krivice izvirajoče iz gospodarskega individualizma in so jih skušali popraviti ter spremeniti družbo v nov sindikalni in korporativni red.

"Družba, urejena po krščanskem pojmovanju, bodi brezrazredna v tem zmislu, da v njej ne bo, kakor dandanes, razredov, kjer bi eden drugega izkoriščal in drug drugega sovražil; torej tudi ne bo razrednega boja, ki je dandanes le izraz tega nasprotja. Družili se pa bodo ljudje po poklicih v stanove, ki bodo v skupni vzajemnosti dajali drug drugemu, kar komur gre."

Dr. Aleš Ušeničnik, 1928

Naprej se avtor spotakne ob zloglasno konferenco, ki so jo obsojali razni protestantje skupno z disidentskimi katoličani. To poveže z neko izjavo papeža zopet povzeto po domačem mediju. A to, se zdi, je precej nepravilen pristop avtorja samega, ker na vse pretege išče nekaj, s čimer bi lahko prikazal papeža v slabi luči, ne da bi zares vedel ali so te povzete izjave resnično natančne ali ne. Tudi prisotnost nekega nekatoliškega avtorja pač še ne pomeni, da se papež kakorkoli strinja z njim.

Potem v članku avtor nadaljuje z razlago, da se mu nekatere stvari slišijo podobne. Papeževa nova svetovna solidarnost, ali morda nov svetovni red, se mu zdi podoben prostozidarskemu "New World Order". Ta argument je torej sličen vsem drugim prejšnjim, tiči pa zgolj na "podobnosti". A tu ne moremo, da ne bi zopet ponovili: avtorjev argument se pa zdi podoben argumentom protestantov, ki trdijo, da ta papež osebno pripravlja NWO. Med njimi izstopa Alex Jones, ki papeža redno naslavlja z "the globalist pope". Torej, ali smemo avtomatično trditi, da je avtor članka, Erlah, protestant oz. da je okužen z ameriškim protestantizmom, ker je menda to razvidno iz njegovega pisanja? Ne. Tega ne moremo trditi, ker je neiskreno in sploh ne predstavlja pravega argumenta. Samo "podobnost" pač ni dovolj.

Še več, o "novem svetovnem redu" je govoril že Pij XII. trikrat denimo začasa druge svetovne vojne, torej leta 1939, 1940, 1941, vsakokrat na božično vigilijo. Pij XII. govori v teh govorih o nujnosti novega svetovnega reda, ki bi zajezil ponavljanje svetovne vojne, torej da se ne bi Evropa ciklično vračala v vojno. V teh govorih postavi nekaj točk ali pogojev, ki naj bi se izpolnili, da bi do tega novega reda prišlo. Eden teh pogojev govori tudi o izboljšanju mednarodnih ustanov, ki bi preprečevale nesporazume. Ta novi red pa naj bi temeljil na zavrnitvi materializma in na nepreklicnosti moralnega zakona, danega nam od Stvarnika. Kakorkoli že, če danes papež Frančišek govori o "novem svetovnem redu", to ni nič novega ali še ne slišanega iz papeškega prestola.

Zopet se potem avtor članka dotakne zloglasne konference v Vatikanu, njegov argument pa poteka v smislu: papež je rekel to in to, a ker se je na pročelje bazilike projiciralo to in to, nima prvo torej nobene teže. Tu moramo zopet ponoviti, da če se je nekaj projiciralo in je bilo zares "prostozidarsko", to še ne pomeni, da je papež izbral kaj se bo projiciralo ali, da je to tudi odobraval.

Dalje se izkaže, da je avtor torej res zagovornik kapitalizma oz. svobodnotržnega gospodarstva in najbrž izhaja iz tega dejstva njegova kritika "socialističnega papeža". A vendar tu avtor stoji na neki lastni logiki, medtem ko papež in mi z njim, stojimo na tradiciji socialnega katolicizma in zavračamo kapitalistične zmote.

Kapitalizem je danes prepotreben nove refleksije. Danes kapitalizem morda ne povzroča več takšnih socialnih krivic, kot jih je povzročal začasa Leona XIII., a povzroča drugačne, duhovnejše. Danes je kapitalizem namreč glavni krivec za moralni propad zahoda, saj poudarja krščanstvu nasprotne nazore uživanjaželjnosti, razsipništva, udobja, lagodnosti in ljudi zapira pred osnovnim poslanstvom, ki jim je namenjeno na tem svetu: moliti, delati, trpeti.  Je sistem individualizma, ki razkraja družbo in konec koncev povzroča počasen propad evropskih narodov preko uničevanja skupne zavesti (atomizacija posameznikov), poveličevanja lagodja, nemoralnosti, kot tržnega produkta in splošnega materializma.

