In projekt NeoDomobranec tudi ni komentiral samega shoda, čeprav vsekakor pozdravljamo nek zanos, neko novo voljo, da slovenski ljudje končno širše spoznajo slovensko kontrarevolucijo, predvsem v oziru na njen širši narodni kontekst in njeno specifičnost, ki je pač ni mogoče gledati in razlagati skozi oči usode nekega tujega naroda npr. britanskega ali francoskega ali pa hrvaškega, kakor to radi počenjajo nekateri, tudi zgodovinarji. Zadržanost je tako bila le logična posledica našega striktnega gledanja na idejo slovenske kontrarevolucije, ki skuša pred seboj ohranjati to idejo v njeni avtentični obliki. Zato je logično, da ostajamo pri vsaki obliki dejanske ali navidezne mejnstrimizacije dokaj previdni. A kot rečeno, ljudje so zaradi uspešnega protesta dobili nov zagon in se skušali identificirati s slovensko kontrarevolucijo, četudi je v nekaterih primerih niso prav interpretirali ipd.
Po shodu se je pojavil pogrom levičarjev, ki jih je bolj kot česar koli drugega ravno strah slovenske kontrarevolucije. Če pade njihov mit o junaškem partizanu in izdajalskemu domobrancu, ki ga že desetletja vzdržujejo mediji in zgodovinarji, ter ga tudi po odcepitvi od Jugoslavije leta 1991 vzdržujejo novinarji na levi in desni ter tudi zgodovinarji z leve in desne, potem se sesuje vsaka legitimnost njihovega zasedanja oblasti in posiljevanja naroda. Zato je že v izhodišču nujno, da se ohranja ta čudna meglena percepcija, kjer se takoimenovani "nepristranski" zgodovinarji in novinarji veliko sprašujejo in veliko pišejo, a povedo praktično ničesar. Nujno je, da nimamo jasnih odgovorov z obeh strani, temveč le jasne odgovore z ene strani in potem relativiziranje kjer se pač zahoče. (Opozoriti velja vnovič npr. na zelo zanimivo formulacijo enega vodilnih politikov, ki pravi: "upor proti okupatorju je častno dejanje" in potem, "upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje". Čutite kontrast?)
In ljudje, ki so sklenili identificirati se s tradicijo slovenske kontrarevolucije, na očitke levičarskih kričačev, niso znali prav dobro odgovoriti. Kdo bi jih pa krivil, če pa so žrtve relativiziranja, ki prihaja direktno izmed knjižnih strani t.i. "nepristranskih" zgodovinarjev (in celo politikov, ki naj bi vendarle nekako nadaljevali tradicijo kontrarevolucije).
In prišla je najbolj logična in pričakovana reakcija. Nekdo je nekje dobil anonimen namig, da je bil zgoraj omenjeni domobranski plakat pravzaprav "falseflag". Skrbno načrtovana akcija levičarskih provokatorjev, ki so hoteli shod, beri in piši, "zlorabiti za burne polemike, kdo se je med 2. svetovno vojno boril na pravi strani." Popolnoma predviden odziv, ki je moral prej ali slej od kje priromati. Na žalost je to "anonimno informacijo" dobil portal Nova24TV, ki je ob nastanku veliko obetal. A s tem člankom, ki ga je sedaj dal med ljudstvo, je naredil več škode kot jo je in bi jo še lahko naredil domobranski plakat, pa četudi bi bil zares delo levičarskih provokatorjev. Dovolite mi, da pojasnim.
Najprej se vprašajmo kaj bi takšen provokatorski podvig sploh skušal doseči. Avtor članka nam pojasni: skušal bi zopet prenesti debato na vprašanje kdo je bil na zmagovalni strani. Vendar že ta prva točka je popolnoma nepravilna. Od kdaj pa se določene zgodovinske procese ali dejanja presoja na podlagi tega, kdo je na koncu zmagovalec? Morda res velja, da zgodovino piše zmagovalec, kar pomeni, da zgodovino po svoje prikraja, ker mu je to omogočeno, a to ne pomeni, da ne bi mogli po desetletjih, ko se njegova zmaga ohladi, ali pa celo propade, presojati kdo je imel moralno prav in kdo narobe. Podobno velja, če naše slovenske relacije in konflikte presojamo skozi prizmo evropskih zmagovalcev in poražencev. To je že po logiki naše specifične usode nepravilno. Če za Francoze ali Britance velja, da jim je zmaga "zaveznikov", torej zmagovalcev, prinesla svobodo, to ne velja za Slovenijo oz. Jugoslavijo, niti ne velja denimo za Poljsko. Zato je sila poenostavljeno govoriti o zmagovalcih in poražencih.
