Proč od Rima!

<sup>"Papež Julij II je bil pomorski razbojnik, predno je postal duhovnik. Lovil je trgovske ladje ter jih ropal in lovil je lepe device, katere je za drag denar prodajal Turkom. Čim je postal papež, je postal zopet to, kar je bil v svoji slabosti, seveda je razbojništvo sedaj uganjal v drugi obliki."

...

"Po papežu Marcelu II. ki je le nekaj dni nosil papeško krono, je postal Pavel VI. [sic] papež. Pavel je bil iz razvpite rodovine Caraffa. Njegovo geslo je bilo, da je bolje pokončati ves človeški rod, kakor pustiti le enemu krivovercu življenje. In trudil se je na vso moč, da to svoje strašno načelo uresniči. Rablji so imeli toliko dela, kakor nikdar poprej in povsod, kamor je segla oblast tega krvoločnega papeža, so z ognjem in mečem preganjali krivoverce."</sup>

^{- Izza temnih dni (Slovenski narod, 1904)}

  
Papež zahteva od belih Evropejk paritev z muslimani!
    
V prejšnjem zapisu na tem mestu smo si na hitro pogledali neko nepravilno uporabo besede "kocbekovec" in ob tem mimogrede omenili anekdoto nekega slovenskega domoljuba, ki je letos, torej v letu 2018, trenutnega papeža naslovil z "izdajalcem" in ga poslal naravnost v "pekel". Tudi ob tem je treba nekaj refleksije, ker je pač jasno, da je ta primer res morda le anekdotalen, a v resnici se za njim skriva epidemija. Ta epidemija napadov in kritike na trenutnega papeža Frančiška, pa v sebi skriva hujši problem. Ta problem je liberalizem, ki je vcepljen v t.i. desni ali konservativni pol politike in predvsem civilne družbe. Tam namreč stojijo in delujejo ljudje, ki se razglašajo za domoljube, konservativce, desničarje in včasih celo katoličane in tradicionalce, a njihova izvajanja so nadvse očitno povsem okužena s pristnim liberalizmom, recite temu klasičnim ali modernim liberalizmom. Tragika tega pa je predvsem v tem, da ti posamezniki eksplicitno zavračajo liberalizem, ne da bi uvideli, da so njegovi diseminatorji predvsem kar oni sami.

To se predvsem pokaže pri obravnavi papeža Frančiška. Bodisi pri pozitivnem obravnavanju njegove pojave, bodisi pri negativnem. Pri obojem je jasen čisti liberalizem. Prvi kot pozitivne lastnosti navajajo neke domnevne izstope iz tradicije, drugi pa do onemoglosti napihujejo neke ponavadi izmišljene primere proti-evropejskosti. A to za katoličane ni primeren odnos do papeža in samo kaže, da ti silni domoljubi, ki dejansko zlorabljajo slovensko narodno tradicijo, nimajo pravega razumevanja svoje in narodne tradicije do svete Cerkve in papeža, kot institucije. A omejiti se je treba na te zadnje, ker je njihovo stališče navidez pravoverno, medtem ko je za prve že od daleč jasno, da pripadajo pomehkuženemu gledanju na svet.

Tako je denimo ta silni konservativec, ki se tako rad sklicuje na "Boga, narod in domovino" poslal papeža v pekel zato, ker naj bi papež pozival evropske ženske k paritvi z neevropskimi imigranti. A problem je tu nastal, ker papež kaj takšnega sploh ni izrekel.

Patetični domoljub je namreč citiral novico nekega alternativnega mini-medija imenovanega NY Evening News. Seveda ko pravimo, da gre za alternativni medij, s tem mislimo, da gre resnično za alternativni medij. Gre za amaterski projekt, ki je vzpostavljen na enostavni predlogi Wordpress. To je bizarna spletna stran, ki med drugim denimo trdi, da je bila prva Adamova žena "Lilith" in ne Eva, a je Sveto pismo to konspirativno "zamolčalo". Lilith je seveda nek demon oz. boginja stare babilonske kulture, ki jo menda najdemo tudi v židovskih tekstih. Druge novice se seveda ukvarjajo tudi z vesoljci, ki redno pridno obiskujejo ameriške kmete in s smrtjo Marilyn Monroe. Ta je bila namreč umorjena zato, ker je vedela, da vesoljci zares obstajajo. Skratka, ta ameriški medij je odličen vir informacij za slehernega nadobudnega slovenskega domoljuba, ki bi rad izvedel kaj več o papeževih nakanah.

