Je sploh smiselno praznovati dan državnosti?

Je sploh smiselno praznovati dan državnosti? To je vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti vsako leto pred tem praznikom. In na tem mestu bi gotovo vsak pomislil, da je pred njim še eno tistih populističnih besedil, ki govori o novih švicah in starih nostalgijah. Vendar pa to besedilo še zdaleč ne sodi v to kategorijo.
      
Ravno nasprotno menimo, da slovenski narod živi v izobilju, ki ga do današnjih dni še ni poznal. Pomanjkanja praktično več ne poznamo, saj tudi za revnejše sloje skrbi država s socialno pomočjo in svojimi organizacijami, ter Cerkev s svojimi organizacijami. Socialna država je na sorazmerno visokem nivoju, ki je sicer naznotraj polna napak in gnilobe, a odnosno na običajnega Slovenca je država njegova velika pomočnica v socialnem oziru. Zato ni res, da Slovenci živimo slabo in da nam vsega manjka, kakor nas prepričujejo socialisti na eni strani in kapitalisti na drugi strani. Država ima v socialnem oziru svoje hibe, ki pa izvirajo zgolj iz slabo ustrojene narave javnega sektorja. Socialisti bi nas seveda radi prepričali, da ljudje živijo v lakoti in kapitalisti bi nas radi prepričali, da potrebujemo še več gospodarske svobode in še manj davkov, a oboji slikajo nek materialistični raj, ki bi današnje dekadentne simptome slovenske družbe, še povečal.
        
In tu je pravi problem naroda in države. Materializem, ki se kaže na najrazličnejše načine in iz naše slovenske družbe dela dekadetno in uživanjaželjno drhal, ki bi svojo dušo prodala hudiču za hipni užitek ali vrečko denarja. In ta materializem ter mamonizem prihaja tako od raznih socialističnih strank, kot celo od krščanskih demokratov, ki so zavrgli tradicijo katoliške socialne doktrine in postali zagovorniki samoregulirajočega se trga in ekonomskega darvinizma. Država, ki so jo postavili na noge pred četrt stoletja iz tega razloga ni postala avtentična država avtentičnega slovenskega naroda, če pod besedo narod razumemo celo verigo rodov, temveč je postala država socialistično-kapitalistične plutokracije. Postala je država, ki v sebi združuje vzhodno socialistično naravo protikrščanskega materializma in zahodno kapitalistično naravo gnilega pozitivizma.
                       
In tu se javlja vprašanje, ali je mar smiselno praznovati dan državnosti in se siliti k t.i. domoljubju, ki je de-facto umetno ustvarjeno v korist nekega poenotenja naroda na škodo katoliške večine. Ko tako slišimo mantro, da je pred četrt stoletja naš narod uresničil tisočletne sanje, moramo to vzeti previdno. Tisočletne sanje katoliškega slovenskega naroda, namreč niso bile država, ki bi v svoji celotni strukturi zrastla iz komunistične države, niti niso te tisočletne sanje vključevale takšne ustave, kakršna je ta, na kateri se je današnja država utemeljila.
           
Še zdaleč ni res, da more biti uresničitev tisočletnih sanj po lastni državi, kar država, ki v svoji ustavi nima nobenih znakov avtentične slovenske tradicije. Zato je naravnost nedopustno, da si kdorkoli drzne trditi, da bi stari Slovenci, pristali na državo, ki bi bila tako nekatoliška in tako materialistična, kot je ta, ki je nastala pred četrt stoletja. Nasprotno, mnogi staroslovenci, bi raje ostali še naprej pod Avstrijo, ali kakšno drugo državo, kot pa da bi dobili državo, ki ni vredna slovenskega naroda, ki je bil vse do komunistične revolucije, zdrav narod. Tako bi z Mahničem lahko rekli, da je že bolje govoriti kitajsko v nebesih, kot pa slovensko v peklu.
        
Vendar pa je res, da kljub temu, da naša država ni tista država, ki so si jo želeli naši predniki, je to vendarle država, ki je zrastla iz propada komunizma in že iz tega razloga samega, pomeni novo obdobje slovenskega naroda, ki je rešen industrialističnega komunizma. Vendar ni pa rešen intelektualističnega komunizma, ki zarit v civilno družbo ostaja skozi evolvirane oblike.
        
Zato je sicer prav, da se praznuje dan državnosti, ni pa prav, da dajemo temu prazniku neko megalomanistično obliko, ki mu ne pristoji. Seveda, je izreči kaj takšnega na kontemporarni  slovenski desnici, smatrano kot blasfemija, ki ji ni para. To pa je povsem logično, saj je tudi kontemporarna slovenska desnica v mnogih ozirih neavtentično slovenska.
       
Zato od nje ne moremo in ne zahtevamo, da se zavzema za državo, ki bo za svoje notranje ustrojstvo jemala kot izhodiščno točko tisto ideološko in duhovno stanje izpred komunistične revolucije, ali še prej, in ji zato ne nasprotujemo, če v samem aktu osamosvojitve, ki pa ni prinesel moralne in duhovne dekomunistizacije, vidi višek slovenske zgodovine.
           
Mi pa, ki se napajamo iz avtentične katoliške narodove linije, še čakamo na takšno državo, ki bo zares uresničenje tisočletnih narodovih sanj. Na državo, ki bo stala na katoliških načelih in kjer bo katoliškem občestvu odmerjeno toliko, kot mu po pravici pripada.
         
24.6.2016
-NeoDomobranec