"Moderni gospodarski nazor je materialističen in naturalističen, nevreden človeka, človeku ne more biti vse denar, tudi ne moč. Človek je ustvarjen za višje cilje; dvigniti se mora nad materijo, a tudi nad vso naravo, da motri vse v božji luči."

Dr. Aleš Ušeničnik, 1939

Problem, ki je razviden iz članka je paradoksalno prav v njegovi podobnosti z argumentacijo severno ameriških protestantov zoper socializem. Mi kot katoličani pač ne moremo nujno izhajati iz presojanja nekega sistema v smislu udobja, ki ga ponuja. Nam kot romarjem, ki samo potujemo skozi ta časni svet, so bolj kot udobje pomembni drugi vidiki. Vidiki večnosti. In kakor so se katoličani nekdaj borili za izboljšanje nevzdržnih socialnih razmer, ki jih je povzročil kapitalizem, tako se morda danes lahko borimo za izboljšanje duhovnih razmer, ki kažejo, da bodo pogubile evropske narode.

Okoljska problematika lahko postane tista točka, ki bo katoliške družbene napore preusmerila iz neke razdrobljene, pretirano poduhovljene resignacije v živ in aktiven katolicizem. To bo premik, ki se bo torej premaknil proč od pokristjanjevanja posameznika na pokristjanjevanje družbe, države in drugih formalnih in neformalnih struktur. Obenem pa to lahko pomeni tudi prepotrebno diferenciacijo katoličanov proč od indiferentnega konservativizma v dejanski aktivni družbeni katolicizem. Zopet potrebujemo jasnega razločevanja in ločevanja. Katolicizem se sme več ostajati podrejeni del naziranja katoličana, tako da je katoličan najprej konservativec ali Slovenec in šele potem katoličan. Zopet moramo zaklicati z Mahničem: "Katoličani smo, to je naše ime, potem smo Slovenci, to je naš priimek."

"Družba tako dolgo ni pokristjanjena, dokler je še posameznikom — in naj bi bili še tako številni — vsakikrat potreben junaški odpor proti celotni kulturi okrog njih, ko hočejo biti kristjani in krščansko živeti."

Adalbert Bangha, 1939

  

-NeoDomobranec

Rakaste rane na koreninah našega zgodovinskega spomina

V majski prilogi Družine, Slovenskem času, je objavljen tudi članek ugledne avtorice Miroslave Cencič z naslovom Rakaste rane na koreninah našega domoljubja. Ker je članek naravnost simptomatičen za širši t.i. "demokratični tabor", nam more torej služiti kot primer ob katerem lahko nekoliko bolje presodimo nekatere trditve, ki jih videvamo v njem, a so slične tudi za podobna besedila.

Poanta članka je vprašanje slovenskega domoljubja, kar nas more vedno zanimati, saj smo takih in drugačnih tarnanj nad nedostatkom domoljubja že precej vajeni. In tudi tu gre prav za to. Avtorica namreč premišljuje, kako zaničevano je domoljubje in poudarja, da je v resnici zelo pomembno.

Mi se bomo na tem mestu dotaknili le ožjih segmentov članka, torej nekaterih trditev, ki so enostavne, čeprav so po sebi silno kompleksne. Začnimo kar pri prvem odstavku. Avtorica pravi:

"Na vseh področjih družbenega življenja se kaže, da nekaj ni v redu z našo narodno zavestjo. Državljani slabo opravljajo svoje državljanske dolžnosti ob državnozborskih volitvah. Le malokje plapolajo  slovenske zastave ob narodnih praznikih."

...

"Naša himna se sliši kot internacionala. Očetje in sinovi se vidno razlikujejo s posmrtnimi simboli na pokopališčih. Vsiljuje se vprašanje, zakaj je tako, in spodbuja razmišljanje o vzrokih."

Tu avtorica noče ločevati "narodne zavesti" od "državljanske zavesti". Če državljani ne izobešajo državnih zastav in ne sodelujejo pri "državljanskih dolžnostih", to pomeni pomanjkanje državljanske zavesti in ne narodne zavesti. Slovenska državna zastava pač ni narodna zastava in če je kdo noče izobesiti, to ni nujno pomanjkanje narodne zavesti. Slišali smo že kaj je o pomenu te zastave povedal Bučar, poslušali smo tudi o ezoterikih, ki jim je bila menda zaupana izdelava grba. Biti narodno zaveden, pomeni tudi kritično presojati državo in njene izraze, še posebej, če ti ne temeljijo na narodni tradiciji. To pač razume tudi sama avtorica, ko se kritično obregne ob himno. Himna ni narodni simbol, pač pa državni simbol. Zato zavračanje bodisi zastave, bodisi himne, bodisi države same, ne pomeni nujno tudi zavračanje narodnosti ali narodne zavesti.