Šalo na stran, ta medij, ki ga je citiral omenjeni domoljub, je v resnici le povzel drug medij, ki prav tako biva v Ameriki z imenom Yournewswire. Tu se torej prvič pojavi ta zloglasni naslov: "Papež Frančišek ukazuje belim ženskam paritev z muslimani" (Pope Francis orders white women to 'breed' with muslims). Članek je napisal nek Baxter Dmitry, ki se s katoliško Cerkvijo neprestano ukvarja. Poleg tega članka so njegovi drugi članki tudi o satanističnih pedofilskih orgijah v Vatikanu, o redovni skupnosti matere Terezije, ki prodaja otroke vplivnim pedofilom, o papeževih pozivih Ameriki, da zapre zapore in odpre meje, o pedofilskih duhovnikih, o papeževih pozivih Evropi, da sprejme čimveč imigrantov, o štirih milijonih katoličanov, ki da so zapustili Cerkev iz protesta do papeža, o papežu, ki da pravi, da sodomitstvo ni več greh, o papežu, ki da pravi, da so Marxovi spisi pomembnejši od Jezusovih naukov, o papežu, ki da poziva ameriško vlado, da le-ta razoroži svoje državljane, o papežu, ki da pravi, da so njegove besede višje od Svetega pisma itd. itd.

Ta spletna stran med drugim opisuje tudi, da so vesoljci preprečili ameriški vojski, da bi odvrgla atomsko bombo na luno, kot tudi, da so znanstveniki končno potrdili, da gozdne gobe niso nič drugega kot močno razvita vesoljska bitja.

A kar je izrazito sprevrženo pri tej spletni strani in tem avtorju je to, da zavestno izdeluje članke in razširja informacije, ki ne držijo. Tako denimo je ta članek, ki ga je povzel prej omenjeni medij, ki ga je kasneje povzel ta slovenski domoljub, povzetek intervjuja v katoliški reviji La Croix. Članek, ki ga je Baxter Dmitry spisal tretjega junija letos je tako povzetek intervjuja iz sedemnajstega maja 2016. Srčika in naslovni udarec tega članka torej je o papeževem ukazu belim (!) ženskam k paritvi z muslimani. In kaj torej Dmitry o tem pravi? Takole piše:
 
"It was at this point in the interview that Pope Francis called on European women to “integrate” Muslim migrants into their populations by breeding with them and countering the “declining birth rate” that he blames on the selfishness of white people.
  
“This integration is all the more necessary today since, as a result of a selfish search for well-being, Europe is experiencing the grave problem of a declining birth rate,” he stated. “A demographic emptiness is developing.” "
 
Bralec se seveda takoj vpraša, čemu ni tega ukaza ali poziva papeža Dmitry dobesedno citiral in zakaj tu papeža le povzema, medtem ko ga pri veliko manj pomembnih besedah dobesedno navaja. Ko si preberemo povzeti intervju v celoti, vidimo, da papež ni nikjer, prav nikjer, pozival ubogih prečistih belih žensk k paritvi z muslimani. Na nobenem mestu ne zahteva papež od katerekoli ženske česarkoli. Ženske omenja le mimogrede, ko govori o svojem gledanju na izkazovanje verske pripadnosti. Na drugih mestih sploh nikjer ne govori o ženskah.

Avtor članka si je zadevo gladko izmislil. To pa je storil na podlagi enega samega stavka, ki ga je najbrž zadel globoko v njegovo ničvredno obstajanje. Papež namreč pravi, da je v Evropi evidenten upad rojstev (natalitete) in da v Evropi nastaja "demografska praznota". To so stvari na katere je Cerkev opozarjala že vsaj od konca devetnajstega stoletja, za katere je zelo enostavno najti vzroke in ki so izključni problem današnje invazije imigrantov v Evropo. A poklicni lažnivci kakršen je Dmitry o tem nočejo govoriti, ker so del problema.

Kakor koli že Dmitry je te papeževe besede enostavno prevedel v: upadanje rojstev vodi v demografsko luknjo, ergo, papež torej očitno želi, da se upadanje rojstev reši s paritvijo belih (!) žensk in muslimanov. Tako se danes ustvarjajo novice in takšne novice potem prebavljajo ponosni in kleni slovenski domoljubi, potomci karantancev.

Seveda pa je tudi res, da papež zastopa nek določen pogled na imigracijo in to je tudi razlog, da se sploh pogovarjamo o tem. A neglede na to, laž ostaja laž. In kdor trdi, da je papež pozval bele (!) Evropejke k paritvi z muslimani, je lažnivec. Prav takšen lažnivec pa je tudi vsak, ki je to laž delil po socialnih omrežjih. Vprašati se gre namreč, kako je vendar mogoče, da se po socialnih omrežjih s takšno lahkoto delijo vsebine, ki so kreirane od obskurnih posameznikov nekje daleč v Ameriki. Ali smo z dezinformacijami res prišli na točko, ko lahko nek Amerikanec v svojem naslonjaču naredi "alternativni medij" in se preko njega na debelo laže, tisoče kilometrov proč pa slovenski domoljubi te njegove laži jemljejo za posvečeno resnico? Vsekakor pomislek vreden globoke refleksije nad stanjem informacijske prenasičenosti.

