Dne 18.7.2018 je mag. Branko Cestnik na svojem spletnem mestu objavil zelo čustveno razmišljanje z naslovom "Rasizem je gnus". V njem podaja svoj pogled na nedavni trk kultur ob nekem ekscesu v toplicah. Ker je razmišljanje pretirano čustveno je jasno tudi, da se v njem znajde marsikatera poenostavitev, a obenem tudi daljnosežni zaključki iz banalnih stvari. Kar pa nekoliko zmoti je ton, za katerega se zdi, skuša trditi, da so njegova izvajanja avtoritativni zaključki. Ob tem si torej velja pogledati pobliže vsaj eno stvar.
Ko preberemo celotno besedilo nas gotovo najprej zmoti lahkotnost razpolaganja z besedami rasizem in rasist. Tega smo sicer že vajeni, a tu zmoti predvsem dvoje. Prvič, sklicevanje na evangelij in na učečo Cerkev, kar daje občutek neke definitivne razrešitve problema in drugič, poljubno zamenjevanje rase s kulturo in narodom. Kaj kmalu namreč postane jasno, da spoštovani avtor definira le pojem "rasizma" ne pa tudi pojma "rase", kar vodi direktno v zmešnjavo. Tako beremo:
"[R]asizem kot prepričanje. Citiram 30 let staro definicijo, ki sem jo uporabil na rimski Salesiani v svoji bakalavreatski nalogi na temo vzgoje za mir v pogojih večkulturne družbe: rasizem - »termin, s katerim označujemo teorije in obnašanja, katerih namen je uresničiti ali opravičiti večvrednost ene rase nad drugo.«"
Vendar kaj nam koristi, če razumemo kaj pomeni rasizem kot pojmovanje večvrednosti ene rase nad drugo, če pa ne vemo, kaj neki je to rasa. To je podobno kot če bi definirali razmerja, podobnosti in različnosti ter hierarhijo med dvema breizmnima in neopisljivima Lovecraftovskima pošastima. Če ne bomo definirali pošasti samih, kako naj izvajamo definicije njunih razmerij? To spominja na tisto epizodo v Črnem gadu (The Black Adder, 1982), v kateri Percy pravi, da so oči princese bolj modre od slavnega modrega kamna iz Galvestona. In Edmund pravi:
"So, what you're telling me, Percy, is that something you have never seen is slightly less blue than something else you have never seen."
Tu podobno avtor definira razmerja med rasami oz. celo neko napačno razmerje med rasami, ne da bi definiral raso samo. A tu po definiciji pojma rase ne sprašujemo iz nekega zavihanega pikolovstva, da bi onemogočali karseda živahen tok misli. Ne. Jasno je namreč, da avtor pojem rase poljubno uporablja in ga prosto zamenjuje z pojmom naroda in kulture. To postane evidentno že pri vprašanju oblačenja, ki je po njegovo vprašanje rase in je negativen odnos do prvega tudi že negativen odnos do drugega. Še bolj pa postane to jasno, ko pripiše holodomor nad Ukrajinci rasizmu. Tako piše:
"Rasistična kultura je hudičevska kultura. Tu ni potrebno dodatne razlage. Belgijski Kongo govori, holodomor v Ukrajini govori, Auschwitz govori"
Jasno torej je, da bodisi avtor noče definirati rase, ker se mu zdi to pretežko delo, bodisi avtor noče definirati rase, ker je zanj rasa manifestirana tako v narodu, kot v kulturi oz. povedano drugače: religija in narod sta manifestaciji, produkta rase. Tu pa že stojimo na polju rasnega materializma.
Pojdimo torej zopet na začetek: arabska kopalka se kopa v oblačilu in po šegi svoje kulture. Določen procent spletnih kričačev se nad tem zgraža in spoštovani Cestnik to označi za rasizem:
"Zdi se, da ne gre več za rasistične namige iz šal, niti za famozne »rasne predsodke«, ki so sad urbane in ruralne zaplankanosti, temveč da zadeva pri nekaterih že zori v nekaj bolj tehtnega, bolj temnega – v rasizem kot prepričanje."
Iz tega lahko izvajamo, da je po avtorjevo, kultura v svojih izrazih (obleka, šege, navade) nekaj istega z raso. Problem se tu poglobi, če pomislimo, da je kultura v večini primerov odvisna od religije. In nedvomno je evidentno, da je v arabskem svetu res tako. Religija je fundamentalno definirala arabsko kulturo zadnjega poldrugega milenija, če je ni že absolutno rodila. Torej je po logiki izenačenosti rase s kulturo, tudi religija le manifestacija ali produkt rase. Čemu pa se to sliši podobno?
