Kaj nacizem ni?

Nacional socializem, ali kakor so Angleži popularizirali -- nacizem, je edina ideologija ali svetovni nazor, ki mu je mogoče navesiti karkoli in prav vse. "Nacizem" je danes tako hiperboliran, da je v resnici postal paradoks, simbol protislovij.
       
Tako boste v literaturi zasledili povezovanje nacizma s praktično vsako "slabo" idejo. Ta absolutna demonizacija pomeni, da več ne moremo razumeti nacional-socializma iz njega samega, temveč ga dojemamo šele glede na svetovno nazorsko perspektivo osebe, ki o njem govori. Nacizem je namreč po splošni logiki lahko nekaj povsem drugega, če o njem govori oseba A, ali pa če govori o njem oseba B. Čeprav pride pri tem do očitnega, celo nepremostljivega nasprotja, pa "nacizem" s tem nikakor ne izgubi svoje "vrednosti", ki jo ima zgolj po tem, da je simbol. Simbol projekcij nasprotnih nazorov, ki jih po svojem bistvu naredi še toliko hujše, odurnejše, odbijajoče. Po tej logiki se danes nima smisla vpraševati kaj nacizem je, temveč le kaj nacizem ni. To vprašanje pa zopet deluje iz svoje simbolične moči nacizma kot izraza in lahko neki osebi pomeni eno, spet drugi drugo. Nacizem je najbližje tistemu, kar zastopa moj nasprotnik, in nacizem ni tisto, kar zastopam sam.
          
Dokazov za ta paradoks je vse polno. Začnemo lahko pri veri: za ateiste predstavlja nacizem docela krščansko ideologijo, za kristjane predstavlja docela ateistično ideologijo. Za socialiste predstavlja kapitalizem, za kapitaliste predstavlja socializem. Liberalci trdijo, da je bil nacizem obramba "starega reda", konservativci trdijo, da je uničeval tradicijo in postavljal nov red. Za komuniste je reakcionaren, za kapitaliste revolucionaren. Zagovorniki splava trdijo, da je omejeval splav, nasprotniki splava trdijo, da ga je pospeševal. Za liberalce je konservativen, za konservativce liberalen. Primerov je cela množica.
         
Problem je pač v tem, da za vsakega avtorja, ki bo trdil o nacizmu eno stvar, najdemo vsaj enega avtorja, ki bo o nacizmu trdil nasprotno stvar. Tu pride do kontradikcije, a po logiki simbola, ki je nacizem, to sploh ni pomembno. Avtorji niso tu zato, da bi razrešili, kaj je nacizem bil, temveč, da bi utrdili prepričanje, kaj nacizem ni, torej da ni vse tisto, za kar se opredeljujejo sami.
       
Dolga leta pa se je pod komunizmom na slvenskem utrjevalo predvsem vprašanje "kaj nacizem ni" iz komunistične perspektive, četudi so že tedaj nastopali prvi paradoksi, ki so jih nezavestno med ljudi forsirale propagandne ustanove -- javne knjižnice. Te so dolga leta "nabavljale" le gradivo iz točno določene perspektive in ko se je bralec znašel v knjižnici, ki naj bi bila zakladnica različnega znanja, se ni niti zavedal, da stoji sredi ideološko enotnega nabora gradiva, ki ima za končni cilj utrjevanje komunistične indoktrinacije. Ti paradoksi so se denimo pojavljali ob knjigah kakršna je Hellmutova "Noč dolgih nožev", ki mnogim še danes služi za prvi sklic, kljub temu, da je fikcija. Podobno velja za starejšo knjigo o GESTAPU, kjer tuj avtor trdi, da je GESTAPO hitro opustil mučilne tehnike in se zanašal na strogo izpraševanje s pomočjo hladnega vzdušja in brezosebnosti zasliševalca.
        
A začetek pravega paradoksa smo dobili po koncu komunizma, ko so lahko začeli tudi t.i. konservativci ali ne-komunistični liberalci forsirati svoje verzije vprašanja, "kaj nacizem ni". Če se danes ozremo po raznih kolumnah in prispevkih različnih avtorjev širom Slovenije, je stvar takšna, da je nacizem dobil svojo končno simbolično obliko in je postal tisto, kar "avtor ni". Za levičarje je desen in za desničarje je lev. Z drugimi besedami, nacizem ni tisto, kar sem jaz.
       
Iz tega razloga je popolnoma brezplodno vprašanje, kaj pa nacizem v sami resnici je. Nacizem konec koncev ne pomeni nič. Tako kot je sama beseda neka tuja poenostavitev izraza "nacional-socializem", tako je tudi ugotavljanje o tem kaj nacizem je (kaj nacizem ni), v svojem bistvu neka prozorna taktika osebe ali skupine, ki skuša širši množici ljudi pokazati, da sama ni "nacizem", temveč da je nasprotnik tisti, ki je "nacizem". Razprava o nacizmu, ki se razlega iz raznih predavalnic, ali se tiska v raznih časopisih, ni popolnoma nič drugačna od rabe besede "nacizem" v primeru, ko jo uporabi najstnica za starša, ko ji ne pustita v "disko". Ta beseda nima pomena sama po sebi, temveč dobi pomen glede na to, kdo jo uporablja, ker le tako jo sploh lahko dekodiramo.
         
