Kultura poenostavljanja

^{"Čim bolj komplicirane postajajo oblike civilizacije, tem bolj je utesnjena svoboda poedinca."
-Benito Mussolini}

Nasprotje t.i. kulturi zgražanja stoji na novi, predvsem tisti skrajnejši desnici, kultura poenostavljanja. Poenostavljanje in določene poenostavitve so gotovo nujne in logične za vsako politično misel in gibanje, a ta poenostavljanja morajo bazirati na konkretno in koherentno zaključenih miselnih sistemih, ki zmorejo takojšnje reakcije na ugovore zoper poenostavitve in posledično ponudijo kompleksnejše razlage problemov in potencialnih rešitev. A videti je, da vse prepogosto takšna poenostavljanja stojijo sama zase in velijo, da morejo odgovoriti na vse bistvene  ugovore.

Pred časom je na Youtubeu obstajal kanal z imenom Evalion. Na njem je najstnica odstirala resnico o Hitlerju in nacionalsocializmu. Posebej je lahko padel ta kanal v oči po tistem, ko so se določeni posamezniki znotraj belega nacionalizma začeli spraševati, kako da jih ta najstnica prehiteva v njihovih prizadevanjih in je s svojo pojavo neprimerljivo uspešnejša. Dilema, ki se je torej porajala je bila v tem, ali je Evalion koristna za alt-right in sploh revizionistični beli nacionalizem, ali pa je nekoristna. Njihov zaključek je bil pretežno: koristna, saj naj bi pomagala gibanju. A kaj kmalu se je izkazalo, da je bila vse skupaj le muha pozornosti lačne najstnice in le redki se še spominjajo njenih izvajanj.

Njen primer je namreč simptomatičen za poenostavljanje v primeru narodnega socializma. Kaj je ona sploh trdila? Trdila je, da je bil narodni socializem popolnoma brezmadežen politični sistem, Hitler pa je bil zelo dober človek. Torej je šlo za zrcaljenje prevladujočega negativnega tretiranja teh pojavov v direktno obratno pozitivno tretiranje. Šlo je za enostavno poenostavljanje. Isto velja za njeno zadržanje do židov, ki v maniri siljenega iskanja razlogov problematičnosti zahodne družbe ponuja lahke, enostavne odgovore. Poenostavitve.

A narodni socializem, tako kot vsaka druga politična realizacija ima svoje hibe in napake in se ga torej ne more presojati v relaciji črno-belo. Edina politična kreacija, ki nima hib in je popolnoma dobra je le tista, ki še ni bila realizirana, ki še vedno tiči v idealizacijah teorije. In na koncu je ta Evalion pristala zopet na prezrcaljenem koncu, v popolnem zavračanju nacionalsocializma in Hitlerja. Zakaj? Zato, ker jo je razočaral. Poenostavitve imajo namreč tendenco, da razočarajo. Življenje je kompleksno, človek kot posameznik in osebnost je kompleksen in zato so poenostavljanja lahko le pripomočki, orodja, ne morejo pa odgovarjati na bistvena vprašanja v globokih razsežnostih.

Podobno velja za žide, ki služijo kontemporarni alternativni desnici za megalomanizacijo proti-evropskega oz. proti-belskega antagonizma. Kompleksne probleme družbe, ki niso nastali iz neke zle volje posameznikov ali skupin, temveč že iz tehničnega in socialnega napredka, skušajo razlagati s poenostavljanji, pri čemer delujejo v direktnem nasprotju z radikalnim, fundamentalnim obravnavanjem problemov. Zato se potem najdejo shizofreni desničarji tipa Marine Le Pen, ki skušajo na izzive mešanja kultur odgovarjati s pavšalizacijo, objektivizacijo in generalizacijo. Od tod denimo indiferentno obravnavanje religije, prepovedovanje vseh verskih simbolov v javnih prostorih in na drugi strani odgovarjanje na konservativnost islama s povečevanjem zahodne degeneriranosti oz. vsaj garantiranjem svobode za takšno in drugačno devianco.

Problem poenostavljanj predvsem pa poenostavljanje nekega antagonista je toliko bolj izrazito negativen, ker vendarle šibi svojo lastno politično naziranje. Vkolikor je vse slabo projicirano le na nek zunanji objekt, ne pride do prepotrebnih refleksij in gnilota se ohranja za stekleno lupino, ki naj bi služila kot obramba, ščit, ohranjanje. V tem je težava raznih megalomaniziranih Kučanov, Sorošev, židov, iluminatov, marksistov, feminizma ipd.

Zahodna kultura postaja vse kompleksnejša skupaj s tehničnim napredkom, in med njo ter nerazvitimi kulturami, ki so zelo enostavne, se kaže velik kontrast. Tako ni dovolj in je neresno, primerjati današnje obdobje s preteklimi obdobji, ne da bi izvedli neko refleksijo, ki bi se predvsem osredotočila na novosti, ki so posegle v življenja posameznikov, družin, narodov in držav.

Rožman je pred vojno poudarjal pomembnost izčiščenja in radikalizacije lastnih nazorov in med vojno je bilo na protikomunistični strani nenehno opozarjanje na potrebo po samorefleksiji, da bi tako mogli Slovenci sezidati nekaj, kar bi bilo res narodno. To je v popolnem nasprotju s poenostavljanji, ki jih videvamo danes, ko določeni generatorji nazorov govorijo o Kučanu, o Sorošu in njegovih plačancih, o židih, o RKC in krščanarjih, o marksistih... Ta poenostavljanja, ki ne bodo posegla v lastne nazore, ki ne bodo naravnost religiozno izprašale svoje vesti, vesti naroda, bodo vodila le dalje v zmešnjavo.

S tem, ko napadamo poenostavljanja, lahke, instant teorije, pa ne zavračamo vseh teh teorij, kot neutemeljene, ker niso. V sebi nosijo določeno resnico. Resnico namreč, ki veli, da so vse te sile dejavne in delujejo v nek lasten smoter, niso pa te sile odločilne.

Kajti če bi bile te sile odločilne in bi se v svetu vršil enostaven dualizem, namreč med njimi in med neomadeževanim nasprotnim polom, potem bi bil svet enostaven. Potem bi bil človek popoln in ne bi bil nujno nagnjen k slabemu. A človek ni popoln in zato tudi svet ni popoln. Niti narava ni popolna. Propada in se dviguje, ne meni se za tisto, kar človeksmatra za dobro in tisto, kar človek smatra za slabo. Sredi tega stoji posameznik z nalogo, da se odloča. In odločanje se vrši na osebnem nivoju.

Narod zato nikoli ne more biti dober, če je prepuščen v neko nizko životarjenje, ki naj bi bilo povsem materialistično, namreč le proizvajanje in použivanje. Narod sam propada, če je prepuščen takšnemu pozitivističnemu načinu gledanja na svet in življenje. Za ta propad pa ne potrebuje nobenega antagonista, nikakršne zarote, nobenih milijarderjev in nobenih izkoriščevalcev. Potrebuje le, da se preneha boriti; da stagnira v permanentnemu napredku, ki mu sploh ne koristi, dokler ne postane živalski vrt živali s klobuki.

Zato je kultura poenostavljanj usodna. Ker ločuje vse slabo od posameznika, naroda, rase in projicira to slabo na nekaj zunanjega, namesto, da bi terjala od samega sebe konkretnega oblikovanja posameznika, naroda, rase. Oblikovanja torej, ki je zoper usodno mišljenje, da je posameznik, narod, rasa, sam po sebi dober.

Pred kratkim je Žižek spisal krajšo kritiko priljubljenega psihologa Jordana Petersona. V njej je trdil, da Peterson ustvarja teorijo zarote o neomarksizmu, ki skuša uničiti zahodno civilizacijo skozi LGBT agendo ipd. Vprašanje je ali je takšna karakterizacija Petersonovih nazorov pravična, a vendar je res, da vkolikor drži, potem Peterson poenostavlja stvari. Neomarksizem je logičen produkt napredovanja civilizacije in ni vzrok, pač pa učinek. In neomarksizmu bo sledilo še radikalnejše gibanje, dokler se ne bo ta civilizacija izpila do konca. Seveda najbrž ne drži, saj Peterson išče globlje in še vrača na začetke, a nedvomno je, da predstavlja nek miselni tok, ki se oklepa vprašanja, kako rešiti zahodno civilizacijo. A zahodna civilizacija je popolnoma prazen pojem in v poenostavitvi, da gre za neko monolitno tvorbo, h kateri je težila vsa zgodovina teh tal, ki jim pravimo Evropa, je dejansko usodna za to civilizacijo samo. Evropska civilizacija je ob-produkt, je nekaj, kar je nastalo kot nehotena posledica točno določenega bistvovanja in dalje dekonstrukcije tega bistvovanja.

