Vakuum demokratarjev

27.5.2018 je spletna stran Reporter objavila neko razmišljanje dr. Ivana Klemenčiča z naslovom: Ivan Klemenčič: Pričakovali bi, da bi kristjani tako rekoč vsi do zadnjega volili pomladne stranke (1.). Že iz samega naslova je razvidno za kakšne vrste članek gre. Za članek tipičnih desno-sredinskih demokratarjev, ki se okrog volitev radi prihuljeno obregnejo ob Cerkev in/ali širše katoliško občestvo.
 
Za desne demokrate je značilno, da nimajo nikakršne lastne identitete in se zato imenujejo le v negativnem smislu. Iz tega izvira tudi Klemenčičevo izvajanje o demokraciji. Demokracija zanj ni neka oblika vladavine, temveč neko nedoločljivo stanje, v katerem bi vladale t.i. demokratične stranke (beri: SDS) in kjer bi komunisti več ne imeli oblasti. Po takem čudnem mišljenju pride torej demokracija v smislu vladavine, izenačena z demokracijo kot tem negativnim pojmom ne-komunizma. In zato so takšne vrste demokratarji nezmožni dojeti faktično resnico, da demokracija ni nič čarobnega in nič posvečenega, ter da lahko tudi v pravi demokraciji vladajo komunisti. Le da še bolj uspešno. Kajti demokracija ni stanje duha, pač pa forma vladanja državi. A demokrati tega tipa verujejo, da vkolikor niso oni sami na oblasti, ali če pridejo na oblast do včeraj deklarirani ne-demokrati, potem demokracija ni prava demokracija. Tak človek potem zaide v sintagme kot so: ukradena država ali simulaker demokracije. Ne da bi se zavedal, da je demokracija sama po sebi odprto lovišče tako za desne demokrate kot za leve, pa tudi za ne-demokrate, oligarhe in vseh vrst oportuniste ter celo totalitariste.

V tem smislu je prof. Justin Stanovnik že leta 1991 povsem jasno in vizionarsko napovedal, kaj se bo zgodilo s Slovenijo in demokracijo v njej. Navajam:

"V dobi informatike, ki je tudi doba medijskega nasilja, lahko sile, ki kontrolirajo pretočne kanale informacij, družbeno zavest oblikujejo do te mere, da imajo politične odločitve ljudi tako rekoč v rokah. Dokaze za to nam taisti mediji dobavljajo vsak dan. Ob takih razmerah bodo lahko sile, ki so nastale po celični delitvi enotnega komunističnega organizma, ali, da spremenimo metaforo, sile, v katere se je razlomil enotni energetski snop komunistične ideologije, ohranile oblast, ne da bi kršile katero od pravil formalne demokracije. Lahko bodo tvegale volitve, lahko bodo rešpektirale formalno delitev oblasti, lahko bodo dopuščale tudi kritiko. Politična oblast bo v povezavi z vozliščnimi jedri civilne družbe tako obvladovala celotno družbo, da bo s primerno prisebnostjo -- in te ji ne bo zmanjkalo -- nevtralizirala sleherni pristno demokratični vzgib. To bo 'prekrasni novi svet'. Junaki novega časa bodo po pravici lahko prezirali stari, grobi komunistični totalitarizem industrijskega tipa. To bo namreč na videz svobodna družba, če razumemo svobodo zgolj formalno kot skupek pravil liberalne demokracije; v resnici pa do kraja zaprta, če razumemo svobodo kot izvorno in začetno svobodo presežne duhovnosti človeškega bitja."

Zato so izvajanja o "preprečevanju demokracije", ki jih lahko zasledimo v Klemenčičevem članku, tako nesmiselna in prazna. Ker ne upoštevajo narave demokracije obenem pa kričeče kažejo, kako so pomladne sile oropane vsake prave svetovno-nazorske vizije, da se identificirajo zgolj z oznako "demokracija" oz. "demokratični", kot neko negativno oznako: kaj nisem. Kajti oznaka "demokratični" nikomur ne pove, kaj sem.

A kljub pravilni Stanovnikovi prognozi, tudi sam sicer vztraja na mišljenju, da je demokracija imperativ civilizacije. Po njegovo je totalitarizem oz. ukinitev demokracije "izstop iz civilizacije". Da vztraja na tej metafiziki civilizacije sicer niti najmanj ne čudi, saj je tudi povojna emigracija proti-komunistično rezistenco oz. proti-komunistično koalicijo iz časa vojne in okupacije imenovala za "demokratično stran". Takšen odnos do demokracije ni niti najmanj napačen v času dejanskega komunizma, ki demokracije ne dopušča. Tedaj je poveličevanje demokracije najboljše in edino orodje za postopno uničenje tega zločinskega sistema. A problem nastane, ko demokracija postane realnost, ko demokracija ni več le neka pavšalna oznaka za nasprotovanje komunizmu. Tedaj pride do krize identitete in oznake, kakršne so "demokratične sile", "demokratična stran" itd. postanejo kratkomalo nesmiselne. Svoj pomen pač ne morejo ohranjati zunaj ozkih okvirjev disidentsko-protikomunistične intelektualne srede.

Zunaj te ozke skupine pa postane pojem sam naravnost brez pomena. Znotraj demokracije smo vsi demokrati. In govor o pravi ter nepravi demokraciji ne more naleteti na pravi odziv manj izobraženih slojev prebivalstva. Če se je nekdo v demokrata prelevil iz ne-demokrata pač (p)ostaja demokrat v demokraciji; in človek, ki ne drži v rokah slovarja, po katerem bi mogel razvozlati pomen "demokracije" v smislu "demokratične strani", ne bo razumel zakaj je nekdo boljši ali večji demokrat od drugega demokrata; ali povedano drugače: ne bo vedel čemu je "slovenski demokrat" bolj demokratičen in bolj prav demokratičen kot "socialni demokrat".

Kajti paradoksi mišljenja o "demokraciji" nasproti neke vrste restavriranem komunizmu oz. "udbomafiji" so vidni. V demokraciji so včerjšnji nedemokrati z demokratičnimi sredstvi izvoljeni v demokracijo in nihče jim ne more preprečiti, da se ne bi imenovali demokrate. Zato je naravnost smešno in bizarno, da po petinštiridesetih letih aktivne emigracijske misli in po sedemindvajsetih letih demokratične republike, "demokratična misel" še vedno vztraja na identificiranju s praznimi pridevniki, kakršen je "demokratični".

A tu bi lahko bralec zastavil vprašanje: čemu bi se ne identificirali z oznako demokratični in čemu ne bi vztrajali na diferenciranju med pravo in lažno demokracijo?

Vendar pa gre tu za bistveno vprašanje o človeku, družbi in razmerju do neke morale, ki ju veže med seboj in vzdržuje v obstajanju, čemur bi lahko rekli sploh civilizacija. Če se ustavimo namreč že samo pri komunizmu, ki za velik del demokratične strani predstavlja točko preloma oz. edino možno identiteto (v smislu kaj nisem), potem se je tu treba vprašati čemu nasprotovati komunizmu. Ali mu nasprotujemo zgolj zato, ker je nedemokratičen, ali pa mu nasprotujemo zaradi nekih fundamentalnih razlik v gledanju na svet in človeka? To je bistveno vprašanje. Če se namreč vse zreducira na vprašanje demokratičnosti proti nedemokratičnosti, potem velja zastaviti naslednje vprašanje: ali  bi tak demokrat nasprotoval določenim fundamentalnim (temeljnim) komunističnim naziranjem oz. družbenim rešitvam, če so ta sprejeta z demokratično večino? Načelno jim ne more nasprotovati. In če je imperativ civilizacije le demokracija in je izstop iz civilizacije le totalitarizem z odpravljanjem demokracije, potem takem je komunizem skladen s civilizacijo, če so njegova načela udejanjana v družbo preko demokratičnih načinov.
 
Dalje se je potrebno vprašati kaj neki je prava in kaj neki je lažna demokracija. Kako lahko natanko določimo demokracijo v njeni pravilni obliki? Demokracija pač ne more biti prava le tedaj, ko preko njenih mehanizmov pridejo na oblast stranke z nam sorodnimi naziranji. Demokracija je le sistem odločanja in oblikovanja oblasti in ni sama po sebi nič drugega. Je prazna lupina, mrtev mehanizem, preko katerega določeno ljudstvo iz svoje srede izvoli poverjenike, ki potem vladajo in odločajo v manj in bolj pomembnih rečeh.  Demokracija nima na sebi nič drugega. To ni stanje zavesti ali duha niti ni smer razvoja družbe ali nek izdelan svetovni nazor, ni niti doktrina, niti ideologija. Edina predispozicija, ki jo ima na sebi je ta, da je po njej vse spremenljivo in nestalno. Vse je prepuščeno odločanju števila in naključne volje posameznikov z volilno pravico. V teoriji more ta volja, ki brez obraza stoji v številu državljanov, spremeniti vse. Utrditi, da je belo črno in da je črno belo.

Zato je imenovanje lastnega naziranja za "demokratično" tako arhaično oz. zastarano. Pove namreč ravno toliko, kot če bi nekdo trdil, da je monarhičen ali totalitaren. Iz tega izvemo eno samo stvar: kako meni, naj se vlada državljanom. Ne izvemo pa kako gleda na časne in večne reči. Z nekim okusom izprijenosti in ničvrednosti nam daje zgolj vedeti, da prisega na neke prikrite in zakrite fundamente nad-ideologije, ki pa jih po logiki stvari nikoli ne razodane.
 
