Katero kravo se bo na koncu zaklalo?

Zdi se, da se je treba na kratko odzvati na nedavno eskalacijo Leljakovega napada na dr. Drobniča, ki smo mu na tem blogu in na NeoDomobranec blogu posvetili nekaj pozornosti. Kajti nekatere stvari so se v zadnji epizodi izkristalizirale in postavile stvari na njihove končne pozicije.
     
Če se je pri prvem napadu Leljaka na dr. Drobniča, ta moral braniti pred raznoraznimi "pravičniki", so vsi ti ob tej situaciji, ko je bil v prerekanje vključen sam Janez Janša, morali utihniti, da ne bi marginalizirali samih sebe. Le najbolj uporni subjekti, za katere je očitno, da direktno sovražijo domobranstvo in njegove ideale, so vseeno ostali na svojih pozicijah, s to razliko, da so bili sedaj oni ti, ki so bili v manjšini. Večina jih je zapustila. Ti ideološki oportunisti, ki so še dva meseca nazaj žugali s pestmi zoper dr. Drobniča v neki hlinjeni pravičniškosti in načelnosti, so sedaj pozivali k pobotanju. K zakopavanju sekire! Nihče si ni več drznil z visokega trona svojega ega kričati, da je "vedno vedel, da je Drobnič udbovec".
          
In sedaj ob tej priliki bi se bilo vredno ozreti po vseh tistih, ki so tako hipno, tako enostavno, zamenjali svoje pozicije in pozabili na vso svojo domnevno načelnost. Nič ni namreč narobe, če ljudje pridejo do uvida, da so se zmotili, a ta uvid naj vendarle na primeren način eksplicitno izrazijo in še bolj primerno bi bilo, da bi svojo zmoto pokazali in popravili. Da samo menjajo svoje pozicije glede na to kako in kaj si misli najbolj vplivni desničar, je enostavna hinavščina in ravno zaradi takšnega obnašanja pride do raznih ekscesov.
      
Najbolj klasičen primer se mi zdi v pozivu enega od desničarskih komentatorjev, ki je ob prvem "pogromu" nad dr. Drobničem pozival k razbijanju malikov in zakolu svetih krav. Namreč on si je vzel čas in se prek Austinove teorije govornih dejanj spravil dokazovat, da že sam podpis pripravljenosti pomeni sodelovanje z UDBO. A kaj se je zgodilo potem, ko se je sam Janša zavzel zoper Leljakovo neprestano napadanje dr. Drobniča? Omenjeni komentator je enostavno predlagal: "Umirita se fanta." Znenada je izginila njegova načelnost in začuda se ni potrudil, da bi Janši razložil svojo teorijo, ga usmeril na svoj zapis v katerem je podrobno "utemeljil" zakaj je dr. Drobnič sodeloval z UDBO in kako ga od tega prav nič ne odveže. Ne, enostavno je na vse skupaj pozabil.
              
Zato moramo zahtevati več intelektualne poštenosti, več intelektualne globine. Zahtevati moramo od ljudi, da se v svoje nazore poglobijo in jih zagovarjajo, ne da bi pri tem zapadali v protislovja. Kajti če se za hip še ustavimo pri zahtevah po pobijanju malikov oz. svetih krav. Človek, ki bi bil intelektualno pošten in goreč v svojih nazorih, bi od svoje teorije ne odstopil in se v tej, pravilni ali nperavilni, to je na tem mestu vseeno, zagnanosti spravil tudi na malike ali svete krave, ki to so in se ne bi ustavljal pred svojim "idolom", v takšnem ali drugačnem pomenu te besede. A ker se filozof kakršen je, ni zmogel tega koraka in udariti po maliku, se nam more zdeti toliko bolj neiskren in v resnici hinavski. Namreč, mi ne terjamo, da pobija malike, a terjamo od njega, da če zagovarja pobijanje malikov, naj to pobijanje zagovarja koderkoli se malik že pojavi, pa tudi če se pojavi v njegovem subjektivnem krogu. In ravno na to smo opozorili že tedaj, sama zamisel o uničevanju malikov je v resnici zelo radikalna in če je avtor noče izvajati v njeni celovitosti, ga to dela le navadnega hinavca.
           