Alfreda Rosenberga mnogi imenujejo za filozofskega ideologa narodno-socialističnega gibanja in prav on je postavljal neke osnove lastni narodno-socialistični filozofiji in življenjski doktrini, ki bi končno naposled pretrgala s krščansko metafiziko in se osvobodila "božjega suženjstva" judovske hlapčevske miselnosti. Če je na eni strani tudi sredi narodnega socializma prevladovalo pristno krščanstvo (katolištvo in protestantstvo, npr. Georg Ratzinger o tem piše v knjigi Moj brat papež;), pa se je na drugi vse bolj nestrpno širilo in oblikovalo militantno proti-krščanstvo. Od te strani je najbolj zanimiv prav Rosenberg.
Dr. Janez Janžekovič, ki je tik pred vojno pisal o Rosenbergu ga povzema in tam vidimo, da Rosenberg enači vero, religijo in Boga s krvjo oz. raso. Naslanjal se je na Mojstra Eckharta in njegovo iskro duše ter enostjo duše z Bogom in posledično trdil, da je (ta germanski) Bog nekaj istega z dušo vsakega posameznika ter: Bog Germana umre z germansko krvjo. Po Rosenbergovo imajo torej posamezniki ene rase skupno rasno dušo in nimajo individualnih neumrljivih duš. Ta rasna duša ali rasa sama, dalje kreira svojo religijo ali "mit". Ta mit je pri židih "božji izvoljeni narod", pri rimski Cerkvi "božje namestništvo na zemlji", itd. Judovsko-rimska religija je Evropejcem, predvsem očitno Germanom, tuja in zato čaka ta duša nekega novega verskega genija, ki bi spet povrnil tisto, kar so izgubili z izgubo poganstva.
Skratka, po Rosenbergovo: "Način življenja mora narekovati nemškemu človeku edino nemška kri sama." Iz tega je razvidno, da pojmuje Rosenberg religijo kot nekaj, kar je kreirano od rase oz. ustreza rasi. Krščanstvo je v svoji pravi obliki torej germanski rasi tuje in ji ne ustreza. Krščanstvo je kreirano od židov, torej je produkt židovske rase. Takšno naziranje dosledno vodi v tisto, kar dr. Ignacij Lenček imenuje rasni materializem. Tako piše:
"Ker pa igrajo po mnenju rasne filozofije v vsem, tako v telesnem, kakor tudi v kulturnem in duhovnem življenju, rasne razlike in posebnosti tako veliko, naravnost odločilno vlogo, se je etično mišljenje in hotenje moralo usmeriti po teh svojstvenih lastnostih rase in tako povzročiti razvoj posebnega tipičnega etičnega reda in zakona."
In dalje:
"Klasično je izrazil filozof nemškega rasizma to načelo: »Pravijo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Nasprotno! Človek si ustvarja Boga po svojem bistvu.« Njegovo versko doživljanje in čustvovanje si ga nujno predstavlja v smislu svojega rasnega značaja. Zato velja dosledno načelo: »Kakršen človek, taka njegova vera,« taka so tudi njegova moralna načela. »Tako si človek z lastnimi močmi oblikuje svojo notranjost in to svoje delo proicira na ven kot religijo, moralo, umetnost . . . filozofijo.« Zato so nravne ideje in nravni zakoni v svojem bistvu odvisni od tistega elementa, ki je vir človekovih notranjih sil, od krvi in rase."
Lenček to zavrne:
"Iz vsega je razvidno, da je tako naziranje o rasni etiki zgrajeno povsem na napačnih postavkah. Rasni materializem, kakor tudi pozitivizem in evolucionizem je treba tudi v tej obliki odkloniti. S tem pa tudi padejo filozofski temelji nove etike. Nravni zakon je objektivno za vse človeštvo isti, ker ima vse človeštvo isto naravo, ustvarjeno od istega Boga in zato iste bistvene objektivne odnose in isto razmerje do vsega, kar ga obdaja. Rasne razlike ne zadenejo človekovega notranjega bistva, zato pa tudi ne zadenejo osnovnih nravnih načel, ki iz tega bistva izhajajo. Naj bo vprašanje o postanku človeškega telesa rešeno tako ali tako, specifično svojo naravo ima človek od duše, ki je forma corporis, ta pa je pri vseh po svojem bistvu in osnovnih duhovnih zmožnostih ista. Osnovni nravni zakoni niso utemeljeni v rasi in krvi, ampak v duhovnosti, končno v božjem Duhu samem. Omeniti je še, da izhaja vse človeštvo od istih prastaršev in si je tako v naravi sorodno. Antropologija do danes ni našla razlogov, da človeštvo ne izhaja iz ene same prve človeške dvojice."
Če se torej vrnemo k cenjenemu avtorju in njegovem besedilu, potem lahko ugotovimo, da je njegovo enačenje načina oblačenja oz. načina kopanja z raso ena od oblik rasnega materializma. To se pokaže torej dvakrat. Prvič, kot rečeno pri enačenju izrazov arabske kulture (obleka, kopanje) z raso in dalje pri implikaciji, ki izvira iz njegove definicije rasizma, da ena rasa ne more biti objektivno večvredna drugi. Tu pa je treba nekoliko več pozornosti.
