Past antipapizma

Ob zadnjih pretresih v katoliški Cerkvi je bilo že kar zabavno opazovati odzive t.i. katoliških medijev, kot tudi določenih "katoliških" komentatorjev. Namreč pri tej problematiki se je pokazalo, da sredi cerkvenega občestva tiči neka liberalna klika, ki bo izrabila vsako priložnost za obračunavanje z vsemi tistimi, ki ne zastopajo njihovega pogleda na svet in ki si drznejo spoštovati žrtve, dejanja in nauke neštetih svetnikov, preteklih papežev in preteklih škofov. In prav tako ne pozabi izrabiti nobene prilike za nadaljevanje neke liberalistično-katoliške linije, ki že dalj časa nadomešča pristno katoliško socialno in svetovno-nazorsko doktrino.
 
A pri tem jim ni treba nobenih velikih naporov. Vsi tisti katoličani, ki naj bi jim predstavljali nekakšno opozicijo, se sami ponujajo za koristna tesla, ki jih lahko porabijo za nadaljne nemoteno cementiranje liberalističnega pristopa do cerkvenih in svetovno-nazorskih vprašanj.
 
Ti katoličani so se namreč podali v past antipapizma, kjer so vsa njihova prizadevanja, ki so sicer v določeni meri upravičena, zamegljena z njihovim odkritim nasprotovanjem papežu, kar zanje ne pomeni le strela v koleno, temveč amputacijo kolena sploh. T.i. tradicionalisti so svoje bizarne kritike papeža in "novus ordo" Cerkve privedli tako daleč, da so se samo-diskvalificirali iz vsake resne debate in je njihovo ime "tradicionalisti" postal izraz za smešenje in ob katerem se še pobožen katoličan namrdne.
  
Kdo so tradicionalisti? Ah ja, to so tisti, ki so proti papežu.
 
V svoji čudni slepoti in nezaupanju v sv. Duha so šli tako daleč, da so postali nekaj povsem istega z nominalno in realno ničvrednostjo starokatoličanov devetnajstega stoletja. Bahajo se s svojim nasprotovanjem in smešenjem papeža in ped za pedjo prepuščajo svoje pozicije, ki bi jih morali braniti, liberalnim katoličanom, ti pa bodo s katoliškim liberalizmom -- najsmrtonosnejšo kugo, kot ga je imenoval Pij IX., -- okužili še vse kar se okužiti da. Zaslepjeni ničvredneži, ki jih bo veter odpihnil v pozabo! Najprej so napadli papeža, to je njihova prva krivda, druga krivda pa je, da so s svojimi dejanji vse gibanje zoper katoliški liberalizem prikazali kot bando ničvrednih anti-papistov.
 
In namesto, da bi ti "tradicionalisti" ob vprašanju seksualnih afer, pokazali od kod izvira problem, so se raje, povsem modernistično odločili, da povabijo papeža k odstopu. In katoliško-liberalnim prevladujočim medijem znotraj Cerkve, je bilo delo popolnoma olajšano. Vse so zreducirali na "napad na papeža". "Ostanimo lojalni papežu" so pozivali liberalni katoličani; skušali so naslikati sliko v kateri se je prvikrat v zgodovini zgodilo, da bi kdo kaj rekel čez papeža. Noben liberalni napad na papeža v dolgih desetletjih in še prej v dolgih stoletjih jih ni tako prizadel (!), kot ta silni napad, ki je menda pustil papeževe sodelavce pretresene in resno prizadete.
 
Še več, ti prevladujoči katoliški mediji, ki so v tem primeru povsem razkazali svoj katoliški liberalizem, so na koncu skušali z besedno igro in nekaj mentalne telovadbe celo prikazati, da so "tradicionalisti" na strani seksualnih prestopnikov in sedaj napadajo papeža zgolj zato, ker da se menda bori proti tej gnilobi znotraj Cerkve. Kako imenitno!
 
A vendar so si to jamo tradicionalisti sami skopali. Sami so si pripravili past svojega "načelnega tradicionalizma", ki jih je naredil za posmeha vredne moderniste. To je past antipapizma, in to past bodo liberalni elementi znotraj Cerkve s pridom uporabljali za uveljavljanje in utrjevanje svojih čudnih gnilih nazorov o doktrini, veri, državi, posamezniku itd. Ti mehkužni katoliški liberalci so namreč danes najlojalnejši papisti, le da bi risali kontrast s podivjanimi "ultrakonservativci", "tradicionalisti", "glasnimi papeževimi kritiki" itd., ki menijo, da je patetična kritika papeža, neka moralna dolžnost.
 
A problem seksualnih afer, kaotičnih razmer na pastoralnem in teološkem področju, ni problem nekega papeža, niti ne dveh papežev. Je problem reduktivnega gledanja na Cerkev, problem evolucionističnega gledanja na Cerkev, problem zahtev po hitrih in lahkih spremembah zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Je problem nedorečenosti, predolgo odprtih vprašanj, preglasnih manjšin, ki preglasijo vse druge, v Cerkvi. Je problem manjka nadzora nad kleriki. Je problem degradacije duhovnika na nasmejanega vzgojitelja v vrtcu, ki naj bi mu na obrazu tičal raztegnjen nasmeh, do vernikov pa naj bi se obnašal, kot da so občutljivi nedonošeni novorojenci. Je problem predvsem vere.
 
Takoj, ko človek sliši tiste ničvredne besede: "najti bomo morali rešitev" , razume za kaj se gre. Za manjek vere, za mišljenje, da je Cerkev zreducirana na danes in da smo mi, ničvredni posamezniki, tisti, ki bomo reševali Cerkev, kakor da ta potrebuje rešitve iz naših rok preko nekih modernih psevdo-demokratičnih ustrojev in pomehkuženih duhovnosti.
 
Smešno je slišati, da je problem seksualnih afer, ki danes, zastarane in postane, napol resnične, prihajajo na plano, problem "preteklega postopanja Cerkve". Kako neizmerno smešno in tragično, a seveda ni nič čudnega, če razumemo, da prihaja iz ust katoliških liberalcev. Te afere in prekleta gniloba manjšine klerikov, ni vprašanje preteklega postopanja Cerkve, temveč vprašanje modernega postopanja Cerkve. Problem obdobja pred drugim vatikanskim koncilom in po njem. Je problem liberalizacije Cerkve in s tem logično njene degradacije. In degradacija, liberalizacija postane mrhovišče za razraščanje slabih navad, padlih skrivnosti in počasnega rušenja dolgo nadzorovanih struktur. V takem okolju ni nič čudnega če se je razrasla ta od Boga prekleta gniloba.
 
In kar nam je treba danes je, da pozdravimo papeža, mu izrečemo najpristnejšo in najiskrenejšo lojalnost, obenem pa se držimo papeža v presežnem smislu te funkcije. Papeža, ki ni nikoli eden sam, temveč jih je neprekinjena linija. Držati se moramo striktno katoliških naukov in zahtevati od sebe neizprosnega zasledovanja katoliške doktrine in katoliških načel, ne glede na danes. Čas ni nikoli ta trenutek, čas je daljica. Cerkev je daljica. In ko danes zastopamo stališča včerajšnjih papežev, svetnikov, cerkvenih očetov, tega ne počnemo v nasprotju z današnjimi papeži, samooklicanimi komentatorji in katoliškimi mediji!
 
Proč od katoliških liberalcev! Proč od katolišlkih antipapistov! Proč od redukcionističnega tradicionalizma! Proč od katoliških novotarij!
 
Živel Kristus Kralj!