Kajti, kakor smo rekli na nekem drugem mestu, te dezinformacije in laži nedvomno delajo veliko škodo prav nacionalistični oz. domoljubni strani sami, saj vodijo v (ne)namerno desenzitizacijo in paradoksalno pripravljajo tla v resnici za normalizacijo današnjih absurdov (ki jih v veliko primerih sploh še ni). Tu gre za t.i. kulturo zgražanja.

A to je stvar, ki kljub svoji močni zvezanosti s t.i. anti-globalisti za nas v tem trenutku niti ni pomembna. Pomembnejše je torej vprašanje papeža in katoličana ter njunih razmerij.
 
   
Prvič tragedija, drugič farsa

Ko je namreč pisec teh vrstic videl nerazumljivo strupen odnos do papeža s strani dežurnega domoljuba, ga je opozoril, da s takšnim govorjenjem de-facto izstopa iz katoliške Cerkve in se istočasno po logiki naše narodne determiniranosti poslavlja tudi od slovenske narodne tradicije. Namreč, na tem mestu se držimo tradicije velikih Slovencev in karseda striktne narodne tradicije in iz tega razloga ponavljamo za Janezom Evangelistom Krekom: če hočeš vedeti če je nekdo dober Slovenec, ga najprej vprašaj, če je dober katoličan. Povedano drugače, domoljub, ki ni katoličan, ne more biti domoljub. Ateisti in drugoverci ne morejo biti pravi slovenski domoljubi. Zato je jasno, da se pogovarjamo iz točno določenega stališča.

Katoličan pa ne pomeni le nekega imena, praznega glasu, ki ga je moč poljubno obesiti na kogarkoli in karkoli, temveč pomeni kar najlojalnejše zasledovanje katoliškega nauka. Pomeni konkretno gledanje na svet in konkretno ideologijo, ki gre, če rečemo s škofom Rožmanom, na totaliteto. To zopet pomeni, da posameznik ne more biti 'nekaj' in 'nekaj' in potem katoličan, temveč je katoličan in šele potem 'nekaj' in 'nekaj'. Tako pravimo z Mahničem: Katoličani smo, to je naše ime, in Slovenci smo, to je naš priimek.

Jasno je, da gre tu za navidezni paradoks in najmanj ga razumejo prenapeti nacionalisti in domoljubi, kar smo nekoliko orisali v zapisu o dediščini Edvarda Kocbeka in porabili bi preveč časa na tem mestu, da bi to načelo skušali karseda jasno utemeljiti. Naj bo dovolj, če rečemo, da je takšno gledanje pristno slovensko narodno gledanje in je končno vedno vzdrževalo naš narod pri notranjem duhovnem narodnem zdravju.

Kajti problem na katerega naletimo pri tem strupenem napadanju papeža Frančiška s strani omenjenega domoljuba ni nič novega in zato smo rekli, da gre za farso v smislu Marxovih besed, da gre prvikrat za tragedijo, drugikrat pa za farso. Ko danes beremo besede desnih domoljubov, nacionalistov, anti-globalistov, demokratov, raznih novinarjev ... o papežu, se nam lahko zdijo te besede bizarno podobne besedam t.i. mlado-Slovencev, liberalcev, anti-klerikalcev in vseh vrst narodoljubov, narodnih radikalov in nacionalistov devetnajstega in dvajsetega stoletja.

Najbrž vsi do neke mere razumemo razdeljenost slovenskega naroda v devetnajstem stoletju in vse do druge svetovne vojne. Tam je šlo za dva večinska tabora. Na eni strani so stali t.i. klerikalci (staroslovenci), torej ljudje, ki so zastopali stare narodne nazore in so se držali ideološko Cerkve in njene doktrine, (torej konservativci v najpristnejšem smislu daleč proč od ničevosti povojnega evro-konservativizma in današnje desnice) medtem ko so na drugi strani stali t.i. liberalci (mladoslovenci), ki so po šolanju na evropskih univerzah začeli v domovino vnašati liberalne nazore in so menili, da je za narod nujno, da sprejme drugačno gledanje na svet, da potrebuje napredka, torej prepričanje, da je treba sledenja razvijajoči se kulturi.

Ker vemo, da je nacionalizem zgodovinsko gledano izšel iz liberalizma je logično, da so bili na levici, torej slovenski liberalci in antiklerikalci tudi najglasnejši nacionalisti. Ta nacionalizem je končno postal prikladno orodje za kulturno-bojno napadanje klerikalcev oz. katoliške narodne večine. Temeljil pa je na prepričanju, da klerikalci postavljajo vero pred narod in so tik pred tem, da ves narod prodajo papežu oz. "Rimu". To je bilo obdobje, ko so liberalni časniki na veliko slavili vsak prestop iz katoliške Cerkve v kako pravoslavje, to je bil čas nekih zamisli o "narodni cerkvi" ipd.

Med drugim so tudi neprestano pisali o jezuitih, inkviziciji, križarskih vojnah, temnem srednjem veku in seveda tudi o slabih papežih, ki so bili po njihovo v Cerkvi pravilo. Tako je denimo nek liberalni časnik periodično objavljal zgodovino papežev, v kateri beremo o slikoviti pokvarjenosti in ničvrednosti praktično vseh papežev do nekje polovice novega veka. Ta kronika je polna najbizarnejših odkritij, ki so naravnost komična. Ti liberalci seveda niso trdili, da so brezverci in da jim vere ni treba, nikakor. Ravno nasprotno, trdili so, da so zavedni katoličani, a ker je narod pomembnejši od "Rima" so bolj ali manj eksplicitno pozivali "proč od Rima!" v korist naroda, seveda.

Ti čudni sentimenti so se potem ponovno v tej shizofreni obliki izrazito pojavili pri Kocbeku in njegovem krogu. Kot smo videli v prejšnjem zapisu, je on vztrajal, da je katoličan, a vero nekako postavljal v drugi plan pred narodom. Vera, predvsem cerkvena hierarhija je nekako ogrožala njegovo videnje naroda. Podobno denimo velja za dr. Janeza Janžekoviča, katoliškega duhovnika in profesorja, ki je vrsto let predaval na Teološki fakulteti v Ljubljani. Tudi v njegovih predvojnih spisih zasledimo neko bizarno narodno prenapetost, ki pa sicer nikoli ne prestopi tiste meje, ki jo je Kocbek v svojem razdornem delovanju.

In kaj je bil rezultat tega trenja med "klerikalci in liberalci"? Liberalci so preko sokolskih društev vstopili v OF, isto je storil tudi Kocbek in njegov krog. Čudna napetost zoper avtoriteto škofov in papeža ter Cerkve sploh je naposled rezultirala v krvavem obračunavanju s klerikalci oz. belo gardo. Na stotine morišč po Sloveniji je direktno povezanih s tisto liberalno-nacionalistično iskro napadanja papeža in škofov. Janžekovič pa je po vojni, sveže nastali komunistični državi pisal bodrilne članke.

Zato je kratkomalo bizarno, da danes gledamo nekakšen drugi krog tega tragičnega razvoja. Le da danes nekateri izkoriščajo proti-revolucionarno borbo, t.j. domobrance in vaške straže, za maskote svoje proti-cerkvene retorike in svojih lažnivih in nekatoliških napadanj papeža in škofov. Mar torej nismo v ponavljanju napak iz preteklosti in mar se okrog nas ne odvija farsa?

Popolnoma neizvirne laži o papežu so identične onim iz predvojnega in staroliberalnega obdobja našega naroda. Če je danes domoljube strah, da skuša papež pariti bele ženske z muslimani, je nekaj podobnega pisal liberalni časnik, ki je trdil denimo, da je Julij II. prodajal mlade lepe Evropejke Turkom preden je postal papež, ko pa je že enkrat bil papež jih je s svojo vojsko množično "onečaščal". Podobno je strašil Kocbek slovensko javnost, ko je pisal o tem, kako španska nacionalistična oz. klerikalna stran v Španijo uvaža muslimane iz severne Afrike, ki potem z znaki Srca Jezusovega, pripetimi na prsi, koljejo uboge Špance.

Kaj ni že ta bizarna podobnost današnjih "domoljubov" s predvojnimi protiklerikalci dovoljšen razlog za samorefleksijo, če ne že za popolno distanco od proti-cerkvenih sentimentov? A očitno ni. Izkazalo se je namreč, da omenjeni domoljub niti ni razumel poante kritike njegovega pisanja. Zato moramo spet na začetek.