Že samo dejstvo, da nam te vrste demokrati in vseh drugih vrst demokrati identificirajo z demokracijo, ki naj bi bila sicer le prej omenjeni mehanizem določanja oblasti, in ki trdijo, da je vsaka druga oblika moralni prestopek ali celo ne-civilizacija, nam kaže, da obstaja neka nezavedna sila, ki to demokracijo nad-določa. To pa je druga plat problema te demokratične strani, ki je v sebi konservativna, a aktivno prepušča bitko za bitko svojemu progresivnemu proti-polu. Ne-identiteta demokratičnosti in obenem nezavedno pristajanje na neke demokratične nad-fundamente, ki se določajo proč od klasičnih demokratičnih mehanizmov v posvečeni skrivni temi demokracije, kot imperativa civilizacije. To je slednjič tisto o čemer Mussolini pravi: "Demokracija je režim brez kralja, a z mnogimi kralji, ki so pogosto še bolj ekskluzivni, tiranski in pogubni kot en sam tiranski kralj."
 
Če je po klasičnem platonističnem ugovoru demokracija slaba, ker drhal voli nekontrolirano in brez intelekta po instinktu in spremenljivi volji, pa je po tem drugem ugovoru problem hujši. Tu obstajajo določeni skriti in nedotakljivi fundamenti, ki jih nič ne določa in so izvzeti iz klasičnega platonskega razumevanja demokracije. Nič jih ne določa, razen nekih naddržavnih sil, ki imajo od nekje poklicanost, da določajo smer razvoja in spreminjanja do včeraj nespremenjenih narodnih moralnih fundamentov. Tu ni nič prepuščeno večini, ki naj bi bila po klasični kritiki demokracije, zmožna odločati kakor se ji zahoče. Ne, tu manjšina prevlada nad večino, ker je znenada nekaj ne-demokratično, pa četudi je odločeno z demokratično večino po volji števila. To je tista izprijenost demokracije, ob kateri je prva kritika popolnoma pomanjšana.
  
Problem demokratov in demokratične strani pa je v tem, da shizofreno živi v zavzemanju za demokracijo, kljub temu da dokaj dobro razume tiranske kralje, skrite v njeni senci. Zato je demokratični konservativizem tako shizofren in ničev. Demokracija po svoji logiki ne more biti nič drugega kot zgoraj opisan paradoks navidez mrtvega mehanizma z vgrajenimi skritimi fundamenti. A te vrste demokrati iščejo "pravo demokracijo", kot tisti ljudje, ki so si ob novici o povojnih pobojih med seboj šepetali: "ko bi le Tito izvedel za to". Ko bi le imeli pravo demokracijo!
  
Zato te vrste demokrati producirajo najbolj smešne članke in kritike, kar jih premore naš narod. Tako denimo pravi dr. Klemenčič na nekem mestu zgoraj omenjenega članka, da je Ljudmila Novak onemogočala oz. preprečevala demokracijo v Sloveniji. Tu gre za popolnoma prazno frazo. Kaj neki pa bi bila ta demokracija, ki jo je ta političarka onemogočala? Kako neki bi izgledala? In kako, da ima ta političarka takšno nepopisno moč, ali pa je demokracija tako ničeva, da jo more neka dama mimogrede ustaviti?
 
Drug smešen primer je t.i. "simulaker demokracije", ki ga na več mestih izvaja Sebastjan Erlah in je bolj razdelan in razširjen koncept klasične demokratske fraze o "ukradeni državi". Tu gre za prepričanje, da demokracija ni zares demokracija, temveč simulacija, neke vrste slika ali projekcija, ki s svojo pojavo oz. sliko zastira realnost, realno stanje. A vendar je to dokaj klasičen zadnji argument cele vrste ljudi, ki se nočejo odreči določenim ideološkim predispozicijam in na njih vztrajajo ne glede na to, da si morajo ob tem naravnost izmišljevati argumente. Komunizem ni bil pravi komunizem; pravi komunizem ni bil še nikoli realiziran. Kapitalizem ni pravi kapitalizem; ta kapitalizem je v resnici vladanje korporacij. Papež ni pravi papež; že vse od Janeza XXIII je Petrov sedež prazen. Realnost in iluzija. Če ti nekaj ni povšeči v realnem, reci da je iluzija.
 
To je strastno oklepanje nekega lastnega videnja stvari, kar je v samem sebi dokaj egoistično a obenem vodi v resignacijo. To se je videlo že v izvajanju o "ukradeni državi". Tam se je pokazalo neko stanje družbe in ker se je izkazalo v nasprotju s pričakovanju, so določeni krogi to stanje označili za nepravilno oz. ponarejeno. Isto velja za ta simulaker. Tu se slabo in ničevo stanje družbe in sploh demokracije, označi za ne-realno, za simulacijo, simulaker. A vendar to zgolj kaže na avtorjevo prepričanje o "čistem stanju demokracije" oz. tudi jasno implicira nesprijaznenjost z realnim stanjem človeka in družbe. Od kje pa to zavračanje stanja do te mere, da ga človek smatra za iluzijo? Iz enostavnega sprejemanja liberalnih fundamentov razsvetljenstva in širšega humanizma, posebej, kakor je razvidno, Rosseauja. Po tem naziranju je vselej implicitno prisotno prepričanje (to velja za večino zastopnikov te t.i. demokratične strani), da je človek sam po sebi dober oz. da obstaja neko stanje družbe, ki lahko brez vsakršnih regulacij obstaja kot dobro in samo-uravnajoče. Kljub načelnemu priznavanju izvirnega greha in padlosti človeka, ti avtorji in intelektualci, ki se identificirajo s pridevnikom demokratski, hote ali nehote na to resnico pozabijo na polju politike in tiste brezoblične tvari, ki ji pravimo volja števila.
  
Ker ti demokrati ne sprejemajo resnice o človekovi nepopolnosti, ne razumejo, da človek nikoli ne more biti zares popoln in tudi nikakršna oblika vladavine ne more biti popolna. Kaj šele, da bi bila popolna družba. A oni to ne-popolnost zamenjujejo z neko "ukradeno državo", "nepravo demokracijo" ali z "simulakrom demokracije".
 
Za te demokrate demokracija nikoli ne bo popolna in bo vselej obstajala le kot simulaker. Po njihovo bo ta država vselej ukradena. Namesto, da bi realnemu rekli realno in demokracijo pogledali v vsej njeni banalnosti in pohabljenosti, se oni tega branijo in iz pohabljene demokracije delajo sliko neke eventuelne popolnosti in to jemljejo za svojo politično identiteto. A svet ni popoln in to je njegova prava slika. Demokracija ni nič posvečenega. Iz tega uvida bi morali dalje reagirati v svetu oz. iskati svojo identiteto zunaj demokracije, da bi demokracijo lahko sploh razumeli in jo uporabljali zgolj in samo kot orodje za dosego cilja, ne pa v njej videli cilj sam.
  
Seveda ob uvidu padlosti sveta človek kaj hitro zabrede v drug ekstrem, sicer izhajajoč iz iste korenine, ki ga potegne v resignacijo z drugega konca. Tedaj posameznik meni, da sta človek in družba tako padla, da je vsako prizadevanje po boljšem in pravičnejšem svetu v neskladju s krščansko oz. občo resnico o nezadostnosti tustranstva. Tako denimo nekateri konservativci menijo, da človek naj ne bi skušal obvladovati družbe, temveč bi jo moral prepustiti njenemu lastnemu teku. Take vrste demokratski konservativci torej nasprotujejo totalitarizmu iz mišljenja, da skuša ta na svetu ustvarjati raj. To naj bi totalitarizem počel s tem, ker posameznika in družbo skoraj docela obvladuje preko modernega koncepta države. Na tem zida konservativec indvidualizem in si skuša potuho iskati v Svetem pismu in celo v učenju Cerkve.
 
A takšno naziranje je evidentno v nasprotju s tradicijo in učenjem. To naziranje izhaja iz protestantskih herezij. Protestantizem sam pa vero posameznika privatizira na območje individuuma. Kar pa je samo po sebi v neskladju z razodetjem. Človek pa po krščanskem pojmovanju ni odgovoren le zase, temveč je socialno bitje in je v tem oziru s svojim obstajanjem v svetu in družbi odgovoren tudi za druge. Človek je aktiven v svetu, kar pomeni da nujno preobraža svet. Torej ni nič kar počne iztrgano iz moralne presoje. Zato je odgovoren tudi za družbo in spreminjati družbo na bolje, ne pomeni ustvarjati raja, temveč pomeni delovati v svetu po namenu, s katerim je človek ustvarjen. Cerkev sama se je vedno zavzemala za spreminjanje družbe na bolje, pa ji nihče ne more očitati, da je skušala ustvarjati na svetu raj, s čimer bi negirala izvirni greh in večno plačilo. Cerkev se je borila proti suženjstvu in se zavzemala za delavske pravice, kot tudi se je venomer zavzemala za siromake in danes zopet se zavzema za ohranjanje stvarstva in za solidarnost z ostarelimi ipd.
  
Skratka, današnjim demokratarjem je potrebno nekaj samorefleksije. Predvsem namreč potrebujejo uvid, da tičijo v vakuumu demokracije, s tem, ko je niso pripravljeni razumeti v vsej njeni popačenosti in v vseh njenih slabostih. Medtem, ko se prirpavljajo na pravo demokracijo, je realna demokracija orodje s katerim se pomaga postopnemu propadanju slovenskega naroda. Demokratska stran nima prave identitete in životari preko napadanja svojih logičnih zaveznikov, s tem, da jih obtožuje oviranja demokracije. Čakanje na pravo demokracijo in obtoževanje o oviranju demokracije pa je preveč podobno čakanju na pravi komunizem in obtoževanje o oviranju komunizma oz. pridobitev revolucije ipd.
  
