Kocbekova zapuščina

  

^{"Čim bolj raste zavest kakega naroda,
tem bolj čuti svojo ogroženost."
-Edvard Kocbek, 1939}

 
 
  
Že pred časom smo na tem in drugih mestih opozarjali na problem t.i. afirmacije komunističnega (revolucionarnega) diskurza. To pomeni, da je revolucionarna retorika tako kompleksen pojav, da se ga lahko razreši le s celovito refleksijo jezika. Ponavljanje določenih fraz ali stavčnih struktur brez te refleksije pa v resnici implicitno afirmira revolucionarne zaključke oz. t.i. revolucionarne dogme.

To torej enostavno pomeni, da na neko obtožbo: "ti si to in to", ni moč enostavno odgovoriti z: "ne, ti si", saj se s tem dejansko vzdržuje pri življenju tisto prvo obtožbo, ki implicitno vsebuje neko določeno gledanje na svet. Tako je največja napaka povojne emigracije in slovenske protirevolucionarne kontinuitete, da je na obtožbe o kolaboraciji odgovarjala z obtožbami o kolaboraciji. A to je drug in resnejši problem. Nekoliko manjši problem pa je t.i. "kocbekov sindrom", a je vseeno relativno pomemben.

Če na hitro povzamemo, Edvard Kocbek je pred vojno zastopal neko liberalno antiintelektualistično strujo znotraj večinskega katoliškega kulturnega in akademskega prostora ter je zašel v načelen spor s prevladujočim katoliškim gledanjem na svet ter na koncu po logiki stvari pristal v izvršnem odboru Osvobodilne fronte, po vojni pa prevzel sebi tako lastno persono nerazumljenega idealista. Kocbek je tako postal sinonim za spajanje resnice z lažjo in svetlobe s temo. Njegova krivda je predvsem v tem, da je s svojim neznatnim "krščanskim socializmom" dal legitimiteto komunistični Osvobodilni fronti in je na ta način zapeljal določen del slovenskega naroda (nikoli ne bomo zares vedeli, kolikšen je bil zares njegov doprinos  k temu) v mišljenje, da OF sestavlja "raznorodna" koalicija slovenskih gibanj in zvez.

A kot je jasno vsakemu, ki nekoliko pozna Kocbekovo ustvarjanje pred vojno, Kocbek ni kolaboriral s komunisti, temveč ga je njegova pot logično vodila v komunizem. Kolaboracija je tu lahko mišljena le v izvornem pomenu te angleške (ali latinske, če hočete) besede, ki pomeni navadno sodelovanje brez vsakega prizvoka. To je bilo sodelovanje dveh svetovno nazorsko usklajenih miselnih tokov, komunistov in od katoliškega občestva (tudi papežev, npr. delno Leona XIII. in konkretno Pija XI.) obsojenega krščanskega socializma.

Ko pa danes nekateri uporabljajo besedo "Kocbek" ali "kocbekovec" s tem enostavno menijo, da gre v primeru Edvarda Kocbeka za nekega katoličana, ki je kolaboriral s komunisti. A to je nesmisel brez primere. Kocbek je bil že pred vojno v soglasju s komunizmom in ni imel torej s čim kolaborirati, če to implicira neko izdajo katoliških načel, katolicizma ali katoliškega občestva. Povedano krajše Kocbek je komunist bil že pred vojno, kar se da nazorno dokazati.

A danes je moderno tuliti okrog sebe  s to maloumno zmerjavko "kolaboracionist" , "izdajalec". Tako je tudi pisca teh vrstic doletela čast, da ga je pred kratkim nek dežurni diseminator kratkih in dolgočasnih generičnih domoljubnih fraz in floskul nazval s "kocbekom". Ta kocbek pa naj bi pomenil "cerkvenega boljševika" oz. "kolaboracijo z boljševiki". In kako človek dobi od generičnega domoljuba tak naziv? Če brani papeža pred izmišljenimi obtožbami. A to je že druga pesem. Za hip se raje ustavimo pri tem kocbeku.

Kot rečeno je tu ta beseda uporabljana napačno. Očitanje Kocbeku kakršnekoli kolaboracije je predvsem afirmacija kocbekovstva in skratka celotne revolucionarne retorike. Predvsem še z besedo "kolaboracija", ki ima v našem jeziku že od vojne nekakšen posvečen prizvok, ustvarjen od partijskih zgodovinarjev in režimskih kulturnih delavcev. Tu gre pač za afirmacijo pridobitev revolucije in konec koncev Kocbekovih nazorov samih. Poslušajmo, kaj pravi že leta 1937 v svojem razmišljanju o Španiji:

"Tako je prišlo do neizbežnega žalostnega dejstva, da fašizem istoveti svojo duhovnost s krščansko duhovnostjo in izrablja versko čustvo, in da na drugi strani krščanska praksa ne izključuje tesnega sodelovanja Cerkve s fašistično borbenostjo. Treba je pribiti, da te nemogoče zmede ni kriva le splošna oslabljenost krščanskega duha na svetu, ampak zavestna, prejasno zavestna služba mnogih vodilnih kristjanov posvetnim, postavim fašističnim silam."