Kaj sploh pomeni biti katoličan? Katoličan je kdor je pripadnik katoliške Cerkve. Zunaj katoliške Cerkve človek ne more biti katoličan. Zato pomeni biti katoličan v prvi vrsti slediti nauku Cerkve. Cerkev je namreč sploh učiteljica božje resnice. Je verska družba, ki jo je ustanovil sam Kristus. Ker je družba, je nekdo v njej, ki jo vodi in ima oblast. Cerkev torej avtoritativno uči in kdor ne sprejme njenega nauka greši. Cerkvi torej vlada papež kot prvak nad vso Cerkvijo, in škofje kot oblastniki svojih lokalnih cerkva. Prav pri papežu torej verujemo npr. v štiri dogme, npr. da ima sv. Peter v prvenstvu vedno naslednike in da imajo ti papeži vrhovno oblast nad Cerkvijo in da so, kadar govorijo ex-cathedra, nezmotljivi. Tega ne sprejemati, že pomeni ne biti pravi katoličan ali povedano drugače, kdor tega ne sprejema NI katoličan; je heretik.

Ko smo sedaj na hitro ugotovili, da papež ni nek običajen človek se lahko pogovarjamo dalje.

Katoličan je katoličan ali pa ni katoličan
  
Ko je torej domoljub izrekel o papežu besede: "V pekel izdajalec, v pekel!", ga je pisec teh vrstic opozoril: " 'Izdajalec'. Preko nekega čudnega članka o članku, ki je bil o članku presoja glavo svete Cerkve in obenem pribije še bebavo besedo 'izdajalec'. Upam, da se zaveda, da s takim dejanjem de-facto izstopa tako iz Cerkve kot iz slovenske narodne tradicije."

Besede so bile domoljubu namenjen prvič zato, ker je iz njegovega objavljanja na socialnih omrežjih moč domnevati, da gre za katoličana in drugič, kar je poglavitno, ker pogosto objavlja vsebine poveznae z domobranci in splošno kontra-revolucijo. Pri takšnih vsebinah pa je ta projekt posebej pozoren, ker je jasno, da si moramo prizadevati za čim čistejšo kontinuiteto proti-revolucionarne misli in moramo nastopati zoper vsako zlorabljanje ali pačenje te misli. Katolištvo je pa s proti-revolucionarno mislijo 1941-1945 tako zelo zvezano, da pomeni vsako blatenje katolištva zopet izstop iz te tradicije kontra-revolucije.

To namreč ni iz trte izvito dejstvo, temveč gre za specifičen pojav na medvojni protirevolucionarni strani, kjer so tudi določeni liberalci, ki so ostali zunaj migracije v komunistično OF, postajali vse bolj in bolj katoliški.

Iz tega vidika je torej jasno, da je omenjeni domoljub zabredel v tipično liberalno "kameleonstvo", kakor bi to imenoval Kniewald. Torej v mišljenje, da je človek lahko katoličan pa četudi dela zoper osnovne resnice katoliške vere. Tu zopet prav moteče vidimo povezavo s predvojnim liberalstvom. Tudi jaz sem katoličan, ampak... Tudi jaz spoštujem papeže, samo ne tega papeža... Tudi jaz verujem v vse katoliške resnice, razen... Katoliška Cerkev je neizmerno pripomogla k ohranjanju slovenske kulture, ampak... A kdo bi se čudil takšnemu zadržanju nekih domoljubov, ko pa vidi na desnem polu samozadostne žurnalistične inteligence pravo epidemijo proti-katoliških zadržanj? Neka novinarka desnega medija govori o "dveh papežih", nek iz-upokojeni desni kolumnaš govori, da je moč v Kristusa verovati tudi mimo papeža itd. Zato je treba jasnega ali - ali. Povejte nam jasno ali ste katoličani ali niste. Povejte ali je za vas višje Cerkev ali neka politična stranka. Povejte, je več vreden poglavar Katoliške Cerkve ali nek predsednik politične stranke?

Iz tega razloga sploh obreganje ob besede nekega generičnega domoljuba. Ker če bi ta domoljub ne dal slutiti, da se zavzema za slovensko tradicijo, ki ne more biti drugačna kot le katoliška, in ne bi redno objavljal vsebin avtentične proti-revolucije, potem nas ne bi niti zanimalo kaj govori o papežu. A ker počne, kar počne, iz stališča slovenske narodne tradicije, je treba od njega terjati tudi skladnosti njegovih osebnih nazorov (ki jih javno izpričuje) z nazori slovenske narodne tradicije. Če ti niso skladni, jih naj ne zlorablja za neke osebne interese, ki že prav očitno vodijo v rušenje slovenske tradicije.

Kaj je to "papež"?

Ko smo si ogledali zdaj še motiv za polemiko preidimo končno k stvari. Kmalu je namreč postalo jasno, da besed namenjenih njegovemu obračunavanju s papežem, domoljub ni razumel. Sprva je menil, da gre za nek osebni napad in za poizkus cenzuriranja njegovih pronicljiv mnenj, ki so ključnega pomena za obstoj slovenskega naroda. Po nekaj žalitvah in očitnem nerazumevanju določenih stališč tega projekta pa se je stvar le premaknila v pravo smer in izkazalo se je, da domoljub ne razume osnovne poante odziva na njegov twit. Torej, za kaj sploh gre?