Shizofrena konservativno-demokratska stran tako obstaja le zato, ker čuti, da mora. Obstaja kot goli proti-pol skrajnemu levičarskemu progresivizmu in ne daje nobenih pravih odgovorov na zgodovinska narodna vprašanja, ki se vse bolj odpirajo pred nami.
  
-NeoDomobranec

Alternativna desnica bo volila DeSUS

Alternativna desnica je zelo popularna tudi med Slovenci. Kaj natanko alternativna desnica je, nihče od alternativnih desničarjev ne ve natanko, a to tudi ni pomembno. Če bi bilo potanko opredeljeno, bi zahtevalo tudi jasno doktrino, te pa alternativna desnica ne potrebuje, če hoče biti prilagodljiva in če hoče spreminjati svoje nazore in združevati običajna protislovja. A kar je tudi za alternativnega desničarja, ki se nahaja v Sloveniji pomembno, so slovenske parlamentarne volitve in na teh mora pač med ponujenimi možnostmi izbrati tisto, ki ustreza trenutnemu razpoloženju svetovne alternativne desnice. In kaj naj izbere? Tik - tok. Tik - tok. Tik - tok.
 
Najprimernejša izbira med vsemi političnimi strankami za slovenskega alternativnega desničarja je DeSUS. Zakaj, vprašate?
 
Poglejmo si nekaj logičnih razlogov.
 
Ruski veleposlanik v Sloveniji Doku Zavgajev je namreč za najboljšo stranko, ki ustreza Ruski federaciji, slovenskim volivcem priporočal prav DeSUS s Karlom Erjavcem. Da to ni nič neobičajnega, je jasno tudi zato, ker Karl Erjavec kot zunanji minister skrbi za dobre in tople odnose z Rusijo. On tudi redno skrbi za največji rusofilski dogodek pri nas: srečanje pri t.i. Ruski kapelici in ravno Karl Erjavec je poskrbel, da se Slovenija ni uvrstila med države, ki so nastopile družno proti Rusiji v primeru zastrupitve Sergeja Skripala. On je preprečil izgon ruskih diplomatov iz Slovenije in vedno postavlja interese Rusije pred interese zahodne degeneriranosti.
  
DeSUS pa je na bližajočih se volitvah podprl tudi Zoran Janković, velik prijatelj ruske federacije. Od velikega Vladimirja Putina je Zoran Janković osebno v Kremlju dobil odlikovanje t.i. Reda prijateljstva, zaradi njegovega doprinosa h krepitvi slovensko-ruskega prijateljstva. Zoran Janković razume pomembnost Karla Erjavca in stranke DeSUS tudi v oziru do velike ruske države in velikega državnika Putina, in tudi zato je osebno podprl to stranko.
 
Skratka, naloga vsakega pravega alternativnega desničarja je, da se upre zahodnim degenerirancem, vojaškim zvezam in ogabni Ameriki, ter na prihajajočih volitvah 3. junija 2018 voli DeSUS, za Slovenijo, ki bo na strani zmagovite Rusije in zmagovitega Vladimirja Putina.
 
 
 
 
-NeoDomobranec

Bojazlivost političnih desperadosov

Sebastjan Erlah je na svojem spletnem mestu objavil že več zapisov, katerih edini namen je šokirati. Nestanovitne duhove je moč prepoznati po tem, da potrebujejo nenehen razvoj v vse ekstremnejšo diferenciacijo od neke ustaljenosti. To pomeni, da najprej pristanejo na eni točki različnosti od nečesa drugega, a ko postane tudi to preveč znano, preveč ustaljeno, koherentno, konkretno, begavo zavržejo tudi to in svojega drugega zopet najdejo v svojem včerajšnjem zavezništvu. Tako je denimo ta avtor ob neposrečeni Leljakovi epizodi z dr. Drobničem zahteval pokol "svetih krav", ni pa opazil, da ima tudi sam eno tako sveto kravo postavljeno visoko na piedestal, namreč predsednika stranke, kateri je še do nedavnega izrekal najpristnejšo lojalnost. A tudi do te stranke je moral prej ali slej začutiti prepotrebno diferenciacijo, da bi lahko ostajal politični desperado, ki vidi več od onih bebcev, ki jih vodi "čredni nagon". Za hip je podprl novo nastajajočo krščansko stranko, a se je najbrž iz iste potrebe po diferenciaciji že naslednji trenutek obrnil zoper njo.

Zakaj? Zato, ker se je ta stranka zgražala nad neprimernim tvitom nekega levega žurnalista, ki ga je namenil mlajši ženski članici. Vidni predstavniki stranke so terjali od njega opravičilo in distanciranje medija, ki mu pripada in žurnalist se je dokaj hitro opravičil, kolikor mu je pač ego dovoljeval. Izjavil se je tudi medij, ki je implicitno zavrnil izražanje žurnalista. Vse bi se tu končalo, če ne bi omenjeni avtor vztrajal na poziciji, da žurnalist ni naredil sploh ničesar narobe in so v resnici ženska sama, ter predstavniki njene stranke tu tisti, ki jim maslo polzi po glavi.
 
Njegove teze so namreč sledeče: ne vemo, kaj je žurnalist s tvitom mislil, kdor jih interpretira s tem razgalja svojo pokvarjenost; zgražanje nad tvitom pomeni napad na svobodo govora; omenjena strank s takšnim tertiranjem izjave ustvarja fašizem oz. totalitarizem.

Ti zaključki so smešni, kažejo le na votlost današnjih intelektualcev, ki si skušajo svoje mesto pod božjim filozofičnim soncem izboriti s šokiranjem. A nekoliko bolj tragično postane, če vzamemo v obzir da na takšen način pristopajo k družbenim problemom tudi deklarirani katoličani ali celo diplomirani, magistrirani in doktorirani teologi.
 
Politični desperadosi pa te svoje votlosti, te svoje negativistične usmerjenosti v svet ne vidijo, oni podirajo tabuje, razbijajo malike in zidajo demokratično družbo, četudi razumejo, da je demokracija vladavina drhali in se zavzemajo za "monarhično meritokracijo", kar z drugimi besedami zaznamujemo z izrazom 'klasični idiotizem resignirancev'.

A poglejmo si torej prvo tezo: ne moremo vedeti, kaj je žurnalist s tvitom mislil. Ali če rečemo z avtorjem zapisov samim: "Tu je praktično vsakršna interpretacija v končni fazi logična napaka 'non sequitur'. Edini logičen odgovor je, da ta tvit ne predstavlja ničesar."

Ni res, da ne moremo izjave interpretirati. Če vztrajamo, da je ne moremo interpretirati, potem praktično polovico jezika ne moremo interpretirati. Vzemimo izjavo: "Sem." Kaj nam ta beseda govori? Ja, po avtorjevo ničesar. Ne moremo vedeti, kaj neki je govorec z njo mislil. Popolnoma hendikepirani smo, saj izjave registriramo le posamično, jih izolirano, ker kontekst ni pomemben. Zato je vsaka interpretacija izjave "Sem." logična napaka in edini logičen odgovor je, da ne predstavlja ničesar. Kontekst v katerem izvemo, da je bil "Sem." odgovor prve osebe na vprašanje druge osebe "Si bil ti?", in poved tretje osebe, "Janez je razbil skodelico", je zanemarljiv in tako izjave prve osebe ne moremo smatrati za priznanje, saj izjave ne moremo interpretirati, če bi jo interpretirali, bi naredili logično napako.

Primer je komičen, drži. A prav tako komično je zaklinjanje avtorja zapisov, da ne moremo interpretirati tvita, ne da bi s tem zadavili logiko z golimi rokami. Namreč iz konteksta je razvidno, kaj je avtor tvita mislil s svojimi besedami. To je razvidno iz njegovega opravičila, v katerem je potrdil, da ima "grd jezik" in ni povedal, da je bil njegov tvit napak interpretiran. Vsak ima pravico braniti se in človek katerega besede so napak interpretirane je skoraj poklican, da pojasni pravi kontekst oz. pravi pomen besed. To se pogosto dogaja tudi v akademskih krogih in če se kaj narobe jemlje, se avtorji načeloma izjasnijo o tem. Če imamo torej potrdilo od avtorja tvita samega, da ima "grd" jezik in da je očitno, da je napravil nekaj narobe, potem odpade vsak dvom o pravilni interpretaciji njegove izjave.

Še bolj smešno pa postane to avtorjevo zanikanje konteksta pri njegovem sklicevanju na Wittgensteina in njegov logično-filozofski traktat, saj ravno "pozni" Wittgenstein sam takšno pojmovanje zavrača, ko govori o "jezikovni igrah". Po tem pojmovanju "zrelega" Wittgensteina, ki je zavrgel svoj traktat, jezik nima nekih uniformiranih logičnih pravil temveč je pri jeziku najpomembneje, da obstaja le intersocialno in pravila jezika so odvisna od določene jezikovne igre. Če poenostavimo tega Wittgensteina potem lahko rečemo: "Če ne poznamo pomena stavkov, poglejmo običajno rabo". Resnica jezika, tako on, je v vsakdanji rabi jezika, ne onkraj nje.

Skratka Wittgenstein je ravno najboljši argument zoper izolirano rabo stavkov in besed, kakor to počne Erlah. Po Wittgensteinu ima jezikovni izraz pomen le v okviru, le v kontekstu jezikovne igre in si ni stavka samega na sebi sploh misliti mogoče. Napačna je torej že sama interpretacija stavka izven konteksta. Vsaka interepretacija stavka mora predvidevati, predpostavljati 'jezikovno igro' oz. kontekst skozi katerega se stavek razlaga.