To besedilo je namreč spisano v odgovor zato, ker skušamo na tem mestu dokazati, da se g. Cestnik moti, ko enači kulturo z raso. Kajti vkolikor bi to dosledno počel, se zdi, bi zašel v nasprotje s katoliškim naukom.
Namreč tu pride do dveh problematičnih logičnih zaključkov. Rekli smo že, da je enačenje kulture z raso tudi enačenje religije z raso. Saj je kultura bistveno odvisna od religije. Če vztrajamo torej na tej tezi, je prvi logičen zaključek, da je islam produkt arabske rase; če je pa tako, potem so tudi druge religije le produkti drugih ras, ki svojo specifično rasno duševnost manifestirajo skozi religijo. Krščanska vera torej ni nič nadnaravnega, temveč je produkt neke rase, morda židovske, kakor trdijo obujeni paganistični rasni realisti. Drugi zaključek pa je: če je religija produkt rase in je rasa stvaritev Boga ali božjega načrta, potem je vsako religijo neposredno ustvaril Bog s tem, da je ustvaril specifičnosti ras. Potem takem Kristus ni zares Odrešenik, saj so vse religije enakovredne, oz. so ustvarjene po istem načrtu.
To sta dva zaključka, ki jih dobimo, če dosledno izpeljemo avtorjevo enačenje kulture z raso do konca. Tretji zaključek pa je moč izvajati iz definicije rasizma, če ostanemo zvesti enačenju rase s kulturo. Če je rasizem zavržen, ker tretira eno raso kot večvredno napram drugi, potem takem ne smemo tretirati nobene kulture za boljšo od druge, ergo, kultura, ki fundamentalno bazira na krščanskih temeljih, ne more biti boljša od poganske kulture; vsako širjenje Kristusovega kraljestva v svetu in posledično preobražanje tega sveta v Bogu všečnejšo kulturo, je brezplodno in nesmiselno, saj nobena kultura ne more biti boljša od druge.
To pa so problematični zaključki, ki posežejo v samo bistvo katoliške vere. Po teh točkah se Kristus ni učlovečil iz Boga, da bi odrešil vse človeštvo, temveč je Kristus le produkt rase in je zaradi kvalitativne enakosti vseh ras in torej vseh kultur, torej tudi religij, istega ranga s katerimkoli drugim azijskim božanstvom ali celo krvoločnim južnoameriškim. Iz tega lahko potem korak za korakom porušimo prav vsako bistveno sestavino naše katoliške vere.
Povsem brezpredmetno je namreč vsako naslednje izvajanje spoštovanega Cestnika o krstu kot zakramentu, o evangelijih, papežu in škofih. Če je religija le manifestacija rase, potem ni nadnaravna, temveč biološko materialistična in nek rasist je na povsem istem ali je "najprej proti evangeliju" ali pa ni.
Zato pozivamo spoštovanega Branka Cestnika, da vkolikor mu čas dopušča, pojasni svoje stališče in bodisi definira raso ter pokaže kaj ima rasa skupnega s kopalno opravo ali kopalno navado kogarkoli, bodisi pojasni kako more človek katoliško dojemati izvajanje, da sta arabska kultura in vera rasni manifestaciji, ne da bi s tem sprejemal, da ni vsaka, torej tudi krščanska, ožje katoliška, religija manifestacija neke rase. Za odgovor mu bo hvaležno predvsem katoliško občestvo.
-NeoDomobranec
Mimogrede naj se na tem mestu obregnemo še ob izvajanja o odnosu Cerkve do "rasizma". Tu je zopet evidentno, da ne vemo sploh o čem govorimo, saj g. Cestnik skače z obleke na raso in spet nazaj. A vendar velja opozoriti, da v primeru cerkvenega odnosa do narodnega socializma v Nemčiji, Cerkev ni nastopala toliko zoper vprašanje večvrednosti nekih ras, kot predvsem zoper druga bistvena vprašanja, kot so zanikanje Kristusovega božanstva, vračanje v paganizem, kulturni boj zoper Cerkev, paganistično poveličevanje krvi, nespoštovanje konkordata, posmehovanje dogmam, rasni materializem itd. itd. Vprašanje rasizma, kakor ga definira g. Cestnik je bilo na samem dnu, če je sploh obstajalo.
Dalje potem omeni izobčenje članov KKK. Tu gre zopet za mešanje prioritet. KKK se je eksplicitno borila, propagandno in fizično, proti katoliški Cerkvi. Še slovenski časniki v prvi polovici 20. st. so poročali o napadih na duhovnike ipd. Zato izobčenje članov KKK, ki so bili katoličani, ni vprašanje njihovega pogleda na raso, marveč primarno vprašanje njihove podpore pri delu zoper Cerkev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar