Kocbekova vas

Nekaj opazk k članku Španska vas: Prisporeditev Ekonomije želje in Premišljevanja o Španiji

V prilogi Družine, Slovenskemu času, avtor Andrej Lokar primerja besedili dveh avtorjev, Kocbeka in Matjaža Črnivca. Ravno zaradi Kocbeka samega, pa je nujno, da si ta članek ogledamo pobliže.

Najbolj zmotijo sledeče besede:

"Splošno znane so posledice Kocbekovega članka, ki so privedle do dokončnega razkola (ki je sicer že tlel v ozadju) krščanskega sveta, pripeljale do krize revije Dom in svet, do Bohinjskega tedna, naposled naš živelj pahnile v bratomorno vojno."

 
Tu je preveč poenostavljanja. Kocbekov članek ni sprožil nikakršnega "razkola krščanskega sveta", pa karkoli naj bi "krščanski svet" že bil. Če jabolku z ostrim nožem odrežemo tanek krhelj, to ne pomeni, da smo jabolko razklali. Kocbek je s svojim člankom le sprožil dolgo pričakovano lastno diferenciacijo od katoliškega občestva. Mnogi avtorji celo priznavajo, da nihče natanko ne ve, koliko krščanskih socialistov je sploh obstajalo v Sloveniji, zato je o "razkolu krščanskega sveta" naravnost smešno govoriti.

Podobno je potrebno biti zelo previden, ko se govori, kaj je pahnilo "naš živelj" v državljansko vojno. Mar res lahko, brez vsake obrazložitve enostavno trdimo, da je to storil Kocbekov članek? Ne. Kocbek ima nekaj vloge pri njej, a zgolj v smislu, da je s svojim sodelovanjem s komunisti dal Osvobodilni fronti videz koalicije raznolikih družbenih skupin. Vkolikor tega ne bi storil in bi komunisti ne mogli trditi, da imajo v svojih vrstah tudi "krščanske socialiste", bi bilo nekoliko bolj očitno, da OF ni nič drugega kot komunistična kreatura, kreirana iz kominterne po zgledu raznih revolucionarnih milic.

Nikakor pa ni res, da je ta zanikrni članek, ki je končno zadeval le Kocbekovo odločitev, da dokončno preseka vse vezi s katoliškim občestvom (in nekatere intelektualce, ki so članek prebrali), pahnil "naš živelj" v državljansko vojno.

Ta trditev je izredno nevarna. Pomeni lahko, da avtor meni, da je bila državljanska vojna nekaj, kar se je dogajalo znotraj katoliškega občestva in za kar naj bi nosilo krivdo prav katoliško občestvo samo. Obenem pa se zdi, da bi takšna trditev lahko pomenila, da avtor v državljanski vojni ne vidi vzročne korelacije: revolucija -- kontrarevolucija, temveč popačeno meni, da je bila državljanska vojna na naših tleh borba dveh političnih struj za oblast. Obe trditvi pa sta dokazljivo napačni in popolnoma neustrezni.

Kocbek je torej kriv predvsem svojega sodelovanja pri revoluciji, kot tudi svoje hinavščine pred in po vojni, nikakor pa ni res, da je njegov članek pahnil naš živelj v državljansko vojno. Kot rečeno je on dal s svojimi fantomskimi "krščanskimi socialisti" OF videz "raznorodne" koalicije, ki ji gre le za borbo proti okupatorju in je zato kriv zavajanja slovenskega naroda.

Ni pa mogoče trditi, da je Kocbek, ali njegov članek, povzročil državljansko vojno.

Kocbek je eden najbolj problematičnih likov obdobja pred vojno in med njo. Njegova pojava je vse prevečkrat napačno razumljena. A če smo še pred leti poslušali o tem, kako neizmerno idealističen je bil in kako ne nosi nobene krivde za revolucionarno nasilje, pa danes poslušamo o tem, kako je on lastnoročno kreiral državljansko vojno. Resnica je pač v dejstvih in dejstva so vidna. Kocbek je bil človek, ki je vnašal v katoliško občestvo razdor, bil je tisto, kar je Mahnič desetletja pred tem imenoval "katoliški liberalec". On je "spajal resnico z lažjo, družil Boga s hudičem" in pri tem naredil škodo predvsem razumevanju stvari, ki še po vseh teh letih tudi zaradi njega, niso na prvi pogled dovolj jasne.

Dalje potem avtor Andrej Lokar razmišlja o podobnosti izvora Kocbekovih nazorov s Črnivčevimi. Tu sicer ni nič drugega kot neka kritika, vendar pa velja vseeno opozoriti, da je ta kritika gotovo na mestu, saj je ravno Kocbek zidal neko katolištvo zunaj katolištva, a vendar to ne pomeni, kar se implicitno čuti v avtorjevi kritiki: indiferentnost do sveta okrog nas, ali povedano drugače: prepuščanje oblikovanja sveta nekim skupinam ljudi in nekim objektivnim silnicam.

Ta občutek, ki ga dobimo ob tej kritiki, je vendarle tisti občutek, ki ga imamo ob branju cele vrste domačih in emigrantskih "katoliških" povojnih avtorjev. Tu vedno vidimo (ponavadi sicer precej tehtno) kritiko dejanskih zamisli in idej, a ob tem nobene ponujene alternative, temveč neko željo zreti v svet iz tanke ograje nekje na sredi. Tu gre za popolno resignacijo in smrt katoliškega aktivizma. A v njih vidimo obenem vero v najbolj nekatoliške gospodarske in socialne zamisli; vero v vsemogočni, samoregulatorni Trg, vero v zadostnost človeške nezadostnosti, vero v neomejeno svobodo, vero v aktivno neaktivnost.

Vendar pa je to nekaj, kar je v direktnem nasprotju s katoliškim aktivizmom našega naroda. Nikdar poprej ni bilo čutiti tolikšne katoliške resigniranosti in nepripravljenosti spreminjati svet v tisti prošnji: pridi k nam Tvoje kraljestvo. Nikdar poprej ni bilo čutiti te trdne odločenosti, da v svetu ne sme kraljevati Kristus, temveč človeška grešnost, ker "človek ostane človek" in moramo to v vsej razsežnosti sprejeti.

A ti "katoliški" avtorji so pozabili, da aktivni katolicizem ne pomeni izdelovanja raja na zemlji, temveč pomeni pomoč človeku, da se karseda dvigne iz svoje padlosti na svoji poti v večnost. To zidanje boljšega, bolj katoliškega, bolj zdravega, bolj vitalnega, pa ni v nikakršnem nasprotju z "osnovami krščanskega antropologije". Če bi bilo, bi bil prvi nasprotnik "osnov krščanske antropologije" veliki papež Leon XIII.

Zato je tudi tu čutiti nekaj kocbekaškosti, namreč v tem odrekanju katolicizmu moč spreminjati svet. Tako kakor sta Kocbek in Gosar pripisovala socialnemu katolicizmu nekakšno pomanjkanje moči, da obrne stvari na bolje, da zaduši kapitalizem in izboljša stanje delavcev in kmetov, ter iskala ta manjkajoči del v socializmu in komunizmu, tako so danes ti katoliški avtorji prepričani, da kot katoličani ne smemo niti poizkusiti popravljati določenih reči, ker pač "človek ostane človek".

To je tisti Kocbekov duh ujet v povojnih katoliških avtorjih in ta duh dela iz Slovenije Kocbekovo vas.

-NeoDomobranec