Interpretacija pravil jezikovne igre v katerem se nahaja ta tvit, se je izkazala za pravilno. Interpreti, ki so kritizirali žurnalista, so pogledali v običajno rabo uporabljenih besed in zvez med njimi ter prišli do ustrezne razlage, ki jo je potrdil tudi žurnalist sam s svojim opravičilom.
 
Po tej Wittgensteinovi teoriji tudi pade vsako namigovanje, da interpretacija stavka pove več o interpretih kot o govorcu. Wittgenstein enostavno pojasnjuje, da se "pravil jezikovnih iger" učimo intersocialno na podlagi izkušenj in torej s skoraj nezavednim sprejemanjem pravil in instinktivnim dojemanjem jezika ne kažemo na lastno izprijenost in projekcijo, temveč to enostavno pomeni, da živimo med ljudmi in se pravil jezikovnih iger (ne)zavedno učimo. Kdor bi torej omenjenega tvita ne razumel, ne bi poznal pravil jezikovne igre v katerem je bil izgovorjen (izražen), to bi bil njegov hendikep, saj v igri ne bi mogel sodelovati oz. jezika ne bi razumel.

Pa tudi če pustimo za hip to ob strani in pogledamo namigovanje, da je interpretacija besed le projekcija lastnih (umazanih) misli. To namigovanje je precej klasična taktika raznoraznih progresivistov, ki skušajo svoje seksualno obnašanje in izražanje ščititi s sklicevanjem na kritikovo moralo. To je klasični argument npr. zoper opozarjanje na izzivalno oblačenje. Proponent takšnega oblačenja odbije kritika z argumentom: "S teboj je nekaj narobe, ker vidiš seksualni element v razgaljenem trebuhu, delu zadnjice ipd." Podobno se denimo branijo zagovorniki seksualizacije otrok itd.

To je vendarle sporočilo npr. pravljice o golem cesarju. Nihče noče zakričati 'cesar je gol', da ga ne bi množica obtožila, da ga le on vidi golega, ker je sam tako pokvarjen. To premikanje odgovornosti na kritika, ki naj utihne, saj je vse, kar izreče le projekcija njegove padlosti na nekaj zunanjega, je pereč problem, če smo ravno že pri svobodi govora. Ta psihoanalitični očitek "projekcije" skuša zatreti vsako kritiko progresivistične hiperseksualizacije družbe in normalizacije raznoraznih deviantnih obnašanj. Katoličani pa sploh ne bi smeli pristajati na takšno utišanje upravičene kritike.
 
Kar se drugih dveh tez tiče, je pač jasno, da kot katoličani nikoli ne moremo pristajati na popolno svobodo govora. Katoličani verjamemo v socialno odgovornost življenja. Za svoje besede je posameznik odgovoren narodu (skupnosti), ker imajo njegove besede težo, z njimi nekaj počne, vpliva na druge in torej njegove besede niso prazni glasovi. Tradicija naše vere nam jasno kaže, da se moramo kot katoličani zavzemati za katoliško državo in ne za demokratično indiferentno državo, to pa pomeni, da ne moremo biti do vseh idej, misli, tiska in besed indiferentni, temveč moramo svojo vero, moralo in bistvovanje braniti. To ni nič novega, to je uveljavljena doktrina svete katoliške Cerkve že tisočletji. Treba je le odpreti kakšno papeško okrožnico in si prebrati katerega cerkvenega očeta, pa zavreči razne eksistencialiste, moderniste in postmoderniste.

Tudi naravnost smešno je, da avtor zapisov imenuje tisočletja stare uveljavljene prakse pozitivnega omejevanja svobode govora fašizem oz. totalitarizem. Vsaka vitalna družba potrebuje jasno določeno omejevanje svobode tiska, govora ipd., če hoče obstajati. Splošna svoboda nastopi ob razkroju, dekadenci, izčrpanosti družbe, kulture, civilizacije. Tudi njegova monarhična meritokracija, bi, vkolikor bi želela zares obstajati, potrebovala zelo striktno omejevanje svobode govora, zbiranja ipd. A monarhizem je najbolj lena možna pozicija za apatične, resignirane individualiste, ki se bojijo besed fašizem in totalitarizem, kot hudič križa.

In sedaj pridemo na sam konec političnih desperadosov. Namreč, ob branju zapisov tega avtorja na blogu "Realno in iluzija", je moč večkrat opaziti zelo enostavno izvajanje, da to ali ono vleče v fašizem ali v totalitarizem. Tu sta ti dve besedi brez vsakega realnega pomena, sta retorični hiperboli o katerih ne vemo nič. Npr. "Fašizem je torej zlo, pa če tudi je osnovan na podlagi desetih Božjih zapovedi." Tu je stavek zapisan: fašizem je torej zlo..., a vendar ni na nobenem mestu dokazal, da je fašizem sploh zlo, kaj šele, da je zlo tudi če.
 
Dalje se posluži mentalne telovadbe, ko trdi, da si Nemci o imigrantih ne upajo "črhniti niti besedice" zaradi negativnih posledic fašizma. A to faktično ne drži. Gre za miselno telovadbo. Če so "negativne posledice fašizma" tiste, ki ne pustijo Nemcem črhniti besedice, potem takem naj avtor ne pozabi sam svojih zapisov uvrstiti na seznam teh "negativnih posledic", saj njegovo pisanje in demonizacija ter hiperbolizacija fašizma implicitno ali eksplicitno vzdržuje pri življenju te "negativne posledice". Dalje izvaja, da nekaj "vodi v totalitarizem" in spet drugo "rojeva totalitarizme", pa spet in spet pogrešamo nekega argumenta, čemu bi bilo rojevanje in pot v totalitarizme sporno. Mar politični desperadosi, ki vihtijo velika kladiva logike s katerimi razbijajo malike, ne premorejo vsaj malo moči, da bi nam pojasnili, kaj je tisto v totalitarizmih, ki je tako inherentno proti-naravno ali proti-božje, da je moč besedo "totalitarizem" uporabljati v tako gromkih trditvah in izvajanjih.
 
A to je najbrž težje, ker je treba, da za tem stoji neka konkretna svetovno nazorska zgradba, ne pa goli negacijski demokratizem. V tem je tista bojazlivost političnih desperadosov, ki so vedno proti in vedno za najširšo svobodo. Životarijo in vedrijo namreč pod streho tistega, čemur nasprotujejo. Sredi nevihte odkrivajo strešnike in pravijo, da je streha slabo pokrita.
 
Kakor koli že, divja potreba po šokiranju na eni strani in branjenju dekadentne svobode govora na drugi strani, kaže na izčrpanost katoliške (disidentske) inteligence. Sklicevanje na magično besedo fašizem pa postaja iz leta v leto bolj komično in riše pred nami obrise preteklosti.
 
Edvard Kocbek je bil katoliški disident, ki je pred vojno v katoliško inteligenco vnašal razkroj s svojimi modernističnimi, individualističnimi in progresivističnimi nazori, njegova begavost, potreba po šokiranju in diferenciaciji, je bila nekaj podobnega tistemu, kar smo zapisali v prvem odstavku tega besedila. Njegova usta so bila polna besede fašizem, znano je njegovo "Razmišljanje o Španiji" in demonizacija španskih "fašistov". Ta obsedenost s svobodo zoper fašizem in "klerikalizem" je rezultiral do tega, da je smatral likvidacije neoboroženih intelektualcev in duhovnikov za "javljanje nove pravice". Ob umoru dr. Lamberta Ehrlicha, duhovnika in profesorja, je zapisal, da je šla Ehrlichova pot v slovenski fašizem in je impliciral, da ga je iz tega razloga doletela ta zaslužena smrt. Kako komično torej, da Erlah v svojih zapisih tudi povezuje oznako "fašizem" za Nemce z oznako "klerikalizem" za Slovence in eksplicitno terja distanciranje desnih političnih strank od tistega, kar bi po njegovem mnenju lahko sprožilo asociacijo na "klerikalizem".
 
Tako tipične idiotizme je bilo moč brati tudi izpod prstov avtorjev na Kritiki konservativni, kar kaže, da je problem katoliških študentov prepaden in da so v popolnem nesoglasju s predvojno katoliško mislijo. Njihove misli so karikature katoliškega liberalizma, kakor ga je očrtal dr. Anton Mahnič.
 
-NeoDomobranec

Kultura poenostavljanja

^{"Čim bolj komplicirane postajajo oblike civilizacije, tem bolj je utesnjena svoboda poedinca."
-Benito Mussolini}

Nasprotje t.i. kulturi zgražanja stoji na novi, predvsem tisti skrajnejši desnici, kultura poenostavljanja. Poenostavljanje in določene poenostavitve so gotovo nujne in logične za vsako politično misel in gibanje, a ta poenostavljanja morajo bazirati na konkretno in koherentno zaključenih miselnih sistemih, ki zmorejo takojšnje reakcije na ugovore zoper poenostavitve in posledično ponudijo kompleksnejše razlage problemov in potencialnih rešitev. A videti je, da vse prepogosto takšna poenostavljanja stojijo sama zase in velijo, da morejo odgovoriti na vse bistvene  ugovore.

Pred časom je na Youtubeu obstajal kanal z imenom Evalion. Na njem je najstnica odstirala resnico o Hitlerju in nacionalsocializmu. Posebej je lahko padel ta kanal v oči po tistem, ko so se določeni posamezniki znotraj belega nacionalizma začeli spraševati, kako da jih ta najstnica prehiteva v njihovih prizadevanjih in je s svojo pojavo neprimerljivo uspešnejša. Dilema, ki se je torej porajala je bila v tem, ali je Evalion koristna za alt-right in sploh revizionistični beli nacionalizem, ali pa je nekoristna. Njihov zaključek je bil pretežno: koristna, saj naj bi pomagala gibanju. A kaj kmalu se je izkazalo, da je bila vse skupaj le muha pozornosti lačne najstnice in le redki se še spominjajo njenih izvajanj.

