Politika je kriva!

V zadnjih desetletjih prevladuje po Evropi sila čudno mišljenje, v oziru na politiko. To se posebej kaže tudi sedaj, ko Evropo pretresajo valovi nasilja. To mišljenje je v tem, da mnogi politiko, torej parlamentarno večstrankarsko demokracijo, razumejo kot neke vrste neo-monarhizem. Namreč mnogi govorijo o "krivdi politikov", o krivdi te ali one stranke, te ali one politične misli, kakor da bi sami ne imeli nobenega vpliva na to politiko. Iz njihovih besed se zdi, kakor da bi ti politiki (poslanci in ministri), ne bili izvoljeni od ljudstva v parlament, temveč bi bili v parlament kar maziljeni. Mnogi danes na zahodu politiko razumejo kot neke vrste kler ali aristokracijo.
      
To mišljenje, ki projicira odgovornost vsake vrste, na politiko, kot neko zaprto kliko, do katere imajo dostop le oni, ki jim po žilah teče modra kri, ali pa, ki so maziljeni vanjo, je vendar simptom moderne zahodne družbe, ki se rada veliko pritožuje, a nič ne naredi.
      
Ko slišimo, da določeni krogi trdijo, da bo ta in ta politik nosil odgovornost, da bo nosila odgovornost ta in ta politična stranka in ta in ta vlada, se moramo zavedati, da vse to niti najmanj ne drži. Odgovornost bo na koncu vendarle nosil narod sam. Odgovornost pa je treba, kar se tiče politike, terjati na dveh ravneh. Prva odgovornost leži na tistih, ki so določeno politiko izvolili. To predvsem velja za vse tiste sredinarje, ki volijo le kakor jim narekuje njihov trebuh, namreč v želji, da bi ostajal poln. To so buržuji in proletarci, ki se za politiko ne brigajo dosti, a požrejo in prebavijo vse, kar jim politično-ekonomski časopisi servirajo. Njihov glas na volitvah sledi smernici "splošnega konsenza", ki se jim prilepi na čelo pred vsakimi volitvami. So popolnoma brez vsakih načel in volijo le tiste, ki znajo dovolj prepričljivo ponavljati mantre o "napredku, spravi, povezovalnosti, spodbudah malim podjetjem" in podobnim "nepopulističnim" populizmom.
   
Druga odgovornost pa stoji na temelju politične strankarske vključenosti. Ta odgovornost je zahtevnejša, a nikogar ta pridevnik od nje ne odvezuje. Večstrankarska demokracija ne pomeni, da je državljanu dano, da ob vsakokratnih volitvah na lističu obkroži logo ene od strank. Večstrankarska demokracija pomeni, da se lahko državljani povezujejo v politične stranke in z njimi nastopajo na volitvah. To pomeni, da vsi ti, ki danes govorijo o odgovornosti politikov za razmere v Evropi, s tem le zakrivajo odsotnost vsakega lastnega političnega angažmaja. Če nobena od obstoječih strank ne zavzema pozicij, ki jih zavzema določen del državljanov, potem bi bilo logično, da ta del državljanov ustanovi lastno stranko.
       
Vendar pa danes Evropejca skrbi le, da je napitan in napojen. Skrbi ga le, da se lahko "zabava" na sto in en način, ne prevzema odgovornosti za lasten narod in se utaplja v dekadentnih izumih svetovne kapitalistične plutokracije. Ko pa njegovo nemoralno obnašanje začne izdajati račun, rad iz svojega oblazinjenega fotelja glasno kriči na politike.
     
Kapitalizem in socializem sta dva materialistična sistema, ki oba ponujata raj. Edina razlika je le v tem, da kapitalizem ta raj tudi dejansko ustvari za sorazmerno večino državljanov, in to ga dela usodnejšega od socializma, ki raja ni sposoben ustvariti. Dekadenca namreč nastopi tedaj, ko imajo ljudje vsega dovolj.
      
-NeoDomobranec