Zadnjih četrt stoletja, pa morda že nekaj časa pred tem, se skuša ustvarjati percepcija, da je ta država, torej demokratična Republika Slovenija najvišji in najpopolnejši izraz slovenskega naroda samega. Tu potem povsem nekritično izenačujejo državo z narodom in mešajo kritiko prvega z drugim. Ampak na čem sploh temelji ta trditev, da je trenutna država izpolnitev tisočletnih narodnih sanj? Samo in zgolj na tem, da smo kot narod dobili zares suvereno državo? Dobro, a to je potem uresničitev zgolj sanj o suverenosti, ne pomeni pa tudi podlage za enačenje države z narodom.

Tako pojmovanje, ki meni, da je bolje kakršnakoli država, samo da je suverena in demokratična, pa končno negira narodno zavest in jo popolnoma zamenjuje z državno zavestjo. Kajti država, kakršno imamo trenutno, dokazljivo ne temelji na narodnih temeljih, temveč na temeljih nadnarodne in mednarodne filozofije razsvetljenstva, francoske revolucije itd. itd.

Tudi avtorica sama se mora namreč strinjati, kar je tudi razvidno v nadaljevanju članka, da se lahko državljanska zavest in narodna zavest naravnost izključujeta, kot v primeru komunistične Jugoslavije, nekoliko tudi Kraljevine Jugoslavije, pa tudi Kraljevine Italije v oziru na Primorce. In zato mora avtorica torej najprej dodobra utemeljiti, da se naša državljanska zavest ne izključuje z narodno zavestjo, preden pojma poljubno zamenjuje. Ampak to od nje ne terjamo, ker še nikomu ni padlo na pamet, da bi se lotil tega iskrenega razmisleka.

Naprej pravi, in to navajamo zgolj zaradi narave tega spletnega mesta:

"Primorcev pa italijanska okupatorska oblast ni priznavala za narod. Ponižala jih je v sužnje, barbare, ljudstvo brez zgodovine in kulture ter obsodila na narodno izginotje. Narodni genocid se je izvajal z nasiljem in zakoni."

To je tipična retorika, ki se ji je nemogoče izogniti v besedilih, ki obravnavajo zasedbo primorskega dela naše dežele po prvi svetovni vojni. Prvič, je bila to res okupacija? Če si ogledamo definicijo te besede v kakem slovarju, moramo reči: ne. Ta del dežele je bil prek nekega mednarodnega konsenza prisojen Kraljevini Italiji. To ni bila torej okupacija objektivno gledano. Druga stvar je trditev, da je KI naše sorojake ponižala v ljudstvo brez zgodovine in kulture. To tudi objektivno ne drži, ker je tamkajšnja oblast enostavno menila, da so te dežele in tamkajšnji prebivalci del večje Italije in torej imajo "zgodovino in kulturo", le da je ta italijanska.

Tudi izraz "genocid" se rado nekoliko preveč poudarja na nekih mestih, na drugih pa se mu rado izogiba. Kajti, če je bila italijanska politika zares genocidna, potem je bil to genocid, ki bi trajal precej časa. KI je imela oblast nad tem delom dežele četrt stoletja in po dolgih petindavjsetih letih se v narodnostnem smislu ni veliko spremenilo. Seveda, največ se je poznalo še v Trstu, a po drugih krajih ni bilo bistvenih sprememb. Morda bo slišati grobo, a Primorski razumniki redno napihujejo stvari, ki so bile sicer izredno krivične, niso pa bile takšnih razsežnosti, kot si bi jih očitno želeli. Genocid je vse kaj drugega kot primerna beseda. Počasi se bo treba začeti vračati k primarnim virom, si ogledati kaj se je dejansko dogajalo, ne pa se več zanašati na anekdote in pripovedovanja, slišana in zapisana po vojni.

"V 20. stoletju je bil slovenski narod žrtev treh totalitarnih režimov. Doživel je tragično bratomorno vojno."

...

"V času, ko je bil slovenski narod zapisan smrti, se je začel tudi boj novih političnih sil za prevzem oblasti, za preobrazbo družbe, "prevrednotenje vrednot in ustvarjanje novega človeka", ki ustreza ideologiji komunizma." "

Tu bo opazka zvenela morda malce pikolovsko, vendar pa se zdi, da je pomembna. Ko slišimo, in to slišimo zelo pogosto, da je bil naš narod žrtev treh totalitarnih režimov, nas more zadeti nekakšen logičen ugovor. Kajti ta trditev je popolnoma nesmiselna po svoji strukturi.

Narod ni bil žrtev "treh totalitarnih režimov", temveč je bil žrtev, če hočete uporabljati ta izraz, okupacije in enega totalitarnega režima, ki je bil komunizem. Namreč enačiti okupatorja z nekim domačim političnim nasilstvom ne vsebuje nobene logike. Iz vidika okupiranega pač ni pomembno ali ima okupator v domači deželi totalitarni režim, demokracijo ali pa monarhijo. Ob to pa logično ne moremo enačiti domačega političnega nasilstva, za katerega je bilo pa prekleto pomembno kakšen politični sistem je vzpostavil, saj so bili del njega domači ljudje, ki so ga omogočili in vzdrževali. Tu je treba več jasnosti, ali pa se vse skupaj zavije v meglo tistega priljubljenega klica "vsi so isti", ki je plod pomanjkanja intelekta, pa tudi pomanjkanja iskrenosti.

Tudi je naravnost smešna in docela neutemeljena trditev, da je bil "slovenski narod zapisan smrti". To je krilatica, ki so jo iznašli ravno komunisti in ravno na podlagi te krilatice sezidali svoj totalitarni režim, katerega "žrtev", pravi avtorica, je bil naš narod.

Kdor hoče izvajati tako močne trditve, da je bil narod zapisan smrti, jih mora pač tudi utemeljiti. Tu tega ne terjamo od avtorice, ker pač ona ni iznašla te trditve in je le ena od mnogih, ki se je oklepajo. Vendar pa bo potrebno tu resnično nekoč jasnega razčiščenja pojmov. Kdor namreč izreka take trditve, bodisi ne pozna razmer pod okupacijo in se zanaša na neke sekundarne vire, bodisi pa to govori s točno določenim smotrom in lažnivo.

Lahko bi se na tem mestu spravili v dolgo dokazovanje neutemeljenosti te trditve, in kdor spremlja ta projekt ve, da to tudi počnemo na drugih mestih, a bomo raje vztrajali na načelu, da trditev zahteva dokaz in ne, da potrebuje dokaz zavrnitev trditve brez dokaza.

Vseeno pa velja opozoriti, da imamo pri tej trditvi na eni strani dejanske razmere, dejansko postopanje okupacijskih oblasti, na drugi strani pa neko ugibanje, predvidevanje, sklepanje brez prave podlage. Edina "podlaga", ki jo najdemo, je tista, ki stoji tam zato, da bi dala zgodovinsko pravico komunistom za zasedbo oblasti. A to ni dovolj in mi terjamo jasne dokaze in razčiščenje pojmov.
  
Morda najbolj zanimiva pa je naslednja avtoričina trditev:

"Razdvajanje je med vojno potekalo s potiskanjem ljudi v nasprotne tabore pod geslom: "Kdor ni z nami, je proti nam", ki ga je postavil že fašistični prvak Mussolini. To je pomenilo, da kdor ni bil za komunizem in revolucijo, je bil sovražnik, narodni izdajalec. To je usodno razdelilo narod in na tej delitvi se je gojilo zgodovinsko sovraštvo, ki je spodbujalo medsebojno obračunavanje in uničevanje narodnih sil."

No, če so komunisti "kopirali" Mussolinija, je Mussolini kopiral Kristusa, ki je tudi rekel, da kdor ni z Njim je proti Njemu (Mt 12,30; Lk 11,23). A to tudi ni bilo tisto, kar je razdvojilo narod, pa tudi sama predpostavka je popolnoma napačna.

Narod se je razdvojil že veliko prej in sicer z nastopom liberalcev in liberalnega časopisja, ki je začel v narod vnašati tuj duh naturalizma, panteizma, pesimizma, nemškega idealizma itd. Ta razdor se je stopnjeval še z nastankom raznih socialističnih grupacij in naprednih društev, dokler ni rezultiral v krvavem obračunavanju komunistov s svojimi nasprotniki. Tu ne moremo govoriti o neki enotni fronti, ki se je razcepila v dva nasprotna si tabora, tu si moramo pogledati samo jedro naroda in pojmovanja, kaj narod je. Naprednjaki so obračunavali s "črno gardo" in klerikalizmom po časopisih, komunisti pa so z "belo gardo" in "klerofašizmom" obračunali s puško, nožem in sekiro. Kajti različna imena predstavljajo isto stvar.

Napak je govoriti, da pa vkolikor bi komunisti ne razglasili svojega načela, bi pa katoličani kar drli k njim in se skupaj z njimi borili proti okupatorju. Prvič, komunist in katoličan sta nezdružljiva pojma in največja naivnost je nenehno ponavljanje, da bi morala sprično neke obče narodne ideje stopiti z ramo ob rami zoper okupatorja. Mahnič in Ušeničnik, pa tudi mnogi drugi, sta velikokrat ponavljala, kako nesmiselno bi bilo zavoljo narodne ideje povezovati se z liberalci in tako delovati zoper svoje katolištvo. Koliko bolj nesmiselna pa je že sama misel, da bi se katoličani povezovali kar s komunisti. Prav tistimi komunisti, o katerih so slišali vse v španski državljanski vojni.