Velikokrat slišimo o zahodni civilizaciji kot o neki pobožanstvenosti, ki naj bi bivala iz sebe, ki naj bi obstajala v lastni biti in naj bi bilo vse, kar imamo za evropsko, le produkt nje same. Saj slišimo pri določenih krščanskih avtorjih tudi o domnevnih temeljih civilizacije, a vendar naposled evropska civilizacija iz ust teh istih avtorjev, vstane kot bitje, ki biva iz sebe. Torej, lahko biva povsem ločeno od bivanja svojih domnevnih gradnikov. Ta iznakažena vera v civilizacijo ima za svojo podlago t.i. evolucionistično psihologijo in evolucionistično sociologijo in je paganizem svoje vrste. A bolj kot oboževanje te abstrakcije, je problematično zanašanje nanjo, saj to vodi v resignirano propadanje narodov, religije in rase.

-NeoDomobranec

2049

   
Kadarkoli pride na mizo vprašanje zakaj se levičarji in tudi velik del liberalnih "tradicionalcev" vedejo tako naklonjeno do invazivnih sil, kakršna je tudi drugorasna in drugokulturna ter drugoverska imigracija, se odgovori izkažejo za nezadovoljive. Kaj neki žene tista dekleta, da postanejo aktivistke in prirejajo velike sprejeme imigrantom? Nekdo bi rekel, da je to privzgojeno sočutje, indoktrinirana toleranca, egalitarijanizem. A to vendar ni res. Če bi šlo tu za radikalizirano sočutje, ki bi jih paraliziralo do te mere, da bi nehali obstajati v sebi, potem bi se njihovo sočutje razlezlo na vse ljudi in vse stvari indiferentno. To bi bilo iskreno sočutje, bivanje zunaj sebe, neko hiperbolizirano popačenje one brezglave novokrščanske mentalitete, ki meni, da Boga res ni moč najti nikjer drugje kot v človeku, pa najsi bo ta človek smrtni sovražnik te iste mentalitete.
 
A tu ne gre za iskrenost, ti ljudje svoje posebne skrbi ne vlagajo v indiferentnost, v nediskriminatornost do ljudi. Vleče jih pač nekaj drugega. Identificiranje z zatiranim, z onim, ki se mu dela krivica, z onim, ki je nesvoboden, predvsem pa, ki je v kontrastu z močnješim. To v resnici ni nič drugega kot neke vrste romanticizem resigniranosti in pasivnosti. Je pojav, ki tako kot večina ostalih stvari, ki se javljajo v zahodni kulturi, ni plod nekih prikritih načrtov in dirigirane indoktrinacije, temveč plod izžetosti in izpitosti civilizacije, ki je navidez dosegla svoj konec. Konec v smislu, da ne vidi cilja, h katerem bi se lahko naravno in organično razvijala. Sedaj lahko le stagnira ali pa si ustvarja umetne cilje, umetno upanje. Ljudje sami priznavajo: upanje nam dajejo ljudje, ki govorijo o raziskovanju vesolja, o doseganju novih planetov, novih zvezd, potencialnega novega, nezemeljskega življenja.
  
Tu gre torej v prvi vrsti za naveličanost s seboj, s svojo določenostjo (determiniranostjo), to je sovraštvo do svoje določenosti, ki se je prvič začela javljati, morda še na zdrav način, v pretirani obsedenosti z odkrivanjem tujega, navdušenostjo nad tujimi kulturami in kasneje že nezdravo v zatekanju v miselne in filozofske obrazce vzhodnjaških kultur. Z upadanjem krščanstva, evropske fundamentalne filozofije, je naraščalo zanimanje in prevzemanje budističnih, hindujskih in celo islamističnih nazorov, ki so bili predvsem koncem devetnajstega in začetkom dvajsetega implementirani v nazore tedaj zelo živega spiritističnega gibanja in tudi v filozofije eksistencialističnih in vseh novo-tokovnih gibanj in miselnosti. Tedaj sta spregovorila Buda in Zaratustra, naveličano meščanstvo se je oblačilo v arabska oblačila in na seansah iskalo duhovnost.
 
S to odtujenostjo od sebe, torej svoje določenosti z zemljo, krvjo, vero in kulturo, pa se je torej začelo tudi sovraštvo do tradicije, kot realne povezujoče niti s predhodnimi rodovi določenega naroda. Temu se je pridružil gospodarski napredek in kultura v umetnosti je razgalila grdoto, ki se je razpasla v duši post-krščanskega, prosvetljeno-nihilističnega Evropejca. Razmazana abstrakcija in hrup, popredmetenje človeškega telesa in vera v hiperbolizirano umazani banalizem realizma.
 
Človeška civilizacija je postala naprednejša, a s tem tudi kompleksnejša. Liberalna država je postala dejstvo in kljub njeni nujnosti, je za človeka postala zopet utesnjujoča. Preskrbljena žival v kletki še vedno ohrani zobe in človek sovraži državo. S tem je povezan oni romanticizem, romanticizem ubogega, ki se upira močnejšemu, prevladujočemu, vladajočemu. Vsa pripovedna umetnost, ki še ni tako abstraktna, da bi postala prozorna, je počasi postala usmerjena v upiranje zatiranega tiranu.
 
Star Wars ali Vojna zvezd, dolgočasen in razvlečen film političnega aktivista Lucasa predstavlja morda nov val, ki je začetek umetnosti današnjika, v katerem se "uporniki" upirajo gnusnemu "režimu", "imperiju". Če je Lord of the Rings (Gospodar prstanov) katoliškega Angleža Tolkiena še zamišljen v smislu tujka, odmaknjenca, ki skuša uzurpirati v ustaljenem svetu oblast nad kraljevinami, pa Star Wars že nakazuje svet v katerem je romantiziran upor nad splošno oblastjo. In že vsaj od tedaj je motiv v praktično vsakem pripovednem delu, ki se dotika podobnih tem, upor. Večni upor upornikov proti neki prevladujoči entiteti. Težko boste našli delo, v katerem se skuša zakonita in poštena oblast ubraniti zlih upornikov. Prenasičenost s tem motivom je morda vrh absurda dosegla v filmski adaptaciji stripa V for Vendetta (1988) leta 2005, kjer se nek človek upira implicitno katoliškemu režimu, ki naj bi prevladal nad Britanijo, z masko katoličana Guya Fawkesa na glavi.
 
Vendar pa je s tem, ponavadi že kar komičnim motivom, upornikov in upora (resistance), tesno zvezan motiv zatiranih skupin, ki so ponavadi posebej distancirane od večine, da jih je lažje opaziti. O zatiranih črncih, židih, homoseksualcih je pač izdelanih nebroj pripovednih del. Te skupine so pač vedno prikazane precej črnobelo, brez nians, dovolj je že, da bralec ali gledalec ve, da je skupina "zatirana", da razume, da je posameznik iz skupine praktično brezmadežen. Če nek nastopajoči karakter pripada zatirani skupini je dober, pika. Ta motiv je večkrat povezan s prej omenjenim motivom upora, ki skupaj postajata še bolj komično klišejasta.
 
A kar je še bolj zanimivo, pa je problem, ki se javlja v znanstveni fantastiki. Tam naj bi gledalčevo ali bralčevo sočustvovanje z realnimi skupinami ljudi (realnimi v smislu, da o njih z vso resnostjo govorijo v medijih in državni upravi), nadomestilo sočustvovanje s popolnoma izmišljenimi skupinami, ki prav mogoče niso niti ljudje. Tako je bilo moč v preteklosti zaslediti motiv zatiranih nezemljskih bitij, vesoljcev, ki so prišli na zemljo in ustvarjalci pripovednih del so skušali vzbuditi sočustvovanje do njih. Komičnost tega paradoksa pa se je govoto najbolj izrazila pri nadaljevanju kultnega znanstvenofantastičnega filma Blade Runner, Blade Runner 2049, kjer so "zatirana skupina" roboti. Ta motiv iskanja "tistega, kar dela človeka za človeka", je sicer izražen že v originalni (nelojalni) adaptaciji Dickove knjige, in že tedaj so skušali ustvarjalci dela primerjati robote s črnci v Ameriki, na zelo pretiran neposreden način. A v nadaljevanju iz 2017 je ta potreba po novi zatirani družbeni skupini že prav smešna. Smešna zaradi pretirano prisiljenega in naglega prikaza zatiranosti.
  