Domoljub meni, da je kritika njegovega odnosa do papeža prvič, poizkus cenzuriranja, drugič, utišanje retorike o muslimanski in imigrantski problematiki in tretjič, implicitno ali eksplicitno sprejemanje papeževega mnenja o imigrantski krizi. Nič od tega ne drži.

Prej smo rekli, da papež ni navaden posameznik, temveč je njegova služba in že sama pojava nekaj posebnega v svetu, posebej pa še v Cerkvi. Kot katoličani smo po katoliškem nauku dolžni do papeža kot institucije in tudi do papeža kot osebe posebnega odnosa, ki ne more biti sličen odnosu med dvema navadnima posameznikoma. To od katoličana zahteva dejstvo, da je katoličan. Nekdaj je ravno to dejstvo samo, pokorščina papežu, sploh zaznamovalo drugačnost katoličana od nekatoličana. "Papisti" je bila pogosta oznaka za katoličane in tudi še dandanes tako denimo nekateri Angleži naslavljajo katoličane. Papeštvo je bistvena prvina Katoliške Cerkve, ali kakor je rekel veliki De Maistre: "Ni katolicizma brez papeža, ni papeža brez vrhovne oblasti, ki mu pristoji."

Skratka papež je očividno neka institucija, pa tudi vendarle nek znak, simbol katolištva in konec koncev katoličanov samih. Jasno je torej, da gre za zelo delikaten odnos med verujočim katoličanom in papežem. Ta delikatnost je razvidna že zaradi silno vzvišenega mesta, ki ga papež zaseda v Cerkvi in do katerega se Cerkev z razodetimi resnicami izreka nezmotljivo.

Zato je prvo načelo vsakega verujočega katoličana, da papeža sploh ne more kritizirati ali presojati njegovih besed in dejanj. To pomeni, da posebej laični katoličan nima nobene pravice kritizirati papeža, ker je hierarhično pod škofi in papežem. Pravico presojati dejanja ima le ta, ki je hierarhično izenačen ali je višje od presojanega. Navaden laik pa to gotovo ni in je vsaka kritika papeža v resnici nepokorščina. Tako pravi Leon XIII.: So katoličani, ki nočejo biti podložni, kot bi se jim spodobilo, ampak mislijo, da smejo presojati dejanja svojih voditeljev. Napačno mišljenje! Le pastirjem je dal Kristus oblast učiti, presojati in vladati, ljudstvu pa je zapovedano poslušati njihova povelja in sodbe, ter prepustiti se njih vladanju.

Zato je torej jasno, da neglede kaj bi papež trdil ali rekel, posameznik, ki je podvržen njegovi avtoriteti, nima nobene pravice karkoli presojati. Ta nepokorščina, ki je greh, se potencira sorazmerno z razponom vpliva oz. vtisa na družbo. Dlje kot sežejo njegove besede kritike ali obsojanja papeža, večja je njegova odgovornost. Če to stori posameznik sam pri sebi je grešno, a je manj kot če bi to storil javno in hote ali nehote vplival na druge. Katoličani namreč verjamemo v socialno odgovornost človeka tudi skozi jezik in ne verjamemo v utopične zamisli o splošni svobodi govora. To se sekularne liberalistične fraze, ki vodijo v propadanje narodov. Zato je jasno, da se vsak katoličan mora samo-cenzurirati v smislu, da govori kar je res in kar je dobro in kar je v skladu s cerkvenim naukom in ne govori kar je laž, kar je slabo in kar je v neskladju s cerkvenim naukom.

A to ne pomeni, da to jasno načelo, ki pravi, da posameznik nima nobene pravice kritizirati papeža, neglede kaj reče ali stori, obenem terja od posameznika, da se strinja s tem kar papež stori ali reče. To sta dve popolnoma ločeni stvari. Katoličan se v teoriji lahko ne strinja s papežem v neki stvari, ki ne zadeva razodetih in avtoritativno zavezujočih resnic, a je kljub temu zavezan k pokorščini papežu, ki pravi, da ga ne sme kritizirati, saj te pravice sploh nima.

Danes pa je moderno misliti, da se lahko in da se celo mora, posameznik izreči javno čisto o sleherni stvari. Najsi bo še tako neuk ali naj ga stvar še tako nič ne zadeva, posamezniku se zdi, da mora takoj ponuditi svoje mnenje. "To je pač moje mnenje" je fraza, ki zlepa ne zastara. A govor in pisanje vplivata na okolje, na družbo in "moje mnenje" nikoli ne more biti zares samo "moje".