Druga stvar pa je tudi pogled na okupacijo. Le iracionalna, nasilniška organizacija, kakršna je Komunistična partija zares bila, bi se slepo odločila za "upor okupatorju". Vsaka druga organizacija ali struja pa bi prej presodila ali je tak upor kakorkoli koristen, ali pa morda ne povzroča zgolj žrtve, kjer jih ni treba.

Komunistom so bile žrtve potrebne, nujne, da so lahko iz dokazljivo mirne okupacije, kakršna je bila italijanska leta 1941, zakuhali peklenski kaos in v njem uprizorili svojo revolucijo. Katoličani so pač vedeli, da upor proti italijanski okupaciji ni potreben, ker so Italijani zasigurali nemoten potek življenja. Tudi je razvidno iz obiskov Graziolija po slovenskih krajih, da so bili slovenski ljudje predvsem navdušeni nad korektnostjo okupatorskih oblasti. Graziolija so slovesno sprejemali po svojih slovenskih navadah. Edina racionalna možnost ob okupaciji je torej bila sodelovanje z okupatorjem. Kakor pravi Urbanc: Sodelovanje z okupatorjem ni pravica, temveč dolžnost.

Tu govorimo torej o dveh popolnoma nezdružljivih svetovnih nazorih, ki se ne stikata niti v enem samem vprašanju in zato tu ne gre za neko "geslo", ki bi razdvojilo narod, temveč za revolucijo in samo to: revolucijo.

V nadaljevanju avtorica bolj spekulativno obravnava narod kot celoto in narodno zavest. Govori dalje o domoljubju, a zopet ne vemo ali gre tu torej za "narodoljubje", ali zgolj za "državoljubje". Podobno smo lahko skeptični do pojmovanja narodnosti nad ideologijo, ker je vendar tudi percepcija narodnosti le del ideologije. Kapitalistični demokrat drugače razume domoljubje, kot ga razume socialistični demokrat, oba pa spet drugače razumeta domoljubje, kot ga razume pred-demokrat.

Iluzija je tudi danes, da bi se pač lahko vsi skupaj povezali ob vprašanju narodne zavesti in narodnega ponosa, ter v določenih primerih enostavno pozabili na svojo ideološko usmerjenost. Vsak problem, razen najbolj banalnih, kamor pa problemi pomembni za narodnost, gotovo ne sodijo, so tudi problemi, ki se tikajo svetovnega nazora oz. ideologije. Katoličan drugače razume narodnost, kot jo razume komunist, ali kot jo razume nek nacionalist. Pri narodnosti gre za globoka vprašanja, metafizična, ki zaradi svoje veličine nujno segajo tudi navzdol v ideologijo posameznika. Tu ne gre za nekaj ločenega, ker tudi narodnost je konec koncev le ideja.

V tem je problem avtoričinega članka na začetku in na koncu. Ta problem sega v sam začetek t.i. prebuditve naroda. Sega v vprašanje prvega ločevanja na staroslovence in mladoslovence v devetnajstem stoletju,  se dviga do krvavega finala revolucije in se potem spet nadaljuje v današnji razredčeni demokratični ideološki ne-ideološkosti. To nas zgodovinsko prepričuje o iluzornosti trditev, da naj se povezujemo v korist "skupnega dobrega" in "narodnosti" itd. Vedno so bile to krinke za potuhnjeno razkrajanje narodnega bistva. Danes ne potrebujemo manj ideologije, temveč več ideologije, prave ideologije. Ideologije, ki bo vključevala pravo, zmerno in dovoljšno mero narodnosti, obenem pa se bo napajala na narodni tradiciji. Na tradiciji, ki sega pred Cankarja in pred Prešerna. Tradiciji, ki razume, da narod ni jezik, niti ne neka zgodovinska osebnost ali neka pesem ali neko besedilo, temveč je tisto, kar nas povezuje z rodovi, ki so že davno prešli, kar nas dela podobne onim rodovom.

Najpomembneje pa je, da ne izenačujemo narodoljubja, domoljubja, nacionalizma, rodoljubja, ali kakorkoli že hočete to imenovati, z državoljubjem. Država mora najprej dokazati, da je res pravi izraz naroda, da se napaja iz narodne tradicije, to narodno tradicijo ščiti in oživlja, da je torej narodno določena. Ne pa, da je indifirentna, nezaznamovana, nedoločena. Ker, če je taka, ni država vredna naroda, kaj šele, da bi v takem primeru enačili domoljubje z državoljubjem.

Avtorica namreč v članku tudi pravi, kakor smo videli prej:

"V času, ko je bil slovenski narod zapisan smrti, se je začel tudi boj novih političnih sil za prevzem oblasti, za preobrazbo družbe, "prevrednotenje vrednot in ustvarjanje novega človeka", ki ustreza ideologiji komunizma. Ta proces je potekal med vojno in nekaj desetletij po njej z nasiljem, razdvajanjem in zavajanjem z metodami, ki so značilne za totalitarizem."