Njen primer je namreč simptomatičen za poenostavljanje v primeru narodnega socializma. Kaj je ona sploh trdila? Trdila je, da je bil narodni socializem popolnoma brezmadežen politični sistem, Hitler pa je bil zelo dober človek. Torej je šlo za zrcaljenje prevladujočega negativnega tretiranja teh pojavov v direktno obratno pozitivno tretiranje. Šlo je za enostavno poenostavljanje. Isto velja za njeno zadržanje do židov, ki v maniri siljenega iskanja razlogov problematičnosti zahodne družbe ponuja lahke, enostavne odgovore. Poenostavitve.

A narodni socializem, tako kot vsaka druga politična realizacija ima svoje hibe in napake in se ga torej ne more presojati v relaciji črno-belo. Edina politična kreacija, ki nima hib in je popolnoma dobra je le tista, ki še ni bila realizirana, ki še vedno tiči v idealizacijah teorije. In na koncu je ta Evalion pristala zopet na prezrcaljenem koncu, v popolnem zavračanju nacionalsocializma in Hitlerja. Zakaj? Zato, ker jo je razočaral. Poenostavitve imajo namreč tendenco, da razočarajo. Življenje je kompleksno, človek kot posameznik in osebnost je kompleksen in zato so poenostavljanja lahko le pripomočki, orodja, ne morejo pa odgovarjati na bistvena vprašanja v globokih razsežnostih.

Podobno velja za žide, ki služijo kontemporarni alternativni desnici za megalomanizacijo proti-evropskega oz. proti-belskega antagonizma. Kompleksne probleme družbe, ki niso nastali iz neke zle volje posameznikov ali skupin, temveč že iz tehničnega in socialnega napredka, skušajo razlagati s poenostavljanji, pri čemer delujejo v direktnem nasprotju z radikalnim, fundamentalnim obravnavanjem problemov. Zato se potem najdejo shizofreni desničarji tipa Marine Le Pen, ki skušajo na izzive mešanja kultur odgovarjati s pavšalizacijo, objektivizacijo in generalizacijo. Od tod denimo indiferentno obravnavanje religije, prepovedovanje vseh verskih simbolov v javnih prostorih in na drugi strani odgovarjanje na konservativnost islama s povečevanjem zahodne degeneriranosti oz. vsaj garantiranjem svobode za takšno in drugačno devianco.

Problem poenostavljanj predvsem pa poenostavljanje nekega antagonista je toliko bolj izrazito negativen, ker vendarle šibi svojo lastno politično naziranje. Vkolikor je vse slabo projicirano le na nek zunanji objekt, ne pride do prepotrebnih refleksij in gnilota se ohranja za stekleno lupino, ki naj bi služila kot obramba, ščit, ohranjanje. V tem je težava raznih megalomaniziranih Kučanov, Sorošev, židov, iluminatov, marksistov, feminizma ipd.

Zahodna kultura postaja vse kompleksnejša skupaj s tehničnim napredkom, in med njo ter nerazvitimi kulturami, ki so zelo enostavne, se kaže velik kontrast. Tako ni dovolj in je neresno, primerjati današnje obdobje s preteklimi obdobji, ne da bi izvedli neko refleksijo, ki bi se predvsem osredotočila na novosti, ki so posegle v življenja posameznikov, družin, narodov in držav.

Rožman je pred vojno poudarjal pomembnost izčiščenja in radikalizacije lastnih nazorov in med vojno je bilo na protikomunistični strani nenehno opozarjanje na potrebo po samorefleksiji, da bi tako mogli Slovenci sezidati nekaj, kar bi bilo res narodno. To je v popolnem nasprotju s poenostavljanji, ki jih videvamo danes, ko določeni generatorji nazorov govorijo o Kučanu, o Sorošu in njegovih plačancih, o židih, o RKC in krščanarjih, o marksistih... Ta poenostavljanja, ki ne bodo posegla v lastne nazore, ki ne bodo naravnost religiozno izprašale svoje vesti, vesti naroda, bodo vodila le dalje v zmešnjavo.

S tem, ko napadamo poenostavljanja, lahke, instant teorije, pa ne zavračamo vseh teh teorij, kot neutemeljene, ker niso. V sebi nosijo določeno resnico. Resnico namreč, ki veli, da so vse te sile dejavne in delujejo v nek lasten smoter, niso pa te sile odločilne.

Kajti če bi bile te sile odločilne in bi se v svetu vršil enostaven dualizem, namreč med njimi in med neomadeževanim nasprotnim polom, potem bi bil svet enostaven. Potem bi bil človek popoln in ne bi bil nujno nagnjen k slabemu. A človek ni popoln in zato tudi svet ni popoln. Niti narava ni popolna. Propada in se dviguje, ne meni se za tisto, kar človeksmatra za dobro in tisto, kar človek smatra za slabo. Sredi tega stoji posameznik z nalogo, da se odloča. In odločanje se vrši na osebnem nivoju.

Narod zato nikoli ne more biti dober, če je prepuščen v neko nizko životarjenje, ki naj bi bilo povsem materialistično, namreč le proizvajanje in použivanje. Narod sam propada, če je prepuščen takšnemu pozitivističnemu načinu gledanja na svet in življenje. Za ta propad pa ne potrebuje nobenega antagonista, nikakršne zarote, nobenih milijarderjev in nobenih izkoriščevalcev. Potrebuje le, da se preneha boriti; da stagnira v permanentnemu napredku, ki mu sploh ne koristi, dokler ne postane živalski vrt živali s klobuki.

Zato je kultura poenostavljanj usodna. Ker ločuje vse slabo od posameznika, naroda, rase in projicira to slabo na nekaj zunanjega, namesto, da bi terjala od samega sebe konkretnega oblikovanja posameznika, naroda, rase. Oblikovanja torej, ki je zoper usodno mišljenje, da je posameznik, narod, rasa, sam po sebi dober.

Pred kratkim je Žižek spisal krajšo kritiko priljubljenega psihologa Jordana Petersona. V njej je trdil, da Peterson ustvarja teorijo zarote o neomarksizmu, ki skuša uničiti zahodno civilizacijo skozi LGBT agendo ipd. Vprašanje je ali je takšna karakterizacija Petersonovih nazorov pravična, a vendar je res, da vkolikor drži, potem Peterson poenostavlja stvari. Neomarksizem je logičen produkt napredovanja civilizacije in ni vzrok, pač pa učinek. In neomarksizmu bo sledilo še radikalnejše gibanje, dokler se ne bo ta civilizacija izpila do konca. Seveda najbrž ne drži, saj Peterson išče globlje in še vrača na začetke, a nedvomno je, da predstavlja nek miselni tok, ki se oklepa vprašanja, kako rešiti zahodno civilizacijo. A zahodna civilizacija je popolnoma prazen pojem in v poenostavitvi, da gre za neko monolitno tvorbo, h kateri je težila vsa zgodovina teh tal, ki jim pravimo Evropa, je dejansko usodna za to civilizacijo samo. Evropska civilizacija je ob-produkt, je nekaj, kar je nastalo kot nehotena posledica točno določenega bistvovanja in dalje dekonstrukcije tega bistvovanja.

Velikokrat slišimo o zahodni civilizaciji kot o neki pobožanstvenosti, ki naj bi bivala iz sebe, ki naj bi obstajala v lastni biti in naj bi bilo vse, kar imamo za evropsko, le produkt nje same. Saj slišimo pri določenih krščanskih avtorjih tudi o domnevnih temeljih civilizacije, a vendar naposled evropska civilizacija iz ust teh istih avtorjev, vstane kot bitje, ki biva iz sebe. Torej, lahko biva povsem ločeno od bivanja svojih domnevnih gradnikov. Ta iznakažena vera v civilizacijo ima za svojo podlago t.i. evolucionistično psihologijo in evolucionistično sociologijo in je paganizem svoje vrste. A bolj kot oboževanje te abstrakcije, je problematično zanašanje nanjo, saj to vodi v resignirano propadanje narodov, religije in rase.

-NeoDomobranec

2049

   
Kadarkoli pride na mizo vprašanje zakaj se levičarji in tudi velik del liberalnih "tradicionalcev" vedejo tako naklonjeno do invazivnih sil, kakršna je tudi drugorasna in drugokulturna ter drugoverska imigracija, se odgovori izkažejo za nezadovoljive. Kaj neki žene tista dekleta, da postanejo aktivistke in prirejajo velike sprejeme imigrantom? Nekdo bi rekel, da je to privzgojeno sočutje, indoktrinirana toleranca, egalitarijanizem. A to vendar ni res. Če bi šlo tu za radikalizirano sočutje, ki bi jih paraliziralo do te mere, da bi nehali obstajati v sebi, potem bi se njihovo sočutje razlezlo na vse ljudi in vse stvari indiferentno. To bi bilo iskreno sočutje, bivanje zunaj sebe, neko hiperbolizirano popačenje one brezglave novokrščanske mentalitete, ki meni, da Boga res ni moč najti nikjer drugje kot v človeku, pa najsi bo ta človek smrtni sovražnik te iste mentalitete.
 