Kocbek torej že leta 1937 očita Cerkvi in "vodilnim kristjanom" neke vrste kolaboracijo s fašizmom. Dalje pravi:

"Španski kapitalizem se boji lačnega ljudstva in njegove želje po svojem polnem življenju. Zato se je oprl na silo in se pod krinko reda, kulture in vere bori za svoj položaj.

Veliko, zelo veliko krivdo ima v tem propadu španska duhovščina, posebno višja."

In spet:

"Zato je odločilen odgovor na vprašanje: Kaj so predstavniki Cerkve storili v trenutku, ko so se generali obrnili proti vladi delovnega ljudstva? Odgovor je povsem jasen in usoden: Stopili so na stran generalov, fevdalcev in desničarskih ideologov. Duhovščina je od vsega začetka vedela za upor in ga pomagala pripravljati. Ko je izbruhnil, je vernike javno pozivala, naj se ga udeleže, in se ga nazadnje sama dejanski, to je z orožjem udeležila."

A kar Kocbeka zaznamuje bolj kot očitanje Cerkvi kolaboracionizma s fašizmom, je čudno trenje med prevladujočim katoliškim gledanjem na svet in med njegovim lastnim videnjem tega, kar naj bi katolištvo bilo. To je končno sploh ločevalo to "krščansko socialistično strujo" Gosarja in Kocbeka od večinskega katoliškega tabora. To trenje, to nesoglasje sploh dela Kocbeka kocbeka. Tako beremo v enem njegovih osebnih razmišljanj iz leta 1938:

"Ljudje, ki izpovedujejo vero v največjo, to je krščansko ljubezen, te ljubezni dejansko ne poznajo. V časih razumske bohotnosti se je ljubezen spremenila kristjanom iz deja v načelo, iz ustvarjanja v komentar.

...

Mislim na kristjana-oblastnika, ki vnaša v krščanstvo poganske nazore o redu, sili, človeški vrednosti in ki mu krščanstvo pomeni najboljše sredstvo za obvladovanje človeške nepreračunljivosti, mislim na tistega duhovnika, ki ga je sama stanovska zavest, ki se čuti varnega v svojem parfumiranem stanovanju in ki s svojim duševnim pastirstvom le utrjuje obstoječe duhovno in posvetno stanje. Mislim na vero izobraženega kristjana, ki se giblje v neki svetovnonazorski veri, polni filozofskega idealizma daleč proč od milostno nenadne vsakdanjosti in ki ostaja življenjsko neučinkovita."

Podobno je denimo pisal že leta 1937 v prej omenjenem premišljevanju:

"Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico, meščanski odpad pa je zahrbten, zakrit; pomeni zavestno in sramotno zamenjavanje višjih vrednot v nižje, zaradi česar hoče na zunaj svoje dejanje zakriti in pri tem razvija blestečo dialektiko."

Tu je prišlo do močnejše diferenciacije med katoliškim občestvom in "katoličanom" Kocbekom. Istega leta se je namreč spričo teh besed oglasil škof Gregorij Rožman in zgornji odstavek obsodil:

"Pripomnim pa še to:
 
Edvarda Kocbeka članek 'Premišljevanje o Španiji', ki je objavljen v Domu in svetu 1937 str. 90—105, je po vsebini in obliki zmožen vzbuditi v čitateljih krivične sodbe o katoliški cerkvi in mržnjo do nje. Stavek: "Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico," je, kakor je zapisan, popolnoma zmoten in nasprotuje stališču in nauku katoliške Cerkve."

Jasno torej je, da je Kocbek s svojimi stališči nasprotoval Cerkvi, kar se je vse bolj kazalo v letih pred vojno, dokler ni logično Kocbek pristal v samem jedru proti-cerkvenega tabora: pri komunistih. Kocbek torej ni bil nikakršen katoličan, ki je iz neke "kocbekavosti" kolaboriral s komunisti, temveč je bil idejni simpatizer komunizma in je iz tega vzgiba tudi vstopil v OF in zasedal v njenem vrhu ves čas vojne in revolucije na slovenskih tleh.

Problem tega obkladanja s "kocbeki" pa je torej povsem razviden. Le človek, ki napada papeža in obtožuje Cerkev in duhovščino neke kolaboracije ter je nepokoren cerkveni avtoriteti je lahko kocbekovec ali "kocbek". Ko torej nekateri danes za kocbeke označujejo določene posameznike, to počno iz nerazumevanja Kocbekove osebnosti in njegovega resničnega delovanja sredi narodne in katoliške skupnosti pred vojno. Paradoks tega pa je to, da s tem sami postajajo kocbeki.

Tu je namreč tista afirmacija retorike, o kateri smo govorili zgoraj. Očitanje Cerkvi kolaboracije s komunisti je enostavna in obenem patetična preslikava Kocbekovega in kasneje splošno-komunističnega očitanje kolaboracije Cerkve s fašizmom.