Gre samo za dve kratki sceni, ki naj bi utrdili v gledalcu prepričanje, da protagonist, ki je robot, potrebuje sočutje. Prva je, ko se vrne na policijsko postajo in koraka po hodniku hitečih ljudi proti pisarni, pa se od nekod pojavi nek policist in protagonistu zabrusi: "Fuck off, skinjob". Tega policista ni na nobenem drugem mestu v filmu. Služi le za en sam stavek. Ne vemo zakaj je izrekel stavek z besedo "skinjob", ki naj bi bila zmerjavka za robote, ki imajo človeško kožo, ne vemo od kje se poznata, kakšno je razmerje med njima in ali to razmerje sploh obstaja. Druga scena pa je prav tako prisiljena. Na vratih robotovega stanovanja je "mimogrede" viden napis "Fuck off, skinner". Ustvarjalci se niso potrudili niti toliko, da bi bil napis videti zbledel, star, temveč je videti dokaj nov na dokaj čistih vratih, ki služijo pravzaprav za okvir in podlago napisa.
 
Ta prisiljenost nam precej dobro kaže pravo potrebo po sočustvovanju z neko družbeno skupino. A ta skupina mora biti tuja, nedoločena s tistim, s čimer smo določeni sami. Namreč tudi črncev, homoseksualcev, rumencev, židov in arabcev se bo populacija prenasitila, ko bodo ti postali dovolj ne-tuji, ko bodo postali dovolj določeni s tistim, kar določa populacijo, ki terja sočutje. To se je do neke mere že pokazalo z židi, a se bo prej ali slej še bolj. Namreč če, tujerasni, tujeverski, tujekulturni človek postane docela zlit z gostujočo kulturo, mu prenapeti sočutneži dajo posebno ime, ki naj bi izražalo njegovo izdajstvo zaradi sprejemanja gostujoče kulture. (House nigger, Uncle Tom, Uncle Sam...).
 
Kar pa je v tem primeru iz tega filma tudi nakazano, je sovraštvo do določenosti, ne le z nacionalnostjo, raso, vero, kulturo, temveč sovraštvo do določenosti s človeškostjo. Veliko primerov je, tudi v znanstveni fantastiki, a tudi med izobraženci, študenti in akademiki, ki nam razgaljajo prepričanje teh ljudi, da je človek v resnici parazit na obličju zemlje in da je bolezen, ki duši in bo zadušila rastlinske in živalske vrste. T.i. distopična prihodnost, ki jo pogosto videvamo kot motiv v raznoraznih pripovednih delih, je vse prepogosto kritika človeštva samega v njegovi fundamentalni vzdignjenosti iz narave na posebno mesto. V teh motivih je izraženo brezupje nad človekom, je izražen najpristnejši nihilizem, banalizem človeškega obstajanja. V kontrast s to hiperbolizirano grdoto človeškega bivanja, nam ustvarjalci takšnih del, kakršen je Blade Runner 2049 ponujajo čisto bivanje ne-človeka. Robota, računalniškega programa, holograma, ki obstaja v pasivni maniri soobstajanja (coexistence), torej tistega soobstajanja, ki ga na koncu ne zmore niti črnec, niti rumenec, niti homoseksualec, niti žid, niti arabec.
  
Taka družbena skupina obstaja v stiliziranem, razkuženem in hladno distanciranem obstajanju, ki je tuje, nedoločeno in ponuja resnično zadovoljitev sočutja. Namreč podlaga sočutnosti z zatiranimi družbenimi skupinami, kakršni so denimo imigranti, je romantično zaupanje v njihovo čistost, ki zopet bazira le na videnju njihove "zatiranosti", "nesprejetosti". Ko se bodo pokazale hibe in napake teh tujcev, tako močno, da jih ne bo moč več zakriti, ti tujci ne bodo več zares tuji. Distanca med njimi in sočutneži se bo skrajšala do te mere, da bodo postali poznani. Sočutje te populacije, ki sočutje razume na ta način, kakor ga videvamo v teh delih in v teh prikazih, pač terja neomadeževanost in distanco, terja permanentno zatiranost. Kajti vkolikor se bo zatiranost končala, bo tudi sočutje odveč. In povsem mogoče je, da bo sočutje mogoče le še do neživih, navidezno-resničnih objektov, ki bodo docela nečloveški.
 
To sočutje konec koncev izvira iz nihilizma iz občutka zapuščenosti in na drugi strani iz občutka grdote človeka, tako sebe, kot svojega bližnjega soseda. Simptom nihilizma samega je začuda namreč prav bolestno, pretirano sočutje do takšnih bitij, ki v ne-nihilističnih časih ne bi terjale sočutja. Človek, ki ne verjame več v posebnost človeka, v človekovo posebno "zadolženost" na Boga, temveč meni, da je človek le nepomemben del narave, bitje, ki se je s pomočjo naključne evolucije vzdignilo v pokončno držo in prijelo za orožje, tak človek razume zlo kot krivico. Ta občutek krivičnosti, je zaradi odsotnosti koherentne življenjske filozofije, ki bi vključevala nadosebno, nadnaravno entiteto, ločeno od narave, pri nihilistu veliko močnejši, kot pri verujočemu. Slednji namreč razume zlo, kot nekaj, kar je nesmiselno v presegajočem smislu bivanja, medtem pa prvi razume zlo kot nesmiselno v smislu presegajočega nesmisla.
 
Tak človek se velikokrat ne razjoče nad trpljenjem človeka, se pa razjoče nad trpljenjem živali, ki je po njegovem mišljenju nedolžna, medtem ko človek ni. Tu je prisotno tisto o čemer smo govorili prej. Sovraštvo do vsega tistega, kar človeka samega določa. Zato sočutje redko takšen človek čuti do človeka, ki je v njegovi neposredni bližini. Nasprotno, človek, ki mu je preblizu se mu gnusi, na njem je preveč tistega, kar čuti tudi v sebi. Zato išče neko neomadeževanost zunaj svojega okolja s katerim je determiniran, dokler počasi ne pristane v situaciji, ko bo mogel sočustvovati le še z nečem, kar ni niti njegovega naroda, niti njegove rase, niti njegove vere, niti njegove človeškosti, temveč je popolnoma odmaknjeno od njega. Gre torej za iskanje božanskega v človeku, v naravi in na koncu v navidezni-realnosti, ki je umetna, nenaravna, sterilno ne-človeška.
  
Vendar kakor koli že obračamo, jasno je le nekaj. Izstop iz svoje neposredne zaznamovanosti z zgodovino svojega rodu, pomeni potovanje v neznano. Potovanje v širni svet banalnega obstajanja in potovanje v obup. Ko udobje postane pretirano in ne služi več le preživetju in zdravemu, organičnemu razvijanju, postane konec. Kletka v kateri posameznik zasovraži svojo človeškost samo.
 
-NeoDomobranec, 2018

Cuck in alternativna desnica

Beseda "cuck" je morda najboljši prikaz paradoksalne mentalitete znotraj Alternativne desnice (altrajt). Ta beseda, ki jo posamezni altrajterji najraje uporabljajo je namreč zrasla skupaj z alternativno desnico in pretežno "milenijsko" populacijo, ki je prva generacija množične uporabe interneta in socialnih omrežij. A paradoks te besede in tistega, kar označuje, je v tem, da je ničvredna in da označuje prav altrajt sam.

Mnogi niti ne vedo, od kje se je ta beseda priplazila v "metapolitični diskurz". Bolje rečeno, mnogi altrajterji, ki besedo "cuck" uporabljajo, tega ne vedo. Mnogi, ki je ne uporabljajo, ker se jim zdi infantilna, pač dobro vedo od kje prihaja, ker skušajo stvar raziskati. Iz pornografije. Težko je sicer vedeti ali so resnične nekatere ocene po katerih pornografija zaseda ogromne deleže celotnega interneta, a vendar je jasno, da je internet njen dom. Zato ne preseneča, če je altrajt, kot izključno internetno metapolitično gibanje svojo najljubšo besedo dobil iz repertoarja prevladujoče internetne industrije: pornografije.

Kaj pa ta tuja beseda sploh pomeni? V naš jezik jo je težko prevesti, ker je specifično nesmiselna. Izhaja sicer iz stare angleške besede "cuckold", ki naj bi zaznamovala moža z nezvesto ženo oz. moža, katerega nezvesta žena je zanosila z drugim moškim in ta "cuckold" redi tega otroka. Tu se torej že prvič pokaže nesmiselna trditev, da torej altrajterski "cuck" izhaja iz te tradicije stare angleške književnosti. Drugi "cuck" pa izvira iz pornografije, kjer pomeni moža, ki opazuje svojo ženo med spolnimi odnosi z drugimi moškimi.

Tu ne potrebujemo nobenih težkih debat in prepričevanj ob vprašanju: iz kje menite, je prišel altrajterski "cuck"? Je prišel iz "cuckolda", ker so altrajterji preveč brali Shakespearea, ali pa je prišel iz internetnega okolja prenasičenega s pornografijo? Zanimivo bi bilo vedeti, kdaj se je začel uporabljati ta izraz v pornografiji in kdaj v altrajtu, zanimivo bi bilo tudi vedeti, ali se ni morda z naraščanjem zanimanja za te vrste pornografijo utrjevala tudi uporaba tega izraza med altrajterji.
 
Dovolj pa je tudi, da si ogledamo "GoogleTrends" in tam vpišemo besedi "cuck" in "cuckold", ter ostanemo pozorni na povezane pogosto iskane termine. Kmalu odpade vsak dvom. Kdor bi torej verjel, da je altrajterski "cuck" ne-pornografsko navdahnjen, bi bil pač največji vernik v naključja.

Kakor koli že, tudi če bi "cuck" res izviral iz angleške literature, bi bil sila neprimeren in neustrezen. Glede na definicijo besede "cuckservative", ki je združitev besed "cuck" in "conservative", naj bi cuck pomenil nekoga, ki postaja "conservative" vse bolj le po imenu, vsebina je pa druga, torej liberalna, marksistična, židovska, imigrantska ... Vendar, kaj je tu skupnega s "cuckold"? Nič. Medtem pa pornografski "cuck" ustreza prej omenjeni definiciji. To je torej nekdo, ki prepušča svojo državo, svojo deželo, svojo kulturo nekim drugim, nekim invazivnim silam, tako kot smo prej rekli, mož prepušča svojo ženo.

A tudi če dopustimo, da ne gre za izraz vzet iz pornografije, temveč iz Shakespearea, je tak izraz še vedno infantilen, bebav in tipičen za ničvredno votlost altrajta, ki izgoreva iz kontradikcije v kontradikcijo. To je izraz, ki ga more uporabljati le nekdo, ki se ne more ločiti od ultra-seksualizirane, hitro-prebavne internetne a-retorike. Sam izraz, tudi če zares pomeni "cuckold" v klasičnem pomenu besede, kaže na politično nezrelost in na gostilniški nivo tega, ki ga izgovarja, prav v tisti maniri, kot nek pijanec modruje, da "je politika kurba" in da "so vsi isti".

Vendar kaj pa tisti pomen, ki ga ta izraz menda na "enostaven" način prinaša, torej v smislu, da razgalja ničvrednost in nenačelnost konservativcev? Sam vztrajam, da je to problem, ki ne potrebuje nikakršnega "razgaljanja", ker je evidenten. Liberal-demokratični konservativizem je progresivni politični nazor, ki dopolnjuje liberalizem v smislu dovršene Heglove dialektike. Zato je v resnici napačno mišljenje, da je konservativizem "nedelujoč" ali "nenačelen" ali karkoli podobnega. Kdor kaj takega trdi, ne razume kaj konservativizem je (Več o tem).

Sicer bi bil ta izraz, torej cuck = x = "upravičena kritika konservativizma", teoretično dober ali pravilen, ne glede na to, da je kritika konservativizma v izhodišču napačna, čeprav upravičena, a vendar ni nikakršne potrebe, da se uporablja ravno ta izraz. Še posebej zato, ker nosi s seboj konotacijo, ki dalje poglablja "ranjenost" propadajoče kulture. Povedano drugače, taki izrazi delajo iz cele kulture velik politično-humorističen časopis ali en velik "TV Poper". Izraz sam bazira le na tem, da z zelo tipično levičarsko strategijo, (nekdaj bi temu rekli "tipično židovsko") smeši določene politične tekmece ali so-akterje, opirajoč se na nizek humor seksualno-zaznamovanih izrazov. Morda se to komu zdi uspešna strategija in ne moremo reči, da ni uspešna, a vendar cilj ne opravičuje vsakega sredstva. In vprašanje, ki se takoj zastavi je: ali ni tudi v tem nekaj "cuck"-ovskega? Namreč v tem "posvajanju" levičarskih strategij za dosego nekih ciljev, ki so vprašljivi ali celo nevidni.

A če za hip vzmamemo izraz le kot popolnoma prazno besedo, ki dejansko pomeni le cuck = x = "upravičena kritika konservativizma", in to uporabimo v presojanju alternativne desnice same in alternativnih desničarjev samih, tako da presojamo altrajt z istimi vatli, dobimo paradoksalno sliko, po kateri je altrajt sam eno najbolj "cuck"-ovskih naziranj. Zakaj? Spet smo namreč pri Rusiji. Altrajt obožuje Rusijo do te mere, da želi zmago te tuje države in tuje politične garniture nad zmago svoje lastne države in lastne politične garniture. Kaj pa je to, če ne najbolj radikalno "cuck"-ovstvo? Altrajt je tako "cuckovski", da celo protestira zaradi ameriškega raketiranja sirskih vojaških oporišč. CUCKS! Altrajt je tako cuckovski, da zahteva umik ameriških sil iz bližnjega vzhoda, čeprav to pomeni okrepitev moči Rusije na bližnjem vzhodu. Altrajt je tako cuckovski, da trdi, da Amerika nima nobene možnosti v vojaškem tekmovanju z Rusijo in Kitajsko. CUCKS! Altrajt je dejansko brezplačna agitacija za rusko državo, ki ugled svoje lastne države prodaja za neke mongolske imperialistične interese.

To so najbolj splošne ocene cuckovstva altrajta, ki so najlažje dokazljive, a kdor zasleduje altrajterje pobliže, lahko vidi najbolj neverjetne cuckovske sentimente tega internetnega gibanja, ki eksplicitno "navijajo" za vojaški napad Rusije na zahodne države in za podjarmljenje teh držav s strani Rusije. Vidi lahko najbolj nezdrave fokusacije na neke tuje države, ki so menda boljše od njihovih lastnih držav, (posebno močna je trenutno fokusacija na Poljsko, ki izvira iz napačnega ocenjevanja gospodarskega položaja te države). Vse to do zadnje črtice ustreza definiciji "cucka". Težko če obstaja kakšno drugo gibanje ali nazor za katerega bi bolj ustrezala oznaka "cuck". Veliko tega se sliši neverjetno, namreč ravno zaradi dejstva, da so to ljudje, ki najbolj goreče uporabljajo izraz "cuck", a gre za dejansko dokazljive sentimente, ki niso izjeme, temveč pravilo.

Obenem je treba jasno opozoriti, da Rusija dejansko skuša oslabiti zahodne države, ki jih ne šteje med svoje vojaške zaveznice, na najrazličnejše načine. Eden teh načinov je tudi internet, kjer pa uporablja stare komunistične taktike hiperseksualizacije in demoralizacije populacije, predvsem otrok in mladine. Grozljivo je poslušati o pritoku ogabnih videoposnetkov na YouTube iz Rusije, ki so usmerjeni na otroke. Prav tako strašljivo je brati o pozivih na proteste zoper Trumpa in proteste za Trumpa, za katere se izkaže, da prihajajo iz Rusije. Tu obstaja problem in vprašanje je, čemu se domnevno tako nacionalistična alternativna desnica tega ne zaveda. Najbrž zato, ker je ta "beli nacionalizem" v resnici globaliziran nacionalizem, ki se ne zaveda, da narod brez države v modernih časih ne more obstajati.

Mnogi o ruskih diverzijah na internetu, ki zlorabljajo zahodno obsedenost s socialnimi omrežji, nočejo nič slišati, ker se bojijo, da bodo s tem morali priznati, da je imela Rusija morda kakšno vlogo pri izvolitvi Trumpa. A ta strah je neutemeljen. Tudi, če je Rusija vplivala na volivce preko prikrite propagande, so ti volivci še vedno svobodno volili in je rezultat rezultat ne glede na vse. A problem ruskega zlorabljanja socialnih omrežij bo ostal in tu bo treba državnih regulacij, omejevanja svobode na internetu ipd. Regulacije bodo postale nuja, če bomo hoteli še ohraniti svoje narode zdrave in otroke zaščititi pred breznom, ki se odpira na njihovih zaslonih. A altrajt ne bo nikoli hotel o tem nič slišati, ker je zrasel na internetu in se "prepadni grdoti" svobodnega interneta noče odreči.

~

Cuck je torej izraz, ki je našel svoj dom med altrajterji, vzet iz pornografije in domujoč na internetu, ki več pove o altrajtu samemu, kot o komerkoli drugem. Kaže na infantilnost diskurza in se utaplja v nihilističnemu oboževanju kontradikcije.

-NeoDomobranec

Kultura zgražanja

Internet je s svojimi socialnimi omrežji, ki so postala gojišča nove oblike političnega (ne)udejstvovanja privlekel tudi fenomen, ki bi mu lahko rekli "kultura zgražanja". Gre za to, da določeni posamezniki ali skupine svoje delovanje na teh omrežjih posvečajo izključno in samo eni sami nalogi: iskanju prilik za zgražanje. Tu ne gre za neko kritiko, nasprotovanje, fokusiranje na problem, humor. Ne. Gre enostavno za to, da obstaja kultura zgražanja, ki svojo manifestacijo (meta)političnega obstajanja išče le v rečeh, nad katerimi se lahko zgraža.
 
To je bil najprej problem levičarjev. Problem fedora-bojevnikov nove generacije ateistov, ki so menili, da orjejo novo ledino, ko so v Ameriki, dokaj religiozni državi, začeli oznanjati evangelij ateizma. A to je že kar kliše. Američani so znani po svoji ozkogledni fokusiranosti na svoj narod in svojo državo ter na nepoznavanje razmer v drugih državah sveta. In mi smo kliše, ker sploh govorimo o "butastih Amerikancih". Kakor koli že, ti ateisti so namerno iskali absurdne primere religioznega doživljanja sveta in se nad njimi zgražali. To je postalo po logiki ateizma, ki je dejansko v resnici neka ne-agenda, vsaj na subjektivni ravni posameznika, neka obsesivna naravnanost, ki ni imela zares drugega namena kot zgražanje samo.
 
To se je potem razlezlo na "desno" stran (meta)politike in tu je šele zares zacvetelo. Zakaj? Zato, ker so desničarji dolgo časa veljali za prav posebno vrste ne-pozicije, tako kot ateisti. Verjeli so v nek izhodiščen položaj, ki je demokracija. Verjeli so v izpolnitev zgodovine, zato vihajo nosove in se vzvišeno hahljajo nad raznimi socialističnimi ekscesi. Njihovo postopno samozatajevanje vsakega nazora in postopno drsenje v "politiko brez politike" jih je naredilo družbeno hendikepirane, ne da bi se oni tega kakorkoli zavedali. "Vdor skrajne levice na univerze" ni bil nek bliskovit naskok, nikakor. Bil je logičen produkt levo-desne demokratične relacije (v komunističnih državah pa je itak logičen).
 
Ker so desničarji v obliki povojnega konservativizma torej neka ne-pozicija, ki ni vitalna in se ne razvija in ne širi, pa jih je tako rada okužila ta kultura zgražanja. Obstajajo namreč profili in kanali na raznih družbenih omrežjih, ki zbirajo vsebine z eno samo nalogo, da vnašajo ta serum zgražanja v njihovo telo. Šele tedaj se razplamti v njihovih žilah nekaj vročice, ki jim naglo poleti v glavo, a že naslednji hip, že ob naslednjem izdihu, izgine v zrak. Prav težko je opazovati te desne "zafiksance" z zgražanjem. Čakajo injekcije, da bi lahko vase vnesli nekaj te umetne gorečnosti, potem pa po nekaj twitih, nekaj komentarjih in nekaj objavah", naslonjeno nazaj stagnirajo dalje, še bolj pasivni in resignirani kot prej. Čakajoč novega "fiksa".
 
To je bilo tisto, kar smo gledali ob objavah o "od migrantov posiljenih ženskah", "pretepenih ženskah", "problemu belcev v JAR", "halal označbah na mesu", "izjavah nekega muftija", "Tito-alkoholnih pijačah", "rdečih zvezdah", "burkah" ... vse, le zato, da bi se zgražali. Ne iz nekega koherentnega svetovnega naziranja, ki bi znal razložiti, čemu se mu zdijo te reči nesprejemljive, temveč iz čiste želje in celo potrebe po zgražanju.
 
Ker sami politično ne obstajajo v nobeni realni in zaključeni obliki, potrebujejo nek hiperboliran eksces, ki bi jim pokazal jasne linije med neznanim lastnim političnim subjektom in med tistim zunanjim, kar naj ne bi bil ta "subjekt". Ker le tako se definira, namreč v smislu: "kaj nisem". To je grozljiva podoba shiranega političnega telesa kontemporarne "desnice", ki skuša obstajati skozi sistematično "ne-obstajanje".
 
Upamo pa lahko, da bo tudi ta "kultura zgražanja" privedla do smrti te liberalne desnice in jo bo zamenjalo nekaj konkretnega in koherentnega.
 
Žalostno pa vseeno je opazovati te kuščarske generatorje zgražanja, ki diseminirajo injekcijo za injekcijo zgražanja med svoje zasvojene desne sledilce in bralce. Posebej še zato, ker ob tem služijo le na račun tega, da prodajajo izjeme kot pravila in napihujejo probleme do takšnih razsežnosti, da zaradi predoziranja z njimi, njihovi sledilci postajajo resignirani in vdani v usodo, prepričani, da so dosegli vrh bivanjskega absurda. S tem vede ali nevede morijo realno in konkretno opozicijo, "rekonstrukcijo", "reakcijo", ali kakorkoli hočete že to imenovati. Oni sami pomagajo tako levičarjem kot raznim invazivnim silam, ker dejansko normalizirajo nekatere pojave, saj jih preveč posplošujejo in razkazujejo kot de-facto stanje "zahoda". S tem desenzitizirajo svoje sledilce in bralce ter iz njih delajo resignirance, na koncu koncev pa tudi potencialne nezaupljivce, ki bodo, ko bodo uvideli namerno absurdizacijo "stanja zahoda", obrnili hrbet tem mazačem, ki prodajajo zgražanje.
 
-NeoDomobranec

K volitvam 2017

Predsedniške volitve 2017 so bile nekoliko bolj razgibane od onih pred petimi leti. Veliko kandidatov se je potegovalo za to funkcijo, med njimi tudi veliko žensk. A najzanimivejše so bile, tako kot vedno in kot pri vsaki stvari, razne nedoslednosti izpričane s strani kandidatov. Priznati moram, da tokrat nisem pogledal niti enega samega celega soočenja in sem prebral bore malo intervjujev in obljub kandidatov. Čas se je nekako skrčil in minute ter ure so bile videti krajše kot ponavadi. A vendar sem ostal na določene stvari pozoren.
 
Obenem pa se mi je zdelo, da je prvikrat zares jasno, koga naj kot katoličani volimo. Če bi morali izbirati med kandidatom SDS in NSi, kjer gre za precej podobno generično konservativno, ekonomsko liberalno politiko, potem bi se morali res naprezati, da bi med Novakovo in Tomčevo razločili, katera je manj slaba kandidatka. A letos je v slovensko politiko zavel svež veter. Ta veter pa je predstavljala Angelca Likovič.
  
Ko sem v času pred volitvami premišljeval in se pogovarjal s katoličani, sem bil nekako prepričan, da so razumeli pomen in pomembnost Likovičeve in da zato ni treba nobenih dolgih debat. Kot katoličan sem misli, da bodo vsi tisti katoličani, ki so jih polna usta krščanstva in krščanskih vrednot, enostavno uvideli veličino Likovičeve in jo bodo volili kar nekako instinktivno. A bolj kot so se bližale volitve, bolj začudeno sem zrl v svet okrog sebe. Izkazalo se je, da jo mnogi katoličani enostavno odslavljajo z raznimi argumenti in uvidel sem odsotnost tistega katoliškega instinkta, za katerega sem menil, da pa vendarle biva dokaj prevladujoče v katoličanih.
 
Seveda je bilo za pričakovati, da bodo strankarski lojalisti množično podpirali svoje stranke. To je logično. Gre za idealizacijo stranke in istovetenje z njo, ne glede na to, da se posameznik sam zaveda, da stranka ni povsem idealna. Tu vedno obstaja neko posvajanje simboličnosti stranke in ne gre za, tako kot menijo nekateri, topoglavi strankarski fanatizem. A kakorkoli že, to vseeno predstavlja le določen del volivcev.
 
Bolj so zanimivi tisti volivci, ki so denimo v Tomčevi videli najbolj desno kandidatko, ali oni, ki so v Novakovi videli utelešenje krščanskih vrednot in izžarevanje krščanskega duha. Tu naletimo na klasično pojmovanje t.i. krščanske konservativne politike evropskega tipa. To je problem tipičnega krščanskega demokratizma. V istočasnem povezovanju politika kot osebnosti, z njegovo politično pojavo, kot tudi ločevanju na neprehodno razmejenost politika, kot zasebnega državljana in politika kot javno dobrino, ki naj služi vsakomur.
 
kaj mislim s tem? Neka ženska je na katoliškem radiu rekla, da bo volila Novakovo, ker živi krščanske vrednote, potem pa je omenila še, da se Novakova pač ni bolj opredelila proti seksualnim deviantnežem, ker želi biti predsednica vseh državljanov. A to je kontradikcija. Kontradikcija, ki pa je v "krščanskem demokratizmu" normalizirana v pravilo. Namreč tipični krščanski demokrat ali konservativec, ki implicitno velja za zastopnika krščanskih vrednot, skuša vedno enačiti svoje zasebno življenje katoličana s svojo politično pojavo, češ, ta politik je krščanski politik, mar ne vidite, da hodi v Cerkev in sodeluje v nekih krščanskih forumih. Če bi mu kdo želel očitati pomanjkanje krščanskega zavzemanja, vam bo rad pokazal, kako vesten kristjan je v zasebnem življenju, torej bodite tiho. A ko nastopi kot politik v formalnejšem smislu te besede, se zopet pokaže kot resignirani naturalistični demokrat, ki pravi, da se vero od politike vedno ločuje. On kot politik mora delati "v dobro vseh", " v skupno dobro".
  
Tu je ničevost takih politikov, ki obesijo svojo vero na obešalnik pri vratih svoje poslanske pisarne. Kajti to so vendarle le floskule. Kaj pa je "skupno dobro", kaj pa je "skupna korist"? Bomo vprašali število? Zato je jasno, da nima pomena gledati na to, kakšen je človek v zasebnem življenju, če to ne vpliva na njegove politične odločitve in njegova konkretna politična dejanja.
 
Kaj nam koristi, če ima nek politik vse zakramente, vsako nedeljo bere berilo pri maši, ima svoj sedež v župnijskem svetu in župnijskem Karitas, če pa se od povprečnega liberalca ali socialdemokrata, ki bo vekomaj ostal pogan, v parlamentu ali kje drugje niti ne loči? Ne koristi nam. In raje bi imeli hinavca, ki bi cele dneve popival in se vlačugal po vaseh in mestih, v parlamentu pa bi delal za katoliško stvar. Kajti politika ni le stvar neke formalizirane stilizirane zakonodajalske proceduralnosti, temveč je predvsem vprašanje nenehnih družbenih trenj. Vsaka politika za seboj vleče razgibano in razvejano meta-politiko, ki se spušča v globine in dviga v višine človekovega in narodnega duha ter kulture.
 
Za to metapolitiko pa je precej manj pomembno, kakšen je človek v zasebnem življenju, kot pa kakšen je v javnem, političnem življenju. Politika nikakor ni "delo za skupno". To je pobožna želja demokratarjev in iluzija zaslepljenih mehkužcev, ki bi radi verjeli, da družba teži k dobremu in pozitivnemu. A to je vera naturalizma, pozitivizma, takšnega in drugačnega evolucionizma. Mi kot katoličani pa se zavedamo, da je človek padlo bitje in da človek nima nikoli prav sam iz sebe, pa četudi je pomnožen v tisoče in milijone svojih tovarišev. Število nima prav, volivci nimajo prav. So stvari, ki so objektivno pravilne in so stvari, ki so objektivno napačne. In objektivno pravilne stvari bodo ostale pravilne, pa četudi jih zavrne katerakoli večina, katerikoli procent volivcev. In so objektivno napačne stvari, ki bodo napačne ostale, kljub volivcem in številu, ki bi jih podprlo.
 
Zato politika ni delo za skupno dobro, ki po demokratskem slovarju ne pomeni nič drugega kot volja neke manjšine ali volja neke večine, temveč je politika delo za kreiranje točno določenega videnja sveta. Torej politik, ki ima vsaj trohico načelnosti v svojem duhu, ne more biti politik ali presednik "vseh državljanov", če to pomeni, da ne sme nasprotovati raznoraznim škodljivim in napačnim zamislim in idejam. A krščanski demokrat je res take vrste bitje, da cepi svoje bistovanje na shizofreno osebnost z dvema poloma: zasebnim polom pobožnega kristjana in javnim polom indiferentnega poklicnega politika.
 
Zato pa je pač logično, da v izbiri med Likovičevo in npr Novakovo, katoličan izbere prvo, saj se je Likovičeva v kratki kampanji zavzela za toliko striktno katoliških nazorov, kot se niso vsi krščanski demokrati v šestindvajsetih letih.
 
Zabavno je bilo prebrati na Twitterju tvite nekega vidnega člana NSi, ki je tabor Likovičeve obsodil politiziranja teme o splavu! Vse t.i. krščanske politike logično bode v oči dejstvo, da je stranka Glas za otroke, v kratkem času svojega delovanja pokazala, kako izgleda prava katoliška politika (ki je mimogrede še vedno precej blaga, da ne bo nesporazuma) in se je ustvaril velik prepad med staro krščansko-demokratarsko politiko, v kateri ni zares sledu "vrednot" o katerih pišejo v vsak statut in pamflet svojih strank. Kajti, ni res, da NSi ni hotela "politizirati" splava, temveč je smatrala, da načenjanje te teme pomeni politični samomor in si je brisala znojno čelo pred vsako kampanjo v strahu, da bo prišel kdaj splav na mizo.
 
In glede splava in raznih spolnih devianc so postali razni desni demokrati in krščanski demokrati že pravi mojstri. Njihovi odgovori so umetnine zapletenih stavkov in izmikajočih se povedi. Bog ve, ali ne obstaja za desne demokrate prav posebna vadnica izmikanja konkretnim odgovorom na bistvena moralna vprašanja.
 
Kakorkoli že. Likovičeva na drugi strani pa je sama načenjala to vprašanje in splav omenila tudi takrat, ko ji ga sploh ne bi bilo treba in to precej pogosto. To je postalo presenečenje tega desetletja, če ne stoletja in je dokazalo, da nikogar ne strpajo v zapor in nikogar ne postavijo pred strelski vod, če spregovori o najglasnejšem kriku nepravičnosti, ki zadeva človekovo bit samo. Zato je lahko Likovičeva kdorkoli, važno je le kakšno politično in meta-politično sporočilo je imela. Ne zanima nas v katerem resničnostnem šovu je sodelovala, ne zanima nas kaj je tam govorila in kaj pisala, zanima nas le politični naskok tja, kamor si nihče ni upal.
 
Veliko jih je menda zglednih kristjanov, srečnih mamic in babic, ki hodijo volit po maši in potem kuhajo kosila in niso sodelovali na nobenem resničnostnem šovu, a vendar nikoli v svoji politični karieri, ki je dolga, niso spregovorili o močno problematični temi, namreč o splavu.
 
In če so lani Likovičevi neke prenapete feministke podeljevale "bodečo nežo", ker si je drznila omeniti splav v nekem intervjuju, pa danes Likovičeva normalizira sploh dialog in kritiko tega najjasnejšega pojava narodne dekadence. Danes se je prav zaradi nje skoraj popolnoma podrl zid molka v katerega so privolili razni desni demokrati skupaj z levičarji. Mislite, da bodo letos Likovičevi zopet podelili bodečo nežo, ali pa so zakrknjenke uvidele, da je to ne bo utišalo in da jo bodo ljudje posnemali?
 
Prav tako pa je Likovičeva tudi v politiko vrnila eksplicitno katolištvo, ki se ne ustavlja le pri visoko donečih izrazih in imenih, temveč forsira katoliško, ki je vendarle narodna, simboliko v samo jedro politike in s tem meta-politike. Likovičeva je ob obisku novinarske ekipe na svojem domu prav "nastavila" nabožne predmete, molitvenik, podobice itd. ter s tem normalizirala eksplicitno katoliško politiko. Ona je bila kandidatka, ki je pokazala, kaj bi morali katoliški politiki zares govoriti, ko stopajo pred mikrofone.
 
-NeoDomobranec

Problem iskanja alternativ

Danes, ko se zdi, da se vse več ljudem "odpirajo oči" ali, da vse več ljudi požira "rdečo tableto", ter počasi izstopajo iz prevladujočega liberal-demokratskega mišljenja, pa se pojavlja problem, ki je za alternativo demokratizmu stalnica. Namreč vsi ti, ki trdijo, da so videli "prek", da so se izvili "matrici" in v svet pogledali z jasnimi očmi, se namreč skoraj vsi po vrsti znajdejo v neki čudni marginalistični mentaliteti.

To je namreč logika. Zdi se že, da se na tem mestu ponavljamo, ko nenehno kritiziramo koncept "rdeče tablete", a vendar je dobro ponovno opozoriti na njegovo inherentno problematiko. Rdeča tableta namreč izvira iz nihilističnega, kriticističnega, negističnega pogleda na svet. Kaj to pomeni? To pomeni, da človek skuša svet razumeti z reduciranjem ali celo s postopnim degradiranjem, sestopanjem. Človek tega koncepta namreč razume svet, kot neko sliko prepleskano z mnogimi plastmi trde suhe barve. In če se hoče dokopati do resnice, mora luščiti plast za plastjo. Torej gre za to, da meni, da se bo do resnice dokopal, ko se bodo ena za drugo sesule vse lažne 'resnice'. On meni, da more resnico najti v neki nedotaknjenosti, v banalizmu nezaznamovanosti, nedoločenosti. To je problem tega iskanja nekega izhodiščnega stanja. Stanja, ki je statično, nespremenljivo in najboljše.

A resnica pač nujno pomeni nek koncept, nek pogled na svet, neko zgradbo. Do resnice se vendarle, po tradicionalnem umevanju resnice, dokopljemo z nalaganjem dejstev in ne z umikanjem dejstev. Resnica, če govorimo o njej kot neki univerzalni obliki, ali v neki relativni, je vendarle dodobra zgrajen, sezidan koncept in ni nekaj, kar bi tičalo v brezoblični tvari, do katere se pride s sestopanjem. Nekim romantičnim zretjem v pred-stanje.

A danes mnogi, ki iščejo alternative dekadentni liberal-demokraciji, menijo, da se bo rešitev našla prav v nekem pred-stanju. V neki romantizirani dobi, kamor naj se človek povrne. To denimo nekateri "nacionalisti"  vidijo v pred-krščanstvu, v poganskih časih, ki naj bi pomenili pravilno stanje Evropejca. Tisto stanje je zanje "izhodiščno stanje", stanje kakršno naj bi vedno bilo, kakršno Evropejcu pripada in, ki bi moralo biti po njihovi logiki "statično".

Problem, ki pri tem nastane je nujno prej omenjena marginalistična mentaliteta, ki se noče povezati z neko oprijemljivo, vidno, faktično linijo, temveč se zateka v neko romanticistično, neokrnjeno in sanjsko linijo misli. To je strah pred zaznamovanostjo, a obenem tudi ljubezen do marginalnosti. Kajti njih je strah, da je vse, kar se je že izrazilo v vidni zgodovinski linearnosti, že zaznamovano z neko slabostjo in je tako dobro le tisto, kar ni nikakor zaznamovano oz. je tako zelo oddaljeno in spekulativno, da je lahko romantizirano. To je prav nekaj istega z romantičnim komunizmom. Romantični komunizem je komunizem, ki nima namena nikoli obstajati, obstaja le dokler ne obstaja. Je "platoničen" v banalnem smislu "platonične ljubezni", po katerem je človek srečen, dokler hrepeni po neki stvari in ni srečen tedaj, ko stvar zares dobi. Podobno je s temi alternativami, ki nimajo namena zares izraziti se. Živijo in životarijo le toliko časa, dokler lahko nasprotujejo vsem izraženim in faktičnim zamislim.

To je tradicija "belega paganizma" nasproti tradiciji krščanstva. Namreč v tem, da je tradicija "belega paganizma" romanticistična projekcija upov in sanj nasproti faktični, realni in konkretni tradiciji krščanstva. A v tem "beli paganizem" ni osamljen. Takšen je tudi pretirani krščanski tradicionalizem, ki romantizira pretekla obdobja in popolnoma izključuje vse ponujane in realne možnosti kristjanizacije post-moderne. Takšno je tudi ono krščanstvo, ki se na vse pretege skuša vrniti v čase "prvih kristjanov". Takšen je tudi tisti slovenski nacionalizem, ki romantizira "Karantanijo" in podobno kot beli paganizem meni, da je izhodiščno torej najboljše stanje Slovencev tako stanje, kakršno je bilo začasa te tvorbe.

A vse to je načrtna marginalizacija lastnih nazorov. Nesprejemanje koncepta linearne zgodovine in nesprejemanje koncepta resnice kot neke zgradbe jih vodi v  tak ali drugačni romanticizem, kjer pretrgajo z vsako oprijemljivo in realno zgodovinsko danostjo ter se prepuščajo historičnemu spekulativizmu, kjer lahko po mili volji zidajo gradove v oblakih.

Sploh je značilno za "rdečo tableto" ta bolestni redukcionizem, ki začne podirati zidak za zidakom, dokler ne pade v nek slabo zakrinkani nihilizem in dekadentizem, popolnoma odvisen od liberalnih in post-liberalno liberalnih naziranj. Ker zgodovina je linearna in smisla, ter z njim povezane resnice se ne najde v rušenju in banaliziranju.

-NeoDomobranec

Izvori ruskega mesijanstva (1944)

Izvori ruskega mesijanstva

Objavljeno v tisku 7.9.1944

  

V članku »Rusi, Mongoli in slovanstvo« smo razblinili iluzijo o »pristno slovanskem« bistvu Rusov in Rusije na podlagi zatrjevanj ruskega pisatelja Mihaela Pravdina in dokazali, da je bil mongolski vpliv na razvoj Rusov in Rusije tako velik, da je do temeljev prekvasil vse bistvo. Da pa tudi poznejši vplivi na Ruse in Rusijo niso bili evropski v pravem smislu, nam dokazuje drugi tuji vdor v rusko miselnost, vdor bizantinstva. Kakor mongolski v zaijski, to je vzhodni smeri, tako je bizantinski vpliv določil rusko, zlasti še imperialistično orientacijo v zahodni, oziroma jugozahodni smeri.

Dedič vzhodnega rimskega cesarstva, Bizanc, se je proti koncu svojega obstoja, a pred nastankom mongolske države Il-kanov v Prednji Aziji, naslanjal pretežno na Malo Azijo. Njegova oblast v jugovzhodni Evropi, t. i. na Balkanu, je pod težnjami balkanskih Slovanov, posebno Srbov, po samostojnosti, počasi ginevala. Kot središče vzhodne cerkve je Bizanc že prej izgubljal značaj splošnega razvoja v smislu Srednje in Zahodne Evrope. Njegovi stiki z azijskim vzhodom so postajali čedalje močnejši, in s tem so se krepili tudi sami azijski vplivi na kulturo in miselnost Bizanca. Na ta način je nastala politično-duhovna tvorba, znana pod imenom bizantinizem. Ta tvorba je bila zmes tradicije Rima v dekadenci, degeneriranega helenstva in mistike na eni ter brutalnosti na drugi strani kot prispevkov azijskega vzhoda. V njej je prospevalo najbrezobzirnejše politično samodrštvo, okoli katerega se je bohotila nemorala vseh odtenkov, ki se je kazala v upravi še prav posebno kot divje samopašna korupcija.

Vse to je bil pač glavni vzrok, da Bizanc ni bil sposoben postati resnični evropski branik pred tendencami mongolsko-azijskih vdorov od vzhoda, ki so jih pričeli Džingis-kanovi potomci, nadaljevali pa pomohamedanjeni Osmani. Njegovo področje se je stalno krčilo in z razkrojem države kot teritorialne tvorbe je napredoval tudi razkroj bizantinske družbe same. Padec Bizanca pod polumesec je bil le še naravni zaključek že dolge agonije. Vendar je zbudil v tedanji Evropi preplah, ker se je zavedela, da pomeni mohamedanstvo po zmagi nad sicer gnilim Bizancem neposredno smrtno nevarnost za katoliško in tudi sploh krščansko evropsko omiko. Zato je razumljivo, da je Evropa pričela iskati za Bizanc nadomestilo, in Rimu se je zazdelo proti koncu petnajstega stoletja, da ga je našel v Moskvi. Na papeževem dvoru se je namreč porodila misel, da bi se v ta namen poročila nečakinja zadnjega bizantinskega cesarja, Zofija Paleologova, s tedanjim moskovskim velikim knezom Ivanom III. Načrt se je tudi uresničil, in leta 1472. je postala bizantiska princesa ruska velika kneginja.

Kakšen je bil nasledek te poroke, o tem p ravi Pravdin: »Moskva, dotlej dedinja Zlate horde, se je pričela potegovati tudi za dediščino vzhodnorimskega cesarstva. Z bizantinsko dedinjo so prišli v Moskvo grški dvorjani. Dotedanjo preprostost so zamenjali bizantinski dvorni običaji, in v državnih listinah se je razvilo bogato izrazoslovje. Italijanski gradbeniki so morali stare lesene zgradbe v Kremlju nadomestiti z zidanimi palačami. Veliki knez je postal car, in car je postal samovladar (avtokrator), kakor so bili bizantinski cesarji. Moskva je prevzela bizantinskega dvojnega orla v ruski državni grb in nad tem orlom so visele tri krone, ki so pomenile Moskvo in oba tatarska kanata, Kazan in Astrahan.«

»Le na podlagi te dvojne dediščine moremo pravilno razumeti Rusijo, njeno zamisel notranje ureditve države,« pravi dalje Pravdin. »ter položaj njenih carjev, ki je o njem še v dvajsetem stoletju ruski pravosodni minister Ščeglovitov dejal francoskemu poslaniku Mauriceu Paleologu: »V ljudskih očeh je car podoba Kristusa na zemlji.« Zadnji car Nikolaj II. pa je rekel: »Bog Nam je dal najvišjo oblast in pred Njegovim prestolom bomo dajali odgovor za usodo Rusije.« Iz tega se je porodila tudi misel. da je ruski car edini pravoveren car na svetu. Moskva pa tretji in poslednji Rim. Prav tako moramo pa nazadnje iskati v tej bizantinski dediščini tudi težnjo po osvojitvi Carigrada. Ta težnja je bila gonilna sila, ki je vodila vso rusko evropsko politiko dolgih 500 let. Iz nje so se porajale vse vojne s Turčijo, in »pod obljubo, da se jim bo ta njihova petstoletna želja izpolnila in da bo Carigrad prišel pod rusko državo, so ministri leta 1914. zlomili odpor carja Nikolaja II., ki ni hotel izdati ukaza za vojaški vpoklic,« piše Pravdin.

Če zdaj na podlagi teh zgodovinskih dejstev na kratko karakteriziramo bistvo carske Rusije, moramo ugotoviti, da so izšle iz mongolske in bizantinske dediščine tele njene osnovne težnje: 1. obvladanje Azije in obnovitev vzhodnega rimskega cesarstva s posestjo Carigrada. 2. duhovno obvladanje sveta po mesijanski ideji »tretjega in zadnjega Rima« in 3. despotično vladanje nad svetom. Vse te tri težnje so pa ostale nespremenjene tudi v naslednici carske Rusije, v SSSR pod Leninom in Stalinom. Boljševiški imperializem je neutajljiv naslednik carskega; idejo mesijanstva »tretjega in zadnjega Rima« v bizantinskem smislu je zamenjala le ideja »vse odrešujočega« komunizma, in carski despotizem je nadomestila diktatura kremeljskih boljševiških poglavarjev. Ostala pa je celo tudi težnja po neposredni bizantinski oblasti, po Carigradu in morskih ožinah med Evropo in Malo Azijo. In kakor ni silila carska Rusija na Balkan da bi osvobodila balkanske Slovane — saj pravi Pravdin sam, da je car Nikolaj II. pristal na vstop Rusije v prvo svetovno vojno le v težnji po osvojitvi Carigrada, ne po ohranitvi Srbije — tako tudi boljševiška SSSR ne izteguje svojih rok proti evropskemu jugovzhodu zaradi kakega »slovanstva«.

Samo v narodu, kakršen je ruski po svoji iz zgodovine rezultirajoči miselnosti, je mogel dobiti komunizem Žida Karla Marxa tisti »mesijanski« smisel, ki je tako zelo soroden zamisli mongolskega osvajalca Džingis-kana, poslanstvu Bizanca kot »drugega Rima«, osmanstva kot verske sile in židovstva kot izpolnjevalca ideje »izvoljenega ljudstva«. Vsi izviri tega »mesijanizma« so pa azijski nearijski in neslovanski. Tako vidimo da tisto »mesijanstvo«, ki je bilo Slovanom v dobi romantike pred sto leti še misteriozno, a so vanj vendarle verjeli (Jan Kollar in drugi), ki se je pod boljševizmom izoblikovalo v komunizem, ni nič drugega kakor izrojena dediščina tujcev, ki nima z nami nobenega opravka. Brutalni despotizem, ki hoče zaradi ideje — prej carske in zdaj komunistične — z najnasilneišo diktaturo vsiliti vsem ljudem življenjski sistem neke anemične teorije in se je sposoben izroditi celo do vivisekcije, je najtipičnejši pojav misterioznega bistva mongolskega vzhodnjaštva.

Vzhodnjak je kljub vsej svoji mistiki brutalen, in kljub vsej brutalnosti zanesenjak odrešiteljstva. Evropec je realist, in edine svoje velike ideje, ideje humanizma, ni skušal nikdar uveljaviti z nasiljem in proti volji človeštva. Zato mu ie bilo vzhodnjaštvo v vseh pojavih vedno tuje in se z njim nikoli ni mogel sprijazniti. Taki smo po vsem svojem značaju tudi Slovani na zahodu in jugu kjer nismo obremenjeni z azijsko dediščino. Prav zato se je Evropa tudi v vseh dobah z vsemi silami branila in obranila pred vsemi poskusi vdorov vzhodnega misticizma in despotizma, v kolikor so periferni valovi takih vdorov le dospeli do nas, smo jih pa prekvasili s svojo evropsko duševnostjo. Nasilna vsilitev bi zato morala nujno pomeniti konec evropskega duha.

Rusovstvo v vseh oblikah, najbolj pa v boljševiški, ne pomeni zato nevarnosti samo za Evropo kot tako, ampak tudi za evropske Slovane in še posebej za nas Slovence, ki smo poleg Čehov najzahodneiši del Slovanov in zato najbolj evropeizirani. To bi spoznali le prekmalu tudi tisti med nami, ki se v tragični zaslepljenosti, izvirajoči iz nepoznavanja dejstev, dandanes navdušujejo za »slovanski boljševizem« kot »luč z vzhoda«. In zelo verjetno je, da bi bili prav ti prvi, ki bi postali največji odporniki proti sistemu, ki ga zdaj kličejo nadse in nad svoj narod. Zakaj kakor ne more posameznik izpremeniti svojega značaja, tako ga tudi celotno ljudstvo ne more.

C.R.