Kot smo rekli je torej jasno, da papeža nimamo pravice kritizirati, ne glede na to kaj reče ali stori. Teoretično so lahko določeni pomisleki, ki se tičejo specifičnih stvari naslovljeni po posebni poti, a tudi tu je predvsem pomembno, da se s tem ne vpliva zunaj te poti in da se ohranja ustrezno pokorščino, ki jo je posameznik dolžan papežu oz. škofom. Obenem pa je tudi jasno, da ta pokorščina oz. neupravičenost sleherne kritike, ne pomeni strinjanje s sleherno besedo ali slehernim dejanjem škofov in papeža.
 
Kritika kjer kritika ni potrebna

Določeno nestrinjanje pa pomeni zgolj to, da obstaja razlika med nekim nezavezujočim mnenjem papeža in med mnenjem posameznika. To nikakor in v nobenem primeru ne sme voditi v primerjavo in konfrontacijo posameznikovega mnenja s papeževim. Namreč, če je papeževo mnenje le mnenje in se navidez celo razlikuje od ustaljenega katoliškega naziranja, to sploh ni razlog za kakršnokoli izrekanje o papeževem mnenju. Saj to papeževo mnenje nikakor ne posega na raven, kjer bi eradiciralo posameznikovo mnenje. Gre za dve različni gledanji na stvar, pri čimer prvo gledanje ne implicira nujno pravilnosti. Nasprotno, trenutni papež velikokrat poudari, da določene stvari govori iz svojega osebnega stališča, ki je vidno ločeno od kakršnekoli višje funkcije.

Tudi določena vprašanja o katerih se papež izreka in med domnevnimi domoljubi sprožajo nevihtne valove, so ponavadi vprašanja, ki so bolj tehnične narave. Sprejemanje beguncev denimo je podobno vprašanju širine mostu. Tu gre za politično vprašanje, ki nikogar ne zavezuje v vesti. Papež ima o tem svoje mnenje in prav je, da ga ima. Mi ga nimamo pravice presojati, lahko ga upoštevamo ali pa iz določenih upravičenih razlogov tudi ne moremo; ne da bi s tem nasprotovali papežu. Katoliška doktrina nima zaključenega odgovora glede imigracij, ker ga ne potrebuje, saj tu ne gre za neko moralno vprašanje. Imigracija je pojav, ki je produkt zgrešenih politik in ni nekaj, kar bi obstajalo samo v sebi in samo iz sebe kot neko presežno moralno vprašanje. Iz tega razloga se papež sploh ne izreka ravno o imigracijah temveč o vprašanju sprejemanja pomoči potrebnih, kar pa je določeno moralno vprašanje.

Jasno pa je tudi, da Bog dopusti v svoji Cerkvi tudi nevredne služabnike. Dr. Aleš Ušeničnik denimo izpostavlja papeža Aleksandra VI. A kljub vsem njegovim hibam je izšel cerkveni nauk neokrnjen in neomadeževan. Cerkev vodi namreč Kristus in cerkveno učiteljstvo navdihuje Sveti Duh. Po dogmi verujemo, da je papež, ko govori ex-cathedra nezmotljiv in tedaj deluje skozenj Sveti Duh. Katoliška Cerkev je kljub vsem človeškim slabostim, ki so v njej, sveta in ena sveta! Kdor je katoličan, to tudi veruje.
  
Če torej preidemo na specifičen primer domoljuba in njegovega odziva, potem je očitno sledeče: novica, ki jo je razširjal je bila lažniva, neresnična. Papežu je vedno pripisovala nekaj, kar sploh ni izrekel. Domoljub je imel na voljo, da bi si ogledal izvirni tekst in ga prebral, a tega ni storil temveč je raje zaupal nekim ameriškim pisunom. Papežu je dalje sam očital neresnično stvar in ga žaljivo naslovil, kljub temu, da tega ni imel pravice storiti, saj je on podvržen avtoriteti papeža. Povrh vsega pa je papež govoril o svojem gledanju na določena pereča vprašanja, kar pa se sploh ni tikalo niti najmanj prenapetega domoljuba. Domoljub bi lahko dalje pisal kar pač piše in s tem sploh ne bi bil v kakršnemkoli konfliktu s papežem.

In za piko na i pokaže domoljub piscu teh vrstic neko sliko mohamedanca in pravi: poslušaj, kaj bi ti mar rad, da to postane Slovenija neko pribežališče arabcev? Mar naj enostavno nastavimo drugo lice?

