Mit o demitizaciji

^{Znana spravljivost in miroljubnost zaziblje liberalne katolike v nedelavnost in spanje v največo kvar katoliškemu življenju, katero se najsijajniše dejstvuje in včvrščuje v boji z nasprotnimi silami.}

^{-Anton Mahnič}

   
Človek težko najde vzrok težavam, če ta vzrok leži preblizu srcu. Znan katoliški komentator Branko Cestnik je objavil na svojem blogu razmišljanje z naslovom Kritika klera. Tu avtor refleksira letošnjo "streznitev" ob samo treh novih mašniških posvetitvah na praznik sv. Petra in Pavla. Razmišljanje pa na žalost ni niti najmanj zanimivo, niti ni kakor koli radikalno, novo, pa če morda avtor še tako upa, da bi bilo. Gre za neko samo-kritiko, ki smo ji priča s strani takih katoličanov, tudi duhovnikov, ki se največ sprašujejo kako jih vidijo najstrupenejši nasprotniki naše vere.

To je podobno otroku, ki dobi očala in se v šoli norčuje iz samega sebe, da se ne bi drugi norčevali. Hoče jih prehiteti in jih s tem nekako utišati. Podobno ti katoličani radi govorijo o napakah Cerkve, verujočih in klera, da jih ne bi prehiteli neverujoči. Zažgimo Moskvo, da je sovražnik ne osvoji.

Problem, ki je namreč najočitnejši v samem besedilu je ta, da avtor v njem poenostavljeno pričakuje, da vkolikor bomo "demitizirali" duhovnika oz. vlogo duhovnika, se nam bodo razrešile vse težave.

V samem besedilu ni niti sledu odgovora, kaj neki bo vendar ta "demitizacija" prinesla. Bo spet napolnila semenišča, ali pa ne bo prinesla ničesar? Kaj bo vendar sad te kritike, te demitizacije? Kaj je sad nemških "kirchenkritikerjev"? Strmo naraščanje duhovniških poklicev?

In ko smo ravno pri sadovih, se zdi nujno vprašati uglednega avtorja, je mar res upad duhovniških poklicev povezan z neizvršeno demitizacijo in pomanjkanjem kritike duhovnikov, in nima nikakršne zveze z mladinsko pastoralo, o kateri se prelije toliko črnila? Kako vendar, da ti razni novi pastoralni načrti, ki se tako silno prilagajajo mladini in trenutnim posvetnim razpoloženjem, ne dajejo nikakršnih sadov?

Malokdo ne pozna današnjih razmer na področju "mladinske pastorale". Tam se izreče nebroj kritik na cerkveno preteklost, duhovnike in verske resnice same; duhovnik požira najbolj bebave kritike mladih praznoglavcev, ki ponavljajo govorne točke "novih ateistov"; vse se odpira mladini; redovnice brenkajo na kitare, duhovniki se žogajo, škofje oblačijo "kul majice"; ... in kje so sadovi? Kje so sadovi mešanih duhovnih vaj, oratorijev, mešanih skavtskih združenj, mešanih romanj, naraščanja "duhovne ritmične glasbe", mešanih srečanj mladih v Stični, mešanih svetovnih dnevov mladih? Kje so sadovi? Zakaj avtor noče pogledati tudi v to problematiko? Zakaj se ne vpraša: kaj pa če so imeli tisti klerikalci pred vojno morda le prav s svojo "mladinsko pastoralo", ki se zdi danes tako zastarela, tako drugačna? Zakaj se vztraja na obsojanju "starega klerikalizma", ki je dajal bogate sadove in na nekritičnem sprejemanju nove odprte mladinske pastorale, ki evidentno ne daje nobenih sadov?

Kje je tu kakšna kritika?

V Ameriki obstaja katoliški medij z imenom "Saint Michael's Media", ki je najbolj znan po svoji "Church Militant TV". Ta "apostolat" je trdno prepričan, da se bo vsa "kriza Cerkve" razrešila tako, da se bo čimbolj kritiziralo škofe. Kritika, kritika, kritika! In poziv na "Kiritko klera", se zdi nekaj podobnega. Iluzorno prepričanje, da se bo vse lepo izšlo, če se bomo le dovolj samokritizirali. Kajti morda nas na ta način ne bo nihče drug. Resnica, ki je ne vidijo, pa je v tem, da se navadno takih ljudi res ne kritizira, ker so pomiljevanja vredni.

Kritika klera, ne bo ničesar rešila, demitizacija še manj. Kar danes potrebujemo, je kritika kritike. Kritika te čudne obsedenosti s kritiko preteklih obdobij Cerkve in katolištva. Kritika kritike "klerikalizma". Morda pa ni res rešitev samo v tem, da se kritiziramo, da se opravičujemo za vse preteklo. Morda pa je rešitev (če rešitev sploh iskreno iščemo) v tem, da v svoji preteklosti vidimo, kaj zares smo, in to sprejmemo. Kakor izgubljeni sin, ki se znajde na istem pragu, s katerega je zapustil dom.

-NeoDomobranec

Kocbekova vas

Nekaj opazk k članku Španska vas: Prisporeditev Ekonomije želje in Premišljevanja o Španiji

V prilogi Družine, Slovenskemu času, avtor Andrej Lokar primerja besedili dveh avtorjev, Kocbeka in Matjaža Črnivca. Ravno zaradi Kocbeka samega, pa je nujno, da si ta članek ogledamo pobliže.

Najbolj zmotijo sledeče besede:

"Splošno znane so posledice Kocbekovega članka, ki so privedle do dokončnega razkola (ki je sicer že tlel v ozadju) krščanskega sveta, pripeljale do krize revije Dom in svet, do Bohinjskega tedna, naposled naš živelj pahnile v bratomorno vojno."

 
Tu je preveč poenostavljanja. Kocbekov članek ni sprožil nikakršnega "razkola krščanskega sveta", pa karkoli naj bi "krščanski svet" že bil. Če jabolku z ostrim nožem odrežemo tanek krhelj, to ne pomeni, da smo jabolko razklali. Kocbek je s svojim člankom le sprožil dolgo pričakovano lastno diferenciacijo od katoliškega občestva. Mnogi avtorji celo priznavajo, da nihče natanko ne ve, koliko krščanskih socialistov je sploh obstajalo v Sloveniji, zato je o "razkolu krščanskega sveta" naravnost smešno govoriti.

Podobno je potrebno biti zelo previden, ko se govori, kaj je pahnilo "naš živelj" v državljansko vojno. Mar res lahko, brez vsake obrazložitve enostavno trdimo, da je to storil Kocbekov članek? Ne. Kocbek ima nekaj vloge pri njej, a zgolj v smislu, da je s svojim sodelovanjem s komunisti dal Osvobodilni fronti videz koalicije raznolikih družbenih skupin. Vkolikor tega ne bi storil in bi komunisti ne mogli trditi, da imajo v svojih vrstah tudi "krščanske socialiste", bi bilo nekoliko bolj očitno, da OF ni nič drugega kot komunistična kreatura, kreirana iz kominterne po zgledu raznih revolucionarnih milic.

Nikakor pa ni res, da je ta zanikrni članek, ki je končno zadeval le Kocbekovo odločitev, da dokončno preseka vse vezi s katoliškim občestvom (in nekatere intelektualce, ki so članek prebrali), pahnil "naš živelj" v državljansko vojno.

Ta trditev je izredno nevarna. Pomeni lahko, da avtor meni, da je bila državljanska vojna nekaj, kar se je dogajalo znotraj katoliškega občestva in za kar naj bi nosilo krivdo prav katoliško občestvo samo. Obenem pa se zdi, da bi takšna trditev lahko pomenila, da avtor v državljanski vojni ne vidi vzročne korelacije: revolucija -- kontrarevolucija, temveč popačeno meni, da je bila državljanska vojna na naših tleh borba dveh političnih struj za oblast. Obe trditvi pa sta dokazljivo napačni in popolnoma neustrezni.

Kocbek je torej kriv predvsem svojega sodelovanja pri revoluciji, kot tudi svoje hinavščine pred in po vojni, nikakor pa ni res, da je njegov članek pahnil naš živelj v državljansko vojno. Kot rečeno je on dal s svojimi fantomskimi "krščanskimi socialisti" OF videz "raznorodne" koalicije, ki ji gre le za borbo proti okupatorju in je zato kriv zavajanja slovenskega naroda.

Ni pa mogoče trditi, da je Kocbek, ali njegov članek, povzročil državljansko vojno.

Kocbek je eden najbolj problematičnih likov obdobja pred vojno in med njo. Njegova pojava je vse prevečkrat napačno razumljena. A če smo še pred leti poslušali o tem, kako neizmerno idealističen je bil in kako ne nosi nobene krivde za revolucionarno nasilje, pa danes poslušamo o tem, kako je on lastnoročno kreiral državljansko vojno. Resnica je pač v dejstvih in dejstva so vidna. Kocbek je bil človek, ki je vnašal v katoliško občestvo razdor, bil je tisto, kar je Mahnič desetletja pred tem imenoval "katoliški liberalec". On je "spajal resnico z lažjo, družil Boga s hudičem" in pri tem naredil škodo predvsem razumevanju stvari, ki še po vseh teh letih tudi zaradi njega, niso na prvi pogled dovolj jasne.

