Izdajalci, kolaboranti - jezik nove desnice

Zadnja leta se veliko govori o t.i. "novi levici". Prepričanje namreč je, da se ta kontemporarna "nova" levica, kot jo poznamo danes, bistveno razlikuje od "tradicionalne" levice industrialističnega tipa. Te predpostavke so dokazljivo napačne, kar pa je še bolj paradoksalno je zgolj to, da je v resnici le kontemporarna desnica "nova desnica". Kajti "nova desnica" je tista, ki danes zagovarja vse tisto, kar je nekdaj zagovarjala levica in nova desnica je tista, ki se je postavila za varuhinjo kapitalizma in materialistično-naturalistične percepcije sveta in družbe.
       
Značilno za to novo desnico, je predvsem to, da z nekim časovnim zamikom mimikira levico, katera pa se po načelu progresivizma, vedno bolj razvija in razvija. Klasični primer tega je prav deviantno seksualno obnašanje, ki ga desnica sprva zavrača kot škodljivega, naposled pa ga sprejme in se loti celo urejanja čimboljše zakonodaje zanj. Vendar pa lahko to mimikiranje zasledujemo tudi na podrobnostih, denimo prav v jeziku, ki ga začne nova desnica uporabljati.
       
Pri nas v Sloveniji imamo z novo desnico toliko večji problem, ker med njo in avtentično predvojno desnico, praktično ni nobene kontinuitete. To je pač zasluga komunizma, ki je onemogočal vsakakršno avtentično opozicijo in je naposled svojo opozocijo našel v vrstah lastnega režima. Komunistična mladina, nekdanji komunisti, liberalni del komunistov, komunistični disidenti, vsi ti so sestavljali opozicijo. Z nekaj izjemami na kmetski strani, je bil torej večji del opozicije komunistom, pravzaprav ex-komunističen.
    
To pa se jasno odraža v jeziku. Poglejmo si besede, ki jih uporablja velik del "nove desnice". "Levi fašizem" je bila že ena takih skovank, ki nima nobenega realnega pomena, temveč bazira na komunistični taktiki, ki vzame skupino nasprotnikov in poleg besede fašizem uporabi še njeno ime kot pridevnik. Tako so komunisti v katoliškem občestvu videli svoje nasprotnike in so vzeli besedo fašizem, ter dodali pridevnik "klero" oz. "klerikalni". Komunisti so poznali celo vrsto takšnih fašizmov, ki so jih kovali poljubno, glede na svoje nasprotnike. Iz tega razloga je uporaba besedne zveze "levi fašizem" toliko bolj neprimerna, ker gre za komunistično taktiko. Namreč nobene potrebe ni, da bi uporabljali to besedno zvezo za ljudi, ki so ideološki in fizični potomci komunistov. Seveda razen, če nekdo ne želi uporabljati besede "komunizem" ali "komunisti" v tej obliki.
     
Druga beseda, ki se je razpasla na "novi desnici" pa je beseda izdajalec/kolaborant/kolaborirati. Ta beseda ima posebej na naših tleh sila specifično konotacijo, ker je bila primarno uporabljana kot ideološka oznaka za nasprotnike komunistov in kasneje komunističnega režima. Beseda kolaborant je po desetletjih popolnoma nesmiselne in protislovne rabe te besede, postala beseda iz komunističnega slovarja, ki je nihče ne more več jemati brez konotacije, ki jo je nanjo navesil komunizem. Zato je naravnost nesmiselno, da "nova desnica" uporablja to besedo.
 
A ravno zato, ker je "nova" ta desnica, jo uporablja, in uporablja jo pogosto, prepogosto. Imamo na tisoče primerov, ko novi desničarji tolčejo to besedo vsepovprek, ne da bi jih zadela enostavna samorefleksija in bi videli, komu zares koristijo, ko sprejemajo ta avtentično komunističen način izražanja.
     
Ena najbolj vztrajnih zagovornic te besede je Maja Sunčič, ki v svojih kolumnah ponavadi napada prominentne osebnosti na desnici, a ji ni tuj niti napad na kardinala. Značilno zanjo pa je, da skoraj ne zmore spisati kolumne, ne da bi v njej uporabila besedo kolaborant in izdajalec. Gre pa še celo dlje, po njeni logiki določeni osebi pristoji ta oznaka, že če samo pohvali neko drugo, njej neljubo osebo, ali pa če se samo pogovarja z osebo, ki je znanka njej neljube osebe. Ta logika bi sodila v hodnike in predavalnice kake srednje šole, kjer se najstnice prepirajo zakaj se katera druži s katero, če pa sta onidve sprti. In cinično bi se dalo celo zaključiti, da je morda prav to dokaz, zakaj se ženske ne bi smele pečati s političnimi vprašanji, saj jih namreč vodijo čustva, ne pa razum.
      
A Sunčičevi bi dali za prav, vkolikor bi v svojem pisanju ostajala načelna in bi dejansko zahtevala netolerantnost in brezkompromisnost, ko govori o izdajalcih in kolaborantih. Vendar je jasno, da ne gre za načela. Ko je v eni svojih kolumen napadla Omana, ki da je nekoč pohvalil Kučana, ni obenem napadla tudi Janše, ki je tudi pohvalil Kučana za njegovo vlogo pri osamosvajanju. In spet nam je pred očmi kakšna srednja šola z najstnicami in njihovim pričkanjem, ki pa ostajajo zvesta neformalni hierarhiji med njimi.
     
Vendar pa stvari niso tako banalne. Sunčičeva namreč uporablja tudi izrazje, ki ga v slovenskem prostoru redko slišimo, kadar pa ga, se pojavi v rdečih časopisih. Ta beseda je "črno", kot oznaka za katoliško udejstvovanje v politiki ali celo civilni družbi. Zato ona govori o "črno-rdeči" navezi, ko govori o kardinalu Rodetu. Ta zaničevalen odnos do katoliške hierarhije, ki danes dejansko nima nobene realne politične moči v svojih rokah, je naravnost dokaz, zakaj se Sunčičeva tako rada poslužuje besede kolaborant/izdajalec. Zato, ker sama nič ne čuti do predvojne desne politike in tradicionalističnega pola slovenskega naroda, ki je zastavil vse, tudi svoja življenja, zoper komunizem.
      
Kajti o "črni gardi", ki jo je treba pahniti v kot, so govorili liberalci pred vojnama, so govorili komunisti med in po vojni in danes govorijo prominentni kolumnaši "nove desnice". Prav tako so o "narodnih izdajalcih" govorili liberalci starega kova pred vojnama, ko so obtoževali katoličane manjka narodne zavesti, so govorili komunisti med in po vojni, ko so revolucijo skrivali pod krinko NOB in danes govorijo kolumnaši nove desnice, ko jim ni všeč, kdo se s kom druži ali pogovarja na javnih omizjih ipd.
    
S preučevanjem jezika, ki ga nova desnica uporablja, lahko brez večjih pretresov ugotovimo čigava dejanska kontinuiteta je ta nova desnica in kdo so njeni resnični "sovražniki".