In tu bi veljalo opozoriti, da totalitarizem pozna svoje "metode", a svoje metode ima tudi demokracija, ki še bolj prefinjeno prevrednoti vrednote in ustvarja novega človeka, kar pa je sploh recept za upad domoljubja.

Zaključimo z besedami Adolfa Vadnjala, ki jih je zapisal v letu 1944, ko je govoril o demokraciji:

"Ta pot je bila taka, da smo prepuščali strankam in večini odločitev o stvareh, ki bi morale biti nedotakljive narodne svetinje in ki bi nikoli ne smele biti predmet volivne borbe in glasovanja. Tako je o resnici često odločala večina in ta je le prečesto glasovala za laž."

  
  
 
-NeoDomobranec

Nepoznan utrinek iz primorske pod italijansko oblastjo: Slovenske narodne noše v Trstu

Pri vprašanju t.i. italijanske okupacije slovenske primorske po prvi svetovni vojni vlada med običajnimi ljudmi in tudi zgodovinarji že kar nekakšen dogmatičen konsenz. Torej enostranska slika, ki ne dopušča nobenih nians in nobenega ugovarjanja točno začrtanim izhodiščem.

Mi pa na tem mestu prinašamo utrinek, ki je najbrž zaradi zgoraj omenjene "nepristranske" zgodovine mnogim nepoznan. Morda bo kdo rekel temu historična "revizija", a vendar gre zgolj za neko dejstvo.

Iz slovenskega tiska: 10.7.1939:

Zanimiv gospodinjski tečaj v Trstu

Tržaške fašistične organizacije so priredile pred kratkim gospodinjski tečaj. Končal se je s pevskim nastopom, ki je bil nekako tekmovanje zborov. Peto nagrado za zborovsko petje so dobile Dornberžanke. Posebno pozornost so vzbujale na tem tečaju žene in dekleta s Krasa in iz tržaške okolice, ki so prišle tja v svojih slikovitih narodnih nošah.

Iz slovenskega tiska: 17.7.1939:

Slovenske narodne noše na prireditvi v Trstu

Zadnjič smo na tem mestu med drugim poročali tudi o gospodinjskem tečaju, prirejenem v Trstu in smo omenili, da so na njem vzbujale posebno pozornost predvsem krasne slovenske narodne noše, ki so se pokazale pri zaključnem nastopu pevskih zborov iz posameznih krajev. O tem nastopu smo zdaj zvedeli še nekatere zanimive podrobnosti, ki ne zaslužijo, da bi jih prezrli, čeprav poročamo o njih šele danes. Pred prireditvijo je bilo izdano sporočilo, da udeleženci lahko nastopijo v fašističnih uniformah, če pa teh morda ponekod ne bi imeli, pa smejo nastopiti v narodnih nošah. To dovoljenje je vzbudilo za celotno prireditev še večje zanimanje, predvsem med slovenskim prebivalstvom iz Julijske Krajine. Tista slovenska dekleta, ki nimajo doma narodnih noš, so zaprosila, če si jih smejo za to svečano priložnost nabaviti to stran meje. Oblasti so jim to dovolile, toda pod pogojem, da bodo po prireditvi prišle te narodne noše spet v roke njihovih lastnikov. Vsa ona dekleta, ki bi rada nastopila pri zaključnih svečanostih gospodinjskega tečaja v Trstu v slovenskih narodnih nošah, a teh noš niso mogla dobiti med slovenskim prebivalstvom v Italiji, so pustili, da so si jih nabavila v Sloveniji. Pisala so svojim znankam čez mejo, naj jim narodne noše preskrbe in naj jih pošljejo na Rakek, kjer jih bodo obmejne oblasti prevzele in izročile prosilkam. Vse je šlo v najlepšem redu: Naša dekleta so radevolje posodila slovenskim dekletom v Italiji svoje krasne narodne noše, obmejne oblasti so točno zapisale, čigava je katera in kdo naj jo dobi na posodo, Slovenke iz Julijske Krajine so se z njimi na tržaški prireditvi izredno postavile, nato pa jih spet v redu vrnile na mejo, odtod pa obmejne oblasti nazaj tistim, ki jim pripadajo. V znamenju jugoslovansko - italijanskega prijateljstva se je po tolikih letih, odkar poteka državna meja to stran Istre, Goriške in Krasa, lahko zgodilo, da so primorske Slovenke nastopile sredi Trsta v svojih pristnih narodnih nošah in jih dobile s pomočjo oblasti celo čez mejo!