Dalje potem avtor Andrej Lokar razmišlja o podobnosti izvora Kocbekovih nazorov s Črnivčevimi. Tu sicer ni nič drugega kot neka kritika, vendar pa velja vseeno opozoriti, da je ta kritika gotovo na mestu, saj je ravno Kocbek zidal neko katolištvo zunaj katolištva, a vendar to ne pomeni, kar se implicitno čuti v avtorjevi kritiki: indiferentnost do sveta okrog nas, ali povedano drugače: prepuščanje oblikovanja sveta nekim skupinam ljudi in nekim objektivnim silnicam.

Ta občutek, ki ga dobimo ob tej kritiki, je vendarle tisti občutek, ki ga imamo ob branju cele vrste domačih in emigrantskih "katoliških" povojnih avtorjev. Tu vedno vidimo (ponavadi sicer precej tehtno) kritiko dejanskih zamisli in idej, a ob tem nobene ponujene alternative, temveč neko željo zreti v svet iz tanke ograje nekje na sredi. Tu gre za popolno resignacijo in smrt katoliškega aktivizma. A v njih vidimo obenem vero v najbolj nekatoliške gospodarske in socialne zamisli; vero v vsemogočni, samoregulatorni Trg, vero v zadostnost človeške nezadostnosti, vero v neomejeno svobodo, vero v aktivno neaktivnost.

Vendar pa je to nekaj, kar je v direktnem nasprotju s katoliškim aktivizmom našega naroda. Nikdar poprej ni bilo čutiti tolikšne katoliške resigniranosti in nepripravljenosti spreminjati svet v tisti prošnji: pridi k nam Tvoje kraljestvo. Nikdar poprej ni bilo čutiti te trdne odločenosti, da v svetu ne sme kraljevati Kristus, temveč človeška grešnost, ker "človek ostane človek" in moramo to v vsej razsežnosti sprejeti.

A ti "katoliški" avtorji so pozabili, da aktivni katolicizem ne pomeni izdelovanja raja na zemlji, temveč pomeni pomoč človeku, da se karseda dvigne iz svoje padlosti na svoji poti v večnost. To zidanje boljšega, bolj katoliškega, bolj zdravega, bolj vitalnega, pa ni v nikakršnem nasprotju z "osnovami krščanskega antropologije". Če bi bilo, bi bil prvi nasprotnik "osnov krščanske antropologije" veliki papež Leon XIII.

Zato je tudi tu čutiti nekaj kocbekaškosti, namreč v tem odrekanju katolicizmu moč spreminjati svet. Tako kakor sta Kocbek in Gosar pripisovala socialnemu katolicizmu nekakšno pomanjkanje moči, da obrne stvari na bolje, da zaduši kapitalizem in izboljša stanje delavcev in kmetov, ter iskala ta manjkajoči del v socializmu in komunizmu, tako so danes ti katoliški avtorji prepričani, da kot katoličani ne smemo niti poizkusiti popravljati določenih reči, ker pač "človek ostane človek".

To je tisti Kocbekov duh ujet v povojnih katoliških avtorjih in ta duh dela iz Slovenije Kocbekovo vas.

-NeoDomobranec

Nekaj zdravorazumskih ugovorov zoper "naravno uravnavanje spočetij"

Danes so med katoličani zelo popularne t.i. "metode naravnega uravnavanja spočetij", čemur bi bolj pošteno lahko rekli: "metode naravnega preprečevanja spočetij" oz. "katoliška kontracepcija". Te "metode" se danes izredno priporočajo po raznih katoliških medijskih kanalih, ki so prenasičeni s temami, oropanimi vsakega katoliškega priokusa.
  
Mi pa se lahko na tem mestu zdravo-razumsko vprašamo ali je ta "metoda" katoliške kontracepcije zares tako odlična in katoliška, kot se želi predstavljati.

1. Degradacija seksualnega akta na socialno interakcijo

Vsak človek se zaveda, da so najhujši problemi zahodne družbe, ki jih Cerkev brez razlike obsoja, nastopili tedaj, ko se je začel spolni užitek ločevati od prokreacijske funkcije seksualnosti. Ločitvi spolnega užitka od funkcije "razmnoževanja" so sledili vsi glavni problemi zahodne družbe: kontracepcija, splav, pornografija, homosekusalnost. Če namreč ločimo seksualni užitek od prokreacijske funkcije spolnega akta, spolni akt postane le ena od vrst socialne interakcije med dvema posameznikoma. Seksualni akt postane nekaj istega s pogovorom.

A ker je nemogoče naravno ločiti seksualni užitek od razmnoževalne funkcije v primeru seksualnega akta med osebama nasprotnih spolov, je nastala potreba, da se ta dva skladna in izpopolnjujoča pola seksualnosti loči umetno oz. ne-naravno. Tu nastane potreba po sredstvih za preprečevanje zanositve in celo potreba po preprečevanju rojstev že spočetih otrok. Torej potreba po kontracepciji in splavu. Podobno velja za pornografijo in z njo povezanim samozadovoljevanjem in za homoseksualne in druge nenaravne oblike seksualnosti, ki tudi nastanejo le tedaj, ko se spolni užitek loči od funkcije razmnoževanja.

Sedaj pa se vprašajmo kaj je logika "metod naravnega uravnavanja spočetij". Je kakorkoli drugačna od materialistične logike, ki smo jo opisali zgoraj?

Odgovor je ne. Tudi "metode naravnega uravnavanja spočetij" imajo za svoj cilj ločevanje seksualnega užitka od razmnoževalne funkcije. Zato je zavajujoče govoriti o "uravnavanju spočetij" in je bolj natančno govoriti o "izogibanju spočetjim". Ta logika je torej v sebi prav tako materialistična, kot ona, ki namesto "naravnih metod" uporablja "umetne metode" za ločevanje spolnega užitka od razmnoževalne funkcije in se na "umeten" način izogiba spočetjim.

Tudi ta katoliška kontracepcija torej degradira seksualni akt na socialno interakcijo med dvema posameznikoma in ta degradacija izvira iz istih logičnih nastavkov kot ona, ki izvira iz katolištvu sovražnih miselnih svetovno-nazorskih tokov.

Tudi ugovor, da tu ne gre za golo socialno interakcijo med dvema posameznikoma, temveč za ljubeča zakonca, ki si ne moreta "privoščiti" otroka ne zdrži. Tudi zakonca še vedno ločujeta "razmnoževalni refleks" od njegovega naravnega smisla, ki je potencialno spočetje novega, od Boga ustvarjenega človeka. In drugič, tudi te "naravne metode uravnavanj spočetij" bi lahko uporabljali dve neporočeni osebi, ki bi jima bil zadnji cilj, da ženska sploh nikoli ne bi zanosila.

To pa nas že spomni na anglikansko uvajanje kontracepcije leta 1930, ko je bila ta dovoljena le za poročene zakonce v primeru, da si ne morejo "privoščiti" otroka. To "pogojno" dovoljenje je kaj kmalu postalo norma za vse. Posebej pa je tu prišlo še do podpiranja "kontracepcije" iz logike, da lahko zmanjša število splavov, ne da bi se zavedali, da je splav ravno ena od oblik kontracepcije, saj kjer se ljudje zaprejo pred novim življenjem s kontracepcijo, so se pred njim zaprli tudi, če pride do zanositve navzlic kontracepciji, in ravno tedaj.

Na isti poti so danes katoličani, ki podpirajo "naravno uravnavanje spočetij". Tudi oni se, pa če si želijo to priznati ali ne, v samem bistvu "zapirajo pred življenjem", pa četudi le za "določeno obdobje".

2. Udobno življenje nad novim življenjem

Seveda je glavni razlog odločanja katoliških zakoncev za "metode naravnega uravnavanja spočetij" po njihovih besedah skrb, da bi ne mogli dovolj preskrbeti svoje družine ob novem otroku. A ta argument, ki se ponavadi giblje okrog visoko donečega pridevnika "odgovorno", je napačen.

Prvič, prav ta argument so uporabljali in še do danes uporabljajo zagovorniki kontracepcije in splava, prva med njimi tudi sama Margaret Sanger, ki ji seveda ni šlo za nič drugega, kot za dobrobit ubogih žensk po manj razvitih državah!

In drugič, ta argument je popolnoma nesmiseln. Danes živimo v visoko razviti družbi z dobro utrjenimi mehanizmi socialne pomoči, ki jih vzdržujeta država in Cerkev. O pomanjkanju govoriti v teh časih, ko se vsak dan odpirajo nove in nove trgovine, ki med seboj tekmujejo v dokaj naravni konkurenci in ki jih ljudje obletavajo kot muhe, je posmeh do vseh naših predhodnih rodov, ki so imeli velike družine, so živeli težko, a niso nikdar pomislili, da bi se šli "naravno uravnavanje spočetij".

Oni so zares "sodelovali z Bogom", ne pa ti današnji zakonci polnih denarnic in dragih avtomobilov, ki se na vse pretege trudijo, da bi ne zanosili. "Načrtovanje družine" ni sodelovanje z Bogom, kar nekateri "katoliški" zakonci trdijo. Je nasprotovanje božji volji in njeno omejevanje preko lastnih človeških egoističnih naporov. Sodelovanje z Bogom pomeni prepustiti se njegovi volji, ne pa mu postavljati zaprek.

Tudi ni res, da morata biti zakonca v prvi vrsti "odgovorna" in "načrtovati" družino. Če bi bila to zares zahteva dana od Boga, potem bi tudi umetna kontracepcija ne bila sporna, saj bi pomagala v dosego tega cilja, ki je nekaterim "katoliškim" zakoncem tako pomemben.
   
Danes govoriti o "odgovornem starševstvu" in "načrtovanju družine" je lahko le plod okuženosti z materialistično in naturalistično miselnostjo, ki bi morala biti katoličanu povsem tuja. Tu gre za egoizem in poveličevanje udobja nad vse drugo. A človek bi še pustil takšnemu razmišljanju lastno pot, če se ne bi prikazovalo kot "katoliško" in kot "sodelovanje z Bogom".

3. Seksualna morala nič več v službi naroda in Države

Na žalost so tudi katoličani že skoraj popolnoma zabredli v individualistično miselnost naših postkrščanskih držav in so posebej podvrženi osredotočanju le nase oz. le na lastno družino. Po drugi strani pa čudno razlaganje katoliške seksualne morale preko raznih avtorjev v katoliških medijih vodi v popolno nerazumevanje smisla te morale.

Če danes zastavite vprašanje o kateremkoli vidiku spolnosti neki dežurni redovnici, duhovniku ali laiku v katoliških medijih, vam bo napletel dolg odgovor brez repa in glave, ki se bo sukal okrog edinega pojma, ki ga poznajo -- ljubezni. Zakaj so pred-poročni spolni odnosi v neskladju z učenjem Cerkve? -- zato, ker se ljubezen razvija in ljubezen med zakoncema in Bog je ljubezen in prava ljubezen... Zakaj Cerkev ne odobrava kontracepcije? -- zato, ker ljubezen med dvema zakoncema, postavljati ovire ljubezni in Bog je ljubezen in združevanje v ljubezni je ljubezen... Dolgo tvezenje o ljubezni, brez vsakega pomena lahko vodi le v nejasne pojme in končno v zavrnitev katoliške morale, ker se dva pač tako ljubita, da njuna ljubezen ne potrebuje nobene predpisane katoliške morale.

A katoliška morala ima morda res svoj globlji razlog v neki duhovni dimenziji in v (kar se sliši precej blasfemično) odslikavi Svete Trojice v seksualnem aktu dveh zakoncev, vendar pa je za današnjo družbo treba pokazati tudi na njene praktično-logične vidike.

Katoliška morala namreč najbolje služi narodu. Vse tiste najbolj spotakljive zahteve, ki jih Cerkev postavlja pred posameznika, so dejansko najboljša varovalka zdravega in vitalnega razvoja narodov. Zato se lahko vprašamo o kateremkoli segmentu te morale in odgovor bo gravitiral v smeri koristi naroda. Ta morala omogoča urejene zakone s številnim potomstvom in narod se ohranja, če ji le sledi.

Vse kar ni v skladu z osnovno seksualno moralo pa direktno spodjeda narod. Država tudi izgubi splošno moralo, postane odveč in postane zgolj država in ne več Država.

Kaj pa naravno onemogočanje spočetij? Ali koristi ali škodi narodu? Kot smo videli že prej, izvira iz materialistično-individualističnega pogleda na svet, ki postavlja, prvič, funkcijo lastnega užitka pred funkcijo razmnoževanja, ki je, ponavljam, logično-naravna funkcija "spolnega refleksa" in, drugič, lastno udobje pred naravno zahtevo naroda po potomstvu. "Naravno uravnavanje spočetij" je torej nekaj škodljivega narodu, saj postavlja posameznika nad narod.

Te "naravne" metode torej odvezujejo posameznika od njegove naravne dolžnosti do naroda.

4. Legalizem

Vendar pa se ozrimo še v samo jedro  metod "naravnega uravnavanja spočetij", kaj je njihov osnoven namen. Zagovorniki teh metod pravijo, da gre pri njih za sodelovanje z Bogom. Pa gre res?

Da bi prav razumeli njihovo teorijo, moramo vedeti, da te metode niso enostavne, kar sami pogosto poudarjajo. Poudarjajo namreč, da so ravno nasprotno od enostavnosti. To pa pomeni, da morajo vlagati velike napore v to "uravnavanje". A otroku, ki vloži velik napor v to, da ne bi naredil domače naloge, ponavadi ne rečemo, da uravnava izdelovanje domače naloge, temveč, da se izogiba izdelavi domače naloge. Podobno je s temi zakonci, ki sodelujejo z Bogom.

Oni se zato, da ne bi spočeli novega otroka, poslužujejo precej napornih metod, ki pa ostajajo v okviru dopustnega. To je nekaj, čemur bi po domače rekli: hinavščina. Ker tedaj in tedaj ne moreva zanositi, bova imela spolni odnos. Povedano bolj natančno: imela bova spolni odnos tedaj in tedaj, ker tedaj ne moreva zanositi.

Seveda, morda je to povsem sprejemljivo, ker dejansko temu ni mogoče očitati, da je kakorkoli v nasprotju s črko Cerkve, vendar pa je to nekaj, čemur bi lahko rekli legalizem. Izkoriščanje ozkih "lukenj" v zakonu, da bi se izognili celovitejšemu smislu zakona samega.

Če Cerkev prepoveduje kontracepcijo v smislu odprtosti za življenje in v nasprotju s t.i. kulturo smrti, ki postavlja človekov subjekt nad vse časno in presežno, to torej ne pomeni le golo prepoved kontracepcije zaradi kontracepcije same, temveč zaradi širšega konteksta, ki ga nosi katolištvo kot udejanjenje resnice izvirajoče iz Boga. Kontracepcija torej pomeni le način oz. predstavlja le orodje v dosego tistega, kar ni katoliško in kar ni resnica v presežnem smislu. Zato pravimo, da kontracepcija ni "prepovedana" zaradi nje same, temveč zgolj zato, ker omogoča laž, da je človek samemu sebi v namen in ker omogoča živeti posameznikom zoper resnico, ki jo nauk Cerkve vsebuje.

Zato je širše moralno gledano, vprašljivo tudi to "hinavsko" izogibanje, ki sicer še vedno ostaja v krogu dovoljenega. Zato namreč, ker spregleda, ne vidi, širše slike katoliške seksualne morale.

Druga stvar zoper katero tudi direktno nastopi ta "katoliška kontracepcija" pa je pojmovanje sveta, kot nečesa, kar je Bogu podvrženo. To pomeni, da ti, ki se poslužujejo teh "naravnih metod" ne verujejo, ali če smo bolj previdni, ne zaupajo dovolj, v božjo Previdnost. Ne zaupajo dovolj v Kristusove besede zapisane v Svetem pismu Mt 6,25-33. Oni skušajo "uravnavati" svet po svoji volji in zamisli, namesto da bi se prepustili Božji Volji, o kateri sicer radi veliko govorijo.

S svojim "sodelovanjem z Bogom" se v resnici skušajo izviti iz delovanja Boga in so "maloverni" v smislu, da se Bogu ne predajajo v popolnosti, temveč ohranjajo nek "back-up plan", neko po svojih močeh kreirano rešitev eventuelnih križev in težav. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, je lahko sicer realističen izrek, a ponavadi je plod globokega nezaupanja v Boga ali celo neke vrste "katoliškega deizma".

Zaupanje v Boga ni lahko in jasno je, da tu ne trdimo, da bo že samo zaupanje v Boga razrešilo vse težave. Ne. Vendar pa se zaupanje lahko dokaže ravno in zgolj tedaj, ko težave so in ne tedaj, ko jih ni. Zaupanje v Boga ne pomeni, da bo človek odvezan trpljenja temveč pomeni, da človek vzame svoj križ in hodi za Križanim. To je katoliški pogled na svet, ne pa težavno izogibanje križem. Če pa zares verujemo, kar nas Cerkev uči, potem tudi vemo, da Bog lajša križe in včasih nakloni rešitve najtežjih težav. A to ni čarobna formula in je tudi ne moremo kot take jemati. Je preizkušnja lojalnosti in osebne moči.

Kakorkoli že, kdor veruje naj veruje, kdor noče, naj se obrne proč. A kdor veruje mora torej tudi zaupati v Boga kljub križem in teavam, ki se kažejo na obzorju.

Romano Guardini prej omenjeni odlomek Mt 6,25-33 razlaga takole:

"Na prvi pogled se zdi, da gre za pravljične predstave -- ali pa za zanesenjaške, morda celo idilične misli kakega harmoničnega, pobožnega človeka, ki mu je svet zelo tuj. Vtis pa kmalu izgine, ko vidimo ključ do smisla celote, ki ga vsebuje stavek: 'Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo!' (Mt 6,33) -- in pridamo še naravnanost govorečega, naravnanost, ki nima na sebi popolnoma nič sanjaškega, ampak je ralistična prav do globin, ki navadnemu realističnemu človeku sploh niso znane."

Legalizem skupaj z nezaupanjem predstavlja torej podobo katoličana, ki uporablja te metode. Njegovo zaupanje v Boga je šibko, ker skuša Bogu pomagati po svojih močeh, ker meni, da ve več kot Bog, po drugi strani pa stori vse, da bi ostal znotraj tistega, kar Cerkev dovoljuje, da se Cerkvi ne bi zameril.

To pa ni nikakršno sodelovanje z Bogom, temveč zadeva vero samo.
 

*     *     *

Tu smo torej predstavili nekaj zdravorazumskih ugovorov "metodam naravnega uravnavanja spočetij", ki se danes priporočajo katoliškemu občestvu po vseh t.i. katoliških družinskih in mladinskih medijih.

Zavedamo se, da za posameznika stvari niso lahke, še posebej niso lahke v današnji družbi in današnjemu času. Tudi se zavedamo, da ti "katoliški mediji" skušajo le po svojih močeh pomagati katoličanom, da bi zavrnili kontracepcijo, ki jo Cerkev prepoveduje in da menijo, da so našli način, ki lahko popolnoma eliminira kontracepcijo iz katoliškega občestva.

Vendar pa so te metode moralno vprašljive, če na nauk Cerkve gledamo širše in ne zgolj ozko. Morda te metode res padejo skozi okno dopustnega, ker izrabljajo naravno nezmožnost spočetij, vendar pa v svojem bistvu in v lastni zavedni uporabi spregledajo širšo sliko katoliške morale.

Seveda je mogoče dopuščati, da so te metode pač nekaj nepojmljivo boljšega od kontracepcije, vendar pa bi se te metode morale uporabljati v skrajnosti in se ne bi smele oglaševati na način, na kakršnega se oglašujejo danes. Ker z njimi se dela za identične cilje, za katere delajo uporabniki kontracepcije. Način je sicer drugi, a namen je isti. Oboji se skušajo izogniti zanositvi, eni neglede na nauk Cerkve, drugi pa iščejo način, ki ni v nesoglasju s tem naukom.

Od nikogar ne terjamo nič. Vendar pa je eno, če nekdo greši osebno, drugo pa če greši in ta greh javno opravičuje ter celo oglašuje v svojih medijih. Ne trdimo, da so te "naravne" metode greh, a so brez dvoma naravnane v isto smer, kot one grešne metode.

-NeoDomobranec

Po stari morali -- stara morala

"Not contentment, but more power; not peace at any price, but war;..."

^{Friedrich W. Nietzsche}

  
Ko je Richard Spencer v marcu letos objavil nek video blog v katerem je branil "trendy" konservativko Tomi Lahren, smo takoj po objavi videoposnetka na tem mestu objavili blog z naslovom "Rdeča tableta in neskladnost alternativne desnice s katolištvom". Če je pred omenjenim videoposnetkom še obstajala nekakšna dilema ali je alternativna desnica (altrajt) skladna z našo katoliško civilizacijo, ali ne, je po njem postalo jasno, da ni. Ta zaključek ne more biti nikomur v veselje, a vendar je dejstvo.

Spencer je namreč v tem posnetku zatrdil, da človek nima neke inherentne vrednosti sam po sebi, temveč mu je vsaka vrednost podeljena šele po neki skupnosti ljudi. To pa je torej začetek in konec katoliške morale in ta dokaj enostavna trditev, so tista ozka vrata, skozi katera pelje glavna pot. S to trditvijo pa je tudi konec stare morale za altrajt, kakor je tudi levica z njo že zdavnaj obračunala.

A četudi se zdi, da je ta trditev nekako presežna in radikalna, torej značilna le za altrajt sam, ki se z njo dokončno diferencira od zakrnelih konservativcev in raznih drugih desničarjev stare šole, pa v resnici temu ni tako. Ta zavrnitev stare morale je le logičen rezultat konservativnega zavračanja te iste morale, sicer na bolj impliciten način. Konservativci so že zdavnaj krenili po isti poti, o kateri govori Spencer. Tudi oni sami trdno verujejo, da človek nima inherentne vrednosti sam po sebi, temveč, da mu vsako vrednost podeljuje skupnost, bodisi država, bodisi neka listina, bodisi neko sodišče. Tudi oni sami verujejo, da je človek do svoje biti same pogojen prek volje števila. Kar je torej Spencer povedal na ekspliciten način, oni govorijo na impliciten.

V zavračanju stare morale ni danes nič več radikalnega, pa četudi se tako zdi Spencerju in drugim takim, ki menijo, da živijo svoje življenje kot politični desperadosi, hodeč po robu najbolj ezoteričnih in radikalnih zamisli.

A vendar pri altrajtu naletimo tudi na kontradikcije, ki bodejo v oči. Kaj pa je torej po altrajtu vendarle nemoralno? Ali bomo v odgovor slišali kaj iz Nietzschejevega Antikrista? Ne. Odgovor je preprost. Nemoralna je vojna. Vsaka vojna, ki bi jo neka zahodna sila bojevala proti vzhodnim silam, bodisi severnim, kakršni sta Rusija ali Severna Koreja, bodisi vzhodnim, kakršni sta Sirija in Iran, je inherentno nemoralna.

Tu vlada popolno soglasje in tu altrajt ali Spencer ne potrebujeta nikakršnega spraševanja ali dokazovanja, čemu vendar bi bila taka vojna nemoralna. Ne. Vojna je nemoralna!

Ta konsenz, ki vlada torej med altrajterji, altlajerji (alt-lite) in raznoraznimi državljanskimi nacionalisti in libertarci, je skorajda neverjeten. Vojna med NATO in Rusijo? Najbolj nemoralna mogoča stvar v zgodovini sveta.

Ob tem se človek nehote vpraša, iz kakšnega razloga je ta vojna nemoralna? Ali ni altrajt sam potemtakem ujetnik tiste stare morale, za katero trdi, da se je je osvobodil, ko bljuva radikalne slogane, upajoč, da bo šokiral preproste kristjane in cuckservativce?

Hitro teče čas. Že nekaj let je preteklo, kar so v Ukrajini separatisti zakuhali vojno. Spominjamo se lahko iz tistih časov, trendy libertark, ki so s svojimi nadležnimi glasovi tulile: "Why poke the bear?", pri čemer so imele v mislih, da je ta medved Rusija, in da so Ukrajinci sami krivi vojne, saj so iz države pregnali Janukoviča. Tudi tedaj bi takšne vrste libertarci najraje videli, da bi države zahodno od Rusije, tej "nuklearni velesili", prepuščale ozemlje za ozemljem, saj bi bili vsako zoperstavljanje lahko smatrano za "dreganje v medveda" in potencialno vojno, ki je pa itak nemoralna. Vojske -- varuj nas o Gospod!

Vojna je inherentno nemoralna.

In tako smo pri stari morali. Zadnjič se je dalo prebrati s pod prstov nekega "slovenskega altrajterja", da bi papež menda raje videl vojno med Rusijo in ZDA, kot pa rokovanje Trumpa in Putina. Zakaj pa ne, človeku takoj šine v glavo? Zakaj pa ne bi nekdo, ti, jaz ali on, ali pa papež sam, raje videl vojne, kot pa rokovanja? Kaj bi bilo v tem slabega, da bi vendarle prišlo do vojne? S katerim argumentom vendar, moremo smatrati tako vojno za nemoralno?

Seveda papež ni  govoril o nikakršni vojni. Videl in izrekel je le tisto, o čemer te vrste "anti-globalisti" neprestano tulijo, a ob Putinu radi pozabijo.

Ker že samo možna asociacija na vojno je nemoralna.

Kaj nam torej govori taka morala, ki na nekaterih segmentih menda odpravlja ničvredna pojmovanja nerazsvetljenih kristjanov, na drugi strani pa se drži te iste morale, kot pijanec plota? To nam govori, da ni zmožna niti tiste iskrene radikalnosti, pod katero se prikazuje; ni zmožna niti načelnega zastopanja neke nove ničejanske morale. Je le pohabljen stvor, ki "staro moralo" napada iz vzgibov svojega adolescentskega protestiranja proti krščanstvu.

Zato nas more ta hinavščina toliko bolj potrjevati v prepričanju, da je altrajt neka prezrcaljena slika konservativcev, ki so jih polna usta vrednot iz stare morale, a se uklanjajo številu in naprednjaškim lobistom. Altrajterjev pa so polna usta nasprotovanja tej morali, a se je pridno držijo, kadar gre za tistega oskubljenega medveda, v katerega se menda ne sme drezati, ker bi bilo to nemoralno.

-NeoDomobranec

Kako zasužnjiti družbo?

Kako zasužnjiti družbo, tako se glasi naslov nekega videoposnetka iz krogov ameriške alternativne desnice. Ob gledanju pa človeku hitro pride pred oči problem ameriškega konservativizma in poguba vse konservativne desnice širom sveta. Danes ima namreč ameriška desnica precej vpliva na desnice raznih, tudi evropskih držav, kar se zelo dobro kaže pri naših domačih konservativnih "liberatrcih".
 
Ostanimo vendar pri vprašanju "kako zasužnjiti družbo". To, se zdi je zelo pogosto vprašanje, zla slutnja, strah,... desničarjev. Desničarji radi prebirajo Živalsko farmo pa 1984 in podobne leposlovne romane iz katerih izvajajo, zdi se, resnično interpretacijo sveta okrog sebe. Zato se v njih vedno poraja strah "pred zasužnjitvijo družbe". Kaj, če se od nekej vzame neka politična kreatura, ki bo zasužnjila družbo. Mnogi libertarci in "nacionalisti" ameriškega tipa jo celo že vidijo, skrito v sencah državne aparature.
 
A ta strah je vendar produkt njihove inherentne slepote. Njihove slepe zaverovanosti v "svobodo". To čaščenje svobode pač ni evropski proizvod, je ameriški in v Evropo je lahko prišel le iz Amerike. Amerikanci pa so prepričani, da so v izhodišču svobodni in to svobodo jim pač more vendarle nekaj omejiti, ali pa jim jo morebiti celo že omejuje. A tudi, če jim jo, to pač ni njihovo izhodiščno stanje, v izhodišču so vendarle svobodni.
 
To naziranje končno vodi danes desnico, ki si bolj kot kaj drugega želi biti le svobodna od države. Ta svoboda ali osvoboditev od države zna biti zelo privlačna. Jaz kot človek sem pač lasten subjekt, ki me država ne sme omejevati, kjer ni tega treba. Država je moj nasprotnik. S tem se torej ustvari percepcija, da je posameznik ločen od države, država pa le birokratična kreatura. Znan stavek nekega amerikanskega predsednika: ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, vprašaj, kaj lahko ti storiš za državo, tudi vzpostavlja situacijo v katerem sta posameznik in država nekaj ločenega.
 
Tu na tem mestu pa nas torej ne sme zanimati ali sta posameznik in država zares ločena, ali pa sta vendarle eno, temveč nas mora zanimati zgolj to, da se tu ustvari nepremostljiva distinkcija. Šele če se ustvari, moremo torej govoriti o možni zasužnjenosti. In tu tiči paradoks.
 
Vkolikor država predstavlja nek nasproten subjekt, kakor denimo v monarhiji predstavlja monarh drugega posameznemu državljanu, tako tudi država postane nekaj zunaj. Ta država pa torej ni nekaj vseobsegajočega, temveč so njene meje vidne, in kar je pomembneje, te meje so zunaj. Šele, če sta državljan in država ločena, lahko govorimo o možnosti zasužnjenja.
  
In tu smo pri srži tega paradoksa. Amerikanski desničar ali levičar, vkolikor oba pojmujeta državo na takšen libertaren način, torej meni, da lahko vsak čas postane zasužnjen od države, ne da bi se zavedal, da sam tiči znotraj države, kot njen del in da ga država popolnoma obsega. Država pa nikoli ne more biti nekaj absolutno nedoločljivega. Država je vedno določljiva, pa četudi je ideološko nedoločljiva. Torej to pomeni, da je družba vedno na tak ali drugačen način zasužnjena, če hočete uporabljati ta izraz. Boljši izraz bi bil: ideološka. Država ima vedno svojo ideologijo in ta ideologija se vedno izraža v družbi. A dokler se državljani zavedajo, da so del države, jo skušajo oni določevati, zasužnjiti, če hočete, vkolikor pa menijo, da je država nepopisan list in oni sami niso del države, toliko časa so le pasivni elementi, ki so popolnoma nepomembni v širši sliki reči.
  
Noben človek tako ni zares svoboden in ne more biti svoboden. Državljanova svoboda, ki bi bila razumljena v smislu njegove popolne svobode do države, bi bila kontradikcija sama po sebi. Vsaka družba je zasužnjena na tak ali na drugačen način, treba je najti le pravo obliko sužnosti, ki ustreza državljanovemu svetovnemu nazoru.
 
A to je tisto težko breme amerikanizma, ki se ga desničarji ne morejo osvoboditi. Njihova obsedenost s svobodo, svobodo govora in podobnimi idiotizmi, jih dela za hendikepirane v igri politike. Zato v tem oziru lahko veliko bolj cenimo razne komuniste ali SJW-evce, ki se zavzemajo, da bi uravnali državo po svojih zamislih, kakor pa desničarje, ki blodijo o svobodi državljana v državi.
 
Osvobojenost od države in državljanova ločitev od države sta dva okostnela koncepta, ki bi jih morali zavreči, da bi se osvobodili svobode in kreirali državo po lastnih nazorih. A kako naj bi to pričakovali od bralcev 1984 in podobnih knjig absolutne resničnosti? Človek se kar čudi, kako je vendar mogoče, da je ta knjiga tako navajana. Joj, nekaj se zdi podobno kot je bilo opisano v 1984! O, gorje!
 
Zato izgubljajo konservativci, katerih parola je: manj države, bitko za bitko. Kdor je spremljal ameriško epopejo, ki je na koncu vodila do legalizacije homoseksualnih porok, se je lahko veliko smejal. Kakšne vaje iz "mentalne gimnastike" so izvajali tisti konservativni libertarci, ki še danes verjamejo v razločevanje med državo in državljanom oz. ki verjamejo v nedoločljivo državo. In na koncu so izgubili, ker država ni tabula rasa, bazira na ideološkosti in določujejo jo tisti, ki jo skušajo določevati, ne pa tisti, ki verjamejo, da bi se je eventuelno lahko osvobodili.
 
Ker tudi libertarizem in kapitalistični konservativizem, kakršnega poznamo tudi v domači visoki politiki, lahko obstaja zgolj v pretiranem udobju. To je politično naziranje izvirajoče iz sitosti in preskrbljenosti. A je tudi ravno to poglaviten vzrok, zakaj naposled predaja bitko za bitko.
 
Družba mora biti zasužnjena. Če je ne bomo zasužnjili mi s svojimi nazori, jo bodo pa drugi z nasprotnimi.
 
-NeoDomobranec

Težave z "Laudato si"

"Mi ne moremo prerekati resnice, ki jo oznanja komunizem, da bo kapitalizem ubil zlasti male narode, če ne bodo narodi ubili kapitalizma."

Dr. Aleš Ušeničnik, 1923

Avtor Sebastjan Erlah je na svojem blogu v aprilu tega leta objavil članek z naslovom "Duhovnost do stvarstva v luči Laudato si". Čeprav daje naslov videz, da avtor le povzema okrožnico papeža Frančiška, pa naj bi bil članek kritika okrožnice oz. papeža.

Na tem mestu se ne bomo ukvarjali z vsebino okrožnice, temveč le s poizkusi argumentiranja kritike te okrožnice s strani zgoraj omenjenega avtorja.

Okrožnica sama namreč ni niti najmanj sporna, spominja nas lahko morda na okrožnico Rerum novarum Leona XIII. v smislu nakazanja problemov in aktivizacije katoličanov za reševanje teh problemov, a kot rečeno to ni mesto za ta premislek.
 
Avtorjev ugovor izhaja predvsem iz tega, da se nekatere stvari iz okrožnice berejo in slišijo podobno nekim komunističnim in sploh marksističnim idejam in izvajanjem. Vendar ali je to sploh kritika vredna premisleka? Če se nekaj sliši podobno še ne pomeni, da gre za isto stvar.

Vzemimo kar sam znanstveni socializem in socialni katolicizem koncem devetnajstega stoletja in začetkom dvajsetega stoletja. Pri obeh gre za zelo podobna izhodišča, oba videvata probleme in jih tudi jasno nakažeta. Strinjata se docela v tem, da je gospodarski liberalizem, socialni individualizem, kapitalizem kriv stanja družbe. Kar ju loči je le vprašanje, kako stvari popraviti. Socializem na eni strani hoče podržavljenje in "diktaturo proletariata", socialni katolicizem hoče stanovsko državo.

A v izhodišču sta si sila podobna. Kajti tudi Leon XIII. je sprva v svojih okrožnicah zgolj pokazal, da je problem in da je ta problem treba pravično in po krščanskih temeljih rešiti. Morda se je tudi on zdel tedaj kakemu kapitalistu čisto navaden komunist. A med katoličani je vendar večinsko vladalo mnenje, da je kapitalizem krivec problemov in da je za to stanje kriva prav "svobodna tekma" ali "svobodni trg". Vzemite kateregakoli katoličana izpred leta 1945 in ga vprašajte, kaj si misli o kapitalizmu, pa vam bo brez izjeme zasedel negativno držo.

"Ubiti kapitalizem se pravi ubiti mamonizem, ki se je utelesil v modernem gospodarstvu. Ker ta mamonizem ni nujno pohlep tega ali onega, dasi se je prvotno skotil iz pohlepa ljudi, ampak se izraža v nekih gospodarskih oblikah, zato tudi ne bo mogoče premagati kapitalizma, če se ne izpremene te oblike. Narodi bodo morali torej preosnovati sodobni gospodarski red ali pravzaprav nered."

Dr. Aleš Ušeničnik, 1923

  
In po tej logiki torej lahko trdimo, da so bili katoličani pred vojno navadni komunisti, ker so oboji za socialne probleme krivili kapitalizem. Pa vemo, da bi bil to absurd brez primere. Če se papeževo nakazovanje problemov torej sliši "marksistično", to še ne pomeni, da tudi je marksistično. Kar velja tudi za avtorja članka. Če so njegovi ugovori podobni onim protestantskim, to še ne pomeni, da so protestantski ali, da je avtor sam okužen s protestantizmom.

Tu pridemo do vprašanja problemov o katerih govori papež. Torej ali problemi so, ali pa jih ni. Če so, potem je logično, da jih vidita tako papež, kot marksist. Če pa jih ni, se potem papež moti že v izhodišču in govori o nečem, kar sploh ne obstaja in je torej plod marksizma ali Bog ve česa. A tu se začne razhod. Kdo bi mogel trditi, da problemov ni? In tudi, če se razhod zgodi in hipotetično zavzame avtor članka stališče, da so problemi izmišljeni, se s tem postavi na stališče nasprotno Cerkvi in torej na stališče raznih ameriških protestantov. Resnica pa je pač le ena, ali -- ali.

Naprej avtor znova, sicer z distanco a vendar, skuša nakazati, da se papež v svojih izvajanjih sliši podobno komunistom, predvsem v svoji kritiki kapitalizma. A tu je treba ponoviti, katoličani, stoječ na tradiciji socialnih okrožnic Leona XIII. in Pija XI. smo dejansko zoper kapitalizem in zato je povsem normalno, da se v svoji kritiki kapitalizma, nekemu kapitalistu zdimo podobni komunistom. Papež tu ne počne ničesar, kar ne bi storili že papeži pred njim.

Če rečemo z dr. Alešem Ušeničnikom:

"Če treba uničiti kapitalistični način gospodarjenja, uničite ga, zakaj tudi gospodarski načini morajo služiti človeštvu in njegovi blaginji! Če treba preosnovati vso družbo, preosnujte jo, tudi družabne uredbe morajo služiti človeku!"

Ta argument "podobnosti" papeževe retorike s komunistično retoriko se torej pri avtorju neprestano vrača na površje in prek nje ne more. A to ni nikakršen argument. Katoličani nismo nikdar stali na individualističnem pojmovanju, ki bi izključeval pojmovanje "skupnega", kar se zdi avtorju članka tako sporno. Škof Rožman je denimo v letu 1943 povedal:

"Gotovo moramo biti odločni nasprotniki kapitalizma, kakor se je razvil v teku časa. Bog-stvarnik je dal zemeljske darove zato, da jih uživajo vsi ljudje."

Tu Rožman govori pravzprav o isti stvari, kot danes Frančišek. Če kot katoličani verjamemo torej, da so dobrine dane od Boga za vse ljudi, in da je zemlja "skupna", nas pač ne sme brigati če se to zdi podobno komunističnemu pojmovanju.

Dalje se avtor spotakne ob papeževo naziranje, ki naj bi "propagiralo razredni boj". Pri tem povzema domač portal nacionalne televizije. Danes se sicer ni za zanašati na navajanje papeža preko medijev, ker se je to že večkrat izkazalo kot potvorjeno. Mediji namreč prevajajo prevode prevodov in na koncu ustvarijo senzacionalistično novico. A vseeno se tu zdijo papeževe besede precej na mestu, ker dejansko izhajajo iz katoliškega socialnega naziranja.

Kako že beremo? "Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke." (Lk 1,52)

Kot katoličani tudi sami verjamemo v socialno pravičnost, po kateri naj bi bilo gospodarstvo organizirano vzajemno, stanovsko, pri čemer bi vsi posamezniki odločali o stvareh kot udje enega telesa - korpusa.

"Za vse, kar se ustanovi v prospeh miru in medsebojne pomoči med ljudmi, in naj se zdi še tako popolno, je najbolj trdna podlaga vprav duhovna vzajemnost in duhovno edinstvo med tovariši. Če tega duhovnega edinstva ni, kar smo dostikrat izkusili, bodo najboljši predpisi brez moči. Le tedaj bo možno v človeški družbi resnično sodelovanje vseh za skupno blaginjo, ko bodo vsi deli živo čutili, da so udje ene velike družine in otroci istega nebeškega očeta, da, eno telo v Kristusu, »posamezni pa med seboj udje«[Rim 12,5], tako, da »če en ud trpi, trpe z njim vsi udje« [1 Kor 12,26]. Tedaj bodo namreč bogati in drugi veljaki prejšnjo brezbrižnost do ubožnejših bratov izpremenili v skrbljivo in dejavno ljubezen, sprejemali z odprtim srcem njih pravične zahteve in radi jim odpuščali morebitne krivde in zmote. Delavci pa bodo iskreno zamorili vsako čuvstvo sovražnosti in zavisti, ki ga pospeševavci socialne borbe tako premeteno zlorabljajo, in ne le da ne bodo mrzili mesta, ki jim ga je božja previdnost določila v človeški družbi, ampak ga bodo cenili, dobro se zavedajoč, da sodelujejo resnično koristno in častno, vsak po svoji službi in dolžnosti, za občo blaginjo in da hodijo še tesneje po stopnjah za tistim, ki je bil v božji podobi, pa je hotel biti med ljudmi tesar in da so ga imeli za tesarjevega sina."

Pij XI., Quadragesimo anno, 1931.

Tu ne gre za "ekološko duhovnost marksizma", temveč za katoliško svetovno naziranje, ki vidi probleme, izvirajoče iz človeške nepravičnosti in zahteva popravo po katoliških načelih. Tako torej, kakor so katoličani videli probleme in krivice izvirajoče iz gospodarskega individualizma in so jih skušali popraviti ter spremeniti družbo v nov sindikalni in korporativni red.

"Družba, urejena po krščanskem pojmovanju, bodi brezrazredna v tem zmislu, da v njej ne bo, kakor dandanes, razredov, kjer bi eden drugega izkoriščal in drug drugega sovražil; torej tudi ne bo razrednega boja, ki je dandanes le izraz tega nasprotja. Družili se pa bodo ljudje po poklicih v stanove, ki bodo v skupni vzajemnosti dajali drug drugemu, kar komur gre."

Dr. Aleš Ušeničnik, 1928

Naprej se avtor spotakne ob zloglasno konferenco, ki so jo obsojali razni protestantje skupno z disidentskimi katoličani. To poveže z neko izjavo papeža zopet povzeto po domačem mediju. A to, se zdi, je precej nepravilen pristop avtorja samega, ker na vse pretege išče nekaj, s čimer bi lahko prikazal papeža v slabi luči, ne da bi zares vedel ali so te povzete izjave resnično natančne ali ne. Tudi prisotnost nekega nekatoliškega avtorja pač še ne pomeni, da se papež kakorkoli strinja z njim.

Potem v članku avtor nadaljuje z razlago, da se mu nekatere stvari slišijo podobne. Papeževa nova svetovna solidarnost, ali morda nov svetovni red, se mu zdi podoben prostozidarskemu "New World Order". Ta argument je torej sličen vsem drugim prejšnjim, tiči pa zgolj na "podobnosti". A tu ne moremo, da ne bi zopet ponovili: avtorjev argument se pa zdi podoben argumentom protestantov, ki trdijo, da ta papež osebno pripravlja NWO. Med njimi izstopa Alex Jones, ki papeža redno naslavlja z "the globalist pope". Torej, ali smemo avtomatično trditi, da je avtor članka, Erlah, protestant oz. da je okužen z ameriškim protestantizmom, ker je menda to razvidno iz njegovega pisanja? Ne. Tega ne moremo trditi, ker je neiskreno in sploh ne predstavlja pravega argumenta. Samo "podobnost" pač ni dovolj.

Še več, o "novem svetovnem redu" je govoril že Pij XII. trikrat denimo začasa druge svetovne vojne, torej leta 1939, 1940, 1941, vsakokrat na božično vigilijo. Pij XII. govori v teh govorih o nujnosti novega svetovnega reda, ki bi zajezil ponavljanje svetovne vojne, torej da se ne bi Evropa ciklično vračala v vojno. V teh govorih postavi nekaj točk ali pogojev, ki naj bi se izpolnili, da bi do tega novega reda prišlo. Eden teh pogojev govori tudi o izboljšanju mednarodnih ustanov, ki bi preprečevale nesporazume. Ta novi red pa naj bi temeljil na zavrnitvi materializma in na nepreklicnosti moralnega zakona, danega nam od Stvarnika. Kakorkoli že, če danes papež Frančišek govori o "novem svetovnem redu", to ni nič novega ali še ne slišanega iz papeškega prestola.

Zopet se potem avtor članka dotakne zloglasne konference v Vatikanu, njegov argument pa poteka v smislu: papež je rekel to in to, a ker se je na pročelje bazilike projiciralo to in to, nima prvo torej nobene teže. Tu moramo zopet ponoviti, da če se je nekaj projiciralo in je bilo zares "prostozidarsko", to še ne pomeni, da je papež izbral kaj se bo projiciralo ali, da je to tudi odobraval.

Dalje se izkaže, da je avtor torej res zagovornik kapitalizma oz. svobodnotržnega gospodarstva in najbrž izhaja iz tega dejstva njegova kritika "socialističnega papeža". A vendar tu avtor stoji na neki lastni logiki, medtem ko papež in mi z njim, stojimo na tradiciji socialnega katolicizma in zavračamo kapitalistične zmote.

Kapitalizem je danes prepotreben nove refleksije. Danes kapitalizem morda ne povzroča več takšnih socialnih krivic, kot jih je povzročal začasa Leona XIII., a povzroča drugačne, duhovnejše. Danes je kapitalizem namreč glavni krivec za moralni propad zahoda, saj poudarja krščanstvu nasprotne nazore uživanjaželjnosti, razsipništva, udobja, lagodnosti in ljudi zapira pred osnovnim poslanstvom, ki jim je namenjeno na tem svetu: moliti, delati, trpeti.  Je sistem individualizma, ki razkraja družbo in konec koncev povzroča počasen propad evropskih narodov preko uničevanja skupne zavesti (atomizacija posameznikov), poveličevanja lagodja, nemoralnosti, kot tržnega produkta in splošnega materializma.

"Moderni gospodarski nazor je materialističen in naturalističen, nevreden človeka, človeku ne more biti vse denar, tudi ne moč. Človek je ustvarjen za višje cilje; dvigniti se mora nad materijo, a tudi nad vso naravo, da motri vse v božji luči."

Dr. Aleš Ušeničnik, 1939

Problem, ki je razviden iz članka je paradoksalno prav v njegovi podobnosti z argumentacijo severno ameriških protestantov zoper socializem. Mi kot katoličani pač ne moremo nujno izhajati iz presojanja nekega sistema v smislu udobja, ki ga ponuja. Nam kot romarjem, ki samo potujemo skozi ta časni svet, so bolj kot udobje pomembni drugi vidiki. Vidiki večnosti. In kakor so se katoličani nekdaj borili za izboljšanje nevzdržnih socialnih razmer, ki jih je povzročil kapitalizem, tako se morda danes lahko borimo za izboljšanje duhovnih razmer, ki kažejo, da bodo pogubile evropske narode.

Okoljska problematika lahko postane tista točka, ki bo katoliške družbene napore preusmerila iz neke razdrobljene, pretirano poduhovljene resignacije v živ in aktiven katolicizem. To bo premik, ki se bo torej premaknil proč od pokristjanjevanja posameznika na pokristjanjevanje družbe, države in drugih formalnih in neformalnih struktur. Obenem pa to lahko pomeni tudi prepotrebno diferenciacijo katoličanov proč od indiferentnega konservativizma v dejanski aktivni družbeni katolicizem. Zopet potrebujemo jasnega razločevanja in ločevanja. Katolicizem se sme več ostajati podrejeni del naziranja katoličana, tako da je katoličan najprej konservativec ali Slovenec in šele potem katoličan. Zopet moramo zaklicati z Mahničem: "Katoličani smo, to je naše ime, potem smo Slovenci, to je naš priimek."

"Družba tako dolgo ni pokristjanjena, dokler je še posameznikom — in naj bi bili še tako številni — vsakikrat potreben junaški odpor proti celotni kulturi okrog njih, ko hočejo biti kristjani in krščansko živeti."

Adalbert Bangha, 1939

  

-NeoDomobranec

Rakaste rane na koreninah našega zgodovinskega spomina

V majski prilogi Družine, Slovenskem času, je objavljen tudi članek ugledne avtorice Miroslave Cencič z naslovom Rakaste rane na koreninah našega domoljubja. Ker je članek naravnost simptomatičen za širši t.i. "demokratični tabor", nam more torej služiti kot primer ob katerem lahko nekoliko bolje presodimo nekatere trditve, ki jih videvamo v njem, a so slične tudi za podobna besedila.

Poanta članka je vprašanje slovenskega domoljubja, kar nas more vedno zanimati, saj smo takih in drugačnih tarnanj nad nedostatkom domoljubja že precej vajeni. In tudi tu gre prav za to. Avtorica namreč premišljuje, kako zaničevano je domoljubje in poudarja, da je v resnici zelo pomembno.

Mi se bomo na tem mestu dotaknili le ožjih segmentov članka, torej nekaterih trditev, ki so enostavne, čeprav so po sebi silno kompleksne. Začnimo kar pri prvem odstavku. Avtorica pravi:

"Na vseh področjih družbenega življenja se kaže, da nekaj ni v redu z našo narodno zavestjo. Državljani slabo opravljajo svoje državljanske dolžnosti ob državnozborskih volitvah. Le malokje plapolajo  slovenske zastave ob narodnih praznikih."

...

"Naša himna se sliši kot internacionala. Očetje in sinovi se vidno razlikujejo s posmrtnimi simboli na pokopališčih. Vsiljuje se vprašanje, zakaj je tako, in spodbuja razmišljanje o vzrokih."

Tu avtorica noče ločevati "narodne zavesti" od "državljanske zavesti". Če državljani ne izobešajo državnih zastav in ne sodelujejo pri "državljanskih dolžnostih", to pomeni pomanjkanje državljanske zavesti in ne narodne zavesti. Slovenska državna zastava pač ni narodna zastava in če je kdo noče izobesiti, to ni nujno pomanjkanje narodne zavesti. Slišali smo že kaj je o pomenu te zastave povedal Bučar, poslušali smo tudi o ezoterikih, ki jim je bila menda zaupana izdelava grba. Biti narodno zaveden, pomeni tudi kritično presojati državo in njene izraze, še posebej, če ti ne temeljijo na narodni tradiciji. To pač razume tudi sama avtorica, ko se kritično obregne ob himno. Himna ni narodni simbol, pač pa državni simbol. Zato zavračanje bodisi zastave, bodisi himne, bodisi države same, ne pomeni nujno tudi zavračanje narodnosti ali narodne zavesti.

Zadnjih četrt stoletja, pa morda že nekaj časa pred tem, se skuša ustvarjati percepcija, da je ta država, torej demokratična Republika Slovenija najvišji in najpopolnejši izraz slovenskega naroda samega. Tu potem povsem nekritično izenačujejo državo z narodom in mešajo kritiko prvega z drugim. Ampak na čem sploh temelji ta trditev, da je trenutna država izpolnitev tisočletnih narodnih sanj? Samo in zgolj na tem, da smo kot narod dobili zares suvereno državo? Dobro, a to je potem uresničitev zgolj sanj o suverenosti, ne pomeni pa tudi podlage za enačenje države z narodom.

Tako pojmovanje, ki meni, da je bolje kakršnakoli država, samo da je suverena in demokratična, pa končno negira narodno zavest in jo popolnoma zamenjuje z državno zavestjo. Kajti država, kakršno imamo trenutno, dokazljivo ne temelji na narodnih temeljih, temveč na temeljih nadnarodne in mednarodne filozofije razsvetljenstva, francoske revolucije itd. itd.

Tudi avtorica sama se mora namreč strinjati, kar je tudi razvidno v nadaljevanju članka, da se lahko državljanska zavest in narodna zavest naravnost izključujeta, kot v primeru komunistične Jugoslavije, nekoliko tudi Kraljevine Jugoslavije, pa tudi Kraljevine Italije v oziru na Primorce. In zato mora avtorica torej najprej dodobra utemeljiti, da se naša državljanska zavest ne izključuje z narodno zavestjo, preden pojma poljubno zamenjuje. Ampak to od nje ne terjamo, ker še nikomu ni padlo na pamet, da bi se lotil tega iskrenega razmisleka.

Naprej pravi, in to navajamo zgolj zaradi narave tega spletnega mesta:

"Primorcev pa italijanska okupatorska oblast ni priznavala za narod. Ponižala jih je v sužnje, barbare, ljudstvo brez zgodovine in kulture ter obsodila na narodno izginotje. Narodni genocid se je izvajal z nasiljem in zakoni."

To je tipična retorika, ki se ji je nemogoče izogniti v besedilih, ki obravnavajo zasedbo primorskega dela naše dežele po prvi svetovni vojni. Prvič, je bila to res okupacija? Če si ogledamo definicijo te besede v kakem slovarju, moramo reči: ne. Ta del dežele je bil prek nekega mednarodnega konsenza prisojen Kraljevini Italiji. To ni bila torej okupacija objektivno gledano. Druga stvar je trditev, da je KI naše sorojake ponižala v ljudstvo brez zgodovine in kulture. To tudi objektivno ne drži, ker je tamkajšnja oblast enostavno menila, da so te dežele in tamkajšnji prebivalci del večje Italije in torej imajo "zgodovino in kulturo", le da je ta italijanska.

Tudi izraz "genocid" se rado nekoliko preveč poudarja na nekih mestih, na drugih pa se mu rado izogiba. Kajti, če je bila italijanska politika zares genocidna, potem je bil to genocid, ki bi trajal precej časa. KI je imela oblast nad tem delom dežele četrt stoletja in po dolgih petindavjsetih letih se v narodnostnem smislu ni veliko spremenilo. Seveda, največ se je poznalo še v Trstu, a po drugih krajih ni bilo bistvenih sprememb. Morda bo slišati grobo, a Primorski razumniki redno napihujejo stvari, ki so bile sicer izredno krivične, niso pa bile takšnih razsežnosti, kot si bi jih očitno želeli. Genocid je vse kaj drugega kot primerna beseda. Počasi se bo treba začeti vračati k primarnim virom, si ogledati kaj se je dejansko dogajalo, ne pa se več zanašati na anekdote in pripovedovanja, slišana in zapisana po vojni.

"V 20. stoletju je bil slovenski narod žrtev treh totalitarnih režimov. Doživel je tragično bratomorno vojno."

...

"V času, ko je bil slovenski narod zapisan smrti, se je začel tudi boj novih političnih sil za prevzem oblasti, za preobrazbo družbe, "prevrednotenje vrednot in ustvarjanje novega človeka", ki ustreza ideologiji komunizma." "

Tu bo opazka zvenela morda malce pikolovsko, vendar pa se zdi, da je pomembna. Ko slišimo, in to slišimo zelo pogosto, da je bil naš narod žrtev treh totalitarnih režimov, nas more zadeti nekakšen logičen ugovor. Kajti ta trditev je popolnoma nesmiselna po svoji strukturi.

Narod ni bil žrtev "treh totalitarnih režimov", temveč je bil žrtev, če hočete uporabljati ta izraz, okupacije in enega totalitarnega režima, ki je bil komunizem. Namreč enačiti okupatorja z nekim domačim političnim nasilstvom ne vsebuje nobene logike. Iz vidika okupiranega pač ni pomembno ali ima okupator v domači deželi totalitarni režim, demokracijo ali pa monarhijo. Ob to pa logično ne moremo enačiti domačega političnega nasilstva, za katerega je bilo pa prekleto pomembno kakšen politični sistem je vzpostavil, saj so bili del njega domači ljudje, ki so ga omogočili in vzdrževali. Tu je treba več jasnosti, ali pa se vse skupaj zavije v meglo tistega priljubljenega klica "vsi so isti", ki je plod pomanjkanja intelekta, pa tudi pomanjkanja iskrenosti.

Tudi je naravnost smešna in docela neutemeljena trditev, da je bil "slovenski narod zapisan smrti". To je krilatica, ki so jo iznašli ravno komunisti in ravno na podlagi te krilatice sezidali svoj totalitarni režim, katerega "žrtev", pravi avtorica, je bil naš narod.

Kdor hoče izvajati tako močne trditve, da je bil narod zapisan smrti, jih mora pač tudi utemeljiti. Tu tega ne terjamo od avtorice, ker pač ona ni iznašla te trditve in je le ena od mnogih, ki se je oklepajo. Vendar pa bo potrebno tu resnično nekoč jasnega razčiščenja pojmov. Kdor namreč izreka take trditve, bodisi ne pozna razmer pod okupacijo in se zanaša na neke sekundarne vire, bodisi pa to govori s točno določenim smotrom in lažnivo.

Lahko bi se na tem mestu spravili v dolgo dokazovanje neutemeljenosti te trditve, in kdor spremlja ta projekt ve, da to tudi počnemo na drugih mestih, a bomo raje vztrajali na načelu, da trditev zahteva dokaz in ne, da potrebuje dokaz zavrnitev trditve brez dokaza.

Vseeno pa velja opozoriti, da imamo pri tej trditvi na eni strani dejanske razmere, dejansko postopanje okupacijskih oblasti, na drugi strani pa neko ugibanje, predvidevanje, sklepanje brez prave podlage. Edina "podlaga", ki jo najdemo, je tista, ki stoji tam zato, da bi dala zgodovinsko pravico komunistom za zasedbo oblasti. A to ni dovolj in mi terjamo jasne dokaze in razčiščenje pojmov.
  
Morda najbolj zanimiva pa je naslednja avtoričina trditev:

"Razdvajanje je med vojno potekalo s potiskanjem ljudi v nasprotne tabore pod geslom: "Kdor ni z nami, je proti nam", ki ga je postavil že fašistični prvak Mussolini. To je pomenilo, da kdor ni bil za komunizem in revolucijo, je bil sovražnik, narodni izdajalec. To je usodno razdelilo narod in na tej delitvi se je gojilo zgodovinsko sovraštvo, ki je spodbujalo medsebojno obračunavanje in uničevanje narodnih sil."

No, če so komunisti "kopirali" Mussolinija, je Mussolini kopiral Kristusa, ki je tudi rekel, da kdor ni z Njim je proti Njemu (Mt 12,30; Lk 11,23). A to tudi ni bilo tisto, kar je razdvojilo narod, pa tudi sama predpostavka je popolnoma napačna.

Narod se je razdvojil že veliko prej in sicer z nastopom liberalcev in liberalnega časopisja, ki je začel v narod vnašati tuj duh naturalizma, panteizma, pesimizma, nemškega idealizma itd. Ta razdor se je stopnjeval še z nastankom raznih socialističnih grupacij in naprednih društev, dokler ni rezultiral v krvavem obračunavanju komunistov s svojimi nasprotniki. Tu ne moremo govoriti o neki enotni fronti, ki se je razcepila v dva nasprotna si tabora, tu si moramo pogledati samo jedro naroda in pojmovanja, kaj narod je. Naprednjaki so obračunavali s "črno gardo" in klerikalizmom po časopisih, komunisti pa so z "belo gardo" in "klerofašizmom" obračunali s puško, nožem in sekiro. Kajti različna imena predstavljajo isto stvar.

Napak je govoriti, da pa vkolikor bi komunisti ne razglasili svojega načela, bi pa katoličani kar drli k njim in se skupaj z njimi borili proti okupatorju. Prvič, komunist in katoličan sta nezdružljiva pojma in največja naivnost je nenehno ponavljanje, da bi morala sprično neke obče narodne ideje stopiti z ramo ob rami zoper okupatorja. Mahnič in Ušeničnik, pa tudi mnogi drugi, sta velikokrat ponavljala, kako nesmiselno bi bilo zavoljo narodne ideje povezovati se z liberalci in tako delovati zoper svoje katolištvo. Koliko bolj nesmiselna pa je že sama misel, da bi se katoličani povezovali kar s komunisti. Prav tistimi komunisti, o katerih so slišali vse v španski državljanski vojni.

Druga stvar pa je tudi pogled na okupacijo. Le iracionalna, nasilniška organizacija, kakršna je Komunistična partija zares bila, bi se slepo odločila za "upor okupatorju". Vsaka druga organizacija ali struja pa bi prej presodila ali je tak upor kakorkoli koristen, ali pa morda ne povzroča zgolj žrtve, kjer jih ni treba.

Komunistom so bile žrtve potrebne, nujne, da so lahko iz dokazljivo mirne okupacije, kakršna je bila italijanska leta 1941, zakuhali peklenski kaos in v njem uprizorili svojo revolucijo. Katoličani so pač vedeli, da upor proti italijanski okupaciji ni potreben, ker so Italijani zasigurali nemoten potek življenja. Tudi je razvidno iz obiskov Graziolija po slovenskih krajih, da so bili slovenski ljudje predvsem navdušeni nad korektnostjo okupatorskih oblasti. Graziolija so slovesno sprejemali po svojih slovenskih navadah. Edina racionalna možnost ob okupaciji je torej bila sodelovanje z okupatorjem. Kakor pravi Urbanc: Sodelovanje z okupatorjem ni pravica, temveč dolžnost.

Tu govorimo torej o dveh popolnoma nezdružljivih svetovnih nazorih, ki se ne stikata niti v enem samem vprašanju in zato tu ne gre za neko "geslo", ki bi razdvojilo narod, temveč za revolucijo in samo to: revolucijo.

V nadaljevanju avtorica bolj spekulativno obravnava narod kot celoto in narodno zavest. Govori dalje o domoljubju, a zopet ne vemo ali gre tu torej za "narodoljubje", ali zgolj za "državoljubje". Podobno smo lahko skeptični do pojmovanja narodnosti nad ideologijo, ker je vendar tudi percepcija narodnosti le del ideologije. Kapitalistični demokrat drugače razume domoljubje, kot ga razume socialistični demokrat, oba pa spet drugače razumeta domoljubje, kot ga razume pred-demokrat.

Iluzija je tudi danes, da bi se pač lahko vsi skupaj povezali ob vprašanju narodne zavesti in narodnega ponosa, ter v določenih primerih enostavno pozabili na svojo ideološko usmerjenost. Vsak problem, razen najbolj banalnih, kamor pa problemi pomembni za narodnost, gotovo ne sodijo, so tudi problemi, ki se tikajo svetovnega nazora oz. ideologije. Katoličan drugače razume narodnost, kot jo razume komunist, ali kot jo razume nek nacionalist. Pri narodnosti gre za globoka vprašanja, metafizična, ki zaradi svoje veličine nujno segajo tudi navzdol v ideologijo posameznika. Tu ne gre za nekaj ločenega, ker tudi narodnost je konec koncev le ideja.

V tem je problem avtoričinega članka na začetku in na koncu. Ta problem sega v sam začetek t.i. prebuditve naroda. Sega v vprašanje prvega ločevanja na staroslovence in mladoslovence v devetnajstem stoletju,  se dviga do krvavega finala revolucije in se potem spet nadaljuje v današnji razredčeni demokratični ideološki ne-ideološkosti. To nas zgodovinsko prepričuje o iluzornosti trditev, da naj se povezujemo v korist "skupnega dobrega" in "narodnosti" itd. Vedno so bile to krinke za potuhnjeno razkrajanje narodnega bistva. Danes ne potrebujemo manj ideologije, temveč več ideologije, prave ideologije. Ideologije, ki bo vključevala pravo, zmerno in dovoljšno mero narodnosti, obenem pa se bo napajala na narodni tradiciji. Na tradiciji, ki sega pred Cankarja in pred Prešerna. Tradiciji, ki razume, da narod ni jezik, niti ne neka zgodovinska osebnost ali neka pesem ali neko besedilo, temveč je tisto, kar nas povezuje z rodovi, ki so že davno prešli, kar nas dela podobne onim rodovom.

Najpomembneje pa je, da ne izenačujemo narodoljubja, domoljubja, nacionalizma, rodoljubja, ali kakorkoli že hočete to imenovati, z državoljubjem. Država mora najprej dokazati, da je res pravi izraz naroda, da se napaja iz narodne tradicije, to narodno tradicijo ščiti in oživlja, da je torej narodno določena. Ne pa, da je indifirentna, nezaznamovana, nedoločena. Ker, če je taka, ni država vredna naroda, kaj šele, da bi v takem primeru enačili domoljubje z državoljubjem.

Avtorica namreč v članku tudi pravi, kakor smo videli prej:

"V času, ko je bil slovenski narod zapisan smrti, se je začel tudi boj novih političnih sil za prevzem oblasti, za preobrazbo družbe, "prevrednotenje vrednot in ustvarjanje novega človeka", ki ustreza ideologiji komunizma. Ta proces je potekal med vojno in nekaj desetletij po njej z nasiljem, razdvajanjem in zavajanjem z metodami, ki so značilne za totalitarizem."

In tu bi veljalo opozoriti, da totalitarizem pozna svoje "metode", a svoje metode ima tudi demokracija, ki še bolj prefinjeno prevrednoti vrednote in ustvarja novega človeka, kar pa je sploh recept za upad domoljubja.

Zaključimo z besedami Adolfa Vadnjala, ki jih je zapisal v letu 1944, ko je govoril o demokraciji:

"Ta pot je bila taka, da smo prepuščali strankam in večini odločitev o stvareh, ki bi morale biti nedotakljive narodne svetinje in ki bi nikoli ne smele biti predmet volivne borbe in glasovanja. Tako je o resnici često odločala večina in ta je le prečesto glasovala za laž."

  
  
 
-NeoDomobranec