A tu ne gre za iskrenost, ti ljudje svoje posebne skrbi ne vlagajo v indiferentnost, v nediskriminatornost do ljudi. Vleče jih pač nekaj drugega. Identificiranje z zatiranim, z onim, ki se mu dela krivica, z onim, ki je nesvoboden, predvsem pa, ki je v kontrastu z močnješim. To v resnici ni nič drugega kot neke vrste romanticizem resigniranosti in pasivnosti. Je pojav, ki tako kot večina ostalih stvari, ki se javljajo v zahodni kulturi, ni plod nekih prikritih načrtov in dirigirane indoktrinacije, temveč plod izžetosti in izpitosti civilizacije, ki je navidez dosegla svoj konec. Konec v smislu, da ne vidi cilja, h katerem bi se lahko naravno in organično razvijala. Sedaj lahko le stagnira ali pa si ustvarja umetne cilje, umetno upanje. Ljudje sami priznavajo: upanje nam dajejo ljudje, ki govorijo o raziskovanju vesolja, o doseganju novih planetov, novih zvezd, potencialnega novega, nezemeljskega življenja.
  
Tu gre torej v prvi vrsti za naveličanost s seboj, s svojo določenostjo (determiniranostjo), to je sovraštvo do svoje določenosti, ki se je prvič začela javljati, morda še na zdrav način, v pretirani obsedenosti z odkrivanjem tujega, navdušenostjo nad tujimi kulturami in kasneje že nezdravo v zatekanju v miselne in filozofske obrazce vzhodnjaških kultur. Z upadanjem krščanstva, evropske fundamentalne filozofije, je naraščalo zanimanje in prevzemanje budističnih, hindujskih in celo islamističnih nazorov, ki so bili predvsem koncem devetnajstega in začetkom dvajsetega implementirani v nazore tedaj zelo živega spiritističnega gibanja in tudi v filozofije eksistencialističnih in vseh novo-tokovnih gibanj in miselnosti. Tedaj sta spregovorila Buda in Zaratustra, naveličano meščanstvo se je oblačilo v arabska oblačila in na seansah iskalo duhovnost.
 
S to odtujenostjo od sebe, torej svoje določenosti z zemljo, krvjo, vero in kulturo, pa se je torej začelo tudi sovraštvo do tradicije, kot realne povezujoče niti s predhodnimi rodovi določenega naroda. Temu se je pridružil gospodarski napredek in kultura v umetnosti je razgalila grdoto, ki se je razpasla v duši post-krščanskega, prosvetljeno-nihilističnega Evropejca. Razmazana abstrakcija in hrup, popredmetenje človeškega telesa in vera v hiperbolizirano umazani banalizem realizma.
 
Človeška civilizacija je postala naprednejša, a s tem tudi kompleksnejša. Liberalna država je postala dejstvo in kljub njeni nujnosti, je za človeka postala zopet utesnjujoča. Preskrbljena žival v kletki še vedno ohrani zobe in človek sovraži državo. S tem je povezan oni romanticizem, romanticizem ubogega, ki se upira močnejšemu, prevladujočemu, vladajočemu. Vsa pripovedna umetnost, ki še ni tako abstraktna, da bi postala prozorna, je počasi postala usmerjena v upiranje zatiranega tiranu.
 
Star Wars ali Vojna zvezd, dolgočasen in razvlečen film političnega aktivista Lucasa predstavlja morda nov val, ki je začetek umetnosti današnjika, v katerem se "uporniki" upirajo gnusnemu "režimu", "imperiju". Če je Lord of the Rings (Gospodar prstanov) katoliškega Angleža Tolkiena še zamišljen v smislu tujka, odmaknjenca, ki skuša uzurpirati v ustaljenem svetu oblast nad kraljevinami, pa Star Wars že nakazuje svet v katerem je romantiziran upor nad splošno oblastjo. In že vsaj od tedaj je motiv v praktično vsakem pripovednem delu, ki se dotika podobnih tem, upor. Večni upor upornikov proti neki prevladujoči entiteti. Težko boste našli delo, v katerem se skuša zakonita in poštena oblast ubraniti zlih upornikov. Prenasičenost s tem motivom je morda vrh absurda dosegla v filmski adaptaciji stripa V for Vendetta (1988) leta 2005, kjer se nek človek upira implicitno katoliškemu režimu, ki naj bi prevladal nad Britanijo, z masko katoličana Guya Fawkesa na glavi.
 
Vendar pa je s tem, ponavadi že kar komičnim motivom, upornikov in upora (resistance), tesno zvezan motiv zatiranih skupin, ki so ponavadi posebej distancirane od večine, da jih je lažje opaziti. O zatiranih črncih, židih, homoseksualcih je pač izdelanih nebroj pripovednih del. Te skupine so pač vedno prikazane precej črnobelo, brez nians, dovolj je že, da bralec ali gledalec ve, da je skupina "zatirana", da razume, da je posameznik iz skupine praktično brezmadežen. Če nek nastopajoči karakter pripada zatirani skupini je dober, pika. Ta motiv je večkrat povezan s prej omenjenim motivom upora, ki skupaj postajata še bolj komično klišejasta.
 
A kar je še bolj zanimivo, pa je problem, ki se javlja v znanstveni fantastiki. Tam naj bi gledalčevo ali bralčevo sočustvovanje z realnimi skupinami ljudi (realnimi v smislu, da o njih z vso resnostjo govorijo v medijih in državni upravi), nadomestilo sočustvovanje s popolnoma izmišljenimi skupinami, ki prav mogoče niso niti ljudje. Tako je bilo moč v preteklosti zaslediti motiv zatiranih nezemljskih bitij, vesoljcev, ki so prišli na zemljo in ustvarjalci pripovednih del so skušali vzbuditi sočustvovanje do njih. Komičnost tega paradoksa pa se je govoto najbolj izrazila pri nadaljevanju kultnega znanstvenofantastičnega filma Blade Runner, Blade Runner 2049, kjer so "zatirana skupina" roboti. Ta motiv iskanja "tistega, kar dela človeka za človeka", je sicer izražen že v originalni (nelojalni) adaptaciji Dickove knjige, in že tedaj so skušali ustvarjalci dela primerjati robote s črnci v Ameriki, na zelo pretiran neposreden način. A v nadaljevanju iz 2017 je ta potreba po novi zatirani družbeni skupini že prav smešna. Smešna zaradi pretirano prisiljenega in naglega prikaza zatiranosti.
  
Gre samo za dve kratki sceni, ki naj bi utrdili v gledalcu prepričanje, da protagonist, ki je robot, potrebuje sočutje. Prva je, ko se vrne na policijsko postajo in koraka po hodniku hitečih ljudi proti pisarni, pa se od nekod pojavi nek policist in protagonistu zabrusi: "Fuck off, skinjob". Tega policista ni na nobenem drugem mestu v filmu. Služi le za en sam stavek. Ne vemo zakaj je izrekel stavek z besedo "skinjob", ki naj bi bila zmerjavka za robote, ki imajo človeško kožo, ne vemo od kje se poznata, kakšno je razmerje med njima in ali to razmerje sploh obstaja. Druga scena pa je prav tako prisiljena. Na vratih robotovega stanovanja je "mimogrede" viden napis "Fuck off, skinner". Ustvarjalci se niso potrudili niti toliko, da bi bil napis videti zbledel, star, temveč je videti dokaj nov na dokaj čistih vratih, ki služijo pravzaprav za okvir in podlago napisa.
 
Ta prisiljenost nam precej dobro kaže pravo potrebo po sočustvovanju z neko družbeno skupino. A ta skupina mora biti tuja, nedoločena s tistim, s čimer smo določeni sami. Namreč tudi črncev, homoseksualcev, rumencev, židov in arabcev se bo populacija prenasitila, ko bodo ti postali dovolj ne-tuji, ko bodo postali dovolj določeni s tistim, kar določa populacijo, ki terja sočutje. To se je do neke mere že pokazalo z židi, a se bo prej ali slej še bolj. Namreč če, tujerasni, tujeverski, tujekulturni človek postane docela zlit z gostujočo kulturo, mu prenapeti sočutneži dajo posebno ime, ki naj bi izražalo njegovo izdajstvo zaradi sprejemanja gostujoče kulture. (House nigger, Uncle Tom, Uncle Sam...).
 
Kar pa je v tem primeru iz tega filma tudi nakazano, je sovraštvo do določenosti, ne le z nacionalnostjo, raso, vero, kulturo, temveč sovraštvo do določenosti s človeškostjo. Veliko primerov je, tudi v znanstveni fantastiki, a tudi med izobraženci, študenti in akademiki, ki nam razgaljajo prepričanje teh ljudi, da je človek v resnici parazit na obličju zemlje in da je bolezen, ki duši in bo zadušila rastlinske in živalske vrste. T.i. distopična prihodnost, ki jo pogosto videvamo kot motiv v raznoraznih pripovednih delih, je vse prepogosto kritika človeštva samega v njegovi fundamentalni vzdignjenosti iz narave na posebno mesto. V teh motivih je izraženo brezupje nad človekom, je izražen najpristnejši nihilizem, banalizem človeškega obstajanja. V kontrast s to hiperbolizirano grdoto človeškega bivanja, nam ustvarjalci takšnih del, kakršen je Blade Runner 2049 ponujajo čisto bivanje ne-človeka. Robota, računalniškega programa, holograma, ki obstaja v pasivni maniri soobstajanja (coexistence), torej tistega soobstajanja, ki ga na koncu ne zmore niti črnec, niti rumenec, niti homoseksualec, niti žid, niti arabec.
  
Taka družbena skupina obstaja v stiliziranem, razkuženem in hladno distanciranem obstajanju, ki je tuje, nedoločeno in ponuja resnično zadovoljitev sočutja. Namreč podlaga sočutnosti z zatiranimi družbenimi skupinami, kakršni so denimo imigranti, je romantično zaupanje v njihovo čistost, ki zopet bazira le na videnju njihove "zatiranosti", "nesprejetosti". Ko se bodo pokazale hibe in napake teh tujcev, tako močno, da jih ne bo moč več zakriti, ti tujci ne bodo več zares tuji. Distanca med njimi in sočutneži se bo skrajšala do te mere, da bodo postali poznani. Sočutje te populacije, ki sočutje razume na ta način, kakor ga videvamo v teh delih in v teh prikazih, pač terja neomadeževanost in distanco, terja permanentno zatiranost. Kajti vkolikor se bo zatiranost končala, bo tudi sočutje odveč. In povsem mogoče je, da bo sočutje mogoče le še do neživih, navidezno-resničnih objektov, ki bodo docela nečloveški.
 
To sočutje konec koncev izvira iz nihilizma iz občutka zapuščenosti in na drugi strani iz občutka grdote človeka, tako sebe, kot svojega bližnjega soseda. Simptom nihilizma samega je začuda namreč prav bolestno, pretirano sočutje do takšnih bitij, ki v ne-nihilističnih časih ne bi terjale sočutja. Človek, ki ne verjame več v posebnost človeka, v človekovo posebno "zadolženost" na Boga, temveč meni, da je človek le nepomemben del narave, bitje, ki se je s pomočjo naključne evolucije vzdignilo v pokončno držo in prijelo za orožje, tak človek razume zlo kot krivico. Ta občutek krivičnosti, je zaradi odsotnosti koherentne življenjske filozofije, ki bi vključevala nadosebno, nadnaravno entiteto, ločeno od narave, pri nihilistu veliko močnejši, kot pri verujočemu. Slednji namreč razume zlo, kot nekaj, kar je nesmiselno v presegajočem smislu bivanja, medtem pa prvi razume zlo kot nesmiselno v smislu presegajočega nesmisla.
 
Tak človek se velikokrat ne razjoče nad trpljenjem človeka, se pa razjoče nad trpljenjem živali, ki je po njegovem mišljenju nedolžna, medtem ko človek ni. Tu je prisotno tisto o čemer smo govorili prej. Sovraštvo do vsega tistega, kar človeka samega določa. Zato sočutje redko takšen človek čuti do človeka, ki je v njegovi neposredni bližini. Nasprotno, človek, ki mu je preblizu se mu gnusi, na njem je preveč tistega, kar čuti tudi v sebi. Zato išče neko neomadeževanost zunaj svojega okolja s katerim je determiniran, dokler počasi ne pristane v situaciji, ko bo mogel sočustvovati le še z nečem, kar ni niti njegovega naroda, niti njegove rase, niti njegove vere, niti njegove človeškosti, temveč je popolnoma odmaknjeno od njega. Gre torej za iskanje božanskega v človeku, v naravi in na koncu v navidezni-realnosti, ki je umetna, nenaravna, sterilno ne-človeška.
  
Vendar kakor koli že obračamo, jasno je le nekaj. Izstop iz svoje neposredne zaznamovanosti z zgodovino svojega rodu, pomeni potovanje v neznano. Potovanje v širni svet banalnega obstajanja in potovanje v obup. Ko udobje postane pretirano in ne služi več le preživetju in zdravemu, organičnemu razvijanju, postane konec. Kletka v kateri posameznik zasovraži svojo človeškost samo.
 
-NeoDomobranec, 2018

Cuck in alternativna desnica

Beseda "cuck" je morda najboljši prikaz paradoksalne mentalitete znotraj Alternativne desnice (altrajt). Ta beseda, ki jo posamezni altrajterji najraje uporabljajo je namreč zrasla skupaj z alternativno desnico in pretežno "milenijsko" populacijo, ki je prva generacija množične uporabe interneta in socialnih omrežij. A paradoks te besede in tistega, kar označuje, je v tem, da je ničvredna in da označuje prav altrajt sam.

Mnogi niti ne vedo, od kje se je ta beseda priplazila v "metapolitični diskurz". Bolje rečeno, mnogi altrajterji, ki besedo "cuck" uporabljajo, tega ne vedo. Mnogi, ki je ne uporabljajo, ker se jim zdi infantilna, pač dobro vedo od kje prihaja, ker skušajo stvar raziskati. Iz pornografije. Težko je sicer vedeti ali so resnične nekatere ocene po katerih pornografija zaseda ogromne deleže celotnega interneta, a vendar je jasno, da je internet njen dom. Zato ne preseneča, če je altrajt, kot izključno internetno metapolitično gibanje svojo najljubšo besedo dobil iz repertoarja prevladujoče internetne industrije: pornografije.

Kaj pa ta tuja beseda sploh pomeni? V naš jezik jo je težko prevesti, ker je specifično nesmiselna. Izhaja sicer iz stare angleške besede "cuckold", ki naj bi zaznamovala moža z nezvesto ženo oz. moža, katerega nezvesta žena je zanosila z drugim moškim in ta "cuckold" redi tega otroka. Tu se torej že prvič pokaže nesmiselna trditev, da torej altrajterski "cuck" izhaja iz te tradicije stare angleške književnosti. Drugi "cuck" pa izvira iz pornografije, kjer pomeni moža, ki opazuje svojo ženo med spolnimi odnosi z drugimi moškimi.

Tu ne potrebujemo nobenih težkih debat in prepričevanj ob vprašanju: iz kje menite, je prišel altrajterski "cuck"? Je prišel iz "cuckolda", ker so altrajterji preveč brali Shakespearea, ali pa je prišel iz internetnega okolja prenasičenega s pornografijo? Zanimivo bi bilo vedeti, kdaj se je začel uporabljati ta izraz v pornografiji in kdaj v altrajtu, zanimivo bi bilo tudi vedeti, ali se ni morda z naraščanjem zanimanja za te vrste pornografijo utrjevala tudi uporaba tega izraza med altrajterji.
 
Dovolj pa je tudi, da si ogledamo "GoogleTrends" in tam vpišemo besedi "cuck" in "cuckold", ter ostanemo pozorni na povezane pogosto iskane termine. Kmalu odpade vsak dvom. Kdor bi torej verjel, da je altrajterski "cuck" ne-pornografsko navdahnjen, bi bil pač največji vernik v naključja.

Kakor koli že, tudi če bi "cuck" res izviral iz angleške literature, bi bil sila neprimeren in neustrezen. Glede na definicijo besede "cuckservative", ki je združitev besed "cuck" in "conservative", naj bi cuck pomenil nekoga, ki postaja "conservative" vse bolj le po imenu, vsebina je pa druga, torej liberalna, marksistična, židovska, imigrantska ... Vendar, kaj je tu skupnega s "cuckold"? Nič. Medtem pa pornografski "cuck" ustreza prej omenjeni definiciji. To je torej nekdo, ki prepušča svojo državo, svojo deželo, svojo kulturo nekim drugim, nekim invazivnim silam, tako kot smo prej rekli, mož prepušča svojo ženo.

A tudi če dopustimo, da ne gre za izraz vzet iz pornografije, temveč iz Shakespearea, je tak izraz še vedno infantilen, bebav in tipičen za ničvredno votlost altrajta, ki izgoreva iz kontradikcije v kontradikcijo. To je izraz, ki ga more uporabljati le nekdo, ki se ne more ločiti od ultra-seksualizirane, hitro-prebavne internetne a-retorike. Sam izraz, tudi če zares pomeni "cuckold" v klasičnem pomenu besede, kaže na politično nezrelost in na gostilniški nivo tega, ki ga izgovarja, prav v tisti maniri, kot nek pijanec modruje, da "je politika kurba" in da "so vsi isti".

Vendar kaj pa tisti pomen, ki ga ta izraz menda na "enostaven" način prinaša, torej v smislu, da razgalja ničvrednost in nenačelnost konservativcev? Sam vztrajam, da je to problem, ki ne potrebuje nikakršnega "razgaljanja", ker je evidenten. Liberal-demokratični konservativizem je progresivni politični nazor, ki dopolnjuje liberalizem v smislu dovršene Heglove dialektike. Zato je v resnici napačno mišljenje, da je konservativizem "nedelujoč" ali "nenačelen" ali karkoli podobnega. Kdor kaj takega trdi, ne razume kaj konservativizem je (Več o tem).

Sicer bi bil ta izraz, torej cuck = x = "upravičena kritika konservativizma", teoretično dober ali pravilen, ne glede na to, da je kritika konservativizma v izhodišču napačna, čeprav upravičena, a vendar ni nikakršne potrebe, da se uporablja ravno ta izraz. Še posebej zato, ker nosi s seboj konotacijo, ki dalje poglablja "ranjenost" propadajoče kulture. Povedano drugače, taki izrazi delajo iz cele kulture velik politično-humorističen časopis ali en velik "TV Poper". Izraz sam bazira le na tem, da z zelo tipično levičarsko strategijo, (nekdaj bi temu rekli "tipično židovsko") smeši določene politične tekmece ali so-akterje, opirajoč se na nizek humor seksualno-zaznamovanih izrazov. Morda se to komu zdi uspešna strategija in ne moremo reči, da ni uspešna, a vendar cilj ne opravičuje vsakega sredstva. In vprašanje, ki se takoj zastavi je: ali ni tudi v tem nekaj "cuck"-ovskega? Namreč v tem "posvajanju" levičarskih strategij za dosego nekih ciljev, ki so vprašljivi ali celo nevidni.

A če za hip vzmamemo izraz le kot popolnoma prazno besedo, ki dejansko pomeni le cuck = x = "upravičena kritika konservativizma", in to uporabimo v presojanju alternativne desnice same in alternativnih desničarjev samih, tako da presojamo altrajt z istimi vatli, dobimo paradoksalno sliko, po kateri je altrajt sam eno najbolj "cuck"-ovskih naziranj. Zakaj? Spet smo namreč pri Rusiji. Altrajt obožuje Rusijo do te mere, da želi zmago te tuje države in tuje politične garniture nad zmago svoje lastne države in lastne politične garniture. Kaj pa je to, če ne najbolj radikalno "cuck"-ovstvo? Altrajt je tako "cuckovski", da celo protestira zaradi ameriškega raketiranja sirskih vojaških oporišč. CUCKS! Altrajt je tako cuckovski, da zahteva umik ameriških sil iz bližnjega vzhoda, čeprav to pomeni okrepitev moči Rusije na bližnjem vzhodu. Altrajt je tako cuckovski, da trdi, da Amerika nima nobene možnosti v vojaškem tekmovanju z Rusijo in Kitajsko. CUCKS! Altrajt je dejansko brezplačna agitacija za rusko državo, ki ugled svoje lastne države prodaja za neke mongolske imperialistične interese.

To so najbolj splošne ocene cuckovstva altrajta, ki so najlažje dokazljive, a kdor zasleduje altrajterje pobliže, lahko vidi najbolj neverjetne cuckovske sentimente tega internetnega gibanja, ki eksplicitno "navijajo" za vojaški napad Rusije na zahodne države in za podjarmljenje teh držav s strani Rusije. Vidi lahko najbolj nezdrave fokusacije na neke tuje države, ki so menda boljše od njihovih lastnih držav, (posebno močna je trenutno fokusacija na Poljsko, ki izvira iz napačnega ocenjevanja gospodarskega položaja te države). Vse to do zadnje črtice ustreza definiciji "cucka". Težko če obstaja kakšno drugo gibanje ali nazor za katerega bi bolj ustrezala oznaka "cuck". Veliko tega se sliši neverjetno, namreč ravno zaradi dejstva, da so to ljudje, ki najbolj goreče uporabljajo izraz "cuck", a gre za dejansko dokazljive sentimente, ki niso izjeme, temveč pravilo.

Obenem je treba jasno opozoriti, da Rusija dejansko skuša oslabiti zahodne države, ki jih ne šteje med svoje vojaške zaveznice, na najrazličnejše načine. Eden teh načinov je tudi internet, kjer pa uporablja stare komunistične taktike hiperseksualizacije in demoralizacije populacije, predvsem otrok in mladine. Grozljivo je poslušati o pritoku ogabnih videoposnetkov na YouTube iz Rusije, ki so usmerjeni na otroke. Prav tako strašljivo je brati o pozivih na proteste zoper Trumpa in proteste za Trumpa, za katere se izkaže, da prihajajo iz Rusije. Tu obstaja problem in vprašanje je, čemu se domnevno tako nacionalistična alternativna desnica tega ne zaveda. Najbrž zato, ker je ta "beli nacionalizem" v resnici globaliziran nacionalizem, ki se ne zaveda, da narod brez države v modernih časih ne more obstajati.

Mnogi o ruskih diverzijah na internetu, ki zlorabljajo zahodno obsedenost s socialnimi omrežji, nočejo nič slišati, ker se bojijo, da bodo s tem morali priznati, da je imela Rusija morda kakšno vlogo pri izvolitvi Trumpa. A ta strah je neutemeljen. Tudi, če je Rusija vplivala na volivce preko prikrite propagande, so ti volivci še vedno svobodno volili in je rezultat rezultat ne glede na vse. A problem ruskega zlorabljanja socialnih omrežij bo ostal in tu bo treba državnih regulacij, omejevanja svobode na internetu ipd. Regulacije bodo postale nuja, če bomo hoteli še ohraniti svoje narode zdrave in otroke zaščititi pred breznom, ki se odpira na njihovih zaslonih. A altrajt ne bo nikoli hotel o tem nič slišati, ker je zrasel na internetu in se "prepadni grdoti" svobodnega interneta noče odreči.

~

Cuck je torej izraz, ki je našel svoj dom med altrajterji, vzet iz pornografije in domujoč na internetu, ki več pove o altrajtu samemu, kot o komerkoli drugem. Kaže na infantilnost diskurza in se utaplja v nihilističnemu oboževanju kontradikcije.

-NeoDomobranec

Kultura zgražanja

Internet je s svojimi socialnimi omrežji, ki so postala gojišča nove oblike političnega (ne)udejstvovanja privlekel tudi fenomen, ki bi mu lahko rekli "kultura zgražanja". Gre za to, da določeni posamezniki ali skupine svoje delovanje na teh omrežjih posvečajo izključno in samo eni sami nalogi: iskanju prilik za zgražanje. Tu ne gre za neko kritiko, nasprotovanje, fokusiranje na problem, humor. Ne. Gre enostavno za to, da obstaja kultura zgražanja, ki svojo manifestacijo (meta)političnega obstajanja išče le v rečeh, nad katerimi se lahko zgraža.
 
To je bil najprej problem levičarjev. Problem fedora-bojevnikov nove generacije ateistov, ki so menili, da orjejo novo ledino, ko so v Ameriki, dokaj religiozni državi, začeli oznanjati evangelij ateizma. A to je že kar kliše. Američani so znani po svoji ozkogledni fokusiranosti na svoj narod in svojo državo ter na nepoznavanje razmer v drugih državah sveta. In mi smo kliše, ker sploh govorimo o "butastih Amerikancih". Kakor koli že, ti ateisti so namerno iskali absurdne primere religioznega doživljanja sveta in se nad njimi zgražali. To je postalo po logiki ateizma, ki je dejansko v resnici neka ne-agenda, vsaj na subjektivni ravni posameznika, neka obsesivna naravnanost, ki ni imela zares drugega namena kot zgražanje samo.
 
To se je potem razlezlo na "desno" stran (meta)politike in tu je šele zares zacvetelo. Zakaj? Zato, ker so desničarji dolgo časa veljali za prav posebno vrste ne-pozicije, tako kot ateisti. Verjeli so v nek izhodiščen položaj, ki je demokracija. Verjeli so v izpolnitev zgodovine, zato vihajo nosove in se vzvišeno hahljajo nad raznimi socialističnimi ekscesi. Njihovo postopno samozatajevanje vsakega nazora in postopno drsenje v "politiko brez politike" jih je naredilo družbeno hendikepirane, ne da bi se oni tega kakorkoli zavedali. "Vdor skrajne levice na univerze" ni bil nek bliskovit naskok, nikakor. Bil je logičen produkt levo-desne demokratične relacije (v komunističnih državah pa je itak logičen).
 
Ker so desničarji v obliki povojnega konservativizma torej neka ne-pozicija, ki ni vitalna in se ne razvija in ne širi, pa jih je tako rada okužila ta kultura zgražanja. Obstajajo namreč profili in kanali na raznih družbenih omrežjih, ki zbirajo vsebine z eno samo nalogo, da vnašajo ta serum zgražanja v njihovo telo. Šele tedaj se razplamti v njihovih žilah nekaj vročice, ki jim naglo poleti v glavo, a že naslednji hip, že ob naslednjem izdihu, izgine v zrak. Prav težko je opazovati te desne "zafiksance" z zgražanjem. Čakajo injekcije, da bi lahko vase vnesli nekaj te umetne gorečnosti, potem pa po nekaj twitih, nekaj komentarjih in nekaj objavah", naslonjeno nazaj stagnirajo dalje, še bolj pasivni in resignirani kot prej. Čakajoč novega "fiksa".
 
To je bilo tisto, kar smo gledali ob objavah o "od migrantov posiljenih ženskah", "pretepenih ženskah", "problemu belcev v JAR", "halal označbah na mesu", "izjavah nekega muftija", "Tito-alkoholnih pijačah", "rdečih zvezdah", "burkah" ... vse, le zato, da bi se zgražali. Ne iz nekega koherentnega svetovnega naziranja, ki bi znal razložiti, čemu se mu zdijo te reči nesprejemljive, temveč iz čiste želje in celo potrebe po zgražanju.
 
Ker sami politično ne obstajajo v nobeni realni in zaključeni obliki, potrebujejo nek hiperboliran eksces, ki bi jim pokazal jasne linije med neznanim lastnim političnim subjektom in med tistim zunanjim, kar naj ne bi bil ta "subjekt". Ker le tako se definira, namreč v smislu: "kaj nisem". To je grozljiva podoba shiranega političnega telesa kontemporarne "desnice", ki skuša obstajati skozi sistematično "ne-obstajanje".
 
Upamo pa lahko, da bo tudi ta "kultura zgražanja" privedla do smrti te liberalne desnice in jo bo zamenjalo nekaj konkretnega in koherentnega.
 
Žalostno pa vseeno je opazovati te kuščarske generatorje zgražanja, ki diseminirajo injekcijo za injekcijo zgražanja med svoje zasvojene desne sledilce in bralce. Posebej še zato, ker ob tem služijo le na račun tega, da prodajajo izjeme kot pravila in napihujejo probleme do takšnih razsežnosti, da zaradi predoziranja z njimi, njihovi sledilci postajajo resignirani in vdani v usodo, prepričani, da so dosegli vrh bivanjskega absurda. S tem vede ali nevede morijo realno in konkretno opozicijo, "rekonstrukcijo", "reakcijo", ali kakorkoli hočete že to imenovati. Oni sami pomagajo tako levičarjem kot raznim invazivnim silam, ker dejansko normalizirajo nekatere pojave, saj jih preveč posplošujejo in razkazujejo kot de-facto stanje "zahoda". S tem desenzitizirajo svoje sledilce in bralce ter iz njih delajo resignirance, na koncu koncev pa tudi potencialne nezaupljivce, ki bodo, ko bodo uvideli namerno absurdizacijo "stanja zahoda", obrnili hrbet tem mazačem, ki prodajajo zgražanje.
 
-NeoDomobranec