-NeoDomobranec

Mati Rusija se le brani

 

^{Ogrožena Rusija}

Kdo še ni videl te zgornje slike, ki jo razni rusofili pridno delijo po svojih družbenih omrežjih? A vendar, vedno ko jo vidim, me spomni na drugo svetovno vojno, ko so nekateri trdili, da so razni narodi ogrožali Sovjetsko zvezo, a le ona je bila ta, ki je napadala njih. Tako tudi danes trdijo, da NATO ogroža Rusijo, ki se le brani, pa čeprav je vedno le Rusija napravila agresijo zoper suverenost in ozemeljsko celovitost sosednih držav.

Posebej pa me ta propagandni ruskofilski pamflet spomni na besede Adolfa Hitlerja iz leta 1943:

"Glede smešnosti trditev o ogroženosti boljševiške Rusije ni treba izgubljati besed. Menda ne bo nihče trdil, da je Finska ogrožala Rusijo in da so se Estonci, Letonci in Litvanci pripravljali na to, da bi osvojili Ural. Tudi Romunija si najbrž ni delala utvar z načrti, da bi zavzela Kavkaz in se polastila tamkajšnjega petroleja. Pač pa je res, da je Rusija baltiške narode raztepla in jih pregnala v Sibirijo in da so sovjeti tisti, ki stalno stegujejo roko po Podonavju,  romunskih petrolejskih vrelcih in po Balkanu."

Adolf Hitler

November 1943

-NeoDomobranec

Moja svoboda govora in holokavst

Pa smo še pri nas dočakali veliko razpravo o holokavstu. Se lahko kaj reče o holokavstu, se ne sme, je to vprašanje sovobode govora ali razpihovanja sovraštva itd itd.

in spet se bomo nekaj časa vrteli okrog samih sebe, dokler se nam ne bo zavrtelo v glavi in bomo to temo pustili za sabo. Nedorečeno in še bolj odprto, kot je bila prej.

Stvar v resnici ni tako zapletena, kot jo skušajo prikazati nekateri "borci za svobodo govora", med katerimi nujno izstopa blog Kavarna Hayek. Ta blog namreč v svojih blogih na to temo skuša iskati kar resnico samo oz. naposled doumeti, kaj je resnica. Da bi pokazal, da resnica ni nujno resnica se sklicuje na nebroj drugih primerov, enega bolj prežvečenega, kot drugega. Za primer holokavstne problematike pa se seveda ozre tudi v Ameriko.

Vendar to vprašanje ni vprašanje resnice, niti ni vprašanje svobode govora. Gre zgolj za vprašanje zakonodaje. In po zakonodaji se o holokavstu ne sme dvomiti, ne sme se ga smešiti ali omalovaževati (Omalovaževati: dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost = SSKJ).

To je eksplicitno zapisano v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije in takšna je zakonodaja. Za zakonodajo pa je tako, da ali se jo izvršuje za vse enako, ali pa se je drži perverzen, izprijen videz.

Tu ne gre za svobodo govora, izražanja ali ne vem še česa, temveč za neko dejanje, ki je v kazenskem zakoniku eksplicitno navedeno kot kaznivo. Logično pač je, da vkolikor se ta člen ne spremeni, naj se ga posamezniki in državni organi drže. Dokler je zapisan ni na voljo za razpravo.

Namreč v drugem odstavku 297. člena KZRS beremo:

"Enako se kaznuje (z zaporom do dveh let), kdor javno ... zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo..."

Kot rečeno, holokavst je prav nedvoumno omenjen.

Vendar je tu treba opozoriti še na nekaj drugega. Ponavadi se smatra 297. člen za neko votlo črko, brez vsake teže in mogoče se je strinjati s takim pojmovanjem. Vendar le v prvem odstavku, ki govori o spodbujanju sovraštva, nestrpnosti itd. Tu je naravnost nemogoče zares dokazati ali predstaviti, da je nekdo s svojim govorjenjem ali izražanjem "spodbujal sovraštvo".

A drugi odstavek je nekaj popolnoma drugega. Tu je precej enostavno videti kdaj nekdo smeši ali omalovažuje genocid, holokavst, vojna grozodejstva. Tu je v 95% primerih zelo enostavno razvidno, kaj je kdo hotel povedati. Naloga organov pa je, da to ugotovijo.

Namreč zakaj se na tem mestu sploh lotevamo te teme? Zato, ker tu ne gre le za vprašanje holokavsta, tu gre za vprašanje naših slovenskih genocidnih grozot. Mi nočemo na tem področju svobode govora, temveč želimo, da se zanikanje, omalovaževanje in smešenje hudodelstev zoper človečnost, ki jih prepogosto videvamo na najjavnejših mestih, sankcionira po zakonu.

Mi želimo, da se začnejo podajati kazenske ovadbe zoper razne komičarje, politike, novinarje, sociologe, psihologe, študente, proletarce, ki zanikajo, smešijo, odobravajo in omalovažujejo grozljive dogodke, ki so se na naših tleh dogajali od 1941 dalje. Mi se požvižgamo na svobodo govora in terjamo, da se začne ta zakon dosledno izvajati.