Četudi denimo ne vem, kaj nacizem sploh pomeni ali kakšna je definicija besede nacizem, ki jo je nek avtor ravno uporabil, pa vendar povsem dobro razumem njegovo poanto. Na drugi strani druga oseba uporabi isto besedo "nacizem", v popolnoma drugačnem kontekstu z očitno uporabo drugačne definicije, in glej, zopet ga popolnoma dobro razumem.
      
Resnica je pač takšna, da nacional-socializem ne pomeni enoznačno le ene same vrste stvari in neresnično bi bilo misliti, da ga je mogoče zajeti na en mah in ga v hipu prebaviti. Še posebej ga ni mogoče razumeti, če se zanašamo na avtorje, ki pišejo debele knjige s sklicevanjem na sekundarne vire. Kako že pravijo: če prepisuješ eno knjigo si plagiator, če jih prepisuješ deset si raziskovalec. Cela vrsta knjig se je denimo izkazala za popolne ponaredbe, pokažem naj le na dve: "Pogovori s Hitlerjem" Hermanna Rauschninga in Hitlerjev politični testament. Podobno velja za zelo vprašljivo tudi knjiga "Hitler's table talk". zato je nemogoče resno jemati avtorje, ki le navajajo takšne in podobne knjige in se ne sklicujejo na resne in dejanske dokumente ali vsaj časopisna poročila iz nemških časnikov itd.
        
Tako smo lahko v zadnjem času prebrali dva zanimiva članka dveh avtorjev s katoliškega političnega pola. Branko Cestnik je prevedel in objavil članek o homoseksualcih in nacizmu, Domen Mezeg pa je spisal članek o obnavljanju turškega cesarstva. Oba vsebujeta tudi vprašanje nacizma. Cestnik je prevedel Strippolijev članek in kar moti v njem je ravno sklicevanje na neke sekundarne vire. Popularizacija Röhma kot homoseksualca namreč najbolj izvira ravno iz romana "Noč dolgih nožev", prav tako je vprašljivo zakaj se avtor sklicuje na francoske časnike, saj je sleherniku jasno, da ti, tako kot večina časnikarstva tedaj, niso imeli nobene potrebe po tem, da bi o novem režimu v Nemčiji pisali objektivno. Za primer si vzemimo kar domače liberalno časnikarstvo iz konca devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja, ki je tako goreče tolklo po katoličanih in katoliškemu kleru, torej po "črnih". Podobno se zdijo naravnost smešne nekatere trditve o samem Hitlerju, ki sploh niso utemeljene, smrdijo pa po knjigi z naslovom "Spolno življenje diktatorjev" Nigela Cawthorneja, ki se sklicuje na neke "obveščevalne" vire. Članek tako sploh nima nobene prave vrednosti, sklicevanje na francoske zgodovinarje ima ravno toliko teže kot sklicevanje na partijsko zgodovinopisje iz šestedesetih.
      
Drugi članek se pa le bežno dotakne nacizma skozi vprašanje "spodbujanja rodnosti" ob besedah turškega predsednik Erdogana, ki jih avtor navaja in pravijo, da se bo zavzel za okrepitev turške rodnosti. Avtor pravi, da ga to spominja na nacistično Nemčijo in spodbujanje rodnosti v njej. Vendar kaj avtor s tem pravi? Da je spodbujanje rodnosti v nacistični Nemčiji nekaj diaboličnega? Spodbujanje rodnosti bi moralo biti samo po sebi ideal za slehernega katoličana, saj to pomeni v prvi vrsti preprečevanje enostavne razporoke, splava in kontracepcije. Država, ki se resno zaveže da bo dvignila rodnost, mora namreč v prvi vrsti okrepiti javno moralo. Kaj je torej bolj diabolično, država, ki hoče dvigniti svojo rodnost iz Bog ve katerih razlogov, ali država, ki dovoljuje in celo nudi infrastrukturo za kulturo smrti, ki se odraža v javni nenravnosti skozi lahko razporoko, kontracepcijo in splav. Slovenska zdravniška revija iz tridesetih let z naslovom Evgenika je denimo poročala, da je nemško sodišče v letu 1937 razsodilo, da preprečevanje rojstva rasnega mešanca ne upravičuje splava, temveč se kaznuje po zakonu. A vendar se tu zopet pojavi paradoks nacizma, ki naj bi že s tem, da je neka stvar povezana z nacional-socializmom, določala da je ta stvar slaba, kljub temu, da je bilo spodbujanje rojstev morda najpozitivnejši vidik nacional-socialistične Nemčije.
        
Tu sta navedena dva primera iz "desnega" pola, ker dojemanje nacizma iz levega pola in projekcija konservativnih načel na nacizem je že vsakdanje. Razvidno torej je, da vprašanje ni kaj nacizem je, temveč kaj nacizem ni.
       
-NeoDomobranec