Tedaj smo rekli, da bomo dr. Drobniču stali ob strani, pa naj se zgodi karkoli. Kajti dr. Drobnič je vendarle osebnost, katerega misli in besede so najbolj jasne in brezkompromisne. In tu še vedno stojimo. Zdi pa se žalostno, da je Leljak napovedal boj dr. Drobniču. Zakaj? Zato, ker se je ravno po tej izmenjavi tvitov med Leljakom in Janšo pokazalo, da bo Leljak le s težavo še kdaj kredibilno nastopal na desni politični sferi, še posebej po tistem, ko ga je levica medijsko že zdavnaj linčala. Problem Leljaka pa je bil in še vedno je, tudi v tem, da on slovensko situacijo razume na zelo specifičen način. On se ne zmeni veliko za samo medvojno situacijo v oziru na delitve naroda, temveč izhaja striktno iz dojemanja same komunistične države in seveda tudi izvensodnih pobojev. Zato njegov pogled ni nujno protikomunističen v smislu fundamentov te ideologije, temveč je protikomunističen zgolj v pogledu na nasilno in zločinsko naravo komunizma. Tu pa nastane velika razlika o kateri smo večkrat že pisali in jo imenujemo "antikomunizem vs. liberalni antikomunizem" in prav to naše ločevanje duhov, če želite, je jasno naglasil dr. Drobnič, ko je v intervjuju z dne 28.4.2016 rekel, da nam komunisti niso ugrabili le države in raznih inštitucij, temveč celo raziskovanje komunističnih zločinov oz. bi rekli protikomunizem. S tem se je potrdila naša teorija o liberalnemu antikomunizmu. Antikomunizem v njegovi obliki lahko na zelo enostaven način presojamo s pomočjo Angele Vode, ob njej se razjasni mnogokateri nazor ljudi.
      
Za konec se vprašajmo, katera krava bo končala zaklana v smislu poziva, ki ga je pred meseci sprožil prej omenjeni komentator "Zakoljimo svete krave"?

Nacionalizem ne bo rešil krščanstva, pa ga bo rešilo njegovo nasprotje?

"Prepričan sem, da nacionalizem ne more ubraniti krščanstva v SLO."

     
S temi besedami se je odzval branko Cestnik na tvit nekega medija, ki se je nanašal na Cestnikov intervju v reviji Mladina in kjer naj bi Cestnik želel, da se Janša usmili desnice in se umakne. Tu nas ne zanima toliko Cestnikov pogled na Janšo, niti nas ne zanima Janšev pogled na Cestnika. Zanimajo pa nas ideje, ki jih zastopa Cestnik, predvsem v oziru prav na ta tvit. Nacionalizem ne bo rešil krščanstva.
     
Pojdimo postopoma. Najprej iz tega izvajajmo, da je krščanstvo v Sloveniji ogroženo, če potrebuje branjenje. In evidentno je, da je Cestnik prepričan, da je krščanstvo ogroženo. To lahko razberemo iz njegovih blogov, ki se ukvarjajo z islamizacijo. A ti razmisleki so nekoliko preveč pretenciozni. Slikajo namreč neko zapleteno zgodovinsko sliko, kjer se določeni zgodovinski premiki vršijo le skozi neke intelektualne kanale. Tako npr. avtor veliko prostora posveti vprašanju kaj je bilo z islamizacijo v Aziji in Afriki. Tam zanemarja, da se konec koncev more religija ohranjati le z oblastjo, torej da tisti, ki vlada določenemu ozemlju izpoveduje določeno vero in je ta vera prevladujoča. Trditve, da je islamizacija teh dežel prišla zaradi krščanskih razkolov in neenotnega krščanskega nauka, so možne le v pretencioznih razpravah. Če so oblast nad določenim ozemljem dobili oblastniki te in te vere se je ta in ta vera razrastla in le z velikimi težavami morejo ostati otoki drugačne religioznosti, kjer pa ponavadi tudi velja, da gre za etnično zelo neokrnjene skupine ljudi. Tako torej ni pomembno kako in kaj so verovali indijanci in kje se je zalomilo njihovi veri, da so postali katoličani, niti ni pomembno, ali je bila naša religioznost zares tako močna, da smo ostali katoliška dežela, niti ali so skandinavci imeli tako šibko vero, da so postali protestantje. Vse se striktno vrti le okrog oblasti. Povedano v današnjem jeziku: država na koncu odloči kakšne vere bo dežela ostala.

