Vendar pa nas je vseeno pa le začudilo nekaj drugega. Začudil nas je desni odziv. Začudil nas je odziv mainstream desnice, ki je s strašno zaskrbljenostjo iz sebe spravil pavšalne ugotovitve in plehka besedila brez okusa, ki dišijo po plesni iz devetnajstega stoletja. Že dolgo gledamo v to transformacijo desnice v levico devetnajstega stoeltja, a vendar nas vedno znova preseneti do te mere, da nas pusti celo brez besed.
Ob raznih izrekih o islamu, ki ni dovolj integriran v "evropsko tradicijo" (t.j. dvestopetdesetletno evropsko tradicijo), nas je najbolj brez besed pustila kolumna Žige Turka, ki ji je pritrdil tudi vodilni "desničar" v državi. Ko smo prebrali to kolumno, smo najprej iskali odgovor na vprašanje, kaj je sploh pametnega v njej, da si je zaslužila toliko odobravanja slovenske desnice. Kaj je vendar v njej novega, presenetljivega, odstopajočega? Odgovor je: nič. Nič ni novega v njej. V njej se ponavljajo stare mantre. Turk seveda vrže v kolumno tudi omembo Boga, da bi s tem zaslepil slovenske katoličane, tako kot so liberalci to počeli že v devetnajstem stoletju, ko so jih bila polna usta Boga in idealizma.
Kar pa je njegov poglaviten odgovor na muslimansko vprašanje, je predlog kopiranja ameriškega modela. Torej izdelava novih umetnih mitov o skupni Evropi, ki je velika zaradi svoboščin in enakosti ter podobnih nebuloz "klasičnega liberalizma", kot temu radi rečejo. Če bomo otroke po šolah širom Evrope silili, da prisegajo na evropsko zastavo in po možnosti za "founding father"-ja Evrope proglasili kakšnega Voltairea, bodo mogoče muslimani namesto, da skušajo biti teroristi, raje bili zavedni evropejci in bodo napadali tuje države, da bi branili svobodo Evrope, kot so to počeli američani v svetovnih vojnah, ko so napdali evropske države, da so branili ameriško svobodo.
Ta predlog nove amerike je pri Turku evidenten. Za izhodišče te evro-patriotske evrope celo predlaga francosko revolucijo 1789, kot kopijo izhodišča ZDA, ki je ameriška revolucija 1776. Odlična ideja ni kaj. Ideja vredna "klasičnega liberalca". A Turkov paradoks leži tudi v dveh drugih pomembnih mestih. Prvo je, ko predlaga duha 1789 Evropi, ob tem pa se ne zmeni za leta trpljenja in tisoče pobitih, ki je ta duh 1789, prinesel ne le Franciji, temveč celotni Evropi in lahko njegovo pristonost zasledimo v prav vseh ekscesih moderne dobe. Drugo bolj zanimivo mesto v njegovem besedilu pa je, ko pravi:
"Tukajšnji muslimani so naši nekdanji sodržavljani iz Bosne, Kosova ali Makedonije. V Slovenijo so prišli iz vsaj za silo podobnega civilizacijskega okolja. Komunizem je vsem otopil nacionalno identiteto, zatrl verska čustva in na police trgovin postavil poceni alkohol, s katerim smo skupaj nazdravljali bratstvu i jedinstvu."
S to implicitno podporo komunizmu, kot sistemu, ki je s svojim materializmom drobil vse, kar ni golo materialnega, Turk pravzaprav eksplicitno podpira staljeno Evropo. Staljeno tisočletno slovensko kulturo, ki temelji na katoliški veri, vidi kot nujen predpogoj za svoj utopičen materialistični raj nove amerike. Staliti je treba vere in kulture, da bi iz njih mogla vstati evro-patriotska Evropa, temelječa na duhu 1789 in ki bi jo gnal kapitalizem.
Kako neverjetno ostuden je ta predlog! A vendar mu ploskajo mnogi na "desni". Kako lahko nekdo po vsem tem, kar je Evropa prestala odkar se je razplamtela francoska revolucija, znova predlaga, da potrebujemo še več njenega duha? Ali še boljše vprašanje, od kdaj neki, so to ideali desnice in konservativcev? Ta liberalna buržoazija, ki sama sebe imenuje za desno, nam natika zanko okrog vratu.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar