"Na tej prijazni zemlji trdne vere, katoliških tradicij, apostolske podjetnosti in cvetočega življenja"

Na začetku Kongresa Kristusa Kralja, ki je potekal leta 1939 v Ljubljani, je imel prvi večer nagovor tudi papežev odposlanec, kardinal, sedaj božji služabnik, August Hlond, ki je v zaključku svojega govora v slovenščini povedal: 
       
". . . Predragi bratje Slovenci! Ta veličastni in spodbudni kongres ni mogel najti boljšega mesta kot tu pri vas, na tej vaši lepi in blagoslovljeni zemlji, polni sonca in vere, prelestnih barv in verskega zanosa. Saj pa je namen kongresa ta, da podkrepi in privede do zmagovitih uspehov delo, s katerim naj bi se narodi odvrnili od brezboštva in odpada od Kristusa ter se vrnili k razodeti Resnici od poganstva, ki se na novo poraja, k popolnemu krščanstvu; od materializma in laicizma k življenju po veri; od naturalizma k stvarnim nadnaravnim dobrinam, s katerimi naj bo prepojeno vsakdanje življenje; od nasilja in moralnega zatiranja k resnični svobodi vesti; od uničujočega barbarstva k napredku v krščanski omiki. Toda kje naj vsi ti sijajni in času tako primerni nameni kongresa, te nujne resolucije in sodobnosti prikladne zahteve najdejo bolj naraven in učinkovit izraz kot pri nas, na tej prijazni zemlji trdne vere, katoliških tradicij, apostolske podjetnosti in cvetočega življenja. V imenu svetega očeta vam torej prinašam očetovski pozdrav kot znamenje njegove posebne ljubezni do vas, Slovenci in Jugoslovani; najodličnejša pohvala veljaj neumornemu pokrovitelju tega veličastnega kongresa, vašemu gorečemu škofu ljubljanskemu, in vsem preodličnim in marljivim jugoslovanskim škofom, vaši odlični duhovščini, neutrudljivim in podjetnim organizacijam tega kongresa. Tudi kot Poljak in vaš slovanski brat vam čestitam k temu kraljevskemu prazniku pred obličjem sveta. Iskreno želim, naj blagoslov teh svetih in gorečih dni preučevanj, molitve, češčenja, svetih obhajil in zadoščanja pride na vas, predvsem na škofe in duhovščino, na vašo domovino, na Njegovo veličanstvo vašega kralja. Večni kralj vekov in narodov naj vas ohrani v miru, naj vam da prospeh in blagoslovi nemoten razvoj, ki ga ustvarjate z vašimi verskimi močmi. Živel Kristus Kralj v življenju narodov! Živel Kristus Kralj v apostolstvu Cerkve! Živel Kristus Kralj v skrivnostnih podvigih vernih src! Živel Kristus Kralj, za katerim vede ali nevede hrepeni dvajseto stoletje!"

Vseslovanstvo - panslavizem (1938)

 Objavljeno v tisku 6.8.1938

            

O vseslovanstvu - panslavizmu

   

Potrebni so jasni pojmi.

      
Spričo zadnjih, dogodkov okoli okrnitve Čehoslovaške in našega slovanskega sočustvovanja do drugih trpečih slovanskih narodov, s katerimi nas veže ožje krvno in jezikovno sorodstvo, čeprav so za nas vsi narodi enaki kot otroci božji in ne poznamo nad- in ne manjvrednih narodov, smatramo radi bistrenja pojmov za potrebno, da se nekoliko pozabavamo s pojmom vseslovanstva, kaj to pomeni, in v čem se vseslovanstvo razlikuje od slovanskega čustvovanja, ker naši člani delavci gotovo niso imeli ne prilike ne časa, da bi se pozanimali s tem pojmom.
          

Odkod vseslovanstvo?

    
Vseslovanstvo (ali s tujko: panslavizem) izvira iz slovanskega čustvovanja v dobi, ko so se posamezni slovanski narodi borili za svojo svobodo in v tej borbi iskali eden pri drugem zaščito in pomoč. Majhni bratci se pač najrajši zatekajo k svojemu velikemu bratu in tako tudi ni čudno, da so videli mali slovanski narodi svojo rešitev v Rusiji, ki pa sama ni bila na zadosti veliki stopnji civilizacije, da bi bila kos tej veliki nalogi. Tako je nastalo okoli sredine preteklega stoletja vseslovansko gibanje, ki ima v sebi tudi neka, čeprav še ne popolno izkristalizirana plemenska stremljenja. Vseslovanstvo je torej nekakšen slovanski rasizem in je gibanje, ki stremi za političnim in kulturnim zlivanjem celokupnega slovanstva, to je vseh slovanskih narodov v eno nedeljivo kulturno in politično enoto. Gibanje ima svoj izvor pri zapadnih Slovanih. Ruski »slavjanofili« so to gibanje močno podpirali ali so gibalno silo v njem predstavljali Čehi. Na prvem vseslovanskem kongresu leta 1848 je bilo izmed 340 zastopnikov 237 Čehov.
        

Vseslovanstvo v praksi

     
Radi krutosti, s katero je ruski carizem udušil poljski ustanek leta 1863, se Poljaki drugega vseslovanskega kongresa v Moskvi niso udeležili. Od tega časa naprej je prišlo prvoboriteljstvo za vseslovanstvo vedno bolj v roke caristične Rusije. Ker je vseslovansko gibanje radi svoje utopističnosti proti koncu preteklega stoletja izgubilo vedno bolj svojo privlačno silo, so iz Rusije poskušali to gibanje postaviti na nove temelje.
       
Stremljenje prenovljenega gibanja je šlo v smeri kulturne, politične in gospodarske združitve pod pokroviteljstvom Rusije. Vendar je bilo tudi to gibanje radi nepremostljivega rusko-poljskega nasprotja neuspešno. V tem času so se vršili vseslovanski kongresi in sicer 1908 v Pragi, 1909 pa v Sofiji. Od Slovencev so se kongresov udeležili zastopniki porajajočega liberalnega meščanstva. Gibanje je podpiralo težnje severnih in južnih Slovanov za odcepitev od avstro-ogrske, seveda ne zato, da bi ti dobili svojo politično, kulturno in gospodarsko samostojnost, temveč zato, da jih nato spravi pod okrilje »matjuške« Rusije, kjer bi živeli pod nadvlado ruskega carizma.
         
Čim dalje so bili ti narodi od Rusije in čim manj jasne pojme o cilju narodno osvobodilnega gibanja so imeli njihovi voditelji, tem bolj jim je bila združitev z Rusijo simpatična. Le Poljaki in Ukrajinci, ki so na svojih ramenih občutili udarce bratske ruske nagajke in niso imeli pod Rusijo nikakršnih narodnostnih pravic, so stremeli za tem, da se osvobodijo izpod jarma bratske Rusije.
        

Vseslovani in boljševiki zatirajo slovane

     
Pripomniti moramo namreč, da Rusi n. pr. Ukrajincem niso niti dopustili, da bi pisali v svojem lastnem jeziku in so ravnali z njimi približno tako, kakor do pred kratkim »demokratični« Čehi in slovensko liberalno in marksistično časopisje, s svojimi slovaškimi brati ter pred leti jugoslovenarji z nami. Zato zveni kot ironija, ki bije v obraz panslavizmu, da so Poljaki v svetovni vojni formirali svoje legije pod zaščito avstro-ogrske in v letu 1918 tudi Ukrajinci, čeprav poslednji s svojim narodno osvobodilnim bojem niso uspeli. In če govorimo stvarno, moramo ugotoviti žalostno dejstvo, da se imajo Slovaki za svojo avtonomijo zahvaliti tudi pritisku nemškega fašizma na Čehe. Od ukrajinskega naroda je na žalost danes le najmanjši del popolnoma svoboden, to je tistih 600.000, ki živijo v Podkarpatski Rusiji, dočim je več milijonov še pod jarmom bratov Poljakov, ki so se sicer prav močno pobrigali, da »osvobodijo« 70 tisoč svojih (z 200.000 Čehi in premogovniki vred) pred Čehi, nočejo pa iste pravice dati več milijonom Ukrajincev. O Ukrajincih, ki živijo v boljševiški državni zvezi sploh ni mogoče govoriti, kajti ti imajo le na videz svojo sovjetsko ukrajinsko republiko, toda koliko je taka narodna svoboda vredna spričo vladavine breznarodnega marksizma — komunizma, mora itak biti vsakomur jasno, kdor le malo zasleduje narodno-zasužnjevalna stremljenja boljševizma, ki ne dopušča nikakršne resnične narodne kulture, temveč le razrednobojno rdečo lažikulturo in zato za sovjetsko Rusijo niti ne moremo govoriti o narodni svobodi samega ruskega naroda.
       

Brodolom vseslovanstva

            
Kakor so češki Vseslovani za čas svetovne vojne naslanjali narodno osvobodilni boj Čehov na Rusijo in tam formirali svoje legije, isto tako so nadaljevali svojo vseslovansko politiko po vojni in se naslanjali enostavno na naslednika caristične Rusije — boljševike. Glavni pobornik tega neslovanskega vseslovanstva je bil bivši predsednik češkoslovaške republike E. Beneš, ki je svoje vodilne politične smernice že objavil leta 1927. Iz češkega naroda so torej nastali glavni poborniki za vseslovansko gibanje, ki je sedaj doživelo katastrofalen brodolom in mora češki narod za to plačati drag račun, medtem, ko se prvoboritelji vseslovanstva sprehajajo po Švici in marksisti stavljajo predloge za Noblovo mirovno nagrado.
      

Nauk za slovenske domoljube

     
Iz dogodkov zadnjega časa bi se tudi pri nas nekateri lahko naučili, da če hočeš biti zaveden Slovan, drži se pred vsem Jugoslavije in ne išči svojih slovanskih idealov bogvekje. V Jugoslaviji imamo dovolj prilike pokazati, da smo Slovani — in še nekaj; ako se smatraš za zavednega Jugoslovana, pokaži, to s tem, da ne zanikaš svojo pripadnost slovenskemu narodu in ne šetaj, temveč sprehajaj se po Ljubljani in izogibaj se plemen, če nisi živinorejec.
        

Naše stališče

       
Katolištvo ne priznava plemenskih naukov in odklanjamo zato program ekskluzivnega panslavizma; ostati hočemo Slovenci in se nočemo pomešati v nikakršno vseslovansko kulturno in politično enoto, ker bi se s tem morali odreči naši narodni kulturi, naši veri in naših političnih tekovin ter podvreči nadvladi komunizma. Čutimo slovensko katoliško in zato ljubimo svoje bratske slovanske narode in sočustvujemo zlasti s trpečim ruskim narodom.

Kaj je alternativna desnica? (Altright, altrajt)

Alternativna desnica - povsem nova stara stvar

                  
Altrajt je poslovenjen izraz za t.i. "alt-right" / "alternative right", kar po slovensko pomeni "alternativna desnica". Ta alternativna desnica se je rodila v internetnem okolju in naj bi ponudila nov in svež pristop do fundamentov desnice. Čas je, da si pobližje in celoviteje ogledamo ta pojav in njegove paradokse.

Za očeta izraza "alt right" ponavadi imenujejo Richarda Spencerja, ki naj bi ta izraz skoval okrog leta 2007, čeprav mnogi pripisujejo izdelavo izraza konservativcu, židu Paulu Gottfriedu¹. Altrajt naj bi združeval različne poglede pro-desnih in psevdo-desnih mislecev in bi tako ponudil alternativo kontemporarni konservativni politiki, ki je usmerjena zgolj v ekonomske probleme zahodne družbe. Kljub temu pa sam Spencer priznava, da naj bi končno gibanje ali miselni tok, presegel levo-desne delitve², ki so po njegovo plod razdvajanja bele enotnosti. Obenem pa gre še dlje in priznava, da naj bi altrajt v resnici postal "nova levica". Vendar Spencer tu ne govori o "novi levici", o kakršni govorijo desni demokrati, ko s tem izrazom označujejo domneven premik "tradicionalne" levice v "novo" levico. Spencer ima tu v mislih "novo levico", ki naj bi bila levica, ki bi svoje fundamente iskala v stari avtentični levici liberalcev osemnajstega in devetnajstega stoletja. Altrajt naj bi torej postal neka neo-levica³.

Odgovor na vprašanje, zakaj je Spencer svoje videnje altrajta zasukal iz "desnice" v "levico", moremo iskati predvsem v tem, da se je na altrajt nalepila velika množica levičarjev, ki so progresivno levico začeli opisovati kot "regresivno" in so v altrajtu videli novo, a nekoliko bolj eksotično, obliko libertarizma. V altrajtu niso videli neke avtentične tradicionalistične desnice, ki bi terjala avtoritarno državo, ki terja moralo od svojih državljanov, temveč neko novo, še bolj novo, libertaristično desnico, kjer je svoboda v izražanju, udejstvovanju in perverznosti, najvišji ideal.
 
Richard Spencer je svojo pot začel v ameriških "konservativnih" časopisih⁴, vendar pa ni neznanec libertarizma. Ravno nasprotno. Prav Spencer je leta 2010 sodeloval na vsakoletni konferenci, ki jo v Tručiji organizira Hans Hermann Hoppe in je torej osebni znanec tega znanega libertarca⁵. Na tej konferenci je sodeloval tudi Paul Gottfried, torej tisti Gottfried, za katerega smo zgoraj rekli, da ga imajo nekateri za izumitelja izraza "alternative right". Na enem takšnih srečanj pod Hoppeovim pokroviteljstvom je sodeloval celo Jeffrey A. Tucker⁶, libertarec s katerim se je Spencer sicer verbalno udaril v februarju 2017⁷.

Samo srečanje, ki ga Rothbardov "učenec" Hoppe organizira je zanimivo iz razloga, ker se odvija v Turčiji in na njem prisostvujejo tudi razni Turški poslovneži, kakršen je Ergin Imre in celo Turški apologeti kakršen je Mustafa Akyol⁸. To nam zares dobro pokaže iz kakšnih fundamentov Spencer izhaja.
   
Vse kar je altrajt delalo sploh drugačnega od povprečnega amerikanističnega libertarca, je bila t.i. bela identiteta, kateri pa je Spencer ostajal zvest. Ohranjanje te bele identitete, pa naj bi se vršilo skozi prijeme in načine, ki bi jih mogli imenovati "staro-desne" kot temu pravi še en prominentni avtor z altrajta -- Greg Johnson. Podobno kot se je Spencer gibal okrog libertarizma, tudi Greg Johnson priznava, da je svojo pot začel v libertarizmu⁹. V svoji "zavrnitvi libertarizma", ki jo je kot govor predstavil na nekem londonskem srečanju on namreč ne zavrne libertarizma v njegovih idejah, niti se ne odreče liberalnim fundamentom od francoske revolucije dalje, nasprotno, Johnson zgolj trdi, da libertarizem ne more delovati zaradi družbe, ki ni etnično enotna. Individualizem kot fundament libertarizma tako more uspeti le v družbah kakršne so bile denimo skandinavske pred navalom arabcev in evropskega jugo-vzhoda¹⁰.

Zato kmalu postane jasno zakaj govori Spencer o altrajtu kot "novi levici". Idealna družba po zamisli altrajta bi bila pluralna, individualistična družba, ki pa bi jo po neki logiki vezala nezlomljiva kolektivna rasna zavest¹¹. Povedano drugače: Spencer in Johnson kot dva glavna ideologa altrajta si želita postmoderno družbo, ki pa je rasno "zavedna" in enotna. Kako bi dosegla takšno zavest v radikalno materialistični družbi, ostaja neznanka, kljub temu pa ostaja ta cilj glavni fokus, ki se mu mora pokoriti vse drugo.

Ker je rasna zavest torej primarna ideja in ohranjanje rase glavni cilj, je logično, da je vse drugo zgolj sekundarnega pomena, ki je vrednoteno le po logiki kako bi lahko koristilo prvemu načelu in glavnemu cilju -- rasi. V tem se altrajt ne razlikuje od Alfreda Rosenberga in njegovega čaščenja krvi. Kri oz. rasa z neustavljivo silo kliče in vleče posamezne pripadnike rase, da bi jo ohranili pri življenju, karseda neokrnjeno in čisto. Ker pa je ta klic tako splošen in je ta rasna zavest takšnega primarnega pomena, na koncu altrajt ne ponudi nobenih realnih odgovorov. Vse kar altrajt zmore, je nenehno zaklinjanje, da je treba ohraniti belo identiteto.
       
A ravno zaradi te splošnosti in instinkta po ohranjanju lastne identitete, ki naj bi bila znenada pan-rasna in je torej povsem umetna, pa je za altrajterje nujno, da najdejo krivca za težave, ki se iz leta v leto večajo v rasi sami. Altrajt pravilno prepozna, da je bela rasa bolna. Beli ljudje se niso zmožni niti več normalno reproducirati, med belci se širi izprijenost in obup. A k temu uvidu ne zna najti pravega odgovora, zato je za altrajt značilen naravnost romantični antisemitizem. Ta antisemitizem, kakor bomo videli v nadaljevanju, nima nobene realne podlage, s katero bi ga mogli upravičiti ali vsaj utemeljiti. Ta antisemitizem je romantično obujanje starih preživelih stereotipov in vztrajno iskanje načinov za njihovo restavriranje. V antisemitizmu, bolj kot v samem Židu, najde altrajt svojo tarčo s katero skuša razložiti pojave, ki se nenehno kažejo v beli rasi.¹²
         
Že sam izraz "white nationalism" oz. beli nacionalizem, je paradoks. Seveda tega izraza altrajt ni iznašel, temveč ga je podedoval od ameriških belih supremacistov prejšnje generacije, a vendar njegova uporaba kaže na veliko podobnost med obemi gibanji.

Beli nacionalizem bi se v resnici moral imenovati beli internacionalizem, saj gre za internacionalistično združevanje ljudi na podlagi nad-nacionalne ideje o beli rasi. Nacionalizem je zgodovinsko gledano, vendarle popolna predanost določenemu narodu, medtem pa je beli "nacionalizem" zanemarjanje lastnega naroda in njegove tradicije v korist rasi. "Beli nacionalizem" tako nima nobenega smisla, dokler ne uvedemo amerikanističnega pojmovanja nacije, ki se od evropskega pred-vojnega pojmovanja bistveno razlikuje. Ameriška nacija oz. narod je umetno kreirana skupnost ljudi na določenem ozemlju, ki jo povezuje edinole državljanstvo. Tudi če sprejmemo razlago nekaterih avtorjev altrajta in "belega nacionalizma", da je bila ameriška nacija v izhodišču zamišljena kot skupnost belcev, je takšen narod še vedno povsem umeten in nad-nacionalen oz. internacionalen. V njem so vse avtentične evropske narodnosti pomešane in zlite v to novo kreaturo, ki si drzne imenovati se narod.

Amerikanski belec namreč ne more niti sanjati o resničnem nacionalizmu, ker vam lahko porabi več ur z naštevanjem od kod vse prihajajo njegovi predniki. Zato se zateče v ta paradoksalen izraz "beli nacionalizem". Tudi Evropo je ta nacionalistična "herezija" že docela okužila. Že zdavnaj smo tudi v Sloveniji po raznih skinhedovskih klubih poslušali o nujnosti nad-narodnega povezovanja evropskih belcev, o nujnosti tolerance do čefurjev in šiptarjev, ker nam grozijo črnci in arabci. In to se je seveda očitno izrazilo tudi v nacionalistični Radikalni Ljubljani, ki je forsirala panslavistično povezovanje. Tudi nenehno izkazovanje rešpekta do Srbov z oprijemanjem slovenskih nacionalistov za krilatico "Kosovo je Srbija" je bilo jasen izraz, da je avtentičen nacionalizem praktično izginil in da je globalizacija ponudila tudi globaliziran nacionalizem. Beli nacionalizem, paradoks, ki ne bi smel nikoli zapustiti Amerike je vendarle postala prevladujoča smer in izključni cilj altrajta, koder koli se ta že pojavi.
 
       

Altrajt in neoreakcija

"Now, I love libertarians to death." ¹³

-Yarvin kot Mencious Moldbug

               
Z altrajtom je že od početkov tesno zvezana t.i. neo-reakcija (neo-reactionary) oz. NRx. Neoreakcijo z drugo besedo ponavadi imenujejo tudi kot "temno razsvetljenstvo" (dark enlightenment). Čeprav se pojavlja v tem miselnem toku mnogo avtorjev, je vendar najprominentnejši vsaj v internetni sferi Mencius Moldbug¹⁴. Ta avtor, ki je tako trajno zaznamoval kontemporarni altrajt, je seveda žid. Njegovo pravo ime je Curtis Yarvin. Da je žid kreiral ta koncept temnega razsvetljenstva ali neoreakcije seveda ne čudi, altrajt je trajno zaznamovan z židovskim vplivom. To ne bi bila nobena poanta vredna razmisleka, če ne bi bil altrajt tako silno antisemitističen. A kot rečeno je altrajterski antisemitizem nekaj romantičnega. Je neko patetično mimikiranje nacional-socialistične propagande z zavedno namero najti razlog za vztrajno propadanje bele rase, kot tudi iz golega razloga najti ostrino svojim nazorom. In kje drugje bi mogli najti večjo ostrino kot ravno v nasprotovanju edini posvečenosti, ki se ji ne sme nasprotovati -- v židovstvu.

Neoreakcija je zapletena stvar. Predvsem zato, ker nima repa in nima glave, a vseeno se da z nekoliko pavšalnosti in cinizma najti neko generalno pojavo tega miselnega toka. Tudi tu je na delu nek romanticizem. Ime samo gotovo ni izbrano brez posebnega premisleka, kajti zares dobro in jasno izrazi paradoks pojma, ki ga zastopa. Neo-reakcija je miselna paraliza, je nastavek za politično pasivnost in ravno zato je odličen proti-pol altrajterskim rasnim nazorom. Altrajt sam po sebi nima nobene politične doktrine, zreducirati ga je mogoče na eno samo stvar: raso in zato je jasno, da more pristati na kakršnokoli obliko vladavine in na praktično vsak svetovni nazor, vkolikor se ta z njim poenoti v rasnem vprašanju. Na drugi strani je neo-reakcija nekakšno pasivno, skoraj odsotno zretje v preteklost, v pred-moderno in zaklinjanje, da so bili oni časi boljši. Vendar ta nazor ne pomeni aktivnega zavzemanja za restavracijo onih časov, nasprotno, pomeni le popolno politično resignacijo in ravno tu dobi ta "reakcija" svoj "neo". Reakcija, ki bi bila dejanska naslednica avtentične reakcije in bi svoj "neo" dobivala iz te kontinuitete bi namreč vzela v zakup nekatere spremembe, denimo totalno smrt monarhije¹⁵, v fundamentih pa bi ostala nespremenjena in bi s čimbližjim zasledovanjem svojih idealov skušala karseda restavrirati stanje pred veliko revolucijo.

Neoreakcija pa tega ne stori. Medtem ko popolnoma odstopa od avtentične reakcije v fundamentih, se vendar noče odreči ravno površinskim oblikam, kakršna je monarhija kot oblika vladavine. Monarhija se načrtno smatra kot najboljša oblika vladavine in niso redki ti, ki se navdušujejo celo nad ostanki monarhij kakršne so angleška ali švedska, ob tem pa se čudijo nad ekscesi, ki jih ta "aristokracija" redno producira. Tako kot altrajt je tudi neoreakcija močno zvezana z nekakšnim pretiranim biološko-materialističnim pogledom na človeka, zato tako kot altrajt išče razlike v rasah, neoreakcija išče razlike med neko posvečeno kasto in proletariatom. Zavračanje demokracije, ki je osnovna točka neoreakcije, tako ne izvira iz mišljenja, da je demokracija ponavadi ravno karikatura svoje definicije, temveč zgolj iz prepričanja, da drhal ne bi smela voliti.

Zato neoreakcija ni neka realna politična doktrina, je resignacija nad kontemporarno kulturo, politiko, religijo... Podobno kot ničejanske blodnje o nadčloveku tudi neoreakcija išče z lučjo pri belem dnevu nekega človeka, ki je vzdignjen nad drhal navadnega ljudstva. Zato more biti sicer nadvse privlačna onim, ki si radi merijo intelekt, ne ponuja pa nobene realne politične doktrine ljudstvu. Povedano drugače, neoreakcija z nekim pasivnim pristopom romantično premišljuje o načinih, kako "spraviti v red" ljudstvo, ki ni tako prosvetljeno kot so misleci za oznako NRx.

Ob tem se ne gre čuditi, če se poleg Yarvina kot enega glavnih mislecev neoreakcije imenuje tudi Hansa Hermanna Hoppea, kapitalista in libertarca, samooklicanega "učenca" žida Murraya Rothbarda. Tudi on v središče svojega svetovnega nazora postavlja svobodo individuuma, to pa naj bi bolje "omogočala" monarhija. Podobno kot pri altrajtu tudi v neoreakciji prav nič ne čudi, da je tesno zvezana z libertarizmom in kapitalizmom.Tu se popolnoma nič ne razlikuje od Yarvina, ki goreče zastopa svoje proti-demokratično stališče in tudi sam izkazuje simpatije do libertarizma¹⁶. Podobno kot Johnson smatra kot edino hibo libertarizma, da "ne deluje" v etnično neenotni skupnosti ljudi, Yarvin pa pripisuje libertarizmu edino hibo, ki je v tem, da libertarizem še nikoli ni bil zares implementiran. Svoje simpatije do libertarizma jasno izkazuje in imenuje Rothbarda za enega najvplivnejših avtorjev svojega političnega nazora in ga odprto priporoča¹⁷. Veliko pove tudi to, da je Yarvin za svoj proti-demokatični traktat uporabil primerjavo demokracije s katolicizmom v Španiji 16. stoletja¹⁸, kar je precej absurdno in veliko govori o njegovem postmodernem pogledu na zgodovino kulture.

Tu torej pridejo v neoreakcionarji oz. altrajterji do skupne točke libertarizma. Iz njega izhajajo in se vanj vračajo. Kljub temu, da se ponavadi mnogi navidez odrečejo libertarizmu, ko izrazijo pomisleke zoper njega, pa so ti pomisleki docela površinski in se nikoli ne odrečejo fundamentom libertarstva. To je breme amerikanizma, ki ga vlačijo s seboj in tu se altrajt bistveno razlikuje od nacionalsocializma, s katerim so si sicer podobni v primeru Rosenberga. Johnson, Yarvin, Hoppe: vsi libertarci.

Greg Johnson, ki je kot rečeno bivši libertarec in zagovornik nove desnice (new-right), a je evidentno eden od bolj prominentnih imen altrajta, pa je tudi goreč nasprotnik krščanstva. Njegov svetovni nazor, ki je popolnoma zreduciran zgolj na raso, je namreč sila podoben Rosenbergovemu. Tako kot se mora vse pokoravati krvi v rosenbergizmu, tako se mora vse pokoravati rasi po Johnsonu. Tako kot hoče Rosenberg nemško pozitivno religijo, hoče Johnson religijo, ki bo koristila rasi, takšno religijo pa je treba odkriti ali obuditi, kajti krščanstvo po Johnsonu v takšni obliki ne koristi rasi¹⁹⁵. Tu se prav klišejasto zaplete v dve tipični izhodišči rasnih teoretikov: promocija poganstva kot prave religije naših prednikov in napad na krščanstvo kot negativno religijo samozatajevanja, ki je skorajda odgovorno za "propad" bele rase.V resnici nobeno od izhodišč ne zdrži tehtne zgodovinske presoje. Prvo je namreč nujno podvrženo špekulacijam in romantiziranju, drugo pa je zgodovinsko popolnoma neutemljeno oz. naravnost kontradiktorno realni zgodovinski sliki.
       
Seveda Johnson noče naravnost trditi, da krščanstvo nima prostora v altrajtu. Tako kot nekdaj komunizem, tudi altrajt odmerja krščanstvu prostor, a to počne seveda po logiki, da mora krščanstvo dokazati, da koristi rasi in če dokaže, potem ima prostor v "belem nacionalizmu"²⁰. Ta logika pa se niti ne trudi, da bi krščanstvu odmerila vsaj enakovreden položaj z zadnjim ciljem, ki je "ohranjanje rase", krščanstvo je vendarle degradirano zgolj na eno od oblik religioznosti znotraj pluralne in odprte belo-nacionalistične družbe. Iz tega vidika je torej krščanstvu odmerjeno le toliko prostora, kot mu je odmerjeno v sleherni zahodni liberalni demokraciji.

Tudi povsod drugod v neorekaciji ali altrajtu je krščanstvo popolnoma degradirano. Morda se tu in tam sliši kakšna lepa, pohvalna beseda o krščanstvu, a krščanstvo ostaja trajno potisnjeno v položaj, kjer je izenačeno z vsako najbolj obskurno pogansko filozofijo. To izhaja predvsem iz materialističnega in naturalističnega pojmovanja človeka in njegove duhovnosti, ki v altrajtu in neoreakciji prevladuje. Vsako religijo, vsako kulturo skuša altrajt razložiti po nekih biologističnih obrazcih. Ta skrajni postmodernistični materializem je torej nekaj identičnega ateistični liberal-demokraciji. Edina razlika je le v tem, da altrajt zahteva ohranjanje religije za "nerazsvetljene", medtem ko liberalna demokracija religijo praktično odpravlja. Altrajt ali neoreakcija ne bosta nikdar iskala "pravo" religijo, ker takšna religija zanju ne obstaja. Altrajt in neoreakcija sta v izhodišču materialistična, zato ne verujeta v nadnaravne sile, če bi verovala, bi se namreč morala izreči o obstoju Boga. A ko bi storila to bi morala izbrati monoteizem ali panteizem itd. A ta materializem je "prosvetljen", to pomeni, da vidi religijo v njeni koristnosti za družbo in zato religijo ne le tolerira, temveč jo ohranja, a je do nje popolnoma indiferenten v kolikor ta ne škodi zadnjemu cilju, ki je rasa.

Edina sled duha v altrajtu se pojavi ob vprašanju rase, ki je pobožanstvena in ki nenehno kliče vse teoretike altrajta po imenih in jih poganja v boj zanjo. Kako bi drugače vendar razložili sploh smisel ohranjanja bele rase. Vprašanje "zakaj ohraniti belo raso?", se morda sliši smešno, celo neumno, a je v resnici sila zapleteno. Če je vse goli materializem, če se vse razloži z merjenjem in računanjem, kako potem razložiti zahtevo po ohranjanju bele rase, ki v večini ljudi ni instinktivna? Tudi če pristanemo na vse rasno-realistične dokaze, ki nam dokazujejo višjo stopnjo intelekta med belci in podobne empirične dokaze, nam to še vedno ne poda odgovora na enostavno vprašanje, čemu ohraniti belo raso. Odgovor na to vprašanje more biti zgolj duhoven, religiozen. Nagib, strast človeka, ki si je zadal nalogo, da bo pomagal pri ohranjanju bele rase, pač ni nič drugega kot duhovna poklicanost, ki jo ta človek čuti nekje v sebi. Te poklicanosti, ki jo je nekdaj Rosenberg videl v krvi in jo altrajt vidi v rasi, pač ni mogoče empirično izmeriti ali utemeljiti. Njenega izvora ni mogoče najti v materiji.

Altrajt, homoseksualnost in patriarhat

Kot videno zgoraj bi se motil človek, ki bi v altrajtu iskal avtentično evropske tisočletne poglede na razna pereča vprašanja kontemporarne družbe. Richard Spencer ni zaman govoril o altrajtu kot "novi levici". To velja tudi za vprašanje homoseksualnosti in do neke mere tudi za vprašanje odnosa moči med moškim in žensko.

Kdor se je kdaj vsaj bežno srečal z altrajtom ve, da homoseksualnost v altrajtu ni bila nikdar zavrnjena ali resno napadana. Veliko pove namreč že to, da je bil dolgo paradni konj altrajta medijski cirkusant Milo Yiannopoulos, ki se svetu predstavlja kot konservativec in katoličan, medtem ko ne zamudi sleherne priložnosti, da bi ne govoril o svojem deviantnem spolnem obnašanju. Kot novinar židovskega Breitbarta, o katerem več kasneje, je dolgo časa v medijski diskurz uvajal izraz "alt-right" in v resnici se imajo altrajterji ravno njemu zahvaliti, da je ta izraz postal relevanten in da ga je končno uporabila celo Hillary Clinton v enem svojih govorov.

Šele pred kratkim se je večji del altrajta Yiannopoulosu odrekel. Ne zato, ker bi bil devianten čudak, ki razpravlja o svojih nenravnih seksualnih doživetjih, se oblači v žensko in prepeva ameriško himno, temveč zato, ker je bil po iniciaciji altrajta v mejnstrim s strani Clintonove, povabljen v velike ameriške medije in tam ni povedal, da je altrajt "beli nacionalizem", temveč je zgolj trdil, da gre pri altrajtu za "zahodni supremacizem" in libertarizem. Dokler so po neki neznani logiki prominentni altrajterski komentatorji in teoretiki menili, da Yiannopoulos zastopa njihove belo-nacionalistične poglede, jih njegovo nenravno življenje in obnašanje ni niti najmanj motilo.

Nasprotno. Že prej omenjeni Greg Johnson je v enem svojih člankov celo nasprotoval mišljenju, da homoseksualnost ne sodi v beli-nacionalizem in postavil za zgled mediteranske arijce²¹, ki so v stoletjih pred Kristusom prakticirali homoseksualno pederaststvo (homosexual pederasty), ali kar danes imenujemo pedofilijo. V tem naj ne bi bilo po Johnsonu nič ne-možatega. Ta Johnsonov pogled na homoseksualnost je popolnoma liberalen in gotovo izvira iz njegovega libertarizma. Trdi namreč, da homoseksualna nagnjenja niso nič posebnega in da so relativno redka, a obenem ne odgovori zakaj so bila med mediteranskimi arijci, ki jih poprej navaja, tako pogosta. Ker je rasni realist in obenem praktični libertarec, tudi noče sprejeti dejstva, da je krščanska seksualna morala na mestu iz razloga in ni tam zgolj zato, ker o njej govori Sveto pismo. Njegov liberalen ateističen pogled na krščanstvo, ki se sprašuje kako, da o homoseksualnosti ni govoril Jezus je primer avtentično liberal-demokratskega uma in izraz slabega poznavanja krščanske teologije. Tu tiči tudi razlog zakaj ne vidi povezave med upadom političnega vpliva katoliške Cerkve in porastom  "ogroženosti" bele rase.

Johnson skratka trdi, da ne obstaja homoseksualnost kot absolutna oblika seksualnosti, tako kot po njegovo ne obstaja heteroseksualnost v absolutni obliki²². Obstaja le seksualnost, ki je mogoča tako z osebo istega ali nasprotnega spola. Ta seksualnost v eni ali drugi obliki pa po njegovo ne bi smela nositi nobene stigme. Ravno nasprotno, zgolj stigma ob seksualnosti do istega spola je po Johnsonu   nesprejemljiva, ne pa sama homoseksualnost. Da bi te trditve utemeljil trdi, da so židje sploh uvedli "homofobijo"²³. Židje so bili tisti, ki so z razliko od mediteranskih arijcev vihali nosove nad homoseksualci in to samo zato, ker so se hoteli razlikovati od ostalih narodov. Krščanska spolna morala v oziru na homoseksualnost pa je torej le ostalina židovske korenike iz katere krščanstvo poganja. Prav tako Johnson trdi, da so židje, kakršen je bil Sigmund Freud kreirali seksualnost kot zaključeno absolutno enoto po kateri je človek lahko bodisi absoluten heteroseksualec ali absoluten homoseksualec. Johnson, ki smatra, da je seksualnost relativna v tem vidi neke vrste židovsko zaroto, ki povzroči, da osebe s homoseksualnimi doživljaji smatrajo same sebe kot absolutne homoseksualce in oblikujejo celo svoje življenje v uglašenosti s to svojo seksualnostjo. V poganskih kulturah pa so bili takšni akti sprejemljivi in zato so bile te kulture zanj boljše²⁴.

Težko je razumeti zakaj Johnson posveti tako veliko pozornost majhnemu deležu ljudi, ki se opredeljujejo za homoseksualce in smatra stigmatiziranje teh ljudi za nekaj absolutno napačnega. Kakorkoli že, strinjati se je mogoče z njim v trditvi, da ne obstaja homoseksualnost kot absolutna spolnost s katero se človek rodi, kakor radi danes trdijo razni mediji, vendar pa to ne pomeni, da heteroseksualnost oz. normalna seksualnost, ni absolutna. Samo zato, ker pri nekem ozkem deležu ljudi pride do seksualnih odstopanj, to ne pomeni, da je spolnost fleksibilna, fluidna, ali kaj podobnega. Nekoč so rekli, da izjema potrjuje pravilo. Obstaja absolutna spolnost ki je samo ena, torej tista, ki je utemeljena v naravi in v naravnem razumu slehernega človeka, ki še ni bil izpostavljen kakršnikoli indoktrinaciji. Odstopanja od te spolnosti pa so nepravilne oblike spolnosti, ki niso in ne morejo biti absolutne, ne služijo nobenemu namenu in se pojavijo pogosto pri ljudeh, ki so tako ali drugače zaznamovani. Porast teh odklonov, nepravilnih seksualnosti se pojavi ob dekadenci kultur in imperijev, ponavadi se izrazi pri ljudeh, ki ne čutijo pomanjkanja in so vzdignjeni nad običajno ljudstvo. Naraven razum slehernega človeka, ki ni siljen v načrtno toleranco, smatra takšna dejanja za nekaj ostudnega in nenaravnega.

A Johnson kot belo-supremacističen libertarec že v izhodišču izhaja iz prepričanja, da je stigma, ki se pojavi ob homoseksualnosti in občutek ostudnosti običajnih ljudi do homoseksualnosti neka židovska zarota. To je na las podobno povprečenemu liberalnemu akademiku, ki ne vidi, da je neindoktriniran človek nujno "homofoben", medtem ko je šele indoktrinacija potrebna, da bi človek ne bil "homofoben".

Tej Johnsonovi teoriji pritrjuje tudi Richard Spencer, ki imenuje homoseksualnost za zadnji impliciten izraz bele identitete²⁵. Da se Johnsonu in Spencerju ne gre čuditi postane jasno takoj, ko uvidimo, da je altrajt poln raznih degenerirancev in da se altrajt predstavlja kot neka internetna združba intelektualcev, ki je v ničejanski maniri presegla plebejsko pojmovanje dobrega in slabega. Obenem pa je tudi jasno, da je altrajt nekaj zares novega zato, ker beli supremacizem združuje s klasično liberalnim pojmovanjem osebne svobode in da evidentno izhaja iz libertarizma. To altrajt počne še bolj konkretno kot stari amerikanski konstitucionalni beli supremacizem. Altrajterska družba bi bila bela liberalna družba v kateri stara morala nima kaj iskati²⁶.

Zaradi očitnega vpliva belega libertarizma in individualizma, moralnega relativizma in velike množice t.i. trolov iz anonimnih forumov znanih kot "image boards", predvsem 4chan-a in podrubrike /pol/ (politika), je altrajt postal zatočišče raznih moralnih izprijencev. Narava internetnega trola je namreč takšna, da mu ne more biti nič sveto, nič "off-limits". Dober in učinkovit trol ne sme imeti nobene morale, nobenih zadržkov. Uspeh trolanja je namreč docela odvisen od tega, da trol pri osebi ali skupini ljudi, ki se jih trola, najde šibko točko in jo izkoristi. Povedano drugače: udariti mora tja, kjer boli. Te točke pa so ponavadi ravno tiste, ki so povprečnemu človeku nekaj svetega ali ostudnega. Zato se troli obešajo na raso, religijo, seksualnost, telesne hibe itd. Dober trol se lahko norčuje iz vsake reči, ker ne pozna stare morale, ki bi mu nekje znotraj govorila kaj je prav in kaj narobe. Trol se zavestno odreče morali, ker ve, da ga more ta zavirati pri uspešnem trolanju. A to pomeni, da se zazre v brezno. In internet je brezno. Vsa človeška hudobija, izprijenost  in živalskost je iz nekega neznanega razloga siljena na internet, kjer postane stvar, okrog katere se zbirajo drugi izprijenci. A ravno troli s 4chan-a so postali del altrajta, posebej še ko se je altrajt poistovetil z Donaldom Trumpom kot predsedniškim kandidatom ZDA. 4chan je v Trumpu videl "meme", ki ga je vzel za svojega. To ni storil iz kakšnega resnega političnega prepričanja, temveč iz enostavnega razloga, da je bil Trump v resnici nezaželjen kandidat. Preziran in zametovan je postal junak 4chan-a, ki je v podpori temu kandidatu videl neke vrste trolanje in "edginess", ki mu je tako lasten.

A ravno ti troli so tudi nosilci izprijenosti v altrajtu. Oni paradirajo po internetu s hentai (japonske pornografske risanke) slikami, oni se navdušujejo nad transeksualci in homoseksualci, tako v izprijenih hentai podobah, kot menda tudi v resničnih pornografskih filmih. Oni se navdušujejo nad izprijeno anime (japonski stil risank) kulturo Japoncev in njihove obsedenosti s skoraj otroškimi podobami narisanih deklet. Ta anime kultura vključuje najostudnejše in najbolj neevropske podobe in premise. In četudi se ozek del altrajta zapleta v internetne prepire s temi troli, se vodilne glave altrajta tem trolom nočejo odreči²⁷.

Druga stvar poleg homoseksualnosti, s katero je altrajt prepreden, je t.i. anti-feminizem. Ta anti-feminizem, ki je za altrajt značilen, je sicer raztegnjen tako med klasično-liberalne ateiste, kot med zmerne tradicionaliste in vsebuje razne veje. Te so MGTOW (moško iskanje sreče brez žensk), aktivizem za moške pravice, proti-feministični egalitarianizem, moderni tradicionalizem in moško-žensko rivalstvo. Ta anti-feminizem je preveč razvejan, da bi opisovali značilnost vsake veje. Ostanimo le pri altrajtu. Altrajt privlači anti-feministe, ker tudi sam zavrača feminizem v njegovi moderni pojavni obliki. Ker altrajt ni izdelana doktrina, je tudi težko trditi, do kakšne mere sploh zavrača feminizem. Po eni strani najdete altrajterje, ki menijo, da feminizem omejuje ženske npr. v izražanju ženske seksualnosti, po drugi strani pa najdete altrajterje, ki menijo, da feminizem daje ženskam preveč pravic in da ženske npr. ne bi smele voliti²⁸.

Kakor koli že, osnovna predpostavka večine altrajterjev je, da so ženske tudi, če ne zgolj, krive za počasen propad "zahodne civilizacije". Ženske so namreč iracionalna bitja, ki se odločajo po čustvih, ne pa po razumu. One in njihova nenadzorovana čustvenost je kriva za vdor priseljencev v Evropo. zato gredo altrajterji po isti poti kot t.i. novi ateisti in skušajo empirično dokazati razlike med spoloma. To se kmalu sprevrže v bitko med spoloma, katere začetnik ni altrajt, a v njej vestno sodeluje²⁹. Altrajt rad kaže na žensko sprejemanje "beguncev" v Evropo, ki da je izdajalsko in zato altrajt stremi k neki navidezni restavraciji patriarhata.

"Patriarhat je seksi", to je izjava neke ženske, ki jo je gostil eden od alternativnih medijev altrajta³⁰. In resnično je altrajt skorajda neločljivo zvezan z nasprotovanjem feminizmu, kjer so ponavadi paradni konji prav ženske, ki trdijo, da ne potrebujejo feminizma. Te izjave o patriarhatu so "eksperimentalne" narave in nimajo v sebi nobene realne vrednosti. So patetične direktno-obratne trditve feminizmu, ki trdi, da je v zahodni družbi vladal in še vlada patriarhat³¹. A kot smo videli poprej se altrajt grize v lasten jezik, ko koleba med liberalno pluralno družbo belega zahoda in opevanjem nekega sanjskega patriarhata. Kajti ravno altrajt je zrasel in veliko privržencev dobil na račun nadlegovanj žensk s strani priseljencev v Nemčiji zadnje Silvestrovo, kot tudi v zagovarjanju nedostojnega oblačenja evropskih žensk. Altrajt je vedno zagovarjal seksualno emancipirano žensko in brezplodni napadi na feminizem so resnično patetične narave. Kontemporarni feminizem je postal le lahka tarča dolgovezenj raznih altrajterjev, ki v njem vidijo razlog propada družbe.

Altrajt, mediji in okultizem

Da je altrajt pristal v politični zavesti kontemporarne družbe se ima zahvaliti ameriški predsedniški tekmi. Mi smo tu o altrajtu sicer pisali že dolgo nazaj, a veliki mediji, ki imajo preveč dela z ukvarjanjem z raznimi zvezdniki, so altrajt opazili šele nedavno. Stvar je namreč takšna, da je altrajt, ki je tako ali drugače bival na internetu in redkih konferencah brez vsake kritike podprl Donalda Trumpa za ameriškega predsednika 2016. Da se je to zgodilo je razlog v temu, da je altrajt začel Trumpu pripisovati nazore, ki jih Trump nikoli ni zastopal. Trump, klasični ameriški kapitalist in medijski cirkusant je v altrajterskem diskurzu postal junak belo-nacionalistične ideje. Ko so mejnstrim mediji pisali, da Trump skuša na skrivaj ugajati belim nacionalistom, kar imenujejo "dog-whistle", da bi na ta način očrnili Trumpa, so se altrajterji začeli prepričevati, da je to resnica in da imajo Trumpove izjave zares dvojen pomen. Že samo omembo Sorosa (lik zla v ameriški politiki, ki je za konservativce tisto, kar sta Koch brata za liberalce), so nekateri altrajterji razlagali kot tih klic njim samim.

In Trump je postal mesija. Altrajt je skupaj s prej omenjenimi troli postal proizvodnja "meme-ov", ki so vključevali Trumpa. Konservativci in liberalci radi danes veliko govorijo o dialektiki. Vsako odprto vprašanje, na katerega nimajo odgovora, ali jim ni lastno, je zanje Heglova dialektika. In tudi altrajt zavrača veliko perečih vprašanj kot nesmiselno dialektiko, ki razdvaja enotnost bele rase, a obenem ravno altrajt pristaja na neko dokaj novo delitev, ki se imenuje: nacionalizem - globalizem. To gledanje na politiko ima izvor nekje med teorijami zarot o t.i. NWO, ki je Nov svetovni red in naj bi se vsak čas oblikoval na način, da se bo vzpostavila ena sama svetovna vlada. Amerikanci tako radi s prstom kažejo na Evropo kot začetek NWO-ja, ne da bi se ozrli po svoji zmešnjavi, ki jo imenujejo narod. Za tem globalizmom med zmernimi altrajterji oz. alt-light (prirastki na altrajtu, ki še niso docela pogoltnili rdeče tablete) t.j. altlajterji velja prepričanje, da stojijo razni liberalni politiki, medtem ko altrajterji jasno povedo, da so za globalizmom in NWO židje.
       
Nasproti temu globalizmu, ki se ima udejaniti vsak čas, stoji ideja nacionalizma. Kaj natanko nacionalizem po altrajtu je, pa sicer ne vemo, ker, kot smo videli prej, je rasni nacionalizem paradoks. Zdi se, da altrajt nacionalizem enači z ozemljem in ne nacijo oz. narodom in torej predvideva  velike državne nad-narodne kreature, ki bi smele odločati o svoji usodi brez med-državnih teles. To pa gotovo pomeni degradacijo vloge ZDA v svetu, a o tem nekoliko kasneje. Skratka, po altrajtu nacionalizem pomeni iztrganje iz rok židovstva, medtem ko globalizem pomeni nadaljevanje židovskega vpliva. Trump, kapitalist, medijski cirkusant in lastnik igralnic, pa je znenada postal nov obraz tega nacionalizma.

Kot smo že videli, je bil dolgo glavni zastavonoša altrajta Yiannopoulos, ki je novinar pri mediju Breitbart. Breitbart je ustanovil žid Andrew Breitbart, ki po njem nosi tudi ime. A kljub temu židovskemu pečatu, je Breitbart najljubši medij slehernega altrajterskega antisemitista. Podobno velja za medij The Rebel Media, ki ga je ustanovil žid Ezra Levant in v njem sodeluje tudi Gavin McInnes, znani medijski čudak, ki se je denimo ob poboju homoseksualcev nekje v Ameriki, protestno poljubljal z Yiannopoulosom³². A do nedavnega je bil tudi ta medij priljubljeno središče za altrajterske antisemitiste. Še en priljubljen medij altrajta je Infowars Alexa Jonesa, ki je ob začetku kandidature Donalda Trumpa ravno hodil po Rimu in v maniri pravega protestanta, blatil katoliško Cerkev. Tedaj je goreče nasprotoval Trumpu in svaril pred njim. Šele, ko se je vsa libertarska publika začela obračati k Trumpu, je Jones obrnil ploščo in postal najbolj goreč Trumpov podpornik.

Značilnost za vse te medije, ki se jim pridružujejo manj znani alternativni mediji altrajta je, da sporočajo novice na bombastičen način. Naslovi so iztrgani iz konteksta, izjave ljudi, ki naj bi jih citirali, so napihnjene in pridan jim je pomen, ki ni viden. Tega tipično protestantskega načina se poslužujejo od najmanjšega do največjega altrajterskega medija. In vsi ti mediji so začeli slikati podobo Trumpa kot odrešenika vseh belo-nacionalističnih težav. Vsaka Trumpova izjava je razložena v kontekstu, ki se sklada z njihovim splošnim svetovnim nazorom in dodan ji je še poseben pomen, ki ga v resnici ne vsebuje. Trumpu pa je ta medijski način postal logično najvšečnejši, saj se ti mediji niso spraševali o realni politični sliki, temveč so v Trumpu vse skozi gledali simbol, neko abstrakcijo kreirano iz svojih želja in upov. In Trump je zaposlil na svoji kampanji breitbartovca Stephena Bannona in se pojavil tudi pri Jonesu. To je postalo podlaga za mejnstrimizacijo altrajta.

Kogar koli, ki se giblje znotraj altrajta, bi vprašali kaj altrajt je, vam bo povedal nekaj povsem drugega, kot bi vam povedal drugi. Zato je Bannon podpiral altrajt v lastnem videnju tega internetnega gibanja, medtem pa je altrajt na drugi strani šel svojo pot z zastavo belega nacionalizma. In Trumpova konkurentka Clintonova je videla to kot priložnost in jo izkoristila. V enem svojih govorov je napadla altrajt, s tem pa ga je po mnenju mnogih, predvsem altrajterjev samih, krstila v mejnstrim. Za altrajterja je imenovala tudi Jonesa samega in prišlo je do krize samoidentitete znotraj altrajta, ko je altrajt po Yiannopoulosovo postal libertarski zahodni supremacizem, ki brani homoseksualce in liberalne svoboščine.

Če si je altrajt hotel priznati ali ne, dejstvo je pač bilo, da je altrajt bolj libertaren kot si v resnici misli, ker se libertarizmu ni nikoli zares odrekel. Si, kar bereš, je postalo dejstvo, ko so mediji, ki jih je altrajt redno delil po spletu, postali altrajt v očeh politike in mejnstrim medijev.

Tudi Pepe Kek, zelena narisana žaba je postala zares simbol altrajta šele potem, ko ga je "obsodila" Clintonova in ga je ameriška židovska proti-rasistična organizacija ADL (anti defamation league) uvrstila na seznam simbolov sovraštva. Iz kje je Pepe prišel, altrajterji dolgo sploh vedeli niso, a so ga vseeno uporabljali v svojih "meme-ih". To žabo so menda s seboj prinesli troli iz 4chan-a, vzeta pa je iz stripa o štirih prijateljih, ki nima nobenega realnega smisla in prijatelji naj bi predstavljali zadrogirance, zato so njihove "dogodivščine", tako nesmiselne. Strip se imenuje "Boy's Club". Prijatelji imajo živalske glave, kljub svojim "človeškim" telesom, eden od prijateljev nosi pulover s popularnim "peace" znakom. Karakter z žabjo glavo je Pepe in Pepe je postal altrajterski simbol.

Reči so postale nekoliko bolj zapletene, ko je ta podoba začela dobivati prisiljeno pobožanstvenost. Altrajterji so se začeli izrekati za poganske sledilce te podobe in kmalu so prišle teorije o prebujenju starega egiptovskega boga Keka³³. Namreč 4chan-ovci so v svojem diskurzu začeli uporabljati besedo KEK, ki naj bi bila zamenjava besede LOL. KEK naj bi izhajal iz korejskega jezika in naj bi se nanašala na igro World of Warcraft. Ker sta se Pepe in kek zbližala, je nastala povezava med Pepe Kek-om in egiptovskim bogom in najvztrajnejši altrajterji, ki jim okultno ni tuje, so začeli razglašati, da ima Pepe moč in da je ta bog odgovoren za poslabšanje zdravja Clintonove v septembru 2016. V šali ali resnični veri, so mnogi začeli govoriti o religiji Pepizma.

Da se to poganstvo javlja v takšni, še ne videni, obliki pač ne bi smelo dati razlog, da ga prehitro zavrnemo kot obliko internetnih šal. Poganstvo se v različnih dobah javlja na različne načine in nič čudnega ni, da so altrajterji namenili toliko pozornosti temu poganskemu božanstvu, ki je prišlo iz računalniških zaslonov, saj je altrajt prepreden s pogani ali njihovimi simpatizerji.

Velika večina identitarijanističnih gibanj, katerih del je tudi altrajt, se je že skoraj v celoti odrekla krščanstvu, kot smo videli zgoraj v primeru Grega Johnsona. Johnson ni izoliran primer in vse več je med altrajterji in identitaristi takšnih, ki se bližajo bodisi neki post-liberalni obuditvi starega evropskega poganstva, bodisi se navdušujejo nad nemškim idealizmom in že snujejo načine, kako bi izdelali neko koherentno obliko panteizma oz. panenteizma. A tudi okultno ni tuje altrajterjem, in če je na nižjem, bolj "ljudskem" nivoju eden bolj znanih "učiteljev okultnega" youtuber Styxhexenhammer666 ali Tarl Warwick (kar pa prav gotovo tudi ni njegovo pravo ime)³⁴, pa je na višjem intelektualnem nivoju najbolj znan Jason Reza Jorjani ³⁵.

Jorjani pa je tudi daleč najbolj zanimiv avtor altrajta. Sin Iranca ima doktorski naslov iz filozofije in prinaša v altrajt okultno, mistično in ezoterično. Spencer je zatrdil, da Jorjanija ni nikoli srečal pred njegovim govorom na konferenci Spencerjevega NPI-ja v Washingtonu novembra 2016, a že takoj zatem je Jorjani postal Spencerjev bližnji sodelavec³⁶. Jorjani je za altrajt tisto, kar je bil Alfred Rosenberg za NSDAP. In ta primerjava se morda sliši pretirana in vprašljiva zaradi njene konotacije, a je dokaj natančna. Če poslušamo njegov govor na temo Okultnih znanosti in organične države³⁷, ne moremo, da ne bi vlekli vzporednic med njim in Rosenbergom. Jorjani zavrača klasično pojmovanje korporativizma in fašističnega korporativizma ter trdi, da je korporativizem približevanje organični državi (organic state), ki je predpogoj velikim psihološkim družbenim spremembam v smeri nadnaravnih zmožnosti človekove psihe.

Njegove poglede sestavljajo: fascinacija z izgubljeno "Atlantido", staro klasično poganstvo, proti-krščanski misticizem koncem devetnajstega in začetkom dvajsetega stoletja ter nemški idealizem. Njegovi govori so fascinantni, ker v njih skoraj z gotovostjo govori o mitih in rečeh, ki se mnogim zdijo neresnične in plod prevar ter iluzij. Zato je zastavonoša jedra altrajta, ki je v sebi okultno, kljub splošno precej montono libertarnim pogledom širšega altrajta.

Altrajt, evrazija in Putin

Nobena skrivnost ni, da je altrajt velik podpornik ruskega predsednika Putina. Zakaj, to je drugo vprašanje. Med altrajterji velja prepričanje, da je Putin čisto nasprotje tistega globalizma, o katerem smo govorili prej in k priljubljenosti Putina prispevajo tudi simpatije, ki jih do njega čuti Trump in jih jasno izraža. Že nekaj časa so mnogi ameriški libertarci samo dobro govorili o Putinu in skupaj z ruskimi propagandnimi aparati so načeli ameriško zaupanje v zunanje politično načelo, da more in mora Amerika braniti države, ki so najbolj ogrožene s strani Rusije. In altrajt, tako kot mnogi evropski nacionalisti so zakorakali na stran Rusije tudi v primeru Ukrajine, ko so ukrajinski nacionalisti zrušili pro-ruskega Janukoviča.

Težave, ki jih ima Ukrajina z ruskimi separatisti, ki so na vzhodu države zanetili vojno, Richard Spencer imenuje "Ukraine disaster"³⁸. Kdor je spremljal dogodke v Ukrajini z največjim zanimanjem in iz vidika nacionalizma, se mora takšni izjavi zgolj čuditi. Spencer skuša trditi, tako kot trdijo levičarski rusofili in libertarni agitatorji, da je Ukrajina kriva za separatistično vojno, kakor tudi, da je bil ukrajinski Maidan menda zrežiran od zahodnih obveščevalnih služb. Vendar poglejmo si Ukrajino za hip pobliže. Maidan, ki se je v Ukrajini razplamtel zoper Janukoviča in njegovo rusko administracijo, je bil skoraj izključno ustvarjen s strani ukrajinskih nacionalistov. To so nacionalisti starega kova, kljub temu, da je večina pripadnikov zelo mladih ljudi. Ti nacionalisti se borijo po načelu naroda in ne neke nadnarodne rasne ideje, ti nacionalisti se borijo tudi proti izprijenosti  in ne sanjajo o pluralni družbi, kakršno v svojih sanjah videvajo altrajterji. To je nacionalizem s tradicijo predvojnih in medvojnih nacionalističnih gibanj. In ravno ti nacionalisti, posebej še zloglasni Desni sektor, so končno zrušili Janukoviča. Brez njihove militantne zavzetosti in gorečnosti bi protestniki še danes posedali po trgu. Desni sektor je restavracija starega nacionalizma, ki ni niti najmanj podoben pretencioznim razpravam libertarskih belih nacionalistov in internetnih "meme" trolov altrajta. Desni sektor je nacionalistična organizacija, ki je na Maidanu pustila tudi svojo kri, je organizacija, ki je izvedla ukrajinsko rekonkvisto. Da so na koncu oblast v svoje roke dobile zmerne evrofilne konservativne stranke, pa se ima Ukrajina zahvaliti volilcem, a vedno se bo vedelo, da je ukrajinska rekonkvista bila delo ukrajinskih nacionalistov, ki so z oblasti spravili ruske biriče.

Ukrajinski nacionalisti so tudi začeli z odstranjevanjem komunistične ikonografije s svoje dežele in niso čakali na birokratsko državo, da se loti dela, ki bi ga že morala opraviti. In ravno tedaj je začela Rusija s Putinom na čelu protestirati proti ukrajinskim nacionalistom, jih obtoževati, da so fašisti in izdelovati protestne note zoper rušenje Leninovih spomenikov. Desni sektor je postal celo grešni kozel za sleherno izmišljotino ruskega propagandnega stroja. Naposled je prišlo tako daleč, da je Rusija zakuhala vojno, ko je organizirala ruske separatiste na vzhodu države, na Krimu pa so kar ruski vojaki pridružili ozemlje Rusiji. Mnogi radi govorijo o referendumih, ki so se odvili ponekod na vzhodu, tudi na Krimu in kažejo na voljo ljudstva po odcepitvi od Ukrajine, in si nočejo priznati, da noben referendum z brzostrelko pred voliščem ni in ne more biti veljaven.

Rusija je v primeru Ukrajine pokazala svoj pravi obraz. Čaščenje komunistične ikonografije in brezmadežnega anti-fašističnega boja ter vse povprek obkladanje s fašisti, bi razumnemu nacionalistu sprožila rdeči alarm, a iz nekega neznanega razloga so se nekateri nacionalisti celo podali v boj na rusko separatistično stran, kjer so skupaj s komunisti prepevali internacionalistične pesmi. Pravi nacionalisti, so seveda odšli v boj na stran Ukrajine, npr. Hrvati in Poljaki, če naštejemo le dva naroda. A že tedaj so ameriški libertarci tipa Alex Jones, Jesse Ventura, celo Steven Seagal, stali na strani Rusije. In glej čudo, altrajterji so se iz nekega neznanega razloga tudi postavili na rusko stran. Čemu?

Če si kdo hoče priznati ali ne, je vendarle jasno, da postaja vse libertarno desno gibanje, tako kot tudi in predvsem altrajt, ruska peta kolona v Ameriki. Hillary Clinton je v svojem proti-altrajterskem govoru zatrdila, da je ustanovitelj altrajta v resnici kar sam Putin³⁹, in kolikor se to mogoče že sliši smešno, je vendar do neke mere resnično. Altrajterji so iz nekega neznanega razloga tako prepričani v to, da dela Rusija vse vedno prav, da dejansko znotraj altrajta ne obstaja nobena kritika Rusije. Težko bi trdili, da je altrajt natančno izdelan in voden projekt Rusije, a vendar ostaja dokazljivo dejstvo, da je altrajt ruska peta kolona, ki more Rusiji zgolj koristiti. Vsak nacionalist, ki ni Amerikanec in pozna zgodovino Evrope in vlogo Rusije, bi bil nad tem začuden in zaskrbljen, a beli nacionalisti altrajta, niso niti najmanj.

Richard Spencer pa naj bi bil tudi poročen z  Rusinjo, ki se na internetu imenuje Nina Byzantina⁴⁰. Ta ženska med drugim nasprotuje zgodovinski razlagi, da je Stalin pobil milijone ljudi in zagovarja mišljenje, da so evrazijski narodi boljši od zahodnjakov, ki da so degeneriranci. Nasprotuje tudi odstranjevanju komunističnih spomenikov in je prevajalka Alexandra Dugina⁴¹ ustanovitelja Nacional-boljševistične stranke, znane stranke, ki je v nacistično zastavo, namesto kljukastega križa vtaknila črn simbol srpa in kladiva. Dugin je menda tudi ustanovitelj Evrazijske stranke in goreč nasprotnik Ukrajine in Ukrajincev. Duginovim idejam posveča altrajt precej pozornosti, torej lahko tu iščemo razlago za ideološko opredeljevanje za Rusijo proti drugim evropskim državam. Da je Putinova mama židovske krvi, zavzetih altrajterskih antisemitistov niti najmanj ne moti.

Torej, kaj je altrajt?

Kaj je torej alternativna desnica, alt-right, altrajt? Altrajt ni nič zares novega. Novo je zgolj to, da altrajt do neke mere uspešno združuje libertarizem in beli supremacizem. Greg Johnson svojo "novo desnico" razlaga na način, da se diferencira od stare desnice. Vendar on z oznako "stara desnica" ne misli francoske monarhistične desnice, ali pa predvojne in povojne konservativne desnice. Ne, z oznako "stara desnica" zaznamuje fašistična in nacionalistična gibanja na začetku dvajsetega stoletja. S tem veliko pove o novi desnici, kateri je altrajt nekaj identičnega. Kajti on ljudem obljublja pluralno, liberalno, celo libertarno družbo, ki ji ne bo vladala militantno organizirana stranka in ki ne bo državljanom vsiljevala stare morale in preživelih družbenih obrazcev. Edina razlika med altrajtersko ali njurajtersko družbo in današnjo liberal-demokratično je v tem, da bo ta nova družba branila belo identiteto. To bo rasno enotna družba in ker bo rasno enotna, bodo izginile vse težave.

Zato je tako altrajt, kot neoreakcija, takšno silno razočaranje, ker daje sprva videz neke ezoterične, skrivnostne, povsem nove politične misli, a globlje ko kopljemo, bolj se nam kaže prežvečena, amerikanistična podoba obljubljenega libertarizma, združenega z neko rasno identiteto, ki mimogrede odpravlja avtentične zgodovinske narode. To je internetno gibanje, ki je moglo priti le iz Amerike in more živeti le na internetu. Govoriti moremo o virtualni, spletni politiki, ki postaja del samostojne vzporedne navidezne reaalnosti internetne svetovne dimenzije. Tako kot se danes vse več govori o spletnem vojskovanju, moremo govoriti tudi o spletni politiki, ki je sicer realna, a zaprta v neprehodne okvirje, ki jo ločujejo od realnega sveta.

Altrajt je nekaj povsem drugega od Desnega sektorja in Velike evropske rekonkviste, o kateri se je zaslišal klic iz Ukrajine. Altrajt je škodljiv tako katoliškim političnim gibanjem, kot tudi avtentično-nacionalističnim gibanjem, ki postavljajo ohranjanje svojega naroda prioritetno nad raso. Kajti altrajt je globalizirani nacionalizem, ki postaja dialektični proti-pol in lojalna opozicija liberalnemu globalizmu.

-NeoDomobranec

---

1. Richard Spencer sam zatrjuje, da je iznašel ta izraz, kljub temu, da se zaveda, da ga mnogi pripisujejo Gottfriedu. Glej: NPI/Radix. (17.12.2015). What Is the Alt Right?. [Videoposnetek].
2. Spencer imenuje levo-desno delitev napačno (false); glej npr.: NPI/Radix. (17.12.2015). What Is the Alt Right?. [Videoposnetek].
3. Glej: NPI/Radix. (17.12.2015). What Is the Alt Right?. [Videoposnetek].
4. Prav tam. Spencer je pred letom 2010 sodeloval pri dveh konservativnih časopisih (The American Conservative, Taki's Magazine)
5. Glej npr.: Ted. (8.3.2017). Top Investigative Report Reveals That Richard Spencer, Jared Taylor And Many Major Alt-Right Leaders Who Claim To Combat Muslim Immigration Are Caught On Video In Bed With The Top Islamist Nation In The World: The Neo-Ottomans Of Turkey. [Zapis na blogu].; ali: Richard B. Spencer. (10.6.2010). Freedom, Property, and Hans-Hermann Hoppe. [Zapis na blogu].
6. Glej: Ted. (8.3.2017). Top Investigative Report Reveals That Richard Spencer, Jared Taylor And Many Major Alt-Right Leaders Who Claim To Combat Muslim Immigration Are Caught On Video In Bed With The Top Islamist Nation In The World: The Neo-Ottomans Of Turkey. [Zapis na blogu].
7. Glej npr.: Altright.com. (19.2.2017). Jeffrey Tucker Goes Full SJW. [Videoposnetek]
8. Glej: Ted. (8.3.2017). Top Investigative Report Reveals That Richard Spencer, Jared Taylor And Many Major Alt-Right Leaders Who Claim To Combat Muslim Immigration Are Caught On Video In Bed With The Top Islamist Nation In The World: The Neo-Ottomans Of Turkey. [Zapis na blogu].
9. Glej: London Forum. (26.10.2015). Greg Johnson: "The Refutation of Libertarianism". [Videoposnetek].
10. Prav tam.
11. Glej npr.: Red Ice Radio. (3.12.2014). Radio 3Fourteen - Greg Johnson - The New Right, The New Left & Ethnonationalism. [Videoposnetek].; ali: Globalization1492. (5.11.2014). The New Right, Ethnonationalism & White/Muslim Alliances: An Interview With Dr. Greg Johnson. [Videoposnetek].
12. Altrajt je preplavljen s teorijami zarot o židovskem vplivu v t.i. NWO (novem svetovnem redu), kot tudi redno napihuje židovsko vlogo pri invaziji arabcev v Evropo. Težko boste našli altrajterja, ki ne bo za glavnega krivca vseh tegob okrivil Georgea Sorosa, židovskega bogataša.  Podobno velja za altrajtersko napadanje židov po socialnih omrežjih s proti-židovskimi karikaturami. Tarča takšnega napada je bil  npr. znani konservativec Ben Shapiro. Najjasneje pa se je ta romantični proti-židovski sentiment izrazil v kreaciji t.i. trojnih oklepajev ((( ))) oz. odmeva, ki zaznamujejo določeno stvar oz. osebo kot židovsko. Za primer, ker se vsi zavedamo, da je Hollywood v veliki večini v rokah židov, ga bi po altrajtersko mogli zapisati kot: (((Hollywood))).
13. Moldbug, M. (23.4.2007). A Formalist Manifesto. [Zapis na blogu].
14. Curtis Yarvin oz. Mencius Moldbug je ustanovitelj spletnega bloga Unqualified Reservation, ki predstavlja osrednje jedro popularizacije neoreakcije. Glej: Unqualified Reservation (https://unqualified-reservations.blogspot.si/)
15. Tu si lahko za primer denimo vzamemo Leona XIII., ki je skušal francoske katoličane prepričati, da naj opustijo idejo monarhije. Glej npr. encikliko: Inter innumeras sollicitudines.
16. Glej: Moldbug, M. (23.4.2007). A Formalist Manifesto. [Zapis na blogu].
17. Prav tam.
18. Moldbug, M. (24.4.2007). The case against democracy: ten red pills. [Zapis na blogu].
19. Glej npr.: Logik Förlag. (22.4.2015). Legacy and Future of Christianity in the West - A Debate. [Videoposnetek]; ali: Red Ice Radio. (3.12.2014). Radio 3Fourteen - Greg Johnson - The New Right, The New Left & Ethnonationalism. [Videoposnetek].
20.  Glej: Logik Förlag. (22.4.2015). Legacy and Future of Christianity in the West - A Debate. [Videoposnetek].
21. Johnson, G. (Oktober, 2010). Homosexuality & White Nationalism. [Zapis na blogu].
22. Prav tam.
23. Prav tam.
24. Prav tam.
25. Richard Spencer v tvitu z dne 28.12.2013 pravi: "Also, homosexuality seems to be a kind of last stand of implicit White identity.". Ta tvit je mogoče še vedno najti na Spencerjevem Twitter profilu.
26. Pri tem velja opozoriti tudi na Trumpovo zadržanje do homoseksualcev in transvestitov, katerim je obljubil, da jih bo "zaščitil", kot predsednik ZDA; glej npr.: CBS. (21.7.2016). Trump on gay rights. [Videoposnetek]. Podobno velja za Spencerjevo NPI, ki organizira homoseksualcem-prijazne konference; glej: Spencer, R.B. (4.11.2015). The Rainbow Coalition. [Zapis na blogu].
27. Ti troli oz. "anime nazis", kot jih imenujejo tisti bolj "tradicionalistični" altrajterji, se predvsem spoznajo po profilnih slikah za katere uporabljajo slike karakterjev iz anime in hentai risank. Richard Spencer jih pojmuje kot eno ključnih komponent altrajta.
28. Nekateri altrajterji so prepričani, da ženske ne bi smele voliti kot npr. Ann Coulter, ki sicer sodi med t.i. altlajterje.
29. Napadanje feminizma je značilno predvsem za t.i. youtube-altrajterje, ki veliko časa posvetijo raznim ekscesom, ki jih sprožajo študentje po raznih ameriških fakultetah. Obenem pa je kritika feminizma tema številka ena za altlajterje tipa Milo Yiannopoulos in Gavin McInnes. Po logiki iskanja družbene skupine, ki bi bila v celoti odgovorna za krivdo propadanja zahodne družbe oni okrivijo "emancipirane" liberalne ženske, kar nadomesti žide.
30. Gre za Rachel Dahl "belo-nacionalistično" azijko, ki producira izjave direktno-nasprotne onim feminističnim. Glej npr. RADIO 3FOURTEEN with Lana. (20.7.2016). Paleo Life & The Feminine Woman. [Videoposnetek]. Njen Twitter profil je sicer zaprt, a še vedno je na spletu mogoče najti nekatere shranjene tvite, ki se ukvarjajo z vprašanjem moško-ženskih odnosov.
31. Kontemporarni anti-feminizem, ki je zrasel predvsem v t.i. novem ateizmu, ki domuje na Youtubeu, se v altrajterskih in altlajterskih krogih rad izraža v izjavah, ki naj bi šokirale. Medtem ko feminizem trdi, da obstaja danes v družbi patriarhat, altrajterji trdijo, da ne obstaja a bi moral obstajati. Nobena smer v resnici ne verjame svojim besedam, a skuša z njimi pritegniti pozornost.
32. Glej npr.: Rebel Media. (19.6.2016). Gavin McInnes and Milo Yiannopoulos lock lips in Orlando!. [Videoposnetek].
33. Glej npr.: https://pepethefrogfaith.wordpress.com/
34. Warwick je najbolj prisoten na svojem Youtube kanalu (https://www.youtube.com/user/Styxhexenhammer666), kjer razširja proti-krščansko propagando, okultne in satanistične ideje ter altrajt teme.
35. Glej npr.: https://altright.com/author/jasonrezajorjani/
36. Spencer in Jorjani sta skupaj kupila domeno altright.com, kjer sta med glavnimi uredniki. Glej npr.: The Editors. (16.1.2017). Welcome to the Alt Right. [zapis na blogu]. Obenem mediji navajajo, da sta skupaj kupila tudi prostore za altrajt delovanje; glej npr.: Gray, R. (12.1.2017). A 'One-Stop Shop' for the Alt-Right.
37. Glej: Right On. (15.10.2016). Occult Science and the Organic State – Jason Reza Jorjani at Identitarian Ideas VIII (2016). [Videoposnetek].
38. Richard Spencer v twitu z dne 4.10.2016 pravi: ".@MisterLomez When Stephen has been interviewed, he's actually been good on f-p questions. He doesn't support the Ukraine disaster."
39. Glej npr.: LesGrossman News. (25.8.2016). Hillary Clinton In Reno FULL SPEECH. Calls Out Alex Jones & Alt Right 8/25/16. [Videoposnetek].
40. Glej: https://twitter.com/NinaByzantina
41. Prav tam.

Proti-katoliško sovraštvo pravoslavcev

tu smo že nekajkrat obravnavali sovraštvo, ki ga do svete katoliške Cerkve razširjajo protestanti v Ameriki. Ti protestanti danes svoje sovraštvo zavijajo v teorije zarot o nekih globalističnih načrtih in drugih neumnostih, ki si jih sproti izmišljujejo. Znano je, da protestanti goreče sovražijo našo Cerkev, predvsem zato, ker so sami heretiki in odpadniki, ki jih pogled na eno in edino katoliško Cerkev navdaja s satanskim sovraštvom. Protestantski amerikanski mediji redno lažejo o papežu, trenutno med njimi prednjači Infowars spletna stran znanega medijskega klovna Alexa Jonesa, ki dnevno izdeluje lažnive zgodbe, da bi s tem po protestantski navadi privabila na svoj medij naivne ljudi in iz njih iztisnila čim več denarja.
        
A zavedati se moramo, da pravoslavci za protestanti v sovraštvu do katoličanov nič ne zaostajajo. Njihovo sovraštvo je celo starejšega datuma, ker so prav oni prvi razkolniki, ki so svojo vero prodali državi, razdrobljene in neenotne pravoslavne cerkve pa med seboj druži le ena sama stvar - sovraštvo do rimske Cerkve. Zanimivo je da se danes to sovraštvo zopet krepi in da pravoslavna agitacija vse bolj narašča, kar ni prvikrat temveč lahko rečemo, da gre za vsaj tretji cikel tega pravoslavnega napada na slovenske katoličane. Ker pa so danes Slovenci zavrgli svojo narodno dediščino in so postali narod brez duše, bi lahko bil danes pravi čas, da se pravoslavje razleze in okuži naš narod. Da se to ne bo zgodilo je produkt zgolj tega, da je naš narod postal absoultno materialističen in da je versko popolnoma indiferenten.
           
Pravoslavje je religija, ki je popolnoma odvisna od države in jo je nemogoče primerjati s katoliško vero. Kadar govorimo o pavoslavnih cerkvah, množino uporabljamo samo zaradi tega, ker so si vse te cerkve enotne v sovraštvu do katoliške cerkve in ker jih druži odvisnost od državnih meja. Da te cerkve nimajo praktično ničesar drugega skupnega in da so podobne protestantskim sektam v oziru na njihovo razdrobljenost in nepovezanost lahko vidimo ob nedavnem "pravoslavnem koncilu", ki naj bi se odvil na Kreti, a se je pokazala totalna neuglašenost pravoslavcev in mnoge pravoslavne "cerkve" so odpovedale svojo prisotnost na njem. Evidentno je, da se znajo pravoslavci poenotiti le ob sovraštvu do katoliške Cerkve.
      
Zato ne čudi, če je ob nedavnem obisku papeža v Gruziji menda nekaj pravoslavcev protestiralo z žaljivimi transparenti, ki so v maniri razkolnikov in heretikov, kar pravoslavci so, obtoževali herezije kar samega papeža. Podobno počnejo ameriški protestanti, ki obtožujejo papeža neke herezije, ker se zavedajo, da so sami odpadniki in heretiki. Značilnost heretikov je, da obtožujejo Cerkev samo herezije. To so počeli vsi odpadniki, vsi krivoverci in to počnejo razkolniki še danes.
           

Pravoslavni heretiki ob obisku papeža v Gruziji 2016

           
In tudi danes na spletnih omrežjih med Slovenci potekajo razprave o tem, da so menda pravoslavne cerkve boljše od katoliške. Iz teh visoko zvenečih debat pa se razlega popolno nepoznavanje katoliške Cerkve in pravoslavnih cerkva. Kajti pravoslavna cerkev je oproda države, zato ne sme nikogar čuditi, če so ravno slovanske države, ravno Rusija s svojim moskovskim patriarhatom, rodile komunizem in ta komunizem dolgo vzdrževale. Nič čudnega ni, da imajo danes Rusi spet bivšega komunista za svojega nezmotljivega voditelja. Kajti ruska pravoslavna cerkev je oproda države. Država je imela in ima preveliko besedo v njej. Nad carjem ni bilo nikogar, nad Stalinom ni bilo nikogar, nad Putinom ni nikogar. Je samo Putin, je samo država, je samo pravoslavna cerkev in nič drugega. Pravoslavna cerkev je odvisna samo od tega koliko koristi državi in kako ji koristi. Zato so nekatere pravoslavne cerkve tako zlahka paktirale s komunisti. Zato danes Putin zopet uporablja pravoslavno cerkev za svojo koristno teslo. Zato so ruski separatisti v Ukrajini paradirali z ikono na kateri je bil tudi Stalin.
             

Ruski separatisti z ikono na kateri je upodobljen Stalin

      
Kajti tudi pri nas so takoj po vojni komunisti pozivali slovenske duhovnike, da prestopijo v pravoslavje. Zato so trdili, da oni hočejo jugoslovansko cerkev, ne rimske. Komunisti so dobro vedeli, da so pravoslavci koristna tesla za njihov režim, ker so navezani na državo v svojem pravoslavnem principu. Ta princip se od katoliškega razlikuje v tem, da je pri katolištvu država v metafizičnem smislu podrejena Cerkvi, medtem ko ima v pravoslavju država neko nadrejeno, vzvišeno mesto, ki jo dela posvečeno in ima država svojo vrednost sama iz sebe. Katoličani hočemo državo, ne zaradi nje same, temveč zato, da nam bo lažje pomagala prek časnih sredstev dosegati večne cilje. Država dobi svoje primerno mesto v redu stvari, le če je katoliška in koristi katoličanu. Pri pravoslavcih pa je red obrnjen in to dela pravoslavce za žrtve tako komunizma kot tega restavriranega stanja, ki je hibrid med carsko in komunistično Rusijo.
           

 Odmevi iz Slovenije leta 1945

     
Še prej so Slovence s pravoslavjem napadali po t.i. pomladi narodov, po letu 1848, ko so nekateri narodno zavest videli v čim večjem panslavizmu in popolnem obratu od slovenske tradicije. Tedaj so radi, tako kot danes, trdili da je katolištvo za Slovence smrt, medtem ko je pravoslavje edina rešitev.
         
Žalostno je tudi, da mnogi katoličani danes v pravoslavju vidijo popolnoma enakovredno krščansko religijo in so popolnoma opustili molitev za spreobrnenje pravoslavcev. S tem puščajo pravoslavce v temi sovraštva do katoliške Cerkve in v temi "državnega krščanstva".
           
-NeoDomobranec

Mlade vroče kapitalistke

Utrinek iz vsakoletnega zasedanja slovenskih kapitalistk

      

Na internetu se je na t.i. desnem političnem polu pojavil nov trend. Kapitalistične, klasično oz. neo liberalne ideje so pograbile mlade, lepe, vroče punce, ki sedaj pišejo pronicljive in visoko intelektualne članke, ki so obenem tudi "hip" in "kul". So za mlade in za stare bralce, za moško in žensko populacijo. To so mlade lastovice kapitalistične, ful-kul klasično liberalne pomladi, ki bo vsak čas zajela vso Slovenijo. A še ne veste? Socializem je "out", kapitalizem je "in".

           

No, resnica je nekoliko bolj zapletena, kot bi bilo mogoče sklepati na prvi pogled. Res namreč je, da so na spletu vzniknili profili in "avtorice", ki se predstavljajo kot mlade, kul, vroče kapitalistke, ne vemo pa, ali ta dekleta resnično obstajajo tudi v realnem življenju. 

             

Vse je v percepciji. Kajti problema tu sploh ne bi bilo, če bi ti profili pisali in širili kapitalistično ideologijo, zakaj pa je ne bi? Problem je v tem, da se ustvarja točno določena percepcija, ki naj bi pokazala, da to ideologijo zastopajo tudi mlade izobražene, a zato nič manj "vroče" punce. Pro-kapitalistična stališča tako na ta način dobijo nekakšen drugačen prizvok, nekakšno drugačno prepričljivost in zaupanje v ta stališča s tem naraste. In če bi ta stališča res zastopala mlada hip dekleta, kaj bi bilo s tem narobe?

      

No, težava je v tem, da je le malo verjetno, da bi se v tej družbeni klimi, s takšnimi fakultetami, kakršne imamo, če rečemo z Mahničem: fakultete vladajo narodu, od nekod pojavila dekleta, ki bi zavzele te kapitalistične pozicije. Pustimo sedaj ob strani dejstvo, da je težje najti žensko, ki bi bila načelna kapitalistka, kot blokovsko naselje brez kriminala, oglejmo si raje dva primera takšnih ful-kul kapitalistk.

              

Prvi primer: twitter profil z imenom Anamarija Novak

       

Ta profil se izdaja za mlado žensko, ki je po prepričanju ostra kapitalistka z naprednim demokratarsko-konservativnim prepričanjem. Ta profil je imel nekdaj tudi sliko. Slikana je bila mlada svetlolasa punca kot iz filma. Anamarija Novak. No, z enostavnim navzkrižnim iskanjem po Google slikah kaj kmalu človek ugotovi, da slika ne pripada tej ful-kul kapitalistki, temveč manj znani ameriški igralki Emmi Pelett. Ta igralka je bila nekoč "miss" neke zvezne ameriške države, medtem ko kot igralka še ni dobila nobene večje vloge. Torej neka popolnoma obskurna ameriška "lepotica". Ko je twitter profil "Benito Krek" poslal Anamariji enostaven twit s primerjavo identičnih slik nje same in Pelettove, je Anamarija zamenjala svojo profilno sliko v neko karikaturo ženskih ustnic, ki kričijo. Sedaj pa se moramo vprašati, zakaj bi neka mlada slovenska intelektualka, ki živi v "Londonu", uporabljala za svojo prikazno sliko obraz neke praktično nepoznane ameriške igralke.

            

Drugi primer: avtorica blogov z vzdevkom Chloé
       
Temu profilu bi celo človek verjel, da gre za žensko. To se vidi v čudnem subjektivnem pisanju polnem raznih nepomembnih kapric. Vprašanje, ki pa vseeno ostaja je: zakaj si je avtorica izbrala za prikazno sliko svojega profila na spletnem mestu "fokuspokus", neko obskurno sliko dekleta - modela za neka pretenciozna sončna očala. Morda je to ženska stvar, ker ne verjamem, da obstaja na tem svetu moški, ki bi za svoj profil uporabil sliko drugega, popolnoma nepomembnega in neznanega moškega, če ne bi imel namena nekoga prelisičiti.

        
Kakorkoli že, če mlade vroče kapitalistke zares obstajajo, potrebujejo nekoliko samozavesti.
          
- Agitator & H.E. Benito Krek
Uredil: NeoDomobranec

Rasisti, rasisti in rasisti

Vse pogosteje lahko vidimo, da so po desetletjih nenehnega iskanja in obsojanja domnevnega "rasizma", vzniknili pogledi, ki svoj rasizem priznavajo in preko raznih raziskav utemeljujejo različnosti med rasami. Ti ljudje se imenujejo rasne "realiste". Seveda rasni realizem ni nič novega, je pa danes precej manj marginaliziran in obskuren. V nadaljevanju si bomo pogledali tri domnevne rasizme in ugotovili, kje se zares javlja pravi rasizem.
         
Ti trije rasizmi torej so: narodni ekskluzivizem, rasni realizem in liberalistična evgenika.
       
Narodni ekskluzivizem je prepričanje, da je narod zgodovinska duhovna danost, ki nima korenin v nobeni formalni strukturi, temveč v skupni zavesti, tradiciji in morali dolge, nepretrgane verige rodov. Da bi narod po tem pojmovanju bival in bistvoval tako kot mu je dano, mora ohranjati svoje bistvo nespremenjeno. Vkolikor bi bilo to njegovo bistvo ogroženo, bi bila ogrožena tudi njegova bit, od tod se pojavi ekskluzivizem, ki zagovarja zaprtost pred tujimi vplivi, glede na potrebo naroda. To "nesprejemanje" drugih, bistveno različnih skupin ljudi, se smatra kot rasizem.
        
Rasni realizem je na drugi strani prepričanje, da med rasami in njihovimi pod-razredi velja bistvena razlika, ki absolutno določa vse danosti in značilnosti različnih skupin ljudi znotraj določene rase, najsi bo to narod, ali kakšna druga oblika, konec koncev celo rasa sama, kot denimo v belemu pan-nacionalizmu. Po tem prepričanju narode in posameznike določa le biologija, to je rasni materializem, ki tudi "duha", če ga vpošteva, razlaga iz "krvi" ali "rase". Ta rasni realizem skuša zato z znastveno metodo utemeljiti razlike med narodi in rasami, ter ponavadi poudarja več-vrednost določene rase, oz. poudarja dosežke neke rase. Rasa postane absolutno gibalo svetovne zgodovine, vse kar je slabega izvira iz neustreznih pogojev za razvoj posamezne rase, kot tudi iz mešanja različnih ras. Po tej logiki razlikovanja ras, zavračanja mešanja ras in poudarjanja vrednostne različnosti ras, se rasni realizem smatra za rasizem.
        
Liberalistična evgenika pa je prepričanje, da človeštvo v svojih socialnih oblikah, denimo narodu, državi, rasi, potrebuje jasno in hoteno "samo"-regulacijo večanja populacije in razmnoževanja, obenem pa ponavadi pomeni tudi načrtno zavzemanje za "izboljšanje" človeštva z odstranjevanjem "nezdravih" elementov. To prepričanje se ne javlja povsem odkrito, zaznavamo ga pa predvsem v miselnih tokovih, ki razglašajo "prenaseljenost" zemlje, "pomanjkanje dobrin", "skorajšnje izčrpanje zemeljskih bogastev", "globalno segrevanje kot posledico človeškega 'parazitskega' delovanja" in poudarjajo tudi veliko splošno "bedo" ljudi, da bi s tem utemeljili svojo predpostavko, da je zemlja prenaseljena in zato človeštvo potrebuje načrtno regulacijo v smislu omejevanja rojstev ipd. To pojmovanje naposled rezultira v uvajanju kontracepcije in metod prekinitve nosečnosti v države v razvoju, predvsem afriške, z izsiljevalnimi političnimi metodami. Javlja pa se tudi v prepričanju o boljših in slabših ljudeh, glede na njihov družbeni status in način življenja. Zaradi te načrtne sterilizacije različnih skupin ljudi, predvsem afričanov, pa tudi azijcev, se more ta liberalistična evgenika smatrati za rasizem.
           
Kljub temu, da sta prvi dve prepričanji smatrani za enakovreden rasizem, tretja pa se ponavadi smatra za človekoljubje najvišje vrste, pa je vendar očitno, da le narodni ekskluzivizem ni rasizem, medtem ko sta drugi dve prepričanji resniči rasizem.
          
Narodni ekskluzivizem je namreč utemeljen na narodu samemu, ki je zgodovinska, duhovna in božja danost. To ohranjanje lastnega naroda ne temelji na nobeni drugi predpostavki kot zgolj tej, da vkolikor je Bog ustvaril ljudi določenega naroda z lastnim jezikom in lastno skupno zavestjo, potem je božja volja, da takšen narod obstane. Obstati pa mora v takšni obliki, kakršno mu je podelil Bog, v narodnem bistvu. Kajti narod ni neka formalna struktura, ki jo je mogoče določiti z začrtanjem med-državnih mej, ali s podeljevanjem državljanstev ljudem, ki menijo, da pripadajo skupnemu narodu. Narod je zgodovinska, a vresnici nad-zgodovinska danost, ki jo določa neprekinjena tradicija nepreglednega števila rodov. Zato tudi narodu samemu, kakor se izraža v nekem trenutku zgodovine, ni dano, da bi spreminjal lastno bistvo, kajti v nekem trenutku živeči ljudje določenega naroda nimajo nobene zgodovinske pravice, da bi delovali zoper vse pretekle rodove lastnega naroda. Spremembe, ki se imajo vršiti v narodu, morajo biti v soglasju in skladnosti z narodovo tradicijo in moralo.
       
Zato narodni ekskluzivizem ni nič drugega kot narodov refleks, da se v primeru grožnje, ki bi škodila narodovemu bistvu, zapre pred tujimi vplivi, kot tudi, da se zapre pred notranjimi vplivi, ki delujejo zoper narodovo bistvo, izraženo v tradiciji in morali.
       
Ta narodni ekskluzivizem pa zato ne izhaja iz nobenih predsodkov. Ne izhaja iz nobene kvalitativne primerjave različnih narodov in ljudi teh narodov. Vsak narod, ki biva in bistvuje na lasten način, ima pravico in dolžnost, da obstaja, ne glede na njegove zgodovinske dosežke, velikost, zgodovinski doprinos itd. Vsi narodi imajo pravico biti in bistvovati na lasten način, ki jim je podeljen od Boga samega. Zato je prav, da se narodi povezujejo, a ne na škodo lastnega narodnega bistva. Zato se ima obsoditi tudi vse tiste narode, ki so z lastnim mednarodnim delovanjem, najsi bo vojaško ali ekonomsko, škodovali ostalim narodom z uničevanjem njihovega bistva. Obsoditi pa se ima tudi vse tiste narode, ki niso zgodovinska danost, ki niso produkt božje volje, temveč so produkt človeških naporov, vkolikor ti narodi služijo kot kalup, ki skuša preobraziti avtentične narode po lastnih principih naroda brez korenin, npr. ZDA, Avstralija ipd.
           
Narod nima le pravice govoriti in pisati v svojem jeziku, to je zmota in laž liberalizma in naturalizma devetnajstega stoletja. Narod ima najprej pravico bistvovati na lasten način, jezik je drugotnega pomena. Narod določa jezik, ne določa jezik naroda; poglejmo si vendar zgodovino vsakega jezika. Zato narodni ekskluzivizem ni rasizem, ker s terjanjem lastne zgodovinske pravice, ki mu je od Boga podeljena, se s to isto pravico strinja tudi kadar pride pod vprašaj drug narod. Narodni eksluzivizem ne pomeni povzdigovanja lastnega naroda, temveč zgolj zagotavljanje njegovega karseda neokrnjenega bistva. Zato narodni ekskluzivizem, zapiranje pred ostalimi narodi nastopi tedaj, ko je narodovo bistvo resno ogroženo in se pojavi kot refleks. Narodnemu ekskluzivizmu ni važno ali v narod prihajajo teroristi ali najmiroljubnejši otroci, vkolikor ima eno ali drugo trajno preobraziti narod v nekaj, kar je nasprotno narodovemu zgodovinskemu bistvu, ju zavrne in ne sprejme. Ne iz vidika kdo prihaja v narod, temveč iz vidika obstanka narodnega bistva.
            
Rasni realizem pa je škodljiv rasizem, ki skuša z golo materialistično metodo dokazati, da obstajajo razlike med narodi, posebej pa rasami. Dokazati skuša, da te razlike niso zgolj biološke, temveč tudi duhovne in da se tako rekoč razlikujejo "duše" ras, ki so trajno determinirane. To nezdravo nasprotje tiste liberalne utopične trditve, da so si ljudje iz celega sveta podobni kot jajce jajcu, namreč skuša nasprotovati tisti krščanski trditvi, da smo vsi ljudje otroci istega Boga in da bo vse ljudi Bog enako sodil. Razlike med narodi in rasami so namreč od Boga dane in imajo svoje mesto v svetovni zgodovini, a te razlike ne vplivajo na vrednost narodov in ras, ker vrednost človeka se ne sodi po njegovih telesnih ali umskih zmožnostih, temveč po njegovi pravičnosti. Rasni realizem pa je produkt tiste ničeve buržoazne miselnosti, ki človeka ne sodi po tem, pač pa po tistem, kar more izmeriti v nekih inteligenčnih testih ali drugih kapricah perverzne liberalne misli. Oni hočejo človeka, ki bi ga sami ustvarili v svojih romanih, pretencioznih filozofičnih brošurah in neskončnih grafih. Človeka, ki bo utelešal vse tisto, kar sami niso.
             
Druga nevarnost, ki izhaja iz rasnega realizma pa je pan-rasizem. Ta nazor je posebej priljubljen danes, ko razni rasni realisti menijo, da se mora ohraniti belo raso na škodo narodov. Kakor, da je edina zgodovinska danost človeka, narodov in človeštva zgolj rasa, ki jo morejo oni določiti, pri tem pa smejo narodi propasti in se izgubiti v pan-rasizmu. To naziranje predpisuje povezovanje narodov v nad-narodne skupnosti ljudi iste rase in degradacijo vsake religije v korist čimvečjega zlitja narodov v skupno rasno celoto. Zato govorijo o "beli rasi" in o "evropski civilizaciji", ne da bi imeli kakršen koli občutek za narodno specifiko in narodno zgodovino. Ta rasni globalizem je produkt rasnih realistov, ki so zavrgli vso narodno tradicijo in terjajo ohraniti raso, kakor da bi jih k temu pozivala neka rasna "duša".
           
Liberalistična evgenika pa je rasizem posebne vrste, ker s  krinko pomoči narodom, ki živijo v bedi, skušajo te narode zdesetktati. Povedano drugače, njihova rešitev za lačnega človeka je strel v glavo. Zato "rešujejo" revščino s pošiljanjem kontracepcije in vsiljevanjem legalizacije splava. Njihov gnus do ubogih ljudi Afrike in Azije rezultira v pasivni sterilizaciji teh narodov, ne da bi jim dovolili naraven razvoj, tako kot je bilo nekdaj dano Evropejcem stoletja nazaj. To so resnični rasisti, ki velike vsote denarja namenjajo za kontracepcijo, namesto da bi vlagali v gospodarski razvoj onih dežel, ali pa da bi jih po stoletjih kolonizacij s strani liberalcev, končno pustili pri miru.
             
-NeoDomobranec

Čisto arijsko izkaznico! (o sovražnikih primorskih Slovencev, 1944)

Objavljeno v tisku 30.8.1944

    

Čisto arijsko izkaznico!

     
Slovenci imamo iz vse svetovne zgodovine od poznega srednjega in novega veka, torej od nekako 1200 l. po Kristusu še eno bridko izkušnjo, namreč, da nas Judje smrtno sovražijo. Zakaj-zato, ker se jim ne damo izkoriščati, ker Jude dobro poznamo. Od leta 1500., ko so jih naši pradedje dali s pomočjo cesarja Maksimiljana izgnati iz Primorske, iz Koroške, iz Kranjske, iz Štajerske, od tedaj dalje se judovska izkoriščevalska drhal med nami ni mogla več zasidrati, celo v »liberalnem« 19. stoletju, to se pravi od leta 1800. pa do začetka prve svetovne vojnene. Povsod je Judom na slovenskih tleh odklenkalo in drugi narodi so nas stavili celo za vzgled, kako se mora zdrav narod, ako je odporen, otresti judovskih uši. Samo z dveh točk je bil Slovenski narod ranljiv od judov, prvič z balkanskega juga, to se pravi iz Zagreba in Belgrada, kjer so imeli pod bivšo Jugoslavijo Judje velik vpliv na vso politiko in pa — v Trstu, kjer je od nekdaj bilo nekakšno zatočišče Judov obeh vrst, takih Judov, ki so se na zunaj delali Italijane, ali Nemce, doma pa so govorili ali španjolski ali »jidiš«, prav tako, kakor v Belgradu.
      
Ti tržaški Judje so napravili primorskim Slovencem ogromno zla in še ga delajo. V sovraštvu do Slovencev so bili vedno v prvih vrstah, kjer je bilo treba gojiti zlobo do našega naroda.
          
Nekateri Židje so ob padcu Badoglijeve in savojske Italije spoznali, da ne morejo dolgo časa skrivati svojega porekla in so jo pobrisali med — partizane, tako na primer sloviti mučitelj slovenskih fantov v Gonarsu Weiss. Ta je bil morda v očeh Savojcev nekoč čistokrvni Italijan, pred očmi novih oblasti pa ne bi mogel pokazati niti svojega krstnega lista.
        
Drugi pa so bili bolj predrzni. Ti sefardinski, to se pravi španjolski in ti askenaški Židje (ti, ki govore jidiš), ti še danes rovarijo v Trstu in v Gorici proti Slovencem. Vpijejo, kakor, da so večji Italijani, kakor Italijani sami, samo, da bi skrili svoje židovsko poreklo.
       
Vprašamo te goreče sovražnike goriškega in tržaškega Slovenstva predvsem: kdaj so bili krščeni in v katerem letu starosti, kako jim je bilo pred krstom priimek in osebno ime, na katerem izraelskem pokopališču so pokopani njihovi starši. Vprašamo jih tudi predvsem, ali morejo v smislu pravnoveljavnih zakonov za to deželo pokazati arijsko izkaznico, to se pravi izkaznico, da niso ne oni sami, da niso bili ne njihovi stariši, ne njihovi stari starši na obe strani, po materi in očetu židovskega porekla! Zahtevamo čisto arijsko izkaznico, tako, kakor jo lahko da vsak Slovenec, domačin v tej deželi!
        
Šele, ko bo tak poitalijančeni Jud mogel dati dokaz, o svojem čistokrvnem arijskem, nejudovskem poreklu, šele potem bomo vedeli, da imamo opravka z našim narodnim nasprotnikom, ne pa z židovskim, od nas zavrnjenim in sedaj užaljenim izkoriščevalcem! Kje imate sovražniki goriškega Slovenstva, krstne liste, najprej svoje, potem svojih staršev in kje svojih starih staršev? Pokažite