Tedaj je postalo jasno, da očitno te vrste domoljubi niso toliko hudobni, kot so enostavno neumni. Res je, da najbrž omenjeni domoljub ne more poznati slehernega zapisa in videoposnetka ustvarjenega na tem projektu, a vendar bi človek pričkoval nekoliko več pronicljivosti. Ni treba daleč, da bi razumeli za kaj se zavzema projekt NeoDomobranec.

A če je tu še moč spregledati napako, pa je treba opozoriti, da že to ker se sklicujemo na lojalnost papežu in cerkvi nekaj implicira. Kdor si namreč želi vedeti, kako se ravna z invazivnimi silami, ki skušajo uničiti krščanske narode, naj ravno pogleda v zgodovino Cerkve. Od nje se velja učiti, ne pa od nekih "konservativnih" strank, ki so še včeraj v Evropo uvažale ceneno delovno silo, da bi nasitile svojo kapitalistično lakoto po dobičku.

"Vemo, da je Rim sam katoliško Evropo rešil turškega muhamedanstva.
  
Proti Turkom so papeži izdajali svoje zaklade, nalagali cerkvam in samostanom davke, spodbujali narode na vojsko, čudno, neverjetno! Mej tem, ko so protestantje, ko so Francozi, ko so razni posvetni vladarji s Turki se zavezavali in izdajali jim Evropo, so se papeži postili, odrekali se v skupno korist vgodnostnim, so molili, pošiljali poslance po evropskih dvorih, da bi spravili na noge vojsko proti sovražniku vere in omike krščanske. Zmagali so vse težave: vdarec za vdarcem je zadel turško silo, dokler ni onemogla, in Evropa — rešena je bila."

 
Tako pravi dr. Anton Mahnič. In tu ni treba nobene nove desnice in nobene alternativne desnice, nobenega liberalnega nacionalizma, svobode govora in nobenega interneta. Treba je le slediti temu, kar je Cerkev vedno učila.

A problem tega domoljuba se pokaže tudi, ko se je obregnil ob blog z naslovom "Problem Cerkve in družbe" ter ob twit, ki je pokazal, kako je prva Janševa vlada že leta 2005 sprejela nek zakon v očitnem nasprotju z izjavo Kongregacije za doktrino vere iz leta 2003. Ta problem pa je v tem, da sedaj ta domoljub pljuva čez papeža, ko nima ta nobene realne politične moči, niti nima neke realne politične zaslombe. Medtem pa si ne upa črhniti besedice zoper opevano desno stranko, ki je torej leta 2005 pomagala k razkroju družbe in je torej nekajkrat držala v rokah realno oblast, pa ni storila ničesar, četudi so se že zdavnaj kazali problemi priseljevanj in nravnega propada družbe. V tistem blogu pa smo na hitro pokazali kako je Cerkev izgubila vso politično moč in zaslombo in je torej naravnost smešno, da danes nekdo od papeža terja karkoli. A domoljub je blog smatral za produkt "kokaina, alkohola in antidepresivov."

Če hočete torej neko spremembo v svetu, dajte zopet več politične zaslombe Cerkvi, ne pa neki čudni stranki, ki se je iz socialdemokracije prelevila v najžlahtnejše desničarje in zaščitnike slovenskega naroda. Ampak ne, lažje je pljuvati po Cerkvi in papežu in govoriti o "cerkvenih boljševikih" medtem pa podpirati ljudi, ki so bili bodisi v partiji, bodisi so imeli funkcije v represivnih sektorjih komunistične države.

Pri tem postane očitno, da je nekaj hudo narobe s slovenskim desnim družbenim polom, da se tako vehementno izreka o papežu, ga obsoja in celo pošilja v pekel in pri tem za to izrablja že najbolj banalne prilike. Medtem ko so stari liberalci, ki so netili kulturni boj na slovenskem, Cerkev in papeža napadali bolj po ovinkih in so vsaj vedeli osnovna vprašanja odnosov do Petrovega naslednika, pa ti današnji desničarji okrog sebe opletajo s svojimi dolgimi jeziki in kažejo, da so še manj katoliški od odkritih proti-katoličanov. To je žalostna slika t.i. tradicionalistov, ki rušijo tradicijo, obenem pa se kitijo s to isto tradicijo.

Če bi se jim zares šlo za tisti nacionalizem, ki ga je na Slovaškem zagovarjal katoliški duhovnik Andrej Hlinka, potem bi delali za nacionalizem, narod, domovino in Boga, papežu pa bi ostajali lojalni in se o njegovih besedah vsaj ne izrekali. Toda oni pograbijo vsako priliko, okuženi od komunističnih medijev, da udarijo po papežu. Brez premisleka prebavijo ameriške laži in jih izbljuvajo po bližnjem socialnem omrežju.

-NeoDomobranec