To čudno in napačno prepričanje, da je bil Kocbek pravoverni katoličan, pa je danes le pripomoček za napadanje katoliškega občestva in cerkvene avtoritete oz. je bil v Kocbekovem času pripomoček za diskreditacijo katoliške inteligence in cerkvene avtoritete. Tako je v letu 1938 Kocbek imenovan v protiklerikalni reviji Vzajemna svoboda kot "človek iz katoliških vrst". Če namreč katoličan kritizira katoliško občestvo in Cerkev, dobi navidezno ta kritika več merodajnosti in zato tako radi imenujejo Kocbeka za najpravovernejšega katoličana. Danes pa se s tretiranjem Kocbeka kot takšnega katoličana enostavno diskreditira vse katoličane, če ostajajo lojalni sveti Cerkvi in njeni avtoriteti. Neumnost, ki ji ni primere, a med ljudmi, ki ne poznajo niti osnov, to naleti na plodna tla.

V tem smislu je torej v letu 1937 Igo Gruden, kasnejši komunist napisal te verze:

"Edvardu Kocbeku

Ker si z besedo moško jim izprašal vest,
z vestjo katoliško zjecljali so protest;
a ti si bolj krščanski kakor oni
in Franka blagoslovljeni kanoni."

Očitno je, da gre pri teh napadih na Cerkev in končno tudi pri obkladanju katoličanov s Kocbekom za nekakšno mimikiranje Kocbeka samega. Toliko bolj patetična ta mimika postane, če pomislimo, da prihaja s strani domnevnih domoljubov oz. samooklicanih nacionalistov. Ali mar ne vidimo tudi v tem le farso Kocbekove narodne prenapetosti? Ta kritika papeža ali Cerkve sploh, prihaja zopet iz domnevno narodnega stališča, a se farsično spači v liberalni anti-klerikalizem vprašanja ali je višje narodnost ali vera.

Janez Jenko leta 1940 pravi o Kocbeku in ga povzema:

"V zadnjih letih je bil on med prvimi, ki je izdal geslo za skupnost vseh narodnih sil. Narodnost ceni tako visoko, da jo stavi celo nad vero. To je iz vsega povedanega že umljivo. Zamerja vsem onim, ki iz ljubezni in obrambe vere odklanjajo na splošno sodelovanje v narodnih stvareh z ljudmi drugačnega svetovnega nazora. Govori vedno o narodnosti kot najvažnejšem in najpotrebnejšem vprašanju, pred katerim se mora vse drugo umakniti: "Na prvo mesto naše življenjske dinamike mora stopiti čimprej resnična politična volja. Ta slovenska politična volja mora postati nosilec Prešernove metafizične utemeljitve slovenstva." "

Pri tej narodnostni prenapetosti gre končno za tisto, kar Kocbek sam nekje zelo dobro izpove, ko pravi, da čimbolj raste zavest nekega naroda, tem bolj narod čuti lastno ogroženost. Tu namreč ne gre le za čutenje, temveč za realno delovanje. To je paradoks pretiranega nacionalizma in narodne prenapetosti. Liberalci devetnajstega stoletja so denimo klerikalcem očitali zapostavljanje naroda in delovanja za narodno stvar, a dokler je bilo v narodu prevladujoče takšno klerikalno mišljenje, toliko časa ni bil narod dejansko nič ogrožen. In ravno liberalizem se je vedno, kljub svojemu izrastku -- nacionalizmu, izkazal za pokončevalca naroda sploh. Isto velja za sokolski nacionalizem in primorski ter partizanski nacionalizem, vse to je vodilo v narodovo škodo, v dejansko narodno ogroženost. Kajti narod se ne ohranja le z neko zunanjo agresivno držo radikalnega (a docela poplitvenega) nacionalizma, temveč z notranjo istovetnostjo z narodnimi fundamenti, kjer pa je vera na prvem mestu.

Tega niso razumeli od židovskega časnikartva navdahnjeni liberalci 19. stoletja in kasnejši partizanski in novo-narodnjaški nacionalisti tipa Kocbek. Namreč, čemu klerikalci vedno postavljajo vero pred narod. Ta paradoks katoliške metafizike jih je znova in znova poganjal v tistem "čutenju lastne narodne ogroženosti" na boj proti Cerkvi in ne-narodnim klerikalcem in v boj za narod. A venomer so oni postali mejniki narodnega razkroja; ostanki pristne narodne zavesti in tradicije (ki je torej po tej logiki ne-ozaveščena) pa se vedno najdejo izključno le v neposredni bližini pristnega klerikalizma. Vedno v zgodovini so najbližje narodu ostali oni, ki so ostali najbližje Cerkvi.

Na žalost pa je dediščina Kocbeka in linije iz katere je izšel vidna tudi danes. Domnevni nacionalisti in domoljubi se v "čutenju narodne ogroženosti" postavljajo zoper Cerkev in papeža, pri čemer ustvarjajo rodovitna tla za nadaljni narodni razkroj.
 
-NeoDomobranec