Klasičen argument bebcev: "vem kdo je zmagal". Kot da bi s tem karkoli tehtno utemeljili.
Zato ta argument ne zdrži presoje in kdor ga je izgovoril bi se popravil, da ni mislil tega, temveč je hotel reči, da bi spet govorili o naši državljanski vojni in izdajalcih. Dobro. Zakaj pa ne bi govorili o tem? Čas je, da jasno in glasno povemo resnico. Nekoč bomo morali jasno in glasno povedati, da nas ne zanima sprava, ker med ognjem in vodo sprave ni. Predolgo že slovenski narod kompromitira resnico v korist neke sprave, ki je pa sploh ni. Čas je, da nas začne bolj zanimati resnica, kot pa sprava. Seveda, kdo bi ne hotel imeti enotnega naroda, a kdo more vendar trditi, da bodo komunisti kadarkoli privolili v spravo in priznali svojo zločinsko zlorabo okupacije.
Druga negativna stvar, ki jo bo povzročil ta članek na Nova24TV je v tem, da bo signaliziral desnemu polu, da ni prav, da se uporablja domobranska "ikonografija". Saj je po besedah pisca to le nepomembno vprašanje, ki odvrača od pravih problemov. Pa je to res? Ne ni, ker je domobransko vprašanje neločljivo povezano s slovenskim narodom. Razni mehki desničarji radi govorijo, da domobransko-partizanska vprašanja služijo le komunistom v njihovih političnih kalkulacijah. Seveda jim! A to le zato, ker se slovenski levičarji zavedajo, da je komunizem neločljivo povezan z njimi, zato mahajo s komunističnimi zastavami in paradirajo v smešnih čepicah. In levičarji tudi vedo, da je slovenska desnica povsem neenotna (!), zato je dovolj da na desnico vržejo samo dve besedi: prisega in kolaboranti in slovenska desnica že zgrabi bič in se javno biča po medijih. Ni ga vplivnega desnega politika, ki bi domobransko stvar dovolj poznal, da bi mogel tehtno nasprotovati tem, v resnici patetičnim in šibkim, argumentom levice. Znajo sicer nekaj povedati o partizanskih zločinih, ne znajo pa braniti kontrarevolucionarne strani. Ravno zato smo na teh blogih tako poudarjali dragocenost dr. Drobniča, ki je morda edini v naši Sloveniji, ki jasno in nedvoumno pove stvari v stavku ali dveh, medtem ko "nepristranski" zgodovinarji pišejo dolge romane, v resnici brez repa in glave.
Seveda, logično je, da bo potem takšna mehka desnica, ki se ji zašibijo kolena vsakič, ko kdo omeni besedo "prisega" ali "kolaboracija", začela iskati rešitev svoje zagate v domnevnih provokacijah, ki da so prišle z leve. A potem si drugič naj ne lasti tradicije slovenske kontrarevolucije, naj pa si niti ne lasti tradicije predvojne katoliške politike. Slovenska desnica se bo morala odločiti ali je v resnici na strani kontrarevolucije ali pa zgolj izrablja poklane kontrarevolucionarje za svoj "petty" politični boj.
Nazadnje se vprašajmo ali je ta domnevna provokativna akcija slovenskih levičarjev uspela. Ja, je uspela. A ne v korist levičarjev, temveč v korist slovenske kontrarevolucije, ki je s tem postala prepoznavnejša in se je ljudje vse manj sramujejo. Če je plakat v resnici skušal vzbuditi panično rekacijo mehkih desničarjev, ki se radi ponašajo, da zijajo le v prihodnost, je njegov namen klavrno propadel. Ljudje so se, ravno nasprotno, povečini enostavno identificirali s slovenskim domobranstvom in celo tisti desničarji, ki so pljuvali čez Cerkev in slovensko kontrarevolucijo, so morali zaradi preglasnih glasov, ki so se postavili na stran kontrarevolucije, za hip utihniti. Kje je torej uspeh kakšne provokacije? Ni ga.
Zato je članek z Nova24TV neverjetno bolj škodljiv kot takšen plakat, pa četudi je res delo levičarskih provokatorjev. Ta članek bo zdaj dosegel to, da bodo ljudje začeli biti spet zadržani do domobranskih simbolov ipd. in se bodo morali še naprej samozatajevati. Presodite sami, kaj je naredilo več škode slovenski desnici, plakat ali članek.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar