Napad na našo omiko (Piacentini, 1942)

 ^{Marcello Piancetini, *8.12.1881 +18.5.1960}

 
Rim, 26. novembra: Arhitekt Marcel Piacentini, akademik Italije, je poslal listu »Giornale d'Italia« pismo, v katerem izraža zgražanje proti Anglosasom, ki se bojujejo proti našim spomenikom prej, predno proti našemu ljudstvu . V pismu pravi:

»Tako sramotna dejanja, ki jih Anglosasi izvajajo proti našiim ljubljenim mestom, nimajo primere v zgodovini. S pridevkom barbari, s katerim smo že dvatisoč let navajeni razlikovati tiste, ki so prihajali in uničevali našo predcivilizirano deželo, ni mogoče ožigosati sramotnega dejanja naših sedanjih sovražnikov. Prejšnji barbari so prihajali, ker jih je k temu silil primitivni in skoraj živalski nagon, sličen gonu otrok, ki so prihajali brez vzgoje in brez zavesti v svet, ki ga niso poznali in niso vedeli za njegovo civilizacijo. Ti sedanji barbari pa delajo pri popolnem poznavanju tistega, kar uničujejo, in imajo odločno voljo uničevanja s podporo njihove tehnike, katere naukov so se naučili pri nas. Njim ne gre toliko za to, da bi širili paniko med prebivalstvom, pač pa za to, da bi izbrisali vse tisto, kar je najbolj jasno, najvidnejše, najoprijemljivejše, najdražje in najsvetejše v naši civilizaciji. Anglosasi hočejo uničiti latinsko civilizacijo. In kakor so to tisočkrat poskusili na polju kulture z zanikanjem in obrekovanjem, skušajo danes naravnost in živalsko proti našim najvišjim spomenikom, proti vedno živim simbolom največje civilizacije, ki se je pojavila in ki še traja na svetu.

Vztrajnost njihovih ciljev pa dokazuje, da merijo na umetniška dela, ki jih v svoji surovosti in vulgarnosti niti ne zmorejo posnemati. Oni gledajo na te naše spomenike kot na stare, zaprašene predmete, ki so nekoristni in nemi in ki jih je treba odstraniti. Skušajo z vdorom svojega barbarskega mehanizma proti dvetisočletni evropski civilizaciji.

Anglosasi pa se zopet enkrat motijo. Italijani bodo do zadnje kaplje krvi branili svoje veliko bogastvo, ki je njihova civilizacija. Še bolj pa se motijo, v kolikor ne marajo priznati, da je latinska civilizacija proti vsem nezgodam zmeraj doživela prerojenje in to od romanskih časov skozi krščanstvo in skozi renesanso. V sebi ima toliko sile, da je sposobna obnoviti se v večnost in to v najodličnejših podvigih duha in volje.

Židovstvo in framasonstvo (1888)

Židovstvo in framasonstvo

Anton Mahnič, 1888

Znano je vsemu svetu sočutje židovstva s framasonstvom. Prijateljstvo in tesna zveza mej brati teme in potomci Izraelovimi se vzlasti dandanes pokazuje o vsaki priložnosti. Nedavno smo govorili o tem s prijateljem, ki je vprašal, kako bi se dala ta prikazen razlagati.

Učeni Pachtler piše pod naslovom: „die jüdischen Logen“ mej drugim tako: »Das immer weiter um sich fressende Reformjudenthum bat eine grosse Wahlverwandtschaft mit der Maurerei... Das politische, socialistische und antireligiöse Princip der Maurerei gruppirt sich hier um die Messias-Idee...“

O framasonstvu mislimo v listu še temeljito razpravljati; vender menimo, da marsikomu vstrežemo, ako v pojasnjenje omenjenega vprašanja vže ta pot ponatisnemo nekoliko predelano četrto poglavje iz izvirnega slov. romana "Zadnji samotar." Tu najdemo misel, katero je Pachtler izrazil v navedenih besedah, razvito v zanimivem pogovoru. Bodi to ob enem častitim našim bravcem v prijetno razvedrenje.

Prizor se vrši za dobe Jožefa II, ko se je framasonstvo v Avstrijo vvajalo. Žid Ben Saruk Menahem, ki se je bil dal krstiti, da bi pod imenom Ivan Mostovski tem leže ljudi slepil, je slučajno naletel na brata masona Kazanovskega[2] in ga vljudno povabil na svoj nov dom, ki si ga je bil ravnokar sezidal na Gradišči. Kasno zvečer o luninem svitu, nastopita pot na samotno Gradišče. Po kratkem molku se visoki, a medli in grd brat Kazanovski vstavi in vpraša gostoljubnega Mostovskega:

„No, amice, to bi pa res bilo malo čudno, da bi midva nocoj spala pod eno streho in še poznala se ne. Povabili ste me na svoj novi dom in jaz sem prav rad sprejel Vašo ponudbo, posebno ker ste mi Gradišče toliko hvalili; a do zdaj vender še ne vem, koga imam čast nocoj obiskati.“

„Tem bolje“, odgovarja krivonosec, „ako se dva čislata, predno se spoznata; in res, priznati moram, da mi je koj od prvega začetka, ko sva se snidla, posebno vgajala Vaša prikazen, ter me z vso močjo k Vam vlekla. Simpatija je, sama čista, zdrava simpatija, ki me na Vas veže, in ker, kaker sami priznavate, ta simpatija ne more izhajati iz telesne Vaše lepote, mora biti dušna; le sorodnost, sorodnost pravim, načel in idej, naju sklepa; Ben Saruk Menahem ima dober nos, s katerim izvoha, kar je najbolj skritega, pravi krivonosec. „A Vaše ime, da je skoro zaslišim?“

„Nikdar se nisem svetu rad razodeval; tajno delovati, brez hrupa trpečemu človeštvu dobrot skazovati in svet prerojevati, to je bilo od nekdaj mojih bratov najsvetejše geslo; naša vojska je tiha vojska:

„D’ rum ihr Brüder, lasset uns im Stillen, Nicht durch Worte, sondern auch durch That All’ die grossen Hoffnungen erfüllen, Die von uns der grosse Weise hat.“

„A Vaše ime, visoko suhorodje?“ ponavlja Ben Saruk.

Skrivnostno odgovarja visokost, malo na dolgo, skoro pevaje:

Glej, prvi zlog krepost ti oznanuje,

Ki dober državljan in poštenjak

Imeti mora jo, da modri ga spoštuje;

Ak’ nimaš je, živali si enak.

A zloga dva ostala

Rečem velikim sta početek dala,

Ki nerazrušene stoje,

Spremembam časa vsem prete.

Besede te skrivnosti razodeti

Ne smem, da zvest prisegi bodem sveti.

Ak’ vidiš pa moža ki žalostne tolaži

In solze plakajočim skrivno briše,

Levica da ne ve, kaj stori mu desnica:

Glej, imaš vse, ime kar skriva sveto.

„To, to, amice, je moje ime, moje pravo bistvo, skrito vsakemu, ki ga ne zna duševno vsprejeti. Le kdor ljubi, ve, kaj govorim. Deus charitas est, amice. Moje nekdanje ime pa, s katerim me kličejo psihični posvetnjaki, ki letajo le po plitvem površji zemeljskih prikazni, to moje ime, pravim, zloženo je kaker vsa druga iz črk alfabeta, ono se zove: Jakobovič Kazanovski.“

„Da ste mi zdravi, Jakobovič Kazanovski!“ vsklikne veselo krivonosec Ben Saruk. „Odkod pa prihajate, gospod Jakobovič?“ vpraša dalje, ko se začneta zopet počasi po poti pomikati.

„Od povsod", glasi se odgovor.

„In kam ste še namenjeni?“

„Na vse štiri vetrove."

„In česa povsod iščete?“

Kazanovski postoji ter iz žepa na oprsniku privleče medaljon pripet ob zlato verižico ter ga pomoli krivonoscu pred oči; ta pa bere z medaljona v luninem svitu odsevajoče se te tri besede: egalite, liberte, fraternite.

„To je moj evangelij, Ben Saruk, katerega oznanujem po povelji najmodrejšega učenika vsem narodom, vsem stvarem", pravi Kazanovski. „V imenu te trojice podeljujem svoj krst vsem, ki hočejo verovati."

„In v tej trojici, katera je prva oseba ?“ vpraša Ben Saruk.

„No, ni težko vganiti", odgovarja Kazanovski, „egalite je prva, bog oče, iz katerega izhajati hčeri liberte in fraternite.".

„Kako to menite?“ vpraša krivonosec.

„Kako? Tudi vi ste še tako neumni? Naj bo pa. Vam je dano poznati skrivnosti božjega kraljestva. Haha! kako? Poslušajte tedaj, Menahem, nategnite ušesa in vsprimiti besede življenja. Jaz menim to reč tako. Ne svobode, ne pravega bratimstva ne more biti mej ljudmi, dokler eni vkazujejo, drugi vbogajo, eni gospodujejo, drugi hlapčujejo, dokler so eni učeni, drugi nevedni, sploh eni visoki, drugi nizki.“

„In eni bogati, drugi vbogi“, dostavi krivonosec.

„Da, vse to je res, ljubi Menahem", nadaljuje Kazanovski. „In kdo ne vidi, kako nenaravno je tako stanje, kako nezdravo društvo, ki je zidano na tako podlago, pravim, na stanovsko neenakost. Ali ima morda kralj in kdorkoli hoče druge zatirati, ima li več duš v sebi, kaker podložnik, ali je morda njegova duša veča, kakor druzih, ali blažiša, je morda zlata ali srebrna, naša pa železna ali ilovita? Kaka nezmisel to! Kateri neumnež bo zagovarjal tako tiranstvo? ni li ono največi madež v človeški zgodovini? Narava nas je naredila vse enake, a človeška neumnost podložila je ogromno večino ljudi peščici tako zvanih kraljev in knezov in kaker še imenujemo tisto druhal, katera rod človeški zatira in se debeli od njegove srčne krvi. Zatorej pa, živela enakost vseh ljudi! Menahem, to je geslo Kazanovskovo, za katero se že bojujem štirideset let, kateremu zvest ostanem do zadnjega diha. Ko si priborimo enakost, nam pride sama ob sebi svoboda, nam pride bratimstvo, kateri ste prav za prav le veji enega in istega debla; tega ni treba dokazovati vam, Ben Saruk.“

„Da, da, tudi jaz sem že večkrat premišljeval to veliko resnico. Res,“ dejal sem sam pri sebi, „kako lepo bi bilo, videti vse ljudi enake, brate mej seboj, svobodne. In prav tisti in nikdo drug“, mislil sem „bil bi že v starih časih človeštvu obljubljeni odrešenik, ki bi ono razliko mej ljudmi poravnal, kar nekateri imajo preveč, odvzemši dal onim, ki nimajo nič ali premalo: tak pravičen, nepristransk delivec bil bi maziljenec Gospodov, katerega bi blagrovali vsi rodovi na zemlji. Kako pa mislite vresničiti blago idejo enakosti ?“

„Čujte, Ben Saruk, čujte, to je glas vpijočega v puščavi: Obdelajte cesto Gospodovo, poravnajte njegove steze: vsak hrib naj se poniža in dolina naj se poviša, in videlo bo vse meso zveličanje našega Boga“, odgovarja Kazanovski važno in navdušeno. „In spet je pisano: Kdor se povišuje, bode ponižan, a kdor se ponižuje, bode povišan. To je evangelij človeške enakopravnosti. Poravnati treba vse, vgladiti."

„A pričakujem ponižno, da mi izvolite razodeti pomen teh besed", pravi Ben Saruk.

„Zgodi se, kaker želite; toda rečem Vam, da blaga Vaša ušesa, ker veliko jih je želelo slišati, kar Vi slišite, in niso slišali. Hrib, kateri se ošabno povišuje, so vsi mogočnjaki na zemlji, tako v črni, kaker v bagreni suknji, pri oltarji ali na prestolu, vsi, ki hočejo vkazovati in kaznovati, češčeni biti in moljeni, taki morajo se ponižati; dolina pa so vbogi narodi, ki že več tisoč let zdihujejo pod nogami mogočnjakov, teptani in psovani, sužnji, ki so se jarma že tako privadili, da svoje tlačitelje slavijo; to ljudstvo tedaj mora se povišati in postaviti na mesto, katero zasedajo krvoločni posilniki. Ne da se tajiti, težko delo bo to, veliko poguma bo treba, veliko požrtvovavnosti, a tudi premetenosti”, nadaljuje Kazanovski. „Nu, pa bo vender šlo. Že nam služi v to svrho slovstvo, najeli smo v to tudi filozofe, časništvo, vse deluje za nas. Črne vranove jezuitske smo že izgnali, in vsaj toliko dosegli, da se ne pridiga več po šolah o namestnikih Božjih na tej zemlji, o pokorščini, katero smo dolžni crkveni in deželni oblasti zarad Boga, o puntu, češ, da je nepostaven itd.; takih teorij se malo več sliši, a s tem, mislim, storili smo prvi odločiven korak. Le treba zdaj, da po učilnicah in v družini z besedo in pismom razširjamo svobodna načela, in ko se omikanost nasrče novega medu, potem se vsem maziljenim in nemaziljenim oblastnikom tla vdero pod nogami in ponižani bodo, na veke ponižani. A pred vsem seveda potrebujemo pogumnih apostolov, ki to gibanje previdno vodijo in maloverne brate oživljajo, apostolov, med katerimi najzadnji nisem jaz.“

„Vse prav, Kazanovski“, odgovarja pomišljeno Mostovski, „vse prav, vse mi vgaja, a vender dovolite, da Ben Saruk Menahem opozori svojega novega prijatelja na nekaj. Vse prav, kaker sem rekel; le malo preteoretična se mi zde ta načela. Kaj zda vsa teorija? "Pratica, pratica, non grammatica“ — ta je stara prislovica, ki je ni izumel Ben Saruk, ampak se je rodila v sicer tako idealni Italiji. Ben Saruk Menahem pa dovoli si tej prislovici pristaviti drugo nemško, še bolj praktično: „Geld regiert die Welt“. Italijan in Nemec torej, ki zasedata pol Evrope, sta v tem edina, da vsa teorije nič ne velja. A seveda, kar je Italijan bolj splošno in nedoločno izrekel, izrazil se je Nemec bolj konkretno: „Geld regiert die Welt.“ In v tem najbolj praktičnem stavku, dovoljuje si Ben Saruk Menahem najponižniše trditi, tiči vsa modrost. In vi, brat Kazanovski, hočete mej ljudi vvesti popolno enakost, a bogatinov niste sprejeli v svoj program in vender: „Geld regiert die Welt“ ; kaj vam pomaga vsa teorija in filozofija, in šole, časniki in knjige, dokler vam bogatin fige kaže? Nimate še toliko razumnosti, da bi spoznali to resnico? Kaj je zdal grom in blisk Božji na gori Sinaj, kaj vse postave in vse žuganje, in vse obljube in vsa zaveza? Nič, prav nič. Glejte, prišel je nekdo z zlatim teletom in zvabil okoli njega vse ljudstvo; delo njegovih rok so molili, zlato tele. In razsul je tako en sam bogatin vse, kar sta Bog in Mojzes z velikim trudom štirideset dni zidala. Ha, ha! ne postava, ne teorija, ampak: „Geld regiert die Welt“. In tu je treba dela se poprijeti, vse drugo pride samo ob sebi. To je preponižno mnenje, katero se predrzne izraziti Vam najponižnejši sluga, Ben Saruk Menahem."

„Priznati moram, da govorite prav odločno in praktično", odgovarja Kazanovski. "In res, pritožiti se moram sam, da vspeh dosedanjega mojega in mojih bratov delovanja nikaker ni primeren velikemu trudu in žrtvam našim, in temu vzrok bi znalo ravno to biti, kar ste omenili, da nismo dovolj praktični, da treba torej začeti pri najstalniši gotovini, pri denarji, a ne z zračnimi, puhlimi teorijami. Sicer pa nikaker nimate misliti, da naši bratje ne vedo ceniti velike važnosti zlate in srebrne gotovine, ki se najde po žepih bogatinov. Sami čutimo, kako močno pogrešamo tega faktorja, dobro vede, da z ničlami naj se računi in množi koliker se hoče, se vender ne pride iz niča; če se hoče kaj pozitivnega, stalnega včiniti, mora se imeti enot, pozitivnih enot. Vse to torej dobro vemo. A ker so naši bratje nekako nevkretni in se radi le po temi potikajo, iščemo že dalj časa zaveznikov."

„Ha, ha“, zakrohota Ben Saruk Menahem; „kaj ne, takih zaveznikov, ki bi za vami žakelj nosili?"

„Seveda ne praznega", odgovarja Kazanovski; „žakelj, v kateri bi se stekala rumena in bela ruda iz žepov bogatinskih, zaveznikov pravim, ki bi bili nekako izvrševavni ministri postavodajne volje naših bratov. A takih zaveznikov, žalibog, do zdaj nam ni bilo še najti."

„Jojmene“, se čudi Ben Saruk, „g. Kazanovski, ali bi jih mogli najti sposobnejših, kakor so sinovi Abrahamovi, g. Kazanovski, deca Izraelova, pravim?“

„Menite, da?“ vpraša Kazanovski. "Kako pa, ali ne veste, da hoče cesar Abrahamoviče prisiliti, da se naselijo, in začno zemljo obdelovati z lastnimi, pravimi židovskimi rokami, da bodo tako tudi židovi koristni državljani? Le prva tri leta, pravi cesarski vkaz, bodo smeli najeti si krščanskih delavcev, ki jim bodo pomagali, dokler se sami poljskemu delu ne privadijo."

„Abrahamoviče naseliti, prikleniti na njivo Izraelov rod?“ vprašuje Ben Saruk začudeno; „prazno, brezvspešno početje! Sto in sto verig če prineso, Izrael ne bo obdeloval zemlje, Izraelu je odprta pot po vsem svetu. Abraham zapustil je Ur v Kaldeji in prišel v Haran, odtod v Kanaan, in pisano je, da je Abraham semkaj dospevši prehodil deželo do Sihema, odtod pa potoval gredoč in naprej idoč na poldne. In ko je lakota ljudi morila v Kanaanu, potoval je oče Abraham v Egipt, iz Egipta nazaj v obljubljeno deželo. Tudi Izak je rad potoval, Jakob pa živel je več na tujem, kaker doma, dokler se ni z vso družino preselil v Egipt. Vračaje se v obljubljeno deželo so se raji štirideset let klatili po puščavi, kupčevali z Arabci, kaker da bi šli orat kanaanske njive. Res sicer, da jim je postava omejila deželo in jih navezala na njivo, toda Izrael v tem stanu se ni čutil srečnega, zatorej beremo, da so za dobe sodnikov in kraljev vedno malikovali. Babilonska sužnost, ta še le oprostila je dolgo vklenene Abrahamoviče in odprla jim pot po vsej zemlji. Popustivši oralo začeli so kupčevati in menjavati in barantati, da je bilo kaj, po vseh mestih in krajih, a solis ortu usque ad occasum, in razširili so svoje kraljestvo usque ad fines terrae, kaker je Gospod govoril Davidu svojemu služabniku.

In ko se jim je dovolilo vrniti se v domovino, jih je le malo bilo tako brezpametnih, da so babilonsko sužnost zamenjali s prostostjo, ker bilo je vender lepše v Babilonu talente šteti, kaker v obljubljeni deželi zemljo kopati. Zatorej pa tudi se ne bere, da bi po babilonski sužnosti Izrael malikoval. Čemu tudi? Zadovoljni so bili z deležem, katerega jim je Jehova naklonil, in hvaležno so mu od tedaj služili. Res, ta sužnost jih je popolnoma spametila, tu so zamenjali stari jezik in pismo z novejšim, stare nepraktične tradicije pozabivši, poprijeli so se novih praktičnih. Pred so pod črkami iskali skrivno razodenje in vedno sanjarili o Mesiji, ki bi imel veliko trpeti in križan biti, a vkljubu temu podvreči si vse narode in na veke kraljevati!

A babilonski Izrael je kmalu sprevidel abotnost in nepraktičnost takih sanjarij. Zatorej se je poprijel vidne črke in ž njo začel zidati regnum Israel. Stara svetopisemska črka Izraelu služi le v to, da jo rabi za številjenje in celo sv. pismo zanj druge veljave nima, kaker da mu je velika računica; vsaka beseda znači število, tudi Ben in Saruk izraža število, veliko število, Ben Saruk, pravim, ime preponižnega Vam sluge. In Izrael po svetu hodeč in s seboj pismo noseč, daje mrtvim, praznim številkam življenje in resničnost, in tako se spolnjujejo besede starih očakov in prerokov, sicut locutus est per os sanctorum, qui a saeculo sunt, prophetarum eius. In čemu črki staropisemski podkladati drugega pomena, čemu iskati pod njo ali za njo druzega duhovnega nauka in celo morda Mesije križanega? Čemu križ? O ne, ne, Kazanovski le poslušajte, kaj Vam pravi Ben Saruk Menahem, Izrael je bolj pameten, križ in križanega in reve in vboštvo pustil je kristijanom, on pa išče svojega Mesije in njegovega kraljestva in zveličanja v okroglih rumenih in belih kovinah, ki se dajo z roko prijeti, v žep vtakniti, a težko iz žepa izvleči, se dajo števati in preštevati, tudi soštevati, a ne lahko odjemati, tudi deliti ne, kaker bi vsakdo želel, množiti pa brez kraja in konca, in saeculum saeculi. In tako se spolnjujejo nad Izraelom besede Gospodove: Intellectum tibi dabo et instruam te.

In ta prebrisan Izrael da bi šel zdaj orat in kopat? O čakaj še malo, cesar Jožef! Res sicer, da je pisano: et conflabunt gladios in vomeres... toda to vse velja le za krščanske goim, a ne za proste Abrahamoviče. Da, o kristijanih je pisano: Omnes de Saba venient aurum et thus deferentes. Nu, aurum sprejmemo, thus pa radi vrnemo! In kam bi nas priklenili? Na njivo? Na rokodelstvo ? Da bi Izrael noč in dan sedel na stolu, kaker čevljar in krojač ? Kratko nikar! Bog Abrahomov tega ne dovoljuje, njegova volja je, da njegov primogenitus pohaja od juga na sever, od vshoda na zahod ter da vživa dobrote zemlje. In ko so bili nekateri Abrahamoviči tako nespametni, da so iz Babilona z Zorobabelom vrnili se v obljubljeno deželo, jih je Gospod vničil, razdejali so jim Rimljani mesto in tempelj, in jeza Božja jih je raznesla na vse kraje. In ko Izrael se ni razumel Božjega glasu in so hoteli nekateri pozneje za cesarja Julijana zopet zidati tempelj in mesto, poslal jim je Gospod iz globočine zemlje ogenj — ignem urentem — ki je končal predrzno početje in zopet so se razpršili po zemlji, ker volja Gospodova je, da Izrael potuje, kakor oče Abraham, iz Ur v Haram, od tod v Kanaan in Egipt, zdaj na poludne, zdaj na polunoč, kaker ga vodi roka Božja, dokler ne pride magnus dies Domini, ko jim Abraham odpre nebeška vrata.“

„Ben Saruk Menahem“, odgovarja Kazanovski, „skoro da me boste prepričali o resnici svojih besed, govorite namreč temeljito, navdušeno, da ni moč vstavljati se Vašemu dokazovanju. Res, urnejših in kretnejših posredovavcev mej vbogimi in bogatimi, ročnejših nositeljev vsega premičnega blaga, bi bratje moji ne mogli najti, kakor so Abrahamoviči.“

„Njihovo ročnost — nadaljuje krivonosec — v tej stroki se Ben Saruk Menahem preponižno upa dokazovati tudi iz zgodovine, ako je všeč gospodu njegovemu Kazanovskemu. Ko so pradedje ponižnih Vaših in Vaših bratov slug iz Egipta se vrnili v obljubljeno deželo, pobrali so Egipčanom zlato in srebrno posodo in dragoceno obleko. Že v tempeljnu so pridno menjavali in šteli in prodajali. Tudi v Rimu so kupčevali in barantali, postavili so svoje mize po vseh večih mestih, kjer se je le dalo kaj menjavati. Abrahamoviči nadalje so služili zvesto Mavrom v Španiji, kjer so jim vestno opravljali denarstvene reči, tirjali od podložnikov davek. In v srednjem veku nosili so povsod žakelj in plačevali, kdor je potreboval. In ni je bilo kupčije, ne pogodbe, katere bi se Izrael ne bil vdeležil. Če se jih je pa pri tem poslu kaj prijelo, no, kdo bo zameril? Saj stoji zapisano: non ligabis bovi trituranti os. Saj je vreden delavec svojega plačila, in nič več kaker žasluženo plačilo niso tirjali otroci Izraelovi. Seveda so jim goim vedno zavidali in večkrat na-nje planivši ropali jih in pobijali, a Bog Abrahamov se je ponižanega Izraela vselej vsmilil ter ga z nova povzdignil.“

„Po tem takem bi pa res kazalo Abrahamoriče izvoliti si v zaveznike?“ pravi Kazanovski.

„Da, da, in tako bodo bratje gospoda preponižnega Ben Saruka imeli za seboj vedno pripravne sluge, ki jim bodo žakelj nosili in zbrano blago vestno shranjevali“, odgovarja Menahem.

„Hranili, seveda, le začasno?“ zavrne Kazanovski.

„Nu, Abrahamoviči pa so že prevestni, da bi morda mislili osvojiti si, kar ni njihovega, sveto, narodno blago, oskrbniki hočejo biti in nič več; le obresti seveda si bodo upali preponižno tirjati, ne velikih, dvajset do štirdeset, največ petdeset od sto, in zadovoljni bodo sluge Vaših bratov, zadovoljni popolnoma. Nu, zraven tega pa, če jih še kaj od strani doleti, kaj takega, kar bi se ne dalo stlačiti v žakelj ali porabiti se za splošne namene, nu, kaj takega seveda volili bodo ponižni sluge Vaših bratov sebi v prid obrniti, kaj takega, kar bo sploh po vrhu, nebistveno in brezpotrebno, kakor bi bilo n.pr. peto kolo pri vozu, dasi bi bilo zlato ali srebrno, ali pa kar bi znalo biti škodljivo bližnjemu, kaker je bilo zlato tele ljudstvu v puščavi ali pa preveliko bogastvo in slava Salomonu, potem seveda bo dolžnost preponižnih slug Vaših bratov, kaj takega skriti in obdržati ter o priložnosti obrniti v slavo Božjo ali v prid človeštvu.

Sicer pa se zdi preponižnemu slugi svojega gospoda popolnoma brezpotrebno, da celo škodljivo, zdaj že razpravljati ono vprašanje: ali začasno, ali za vedno, z obrestmi ali brez njih in s kakimi obrestmi — to vse spada v daljno prihodnost; kdor hoče svoje reči dobro opravljati, ne sme na več reči ob enem misliti... Tako tudi mi pustimo daljno prihodnost, in mislimo za zdaj na bližnjo: in ta bližnja nam naklada pred vsem žakelj napolniti; do vrha napolniti, pravim in sicer v rokah sinov Abrahamovih, drugače ravnati bi bilo nepraktično; saj vender je treba suknjo obleči in nositi, predno se jo raztrga in beraču da. Spravimo kaj skupaj, potem hočemo že deliti in sicer vse po bratovsko, ne pozabivši besed: beatius est magis accipere quam dare, a še manj: beati possidentes. In tako tudi mi. In kar se tiče časa, zadovoljen bode Izrael, da se mu dovoli vsaj nekaj dni, pravim: quoniam mille anni sicut dies una. To je filozofija, Kazanovski, čemu pa še onih zračnih idealov?“

„Vem dobro, a brez filozofije v našem veku ne da se nič opraviti; vse se mora znanstveno in učeno vtemeljiti, drugače se ne bo dal nikdo navdušiti za naše podjetje“, odgovarja Kazanovski.

„I, nu pa, morda misli gospod preponižnega sluge, da Izrael nima filozofov In kakšnih še! Spinoza, pravim, Baruk Spinoza, kak filozof, filozof absolutne enakosti! Ni li on prvi izrekel največe skrivnosti vse modrosti, skrivnost namreč, da je le ena substancija, ki se v posamnih rečeh razodeva, tako da ni razločka mej človekom in človekom, mej živaljo in živaljo, in ako hočete, tudi ne mej človekom, živaljo in rastlino, in na zadnje mej rudo in človekom, posebno ako je ruda žlahtnejša, ker vse je le eno, ena sama božja substancija. Tak je Spinoza, Baruk Abrahamovič, pravim. In vi hočete vvesti mej ljudi enakost, kje, prosim, boste našli filozofije, ki vam v to bolje vgaja? Prosim, ali ni Baruk Spinoza kar navlašč stvarjen v pospeševanje blagih vzorov, katere želi vresničiti preponižnega sluge gospod in njegovi bratje?“

„Zmogli ste, amice, Kazanovski se ne more dalje vstavljati zmagovavni logiki prijatelja Ben Saruka. Bodi torej sklenjena zveza“, pravi Kazanovski slovesno ter vdari mu v desnico.

„Večna zveza“, odgovarja Menahem, „vi boste molzli, a Izrael bo preponižno podložil golido in lovil in vestno pazil, da se ne izgubi nobena kapljica. “

„In geslo združenemu delovanju?" vpraša Kazanovski.

„I nu“, odgovarja Menahem, „isto geslo bodi, katero je staremu Rimu podvrglo celo zemljo: divide et impera!“

„Velja: divide et impera! “ odgovarja Kazanovski.

„Divide et impera!“ vsklikneta oba.

Mit o demitizaciji

^{Znana spravljivost in miroljubnost zaziblje liberalne katolike v nedelavnost in spanje v največo kvar katoliškemu življenju, katero se najsijajniše dejstvuje in včvrščuje v boji z nasprotnimi silami.}

^{-Anton Mahnič}

   
Človek težko najde vzrok težavam, če ta vzrok leži preblizu srcu. Znan katoliški komentator Branko Cestnik je objavil na svojem blogu razmišljanje z naslovom Kritika klera. Tu avtor refleksira letošnjo "streznitev" ob samo treh novih mašniških posvetitvah na praznik sv. Petra in Pavla. Razmišljanje pa na žalost ni niti najmanj zanimivo, niti ni kakor koli radikalno, novo, pa če morda avtor še tako upa, da bi bilo. Gre za neko samo-kritiko, ki smo ji priča s strani takih katoličanov, tudi duhovnikov, ki se največ sprašujejo kako jih vidijo najstrupenejši nasprotniki naše vere.

To je podobno otroku, ki dobi očala in se v šoli norčuje iz samega sebe, da se ne bi drugi norčevali. Hoče jih prehiteti in jih s tem nekako utišati. Podobno ti katoličani radi govorijo o napakah Cerkve, verujočih in klera, da jih ne bi prehiteli neverujoči. Zažgimo Moskvo, da je sovražnik ne osvoji.

Problem, ki je namreč najočitnejši v samem besedilu je ta, da avtor v njem poenostavljeno pričakuje, da vkolikor bomo "demitizirali" duhovnika oz. vlogo duhovnika, se nam bodo razrešile vse težave.

V samem besedilu ni niti sledu odgovora, kaj neki bo vendar ta "demitizacija" prinesla. Bo spet napolnila semenišča, ali pa ne bo prinesla ničesar? Kaj bo vendar sad te kritike, te demitizacije? Kaj je sad nemških "kirchenkritikerjev"? Strmo naraščanje duhovniških poklicev?

In ko smo ravno pri sadovih, se zdi nujno vprašati uglednega avtorja, je mar res upad duhovniških poklicev povezan z neizvršeno demitizacijo in pomanjkanjem kritike duhovnikov, in nima nikakršne zveze z mladinsko pastoralo, o kateri se prelije toliko črnila? Kako vendar, da ti razni novi pastoralni načrti, ki se tako silno prilagajajo mladini in trenutnim posvetnim razpoloženjem, ne dajejo nikakršnih sadov?

Malokdo ne pozna današnjih razmer na področju "mladinske pastorale". Tam se izreče nebroj kritik na cerkveno preteklost, duhovnike in verske resnice same; duhovnik požira najbolj bebave kritike mladih praznoglavcev, ki ponavljajo govorne točke "novih ateistov"; vse se odpira mladini; redovnice brenkajo na kitare, duhovniki se žogajo, škofje oblačijo "kul majice"; ... in kje so sadovi? Kje so sadovi mešanih duhovnih vaj, oratorijev, mešanih skavtskih združenj, mešanih romanj, naraščanja "duhovne ritmične glasbe", mešanih srečanj mladih v Stični, mešanih svetovnih dnevov mladih? Kje so sadovi? Zakaj avtor noče pogledati tudi v to problematiko? Zakaj se ne vpraša: kaj pa če so imeli tisti klerikalci pred vojno morda le prav s svojo "mladinsko pastoralo", ki se zdi danes tako zastarela, tako drugačna? Zakaj se vztraja na obsojanju "starega klerikalizma", ki je dajal bogate sadove in na nekritičnem sprejemanju nove odprte mladinske pastorale, ki evidentno ne daje nobenih sadov?

Kje je tu kakšna kritika?

V Ameriki obstaja katoliški medij z imenom "Saint Michael's Media", ki je najbolj znan po svoji "Church Militant TV". Ta "apostolat" je trdno prepričan, da se bo vsa "kriza Cerkve" razrešila tako, da se bo čimbolj kritiziralo škofe. Kritika, kritika, kritika! In poziv na "Kiritko klera", se zdi nekaj podobnega. Iluzorno prepričanje, da se bo vse lepo izšlo, če se bomo le dovolj samokritizirali. Kajti morda nas na ta način ne bo nihče drug. Resnica, ki je ne vidijo, pa je v tem, da se navadno takih ljudi res ne kritizira, ker so pomiljevanja vredni.

Kritika klera, ne bo ničesar rešila, demitizacija še manj. Kar danes potrebujemo, je kritika kritike. Kritika te čudne obsedenosti s kritiko preteklih obdobij Cerkve in katolištva. Kritika kritike "klerikalizma". Morda pa ni res rešitev samo v tem, da se kritiziramo, da se opravičujemo za vse preteklo. Morda pa je rešitev (če rešitev sploh iskreno iščemo) v tem, da v svoji preteklosti vidimo, kaj zares smo, in to sprejmemo. Kakor izgubljeni sin, ki se znajde na istem pragu, s katerega je zapustil dom.

-NeoDomobranec

Kocbekova vas

Nekaj opazk k članku Španska vas: Prisporeditev Ekonomije želje in Premišljevanja o Španiji

V prilogi Družine, Slovenskemu času, avtor Andrej Lokar primerja besedili dveh avtorjev, Kocbeka in Matjaža Črnivca. Ravno zaradi Kocbeka samega, pa je nujno, da si ta članek ogledamo pobliže.

Najbolj zmotijo sledeče besede:

"Splošno znane so posledice Kocbekovega članka, ki so privedle do dokončnega razkola (ki je sicer že tlel v ozadju) krščanskega sveta, pripeljale do krize revije Dom in svet, do Bohinjskega tedna, naposled naš živelj pahnile v bratomorno vojno."

 
Tu je preveč poenostavljanja. Kocbekov članek ni sprožil nikakršnega "razkola krščanskega sveta", pa karkoli naj bi "krščanski svet" že bil. Če jabolku z ostrim nožem odrežemo tanek krhelj, to ne pomeni, da smo jabolko razklali. Kocbek je s svojim člankom le sprožil dolgo pričakovano lastno diferenciacijo od katoliškega občestva. Mnogi avtorji celo priznavajo, da nihče natanko ne ve, koliko krščanskih socialistov je sploh obstajalo v Sloveniji, zato je o "razkolu krščanskega sveta" naravnost smešno govoriti.

Podobno je potrebno biti zelo previden, ko se govori, kaj je pahnilo "naš živelj" v državljansko vojno. Mar res lahko, brez vsake obrazložitve enostavno trdimo, da je to storil Kocbekov članek? Ne. Kocbek ima nekaj vloge pri njej, a zgolj v smislu, da je s svojim sodelovanjem s komunisti dal Osvobodilni fronti videz koalicije raznolikih družbenih skupin. Vkolikor tega ne bi storil in bi komunisti ne mogli trditi, da imajo v svojih vrstah tudi "krščanske socialiste", bi bilo nekoliko bolj očitno, da OF ni nič drugega kot komunistična kreatura, kreirana iz kominterne po zgledu raznih revolucionarnih milic.

Nikakor pa ni res, da je ta zanikrni članek, ki je končno zadeval le Kocbekovo odločitev, da dokončno preseka vse vezi s katoliškim občestvom (in nekatere intelektualce, ki so članek prebrali), pahnil "naš živelj" v državljansko vojno.

Ta trditev je izredno nevarna. Pomeni lahko, da avtor meni, da je bila državljanska vojna nekaj, kar se je dogajalo znotraj katoliškega občestva in za kar naj bi nosilo krivdo prav katoliško občestvo samo. Obenem pa se zdi, da bi takšna trditev lahko pomenila, da avtor v državljanski vojni ne vidi vzročne korelacije: revolucija -- kontrarevolucija, temveč popačeno meni, da je bila državljanska vojna na naših tleh borba dveh političnih struj za oblast. Obe trditvi pa sta dokazljivo napačni in popolnoma neustrezni.

Kocbek je torej kriv predvsem svojega sodelovanja pri revoluciji, kot tudi svoje hinavščine pred in po vojni, nikakor pa ni res, da je njegov članek pahnil naš živelj v državljansko vojno. Kot rečeno je on dal s svojimi fantomskimi "krščanskimi socialisti" OF videz "raznorodne" koalicije, ki ji gre le za borbo proti okupatorju in je zato kriv zavajanja slovenskega naroda.

Ni pa mogoče trditi, da je Kocbek, ali njegov članek, povzročil državljansko vojno.

Kocbek je eden najbolj problematičnih likov obdobja pred vojno in med njo. Njegova pojava je vse prevečkrat napačno razumljena. A če smo še pred leti poslušali o tem, kako neizmerno idealističen je bil in kako ne nosi nobene krivde za revolucionarno nasilje, pa danes poslušamo o tem, kako je on lastnoročno kreiral državljansko vojno. Resnica je pač v dejstvih in dejstva so vidna. Kocbek je bil človek, ki je vnašal v katoliško občestvo razdor, bil je tisto, kar je Mahnič desetletja pred tem imenoval "katoliški liberalec". On je "spajal resnico z lažjo, družil Boga s hudičem" in pri tem naredil škodo predvsem razumevanju stvari, ki še po vseh teh letih tudi zaradi njega, niso na prvi pogled dovolj jasne.

Dalje potem avtor Andrej Lokar razmišlja o podobnosti izvora Kocbekovih nazorov s Črnivčevimi. Tu sicer ni nič drugega kot neka kritika, vendar pa velja vseeno opozoriti, da je ta kritika gotovo na mestu, saj je ravno Kocbek zidal neko katolištvo zunaj katolištva, a vendar to ne pomeni, kar se implicitno čuti v avtorjevi kritiki: indiferentnost do sveta okrog nas, ali povedano drugače: prepuščanje oblikovanja sveta nekim skupinam ljudi in nekim objektivnim silnicam.

Ta občutek, ki ga dobimo ob tej kritiki, je vendarle tisti občutek, ki ga imamo ob branju cele vrste domačih in emigrantskih "katoliških" povojnih avtorjev. Tu vedno vidimo (ponavadi sicer precej tehtno) kritiko dejanskih zamisli in idej, a ob tem nobene ponujene alternative, temveč neko željo zreti v svet iz tanke ograje nekje na sredi. Tu gre za popolno resignacijo in smrt katoliškega aktivizma. A v njih vidimo obenem vero v najbolj nekatoliške gospodarske in socialne zamisli; vero v vsemogočni, samoregulatorni Trg, vero v zadostnost človeške nezadostnosti, vero v neomejeno svobodo, vero v aktivno neaktivnost.

Vendar pa je to nekaj, kar je v direktnem nasprotju s katoliškim aktivizmom našega naroda. Nikdar poprej ni bilo čutiti tolikšne katoliške resigniranosti in nepripravljenosti spreminjati svet v tisti prošnji: pridi k nam Tvoje kraljestvo. Nikdar poprej ni bilo čutiti te trdne odločenosti, da v svetu ne sme kraljevati Kristus, temveč človeška grešnost, ker "človek ostane človek" in moramo to v vsej razsežnosti sprejeti.

A ti "katoliški" avtorji so pozabili, da aktivni katolicizem ne pomeni izdelovanja raja na zemlji, temveč pomeni pomoč človeku, da se karseda dvigne iz svoje padlosti na svoji poti v večnost. To zidanje boljšega, bolj katoliškega, bolj zdravega, bolj vitalnega, pa ni v nikakršnem nasprotju z "osnovami krščanskega antropologije". Če bi bilo, bi bil prvi nasprotnik "osnov krščanske antropologije" veliki papež Leon XIII.

Zato je tudi tu čutiti nekaj kocbekaškosti, namreč v tem odrekanju katolicizmu moč spreminjati svet. Tako kakor sta Kocbek in Gosar pripisovala socialnemu katolicizmu nekakšno pomanjkanje moči, da obrne stvari na bolje, da zaduši kapitalizem in izboljša stanje delavcev in kmetov, ter iskala ta manjkajoči del v socializmu in komunizmu, tako so danes ti katoliški avtorji prepričani, da kot katoličani ne smemo niti poizkusiti popravljati določenih reči, ker pač "človek ostane človek".

To je tisti Kocbekov duh ujet v povojnih katoliških avtorjih in ta duh dela iz Slovenije Kocbekovo vas.

-NeoDomobranec

Nekaj zdravorazumskih ugovorov zoper "naravno uravnavanje spočetij"

Danes so med katoličani zelo popularne t.i. "metode naravnega uravnavanja spočetij", čemur bi bolj pošteno lahko rekli: "metode naravnega preprečevanja spočetij" oz. "katoliška kontracepcija". Te "metode" se danes izredno priporočajo po raznih katoliških medijskih kanalih, ki so prenasičeni s temami, oropanimi vsakega katoliškega priokusa.
  
Mi pa se lahko na tem mestu zdravo-razumsko vprašamo ali je ta "metoda" katoliške kontracepcije zares tako odlična in katoliška, kot se želi predstavljati.

1. Degradacija seksualnega akta na socialno interakcijo

Vsak človek se zaveda, da so najhujši problemi zahodne družbe, ki jih Cerkev brez razlike obsoja, nastopili tedaj, ko se je začel spolni užitek ločevati od prokreacijske funkcije seksualnosti. Ločitvi spolnega užitka od funkcije "razmnoževanja" so sledili vsi glavni problemi zahodne družbe: kontracepcija, splav, pornografija, homosekusalnost. Če namreč ločimo seksualni užitek od prokreacijske funkcije spolnega akta, spolni akt postane le ena od vrst socialne interakcije med dvema posameznikoma. Seksualni akt postane nekaj istega s pogovorom.

A ker je nemogoče naravno ločiti seksualni užitek od razmnoževalne funkcije v primeru seksualnega akta med osebama nasprotnih spolov, je nastala potreba, da se ta dva skladna in izpopolnjujoča pola seksualnosti loči umetno oz. ne-naravno. Tu nastane potreba po sredstvih za preprečevanje zanositve in celo potreba po preprečevanju rojstev že spočetih otrok. Torej potreba po kontracepciji in splavu. Podobno velja za pornografijo in z njo povezanim samozadovoljevanjem in za homoseksualne in druge nenaravne oblike seksualnosti, ki tudi nastanejo le tedaj, ko se spolni užitek loči od funkcije razmnoževanja.

Sedaj pa se vprašajmo kaj je logika "metod naravnega uravnavanja spočetij". Je kakorkoli drugačna od materialistične logike, ki smo jo opisali zgoraj?

Odgovor je ne. Tudi "metode naravnega uravnavanja spočetij" imajo za svoj cilj ločevanje seksualnega užitka od razmnoževalne funkcije. Zato je zavajujoče govoriti o "uravnavanju spočetij" in je bolj natančno govoriti o "izogibanju spočetjim". Ta logika je torej v sebi prav tako materialistična, kot ona, ki namesto "naravnih metod" uporablja "umetne metode" za ločevanje spolnega užitka od razmnoževalne funkcije in se na "umeten" način izogiba spočetjim.

Tudi ta katoliška kontracepcija torej degradira seksualni akt na socialno interakcijo med dvema posameznikoma in ta degradacija izvira iz istih logičnih nastavkov kot ona, ki izvira iz katolištvu sovražnih miselnih svetovno-nazorskih tokov.

Tudi ugovor, da tu ne gre za golo socialno interakcijo med dvema posameznikoma, temveč za ljubeča zakonca, ki si ne moreta "privoščiti" otroka ne zdrži. Tudi zakonca še vedno ločujeta "razmnoževalni refleks" od njegovega naravnega smisla, ki je potencialno spočetje novega, od Boga ustvarjenega človeka. In drugič, tudi te "naravne metode uravnavanj spočetij" bi lahko uporabljali dve neporočeni osebi, ki bi jima bil zadnji cilj, da ženska sploh nikoli ne bi zanosila.

To pa nas že spomni na anglikansko uvajanje kontracepcije leta 1930, ko je bila ta dovoljena le za poročene zakonce v primeru, da si ne morejo "privoščiti" otroka. To "pogojno" dovoljenje je kaj kmalu postalo norma za vse. Posebej pa je tu prišlo še do podpiranja "kontracepcije" iz logike, da lahko zmanjša število splavov, ne da bi se zavedali, da je splav ravno ena od oblik kontracepcije, saj kjer se ljudje zaprejo pred novim življenjem s kontracepcijo, so se pred njim zaprli tudi, če pride do zanositve navzlic kontracepciji, in ravno tedaj.

Na isti poti so danes katoličani, ki podpirajo "naravno uravnavanje spočetij". Tudi oni se, pa če si želijo to priznati ali ne, v samem bistvu "zapirajo pred življenjem", pa četudi le za "določeno obdobje".

2. Udobno življenje nad novim življenjem

Seveda je glavni razlog odločanja katoliških zakoncev za "metode naravnega uravnavanja spočetij" po njihovih besedah skrb, da bi ne mogli dovolj preskrbeti svoje družine ob novem otroku. A ta argument, ki se ponavadi giblje okrog visoko donečega pridevnika "odgovorno", je napačen.

Prvič, prav ta argument so uporabljali in še do danes uporabljajo zagovorniki kontracepcije in splava, prva med njimi tudi sama Margaret Sanger, ki ji seveda ni šlo za nič drugega, kot za dobrobit ubogih žensk po manj razvitih državah!

In drugič, ta argument je popolnoma nesmiseln. Danes živimo v visoko razviti družbi z dobro utrjenimi mehanizmi socialne pomoči, ki jih vzdržujeta država in Cerkev. O pomanjkanju govoriti v teh časih, ko se vsak dan odpirajo nove in nove trgovine, ki med seboj tekmujejo v dokaj naravni konkurenci in ki jih ljudje obletavajo kot muhe, je posmeh do vseh naših predhodnih rodov, ki so imeli velike družine, so živeli težko, a niso nikdar pomislili, da bi se šli "naravno uravnavanje spočetij".

Oni so zares "sodelovali z Bogom", ne pa ti današnji zakonci polnih denarnic in dragih avtomobilov, ki se na vse pretege trudijo, da bi ne zanosili. "Načrtovanje družine" ni sodelovanje z Bogom, kar nekateri "katoliški" zakonci trdijo. Je nasprotovanje božji volji in njeno omejevanje preko lastnih človeških egoističnih naporov. Sodelovanje z Bogom pomeni prepustiti se njegovi volji, ne pa mu postavljati zaprek.

Tudi ni res, da morata biti zakonca v prvi vrsti "odgovorna" in "načrtovati" družino. Če bi bila to zares zahteva dana od Boga, potem bi tudi umetna kontracepcija ne bila sporna, saj bi pomagala v dosego tega cilja, ki je nekaterim "katoliškim" zakoncem tako pomemben.
   
Danes govoriti o "odgovornem starševstvu" in "načrtovanju družine" je lahko le plod okuženosti z materialistično in naturalistično miselnostjo, ki bi morala biti katoličanu povsem tuja. Tu gre za egoizem in poveličevanje udobja nad vse drugo. A človek bi še pustil takšnemu razmišljanju lastno pot, če se ne bi prikazovalo kot "katoliško" in kot "sodelovanje z Bogom".

3. Seksualna morala nič več v službi naroda in Države

Na žalost so tudi katoličani že skoraj popolnoma zabredli v individualistično miselnost naših postkrščanskih držav in so posebej podvrženi osredotočanju le nase oz. le na lastno družino. Po drugi strani pa čudno razlaganje katoliške seksualne morale preko raznih avtorjev v katoliških medijih vodi v popolno nerazumevanje smisla te morale.

Če danes zastavite vprašanje o kateremkoli vidiku spolnosti neki dežurni redovnici, duhovniku ali laiku v katoliških medijih, vam bo napletel dolg odgovor brez repa in glave, ki se bo sukal okrog edinega pojma, ki ga poznajo -- ljubezni. Zakaj so pred-poročni spolni odnosi v neskladju z učenjem Cerkve? -- zato, ker se ljubezen razvija in ljubezen med zakoncema in Bog je ljubezen in prava ljubezen... Zakaj Cerkev ne odobrava kontracepcije? -- zato, ker ljubezen med dvema zakoncema, postavljati ovire ljubezni in Bog je ljubezen in združevanje v ljubezni je ljubezen... Dolgo tvezenje o ljubezni, brez vsakega pomena lahko vodi le v nejasne pojme in končno v zavrnitev katoliške morale, ker se dva pač tako ljubita, da njuna ljubezen ne potrebuje nobene predpisane katoliške morale.

A katoliška morala ima morda res svoj globlji razlog v neki duhovni dimenziji in v (kar se sliši precej blasfemično) odslikavi Svete Trojice v seksualnem aktu dveh zakoncev, vendar pa je za današnjo družbo treba pokazati tudi na njene praktično-logične vidike.

Katoliška morala namreč najbolje služi narodu. Vse tiste najbolj spotakljive zahteve, ki jih Cerkev postavlja pred posameznika, so dejansko najboljša varovalka zdravega in vitalnega razvoja narodov. Zato se lahko vprašamo o kateremkoli segmentu te morale in odgovor bo gravitiral v smeri koristi naroda. Ta morala omogoča urejene zakone s številnim potomstvom in narod se ohranja, če ji le sledi.

Vse kar ni v skladu z osnovno seksualno moralo pa direktno spodjeda narod. Država tudi izgubi splošno moralo, postane odveč in postane zgolj država in ne več Država.

Kaj pa naravno onemogočanje spočetij? Ali koristi ali škodi narodu? Kot smo videli že prej, izvira iz materialistično-individualističnega pogleda na svet, ki postavlja, prvič, funkcijo lastnega užitka pred funkcijo razmnoževanja, ki je, ponavljam, logično-naravna funkcija "spolnega refleksa" in, drugič, lastno udobje pred naravno zahtevo naroda po potomstvu. "Naravno uravnavanje spočetij" je torej nekaj škodljivega narodu, saj postavlja posameznika nad narod.

Te "naravne" metode torej odvezujejo posameznika od njegove naravne dolžnosti do naroda.

4. Legalizem

Vendar pa se ozrimo še v samo jedro  metod "naravnega uravnavanja spočetij", kaj je njihov osnoven namen. Zagovorniki teh metod pravijo, da gre pri njih za sodelovanje z Bogom. Pa gre res?

Da bi prav razumeli njihovo teorijo, moramo vedeti, da te metode niso enostavne, kar sami pogosto poudarjajo. Poudarjajo namreč, da so ravno nasprotno od enostavnosti. To pa pomeni, da morajo vlagati velike napore v to "uravnavanje". A otroku, ki vloži velik napor v to, da ne bi naredil domače naloge, ponavadi ne rečemo, da uravnava izdelovanje domače naloge, temveč, da se izogiba izdelavi domače naloge. Podobno je s temi zakonci, ki sodelujejo z Bogom.

Oni se zato, da ne bi spočeli novega otroka, poslužujejo precej napornih metod, ki pa ostajajo v okviru dopustnega. To je nekaj, čemur bi po domače rekli: hinavščina. Ker tedaj in tedaj ne moreva zanositi, bova imela spolni odnos. Povedano bolj natančno: imela bova spolni odnos tedaj in tedaj, ker tedaj ne moreva zanositi.

Seveda, morda je to povsem sprejemljivo, ker dejansko temu ni mogoče očitati, da je kakorkoli v nasprotju s črko Cerkve, vendar pa je to nekaj, čemur bi lahko rekli legalizem. Izkoriščanje ozkih "lukenj" v zakonu, da bi se izognili celovitejšemu smislu zakona samega.

Če Cerkev prepoveduje kontracepcijo v smislu odprtosti za življenje in v nasprotju s t.i. kulturo smrti, ki postavlja človekov subjekt nad vse časno in presežno, to torej ne pomeni le golo prepoved kontracepcije zaradi kontracepcije same, temveč zaradi širšega konteksta, ki ga nosi katolištvo kot udejanjenje resnice izvirajoče iz Boga. Kontracepcija torej pomeni le način oz. predstavlja le orodje v dosego tistega, kar ni katoliško in kar ni resnica v presežnem smislu. Zato pravimo, da kontracepcija ni "prepovedana" zaradi nje same, temveč zgolj zato, ker omogoča laž, da je človek samemu sebi v namen in ker omogoča živeti posameznikom zoper resnico, ki jo nauk Cerkve vsebuje.

Zato je širše moralno gledano, vprašljivo tudi to "hinavsko" izogibanje, ki sicer še vedno ostaja v krogu dovoljenega. Zato namreč, ker spregleda, ne vidi, širše slike katoliške seksualne morale.

Druga stvar zoper katero tudi direktno nastopi ta "katoliška kontracepcija" pa je pojmovanje sveta, kot nečesa, kar je Bogu podvrženo. To pomeni, da ti, ki se poslužujejo teh "naravnih metod" ne verujejo, ali če smo bolj previdni, ne zaupajo dovolj, v božjo Previdnost. Ne zaupajo dovolj v Kristusove besede zapisane v Svetem pismu Mt 6,25-33. Oni skušajo "uravnavati" svet po svoji volji in zamisli, namesto da bi se prepustili Božji Volji, o kateri sicer radi veliko govorijo.

S svojim "sodelovanjem z Bogom" se v resnici skušajo izviti iz delovanja Boga in so "maloverni" v smislu, da se Bogu ne predajajo v popolnosti, temveč ohranjajo nek "back-up plan", neko po svojih močeh kreirano rešitev eventuelnih križev in težav. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, je lahko sicer realističen izrek, a ponavadi je plod globokega nezaupanja v Boga ali celo neke vrste "katoliškega deizma".

Zaupanje v Boga ni lahko in jasno je, da tu ne trdimo, da bo že samo zaupanje v Boga razrešilo vse težave. Ne. Vendar pa se zaupanje lahko dokaže ravno in zgolj tedaj, ko težave so in ne tedaj, ko jih ni. Zaupanje v Boga ne pomeni, da bo človek odvezan trpljenja temveč pomeni, da človek vzame svoj križ in hodi za Križanim. To je katoliški pogled na svet, ne pa težavno izogibanje križem. Če pa zares verujemo, kar nas Cerkev uči, potem tudi vemo, da Bog lajša križe in včasih nakloni rešitve najtežjih težav. A to ni čarobna formula in je tudi ne moremo kot take jemati. Je preizkušnja lojalnosti in osebne moči.

Kakorkoli že, kdor veruje naj veruje, kdor noče, naj se obrne proč. A kdor veruje mora torej tudi zaupati v Boga kljub križem in teavam, ki se kažejo na obzorju.

Romano Guardini prej omenjeni odlomek Mt 6,25-33 razlaga takole:

"Na prvi pogled se zdi, da gre za pravljične predstave -- ali pa za zanesenjaške, morda celo idilične misli kakega harmoničnega, pobožnega človeka, ki mu je svet zelo tuj. Vtis pa kmalu izgine, ko vidimo ključ do smisla celote, ki ga vsebuje stavek: 'Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo!' (Mt 6,33) -- in pridamo še naravnanost govorečega, naravnanost, ki nima na sebi popolnoma nič sanjaškega, ampak je ralistična prav do globin, ki navadnemu realističnemu človeku sploh niso znane."

Legalizem skupaj z nezaupanjem predstavlja torej podobo katoličana, ki uporablja te metode. Njegovo zaupanje v Boga je šibko, ker skuša Bogu pomagati po svojih močeh, ker meni, da ve več kot Bog, po drugi strani pa stori vse, da bi ostal znotraj tistega, kar Cerkev dovoljuje, da se Cerkvi ne bi zameril.

To pa ni nikakršno sodelovanje z Bogom, temveč zadeva vero samo.
 

*     *     *

Tu smo torej predstavili nekaj zdravorazumskih ugovorov "metodam naravnega uravnavanja spočetij", ki se danes priporočajo katoliškemu občestvu po vseh t.i. katoliških družinskih in mladinskih medijih.

Zavedamo se, da za posameznika stvari niso lahke, še posebej niso lahke v današnji družbi in današnjemu času. Tudi se zavedamo, da ti "katoliški mediji" skušajo le po svojih močeh pomagati katoličanom, da bi zavrnili kontracepcijo, ki jo Cerkev prepoveduje in da menijo, da so našli način, ki lahko popolnoma eliminira kontracepcijo iz katoliškega občestva.

Vendar pa so te metode moralno vprašljive, če na nauk Cerkve gledamo širše in ne zgolj ozko. Morda te metode res padejo skozi okno dopustnega, ker izrabljajo naravno nezmožnost spočetij, vendar pa v svojem bistvu in v lastni zavedni uporabi spregledajo širšo sliko katoliške morale.

Seveda je mogoče dopuščati, da so te metode pač nekaj nepojmljivo boljšega od kontracepcije, vendar pa bi se te metode morale uporabljati v skrajnosti in se ne bi smele oglaševati na način, na kakršnega se oglašujejo danes. Ker z njimi se dela za identične cilje, za katere delajo uporabniki kontracepcije. Način je sicer drugi, a namen je isti. Oboji se skušajo izogniti zanositvi, eni neglede na nauk Cerkve, drugi pa iščejo način, ki ni v nesoglasju s tem naukom.

Od nikogar ne terjamo nič. Vendar pa je eno, če nekdo greši osebno, drugo pa če greši in ta greh javno opravičuje ter celo oglašuje v svojih medijih. Ne trdimo, da so te "naravne" metode greh, a so brez dvoma naravnane v isto smer, kot one grešne metode.

-NeoDomobranec

Po stari morali -- stara morala

"Not contentment, but more power; not peace at any price, but war;..."

^{Friedrich W. Nietzsche}

  
Ko je Richard Spencer v marcu letos objavil nek video blog v katerem je branil "trendy" konservativko Tomi Lahren, smo takoj po objavi videoposnetka na tem mestu objavili blog z naslovom "Rdeča tableta in neskladnost alternativne desnice s katolištvom". Če je pred omenjenim videoposnetkom še obstajala nekakšna dilema ali je alternativna desnica (altrajt) skladna z našo katoliško civilizacijo, ali ne, je po njem postalo jasno, da ni. Ta zaključek ne more biti nikomur v veselje, a vendar je dejstvo.

Spencer je namreč v tem posnetku zatrdil, da človek nima neke inherentne vrednosti sam po sebi, temveč mu je vsaka vrednost podeljena šele po neki skupnosti ljudi. To pa je torej začetek in konec katoliške morale in ta dokaj enostavna trditev, so tista ozka vrata, skozi katera pelje glavna pot. S to trditvijo pa je tudi konec stare morale za altrajt, kakor je tudi levica z njo že zdavnaj obračunala.

A četudi se zdi, da je ta trditev nekako presežna in radikalna, torej značilna le za altrajt sam, ki se z njo dokončno diferencira od zakrnelih konservativcev in raznih drugih desničarjev stare šole, pa v resnici temu ni tako. Ta zavrnitev stare morale je le logičen rezultat konservativnega zavračanja te iste morale, sicer na bolj impliciten način. Konservativci so že zdavnaj krenili po isti poti, o kateri govori Spencer. Tudi oni sami trdno verujejo, da človek nima inherentne vrednosti sam po sebi, temveč, da mu vsako vrednost podeljuje skupnost, bodisi država, bodisi neka listina, bodisi neko sodišče. Tudi oni sami verujejo, da je človek do svoje biti same pogojen prek volje števila. Kar je torej Spencer povedal na ekspliciten način, oni govorijo na impliciten.

V zavračanju stare morale ni danes nič več radikalnega, pa četudi se tako zdi Spencerju in drugim takim, ki menijo, da živijo svoje življenje kot politični desperadosi, hodeč po robu najbolj ezoteričnih in radikalnih zamisli.

A vendar pri altrajtu naletimo tudi na kontradikcije, ki bodejo v oči. Kaj pa je torej po altrajtu vendarle nemoralno? Ali bomo v odgovor slišali kaj iz Nietzschejevega Antikrista? Ne. Odgovor je preprost. Nemoralna je vojna. Vsaka vojna, ki bi jo neka zahodna sila bojevala proti vzhodnim silam, bodisi severnim, kakršni sta Rusija ali Severna Koreja, bodisi vzhodnim, kakršni sta Sirija in Iran, je inherentno nemoralna.

Tu vlada popolno soglasje in tu altrajt ali Spencer ne potrebujeta nikakršnega spraševanja ali dokazovanja, čemu vendar bi bila taka vojna nemoralna. Ne. Vojna je nemoralna!

Ta konsenz, ki vlada torej med altrajterji, altlajerji (alt-lite) in raznoraznimi državljanskimi nacionalisti in libertarci, je skorajda neverjeten. Vojna med NATO in Rusijo? Najbolj nemoralna mogoča stvar v zgodovini sveta.

Ob tem se človek nehote vpraša, iz kakšnega razloga je ta vojna nemoralna? Ali ni altrajt sam potemtakem ujetnik tiste stare morale, za katero trdi, da se je je osvobodil, ko bljuva radikalne slogane, upajoč, da bo šokiral preproste kristjane in cuckservativce?

Hitro teče čas. Že nekaj let je preteklo, kar so v Ukrajini separatisti zakuhali vojno. Spominjamo se lahko iz tistih časov, trendy libertark, ki so s svojimi nadležnimi glasovi tulile: "Why poke the bear?", pri čemer so imele v mislih, da je ta medved Rusija, in da so Ukrajinci sami krivi vojne, saj so iz države pregnali Janukoviča. Tudi tedaj bi takšne vrste libertarci najraje videli, da bi države zahodno od Rusije, tej "nuklearni velesili", prepuščale ozemlje za ozemljem, saj bi bili vsako zoperstavljanje lahko smatrano za "dreganje v medveda" in potencialno vojno, ki je pa itak nemoralna. Vojske -- varuj nas o Gospod!

Vojna je inherentno nemoralna.

In tako smo pri stari morali. Zadnjič se je dalo prebrati s pod prstov nekega "slovenskega altrajterja", da bi papež menda raje videl vojno med Rusijo in ZDA, kot pa rokovanje Trumpa in Putina. Zakaj pa ne, človeku takoj šine v glavo? Zakaj pa ne bi nekdo, ti, jaz ali on, ali pa papež sam, raje videl vojne, kot pa rokovanja? Kaj bi bilo v tem slabega, da bi vendarle prišlo do vojne? S katerim argumentom vendar, moremo smatrati tako vojno za nemoralno?

Seveda papež ni  govoril o nikakršni vojni. Videl in izrekel je le tisto, o čemer te vrste "anti-globalisti" neprestano tulijo, a ob Putinu radi pozabijo.

Ker že samo možna asociacija na vojno je nemoralna.

Kaj nam torej govori taka morala, ki na nekaterih segmentih menda odpravlja ničvredna pojmovanja nerazsvetljenih kristjanov, na drugi strani pa se drži te iste morale, kot pijanec plota? To nam govori, da ni zmožna niti tiste iskrene radikalnosti, pod katero se prikazuje; ni zmožna niti načelnega zastopanja neke nove ničejanske morale. Je le pohabljen stvor, ki "staro moralo" napada iz vzgibov svojega adolescentskega protestiranja proti krščanstvu.

Zato nas more ta hinavščina toliko bolj potrjevati v prepričanju, da je altrajt neka prezrcaljena slika konservativcev, ki so jih polna usta vrednot iz stare morale, a se uklanjajo številu in naprednjaškim lobistom. Altrajterjev pa so polna usta nasprotovanja tej morali, a se je pridno držijo, kadar gre za tistega oskubljenega medveda, v katerega se menda ne sme drezati, ker bi bilo to nemoralno.

-NeoDomobranec

Kako zasužnjiti družbo?

Kako zasužnjiti družbo, tako se glasi naslov nekega videoposnetka iz krogov ameriške alternativne desnice. Ob gledanju pa človeku hitro pride pred oči problem ameriškega konservativizma in poguba vse konservativne desnice širom sveta. Danes ima namreč ameriška desnica precej vpliva na desnice raznih, tudi evropskih držav, kar se zelo dobro kaže pri naših domačih konservativnih "liberatrcih".
 
Ostanimo vendar pri vprašanju "kako zasužnjiti družbo". To, se zdi je zelo pogosto vprašanje, zla slutnja, strah,... desničarjev. Desničarji radi prebirajo Živalsko farmo pa 1984 in podobne leposlovne romane iz katerih izvajajo, zdi se, resnično interpretacijo sveta okrog sebe. Zato se v njih vedno poraja strah "pred zasužnjitvijo družbe". Kaj, če se od nekej vzame neka politična kreatura, ki bo zasužnjila družbo. Mnogi libertarci in "nacionalisti" ameriškega tipa jo celo že vidijo, skrito v sencah državne aparature.
 
A ta strah je vendar produkt njihove inherentne slepote. Njihove slepe zaverovanosti v "svobodo". To čaščenje svobode pač ni evropski proizvod, je ameriški in v Evropo je lahko prišel le iz Amerike. Amerikanci pa so prepričani, da so v izhodišču svobodni in to svobodo jim pač more vendarle nekaj omejiti, ali pa jim jo morebiti celo že omejuje. A tudi, če jim jo, to pač ni njihovo izhodiščno stanje, v izhodišču so vendarle svobodni.
 
To naziranje končno vodi danes desnico, ki si bolj kot kaj drugega želi biti le svobodna od države. Ta svoboda ali osvoboditev od države zna biti zelo privlačna. Jaz kot človek sem pač lasten subjekt, ki me država ne sme omejevati, kjer ni tega treba. Država je moj nasprotnik. S tem se torej ustvari percepcija, da je posameznik ločen od države, država pa le birokratična kreatura. Znan stavek nekega amerikanskega predsednika: ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, vprašaj, kaj lahko ti storiš za državo, tudi vzpostavlja situacijo v katerem sta posameznik in država nekaj ločenega.
 
Tu na tem mestu pa nas torej ne sme zanimati ali sta posameznik in država zares ločena, ali pa sta vendarle eno, temveč nas mora zanimati zgolj to, da se tu ustvari nepremostljiva distinkcija. Šele če se ustvari, moremo torej govoriti o možni zasužnjenosti. In tu tiči paradoks.
 
Vkolikor država predstavlja nek nasproten subjekt, kakor denimo v monarhiji predstavlja monarh drugega posameznemu državljanu, tako tudi država postane nekaj zunaj. Ta država pa torej ni nekaj vseobsegajočega, temveč so njene meje vidne, in kar je pomembneje, te meje so zunaj. Šele, če sta državljan in država ločena, lahko govorimo o možnosti zasužnjenja.
  
In tu smo pri srži tega paradoksa. Amerikanski desničar ali levičar, vkolikor oba pojmujeta državo na takšen libertaren način, torej meni, da lahko vsak čas postane zasužnjen od države, ne da bi se zavedal, da sam tiči znotraj države, kot njen del in da ga država popolnoma obsega. Država pa nikoli ne more biti nekaj absolutno nedoločljivega. Država je vedno določljiva, pa četudi je ideološko nedoločljiva. Torej to pomeni, da je družba vedno na tak ali drugačen način zasužnjena, če hočete uporabljati ta izraz. Boljši izraz bi bil: ideološka. Država ima vedno svojo ideologijo in ta ideologija se vedno izraža v družbi. A dokler se državljani zavedajo, da so del države, jo skušajo oni določevati, zasužnjiti, če hočete, vkolikor pa menijo, da je država nepopisan list in oni sami niso del države, toliko časa so le pasivni elementi, ki so popolnoma nepomembni v širši sliki reči.
  
Noben človek tako ni zares svoboden in ne more biti svoboden. Državljanova svoboda, ki bi bila razumljena v smislu njegove popolne svobode do države, bi bila kontradikcija sama po sebi. Vsaka družba je zasužnjena na tak ali na drugačen način, treba je najti le pravo obliko sužnosti, ki ustreza državljanovemu svetovnemu nazoru.
 
A to je tisto težko breme amerikanizma, ki se ga desničarji ne morejo osvoboditi. Njihova obsedenost s svobodo, svobodo govora in podobnimi idiotizmi, jih dela za hendikepirane v igri politike. Zato v tem oziru lahko veliko bolj cenimo razne komuniste ali SJW-evce, ki se zavzemajo, da bi uravnali državo po svojih zamislih, kakor pa desničarje, ki blodijo o svobodi državljana v državi.
 
Osvobojenost od države in državljanova ločitev od države sta dva okostnela koncepta, ki bi jih morali zavreči, da bi se osvobodili svobode in kreirali državo po lastnih nazorih. A kako naj bi to pričakovali od bralcev 1984 in podobnih knjig absolutne resničnosti? Človek se kar čudi, kako je vendar mogoče, da je ta knjiga tako navajana. Joj, nekaj se zdi podobno kot je bilo opisano v 1984! O, gorje!
 
Zato izgubljajo konservativci, katerih parola je: manj države, bitko za bitko. Kdor je spremljal ameriško epopejo, ki je na koncu vodila do legalizacije homoseksualnih porok, se je lahko veliko smejal. Kakšne vaje iz "mentalne gimnastike" so izvajali tisti konservativni libertarci, ki še danes verjamejo v razločevanje med državo in državljanom oz. ki verjamejo v nedoločljivo državo. In na koncu so izgubili, ker država ni tabula rasa, bazira na ideološkosti in določujejo jo tisti, ki jo skušajo določevati, ne pa tisti, ki verjamejo, da bi se je eventuelno lahko osvobodili.
 
Ker tudi libertarizem in kapitalistični konservativizem, kakršnega poznamo tudi v domači visoki politiki, lahko obstaja zgolj v pretiranem udobju. To je politično naziranje izvirajoče iz sitosti in preskrbljenosti. A je tudi ravno to poglaviten vzrok, zakaj naposled predaja bitko za bitko.
 
Družba mora biti zasužnjena. Če je ne bomo zasužnjili mi s svojimi nazori, jo bodo pa drugi z nasprotnimi.
 
-NeoDomobranec