Velika napaka pa tudi je, da naši desni komentatorji kopirajo razne tuje desne "realiste", ki razširjajo revizionistično retoriko in si s tem ustvarjajo nepotrebne težave. Holokavst nas le bore malo zadeva in zato je popolnoma nesmiselno, da se toliko časa posveti nekim tujim bitkam tujih revizionistov in se v njih sodeluje.

Pomembno pa je tudi vedeti, da so danes glavni podporniki zanikanja holokavsta in tovrstnega revizionizma prav muslimanske države, ki celo organizirajo konference na to temo. Če bi Kavarna Hayek ali kakšen podoben borec za svobodo govora ob "odnosu Američanov do holokavsta" postavil tudi podatke o "odnosu muslimanov do holokavsta" bi dobil precej zanimiv pogled.

Danes ko so vodilni antisemitisti v evropi prav razni islamisti, pa ti naši desničarji pačijo sliko s svojim medijskim cirkusom, ki ne bo naredil drugega kot le škode.
 
-NeoDomobranec

V strinjanje

Pred leti, ko se je začela tudi v Sloveniji masovna uporaba mobilnih telefonov in so že otroci hodili okrog s svojimi Nokiami in Sony Ericsoni, je javnost veliko časa in zaskrbljenosti namenila SMS-om. Otroci bodo zaradi esemesov postali nepismeni! Takrat ni še nihče pomislil, da bodo nepismeni postali predvsem tisti, ki itak nikoli niso bili zares pismeni in nihče ni tedaj pomislil, da bo od nekod prišel Twitter, ki bo ustvaril nepismenost še drugačne vrste.

Ta nepismenost je globlja. Zadeva sam občutek dojemanja sveta in resnice. Kajti na Twitterju je vse prelahko izreči kratke neutemeljene trditve. Neutemeljenost pa se opravičuje s tem, da kot nekdaj pri esemesih, avtor nima dovolj prostora za argumente. A to je neresnica, pravi razlog pa leži v nepismenosti, ponavljanju kratih nesmiselnih trditev.
 
Zato človeka razveseli, ko vidi, da kakšen od slovenskih t.i. altrajterjev, zmore toliko intelektualne gorečnosti, da se spravi pisati besedilo daljše od enega stavka. Takšna besedila so dobrodošla in imajo potencial, da iz njih tudi nekaj nastane, z razliko od duhamornih Twitter debat, ki vodijo v popolno duhovno izčrpanost.
 
Zato v strinjanje s temi novimi projekti ali avtorji, na tem mestu opozarjam na nekaj spletnih mest, ki obetajo, da se iz njih razvije, kakšna resnično zanimiva polemika.
 
1. Neoreakcija (neoreakcija.wordpress.com). S tem spletnim mestom smo se na tem blogu že ukvarjali. Gre za precej neposrečeno opotekanje okrog postkrščanske morale kontemporarne zahodne družbe. A kljub temu je blog zanimiv za branje. Kar moti je le to, da noče dejansko pisati lastnih misli in vseprevečkrat povzema neke tuje avtorje, kar izpade, kot neka odsotnost pravega poguma.
 
2. FOURTHIDENTITY (fourthidentityblog.wordpress.com). Ta blog tudi izhaja iz t.i. neoreakcionarne in predvsem altrajterske misli, in čeprav zaenkrat zgolj opisuje neke različne svetovne nazore oz. politične doktrine, obljublja, da bo zarisal poteze nove politične doktrine. To je pa že nekoliko bolj zanimivo, vkolikor bo to ta blog tudi skušal uresničiti.
 
3. Času neprimerna premišljevanja (erlah.net). Ta blog morda ne sodi ob bok drugima dvema, a je širše gledamo vseeno del tega novega toka, ki išče odgovore na votlost današnje družbe/politike. Čeprav avtor piše članke v raznih medijih, se zdi ta blog možnost v kateri lahko napiše tudi kaj, kar ni nujno v skladu z uredniško politiko teh kapitalističnih klasičnoliberalnih konservativnih medijev. Predvsem, kar se tiče njegovih socialnih pogledov, ki se zdi, da se izvijajo prevladujoči kapitalistični prizmi povojnega desničarstva.
 
To so tri takšna spletna mesta, ki so nekoliko drugačna in ne ponavljajo le enih in istih mantr o tem, kako superkul je kapitalizem in kako fulzanič je socializem. Seveda se ta sklop blogov NeoDomobranec projekta (slovenskarekonkvista, crnagarda in neodomobranec) v mnogočem ne strinja s temi blogi, a vendar so zanimivi in obetajo da se nekoč izvijejo iz golega ponavljanja tistega, kar so prebrali na ameriških medijih in ustvarijo neko dejansko novo alternativo, ki bo prilagojena našim slovenskim razmeram.
 
-NeoDomobranec