In zato smo tudi tako siti ravno tistega diskurza, ki so ga polni Cestnikovi razmisleki, ko nam skuša v maniri nepregledne množice raznih teologov dopovedati, da je zahodni človek izgubil vero, ker je potrošnik in ne vem kaj še vse. Ne! Država je izgubila vero! In če je država izgubila vero jo bo izgubil tudi narod, jo bo izgubil tudi posameznik. Za upadom krščanske vere ne stojijo slabi "pastoralni načrti", potrošništvo in vsega-sitost. Ne, v prvi vrsti stoji za upadom sekularna država, ki se je iztrgala kraljevanju Kristusa in iz tega potem izvira tudi potrošništvo in materializem.

Zato je vsaka rešitev, ki ne predvideva striktno katoliške politike, pa ne politike v smislu, da se bežno nanaša na najbolj osnovne katoliške vrednote, temveč politike, ki ima za svoj cilj katoliško državo, v katero bo vtkan katoliški socialni nauk, katoliška nravnost itd., zato je vsaka taka rešitev, ki tega ne predvideva le popolnoma nesmiselno dolgovezenje o krščanstvu, ogroženemu od kristjanov, ki ne verujejo v Jezusa, ki ga danes, kakor pravi Cestnik, menda bolj poznamo kot včeraj. Če take rešitve nek katoliški razumnik ne ponuja, lahko še naprej plava v svojih pretencioznih traktatih, a bo vselej postavljen pred ogledalo, četudi bo v njem videl le neke šunkojedce.
       
Kot pravi Anton Mahnič, ki potrdi prav to predpostavko, da ne smemo skušati rešiti vere posameznika temveč vero naroda, in če sami pridamo še: vero države:
     

"Ako je narod v obče se srcem vdan veri, je tudi posamezniku lahko in naravno, da nevstrašno izpoveda to vero; v resnično katoliški deželi se ne more nego le katoliško misliti in čutiti; a kako težko je to mej narodom, ki se je v večini katoliški cerkvi odtujil!"

Anton Mahnič, 1895.

In zato se strinjamo, nacionalizem, ki je nacionalizem po najbolj osnovni definiciji te besede, ne more rešiti krščanstva, vendar se vprašajmo zakaj. Rešiti ga ne more zato, ker ga v svoji liberalni maniri jasno odklanja. Vendar pa to ne pomeni, da liberalna demokracija, ki v nacionalizmu vidi svojega glavnega nasprotnika tega ne počne. Nasprotno, kar se tiče krščanstva sta osnovni nacionalizem in demokracija, kakršno poznamo danes, nekaj povsem sorodnega.

Vzemimo za primer nacionalni socializem v Nemčiji pred vojno, in današnjo demokracijo. V oziru na krščanstvo sta oba sistema v odklonilni drži do krščanstva, četudi ga oba tolerirata oz. ga do neke mere ščitita. Tako so bile kljub kulturnemu boju zoper Cerkev, ki so ga netili nekateri nacionalsocialisti in kljub obujanju nekih poganskih ritualov, cerkve v Nemčiji polne ipd. Zato sicer morda res drži Cestnikova trditev, da nacionalizem ne bo rešil krščanstva, a potem mora to isto izreči še za demokracijo kot družbeni sistem. Če pa cilja zgolj na ideologijo, potem mora to izreči tudi za srednjo desnico ali srednjo levico, katerakoli mu je že ljubša.

A tudi sama trditev "nacionalizem ne bo rešil krščasntva", ni povsem upravičena. Strinjali bi se s to trditvijo že iz načelnosti, če bi jo Cestnik izrekel sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je med katoličani vrela ideja o katoliški državi, o državi, kjer kraljuje Kristus tako kot mu to edinole pristoji. A če jo izreče danes, smo vendarle do nje skeptični in mu moremo celo oporekati. Če Cestnik namreč ne ponudi neke ideološke alternative nacionalizmu in liberalni demokraciji, potem ne bi smel tako hitro odslavljati nacionalizma, saj nas vendarle zgodovina uči, da je krščanstvo mariskje prosperiralo pod nacionalističnimi režimi, kljub zadržanju Cerkve, ki je bila v tistih časih veliko bolj zahtevna do politike in je prihajala v konflikte s temi režimi tam, kjer danes v tej liberalni demokraciji v kateri živimo, nima nobene besede, niti nima več želje, da bi tam resno sploh govorila. Zato če izhajamo iz cerkvene prilagoditve liberalni državi, težko najdemo sploh kakšno točko, kjer bi nacionalistični režim starega tipa in Cerkev prišla sploh še v konflikt, ne da bi s tem Cerkev sama postala zastavonoša liberalne ideje.

Seveda moramo tu jasno opozoriti, da ne govorimo o nacionalsocializmu temveč bolj o fašističnih režimih, ki so bili naklonjeni Cerkvi in o nacionalističnih gibanjih, ki so Cerkev vselej priznavala kot najvišjo avtoriteto tudi v vprašanjih, katera se danes morda zdijo smešna že katoliškemu kleru (kar je tudi očitno). Zato je Cestnikova trditev morda načelno več kot ustrezna, a glede na kontekst je naravnost nesmiselna.

Ker kaj pa bo rešilo krščanstvo pri nas ali v Evropi? Kaj je Cestnikov recept? Gotovo se spoštovani Cestnik strinja, da je s koncem krščanstva nujno povezan tudi konec sveta, kakor nam obljubi Kristus in da nas zato ni zares strah izginotja Cerkve, temveč nas je strah le, da bi izginila katoliška vera na določenih območjih, kar je bilo že videno in je možno celo v najbolj katoliških deželah, kamor sodi tudi naša Slovenija. Zato se torej pogovarjamo, kaj bo rešilo krščanstvo oz. katolištvo v določenih deželah, npr. v Sloveniji. Če pa nacionalizem, v kateri koli definiciji ga avtor že uporablja, ne more rešiti krščanstva v Sloveniji, kaj ga more rešiti? Ga naj bi rešil kulturni in verski realtivizem, ki se pojavi neločljivo z narodnim relativizmom? Naši katoliški pisci pred vojno so bili prepričani, da je vera neločljivo zvezana z narodnostjo. Bog je hotel, da smo katoličani, Bog je hotel, da smo Slovenci. Slovenci smo katoličani. Katoličani je naše ime, Slovenci je naš priimek. Če hočeš vedeti če je kdo dober Slovenec, ga najprej vprašaj, če je dober katoličan. Zato ni res, da more katoliško vero na slovenskem rešiti nek narodni relativizem, v katerem bi Slovenci iskali "zgodovinskega Jezusa", neko protestantizirano karikaturo Jezusa.

Ne, odgovor je drugje. V devetnajstem stoletju so se morali slovenski katoličani veliko braniti pred liberalci, ki so kameleoni, kakor jih je imenoval hrvaški Kniewald, takrat vzeli nase podobo zavednih narodnjakov, ki jim je narod predstavljal vse. To je bilo tedanje liberalno orodje za napadanje katoliških Slovencev in Cerkve. Slovenci, katoličani pa so se na to odzvali tako, da so pravilno prepoznali, da so sami veliko bolj narodno zavedni od liberalcev in so izumili formulo: Slovenci so katoličani. Zavedali so se namreč, da je slovensko bistvo in celo slovenska bit neločljivo zvezana s katolištvom.

"Zato pa, če hočeš vedeti, je-li kdo dober Slovenec, ga vprašaj pred vsem, je-li je dober katoličan!"

Janez Evangelist Krek, 1892.

          

"Krščanska vera n. pr., ki jo imamo Slovenci, je katoliška, torej je za vse narode, vendar je kot tisočletna kulturna dediščina z vsem našim mišljenjem in življenjem tako tesno spojena, da nam je Slovenec — brezverec docela tuj, in mu v ničemer več ne moremo prav zaupati. Vera nam je torej tudi kot narodna dedina draga, kot svetinja dedov naših ljuba, kot vera naših mater mila."

Aleš Ušeničnik, 1912.

                

"Katoličani smo, to je naše ime, potem smo Slovenci, to je naš priimek."

Anton Mahnič, 1891.

 

"Bog je tudi hotel, da si bil rojen kot član svojega naroda, da si bil pod varstvom njegovega prava in nravstvenosli že v materinem telesu."

Josip Jeraj, 1933.

  
Najbolj jasno pa povezavo med narodnostjo in vero nakaže Ušeničnik:
      

"Da, boj za narodnost je časih naravnost boj za večnost. Ako grozi narodu tujec, ki ga izkuša obenem ne le gospodarsko uničiti, ampak tudi nravno izkvariti, versko razkrojiti, tedaj je boj za narodnost mnogo več ko boj za jezik, boj za narodne svojine, boj za narodno kulturo; tak boj je boj za narodove večne dobrine, boj za večnost. In ali se ne godi dandanes tako, ko izkuša tujec tuintam ljudstvo z alkoholom fizično otopiti in z brezverstvom nravno ubiti?"

Aleš Ušeničnik, 1912.

   
Zato če se danes čuti ogroženo eno, se moramo nasloniti na oboje. Krščanstvo bomo rešili, če bomo rešili tudi slovenstvo in slovenstvo bomo rešili, če bomo rešili krščanstvo. Vendar ta rešitev ni lahka rešitev. Ta rešitev ne pomeni, da hlinimo neko domoljubje in se oklepamo zastav liberalne države, pa bomo že rešili krščanstvo in slovenstvo. Ne, ta rešitev od nas terja, da se vrnemo h koreninam slovenskega naroda. Pa ne tistega naroda, ki svoje genije vidi v Trubarju, Prešernu in Cankarju in s tem enači svoje bistvo z jezikom, ki se nenehno spreminja, temveč v narodu, ki pozna svoje korenine in krščansko omiko in nravnost, ki ga je ohranjala pri življenju. Zato so tedaj najbolj radikalni katoličani na žuganje liberalcev, da bo slovenski narod izginil, odgovarjali, da raje ohranijo vero kot narodnost. Zdi se, da so se zavedali, da če ohrani narod vero, ohrani tudi narodnost.Če nismo več katoličani, tudi Slovenci nismo, kar se vse bolj kaže. Zato ni rešitev v nekih traktatih o šunkojedcih, ki ne poznajo pravega Kristusa, temveč je rešitev v tem, da se zavzamemo za avtentično katoliško politiko, ki ima za svoj namen katoliško državo. Državo, kjer bo katoliški veri zagotovljen priviligiran položaj, kljub toleriranju vseh drugih ver.

"Ker kaj bi pomagalo, ko bi nam luteranstvo rešilo jezik, a izgubilo nebesa; je vender boljše v nebesih govoriti kitajsko, nego v peklu slovensko!"

Anton Mahnič, 1888.

Šele s katoliško državo je mogoče ohraniti narodovo bit in bistvo, zato če se strinjamo v načelu s Cestnikom, da nacionalizem ne more rešiti krščanstva, koliko manj ga more rešiti liberalna demokracija in sredinska politika, kakor pravi Pij XI.:

"Boljševizem je mogel doseči svoje uspehe le, ker mu je pripravljal tla oni liberalizem, ki je ločil med katoliško vero in političnim udejstvovanjem, hoteč vero izpremeniti v golo nabožnjaštvo, ne da bi ji pustil svobodo, da se izdejstvuje po svoji zveličavni morali in njeni posvečujoči sili tudi v družabnem organizmu družine, občine, države, naroda in tako dalje. Kdor stavlja ovire polnemu razvitku krščanske vere v dejanskem življenju ljudstva, ta pospešuje in odpira pot vplivu in delovanju prevratnih sil sodobnosti."

Pij XI., 1936.

Zato, če smo zares iskreni v svoji skrbi za ohranitev krščanstva v našem narodu, moramo najprej odkloniti liberalno državo in v politiki začeti boj zoper ideologijo liberalizma, kot je izpričana v ločitvi Cerkve od države itd. Šele če je oblast naklonjena neki veri, more ta vera obstati.

Trump - bog druge reakcije

Kmalu potem, ko je ameriški tajkun Trump postal vse bolj popularen med amerikanci je ta val čudne obsedenosti z njegovo pojavo zajel tudi slovenski prostor. Zajel je predvsem slovensko desnico, ki je podobno kot v primeru vse bolj popularnega libertarizma, začela posnemati amerikance, ki so v Trumpu videli svojega odrešenika.
 
In če je nekaj časa to bilo še nekoliko zanimivo, ker so bili argumenti za Trumpa še vedno vezani zgolj na njegovo, Bog ve že katero ženo po vrsti, Melanijo ker je pač menda Slovenka in kdor rad spremlja mednarodne športne prireditve podpre karkoli, kar se smatra za slovensko, so ti argumenti kmalu postali enostavno čudni. To je najbolj očitno postalo pri kratki epizodi, ki se je odvila med Trumpom in papežem, kjer je slednji izrekel nekaj načelno krščanskih besed. Tedaj so vsi planili na papeža in se postavili v bran amerikanskemu tajkunu. In tedaj smo se najbrž mnogi vprašali, v čem je smisel, da se Slovenci tako burno pozicionirajo za Trumpa.
       
Trump je amerikanski predsedniški kandidat in na njegovo izvolitev za predsednika Slovenci pač ne morejo niti najmanj vplivati. Gledano torej tako striktno bi moralo biti vsakemu Slovencu povsem vseeno kaj se dogaja v nekdanjih kolonijah in tu ne bi smel nastajati nek boj, ki nima nikakršnega vpliva. S tem, ko so Slovenci napadali papeža, niso pomagali Trumpu, a vendar so napadali papeža in vendar so strastno izpričevali svoje prepričanje.

In če se je kdo tedaj postavil na stran papeža, niti ne iz drugega razloga, kot iz dejstva, da se mora sleherni katoličan, ki si želi biti katoličan in je katoličan, med lastnim rimskim papežem in nekim bogatinom protestantske vere, ki je simbol ameriške gnile potratne družbe, vendar odločiti za papeža, pa četudi ta papež ni najbolj po njegovem okusu. Podobno kot bo vsak razumen človek branil pred tujcem družinskega člana, pa četudi sta se prej silno sporekla in celo ozmerjala. To je osnovni instinkt. To postavljanje na Trumpovo stran tako marsikaj pove o domnevnem katolištvu njih samih, ki so obenem vehementno zatrjevali, da so katoličani. A še vedno je ostajalo vprašanje, kako je vendar mogoče, da neke volitve v ameriki tako delijo slovenske ljudi, ki na tiste volitve nimajo nobenega vpliva. In mnogi so rekli, Trumpa ne poznate.
          
Premalo poznamo torej Trumpa. Trump namreč ni le amerikanski predsedniški kandidat, Trump je simbol, ki presega državne meje amerikanskih kolonij in naznanja novo dobo.Tako so rekli. In kje je torej njegova revolucionarnost? Če želimo odgovoriti na to vprašanje, moramo najprej spoznati drugo reakcijo.
 
Kaj je druga reakcija. Tako lahko imenujemo del današnje desnico, ki je iz svoje marginalne pozicije zrastla in prerastla večji del konservativne desnice. Ta reakcija je sestavljena in desnih libertarcev, ki so jim v pomoč tudi levi libertarci, sestavljena je iz alternativne desnice in klasično liberalne desnice. Zakaj jo imenujemo tu kot drugo reakcijo? Zato, ker se večkrat predstavlja kot reakcija v smislu tiste prve reakcije, kot družbenega naziranja, ki se je rodila v času velikih revolucij ameriške in francoske. A čeprav si ponekod sami nadevajo ta naslov reakcije, reakcionarnosti, vendarle tu ne gre za to avtentično reakcijo. Gre pa za nekakšno drugo reakcijo.
    
Druga reakcija se torej ne namerava vrniti k "prestolu in oltarju", temveč se želi vrniti h klasičnemu liberalizmu, h klasičnemu liberalizmu. Njen boj tako ni usmerjen zoper liberalizem v tem klasičnem smislu, temveč zoper nebrzdani progresivizem, ki je logični otrok liberalizma samega. Zato se druga reakcija tako strumno postavlja in se zaklinja, da bo vrnila blišč in slavo stari liberalni Ameriki in Evropi. Zato brani ideale klasičnega liberalizma in sama sebe imenuje za reakcijo.
                 
Trump pa je mesija, bog te druge reakcije, saj je v njegovi osebi združeno vse, kar druga reakcija zagovarja. Ta ideja druge reakcije tako ni neka predliberalna Amerika, ker predliberalne Amerike nikoli ni bilo, saj je zrastla iz revolucije in njeni osnovni fundamenti vendarle izhajajo iz tiste stare revolucionarne konstitucije, okrog katere poteka praktično ves plitični boj. Po tej logiki pa tudi predliberalna Evropa ne more biti ideal evropske druge reakcije, ker se vendar sama napaja iz amerikanskih zgledov in se z nekakšnim liberalnim paganizmom zaklinja, da bo branila osnovne ideale razsvetljenske, sekularne Evrope.
           
Kajti Trump namreč ne ponuja prav nič radikalnega. Njegova pojava in osnovna politična ideologija je radikalni amerikanizem, ki nam more biti vselej tuj, saj v njem vidimo vzroke za propad Evrope. Tudi navidezna politična ločitev Amerikancev na konservativce in liberalce, je v resnici zavajujoča, saj ta delitev izhaja iz ozira na samo konstitucijo in revolucijo, ne pa na klasično evropsko politično delitev. Konservativci v Ameriki so torej tisti, ki zagovarjajo osnovne pridobitve revolucije in jih skušajo ohranjati nespremenjene, liberalci pa zagovarjajo te pridobitve a smatrajo, da se morajo evolvirati dalje odnosno na čas in ljudi. Podobno kot za Amerikance, pa je tudi za evropski politični diskurz značilno, da prisega na pridobitve francoske revolucije in se deli na desničarje, ki skušajo ohranjati osnovne fundamente te revolucije in na levičarje, ki smatrajo revolucijo za nekaj permanentnega, nekaj kar se po zgodovinski liniji neprestano vrši. zato ni mogoče trditi, da so ti Trumpovci v Ameriki in v Evropi reakcija v avtentničnem smislu, temveč so nekakšna druga reakcija. In tudi tisti, ki so na videz zavzeti pristaši tiste prve reakcije, tistega kar splošno razumemo kot reakcijo, v resnici niti ne dojemajo kaj naj bi avtentična reakcija bila.
                   
Kaj pa Trump zares obljublja? On ne obljublja nič drugega kot Ameriko iz petdesetih let preteklega stoletja. To je Amerika s svojim kapitalizmom, občutkom demokratične mesijanskosti in brez politično korektiranega govora. To je Amerika z vsemi svojimi osnovnimi potezami, izvoljena demokracija, dežela sanj in materialističnega potrošništva. To je dežela, ki strastno brani fundamente svoje revolucije in jih neprestano forsira nad Evropo. To je Amerika kjer se človeka meri po tem koliko premoženja ima in kjer se prodaja vse kar se želi kupiti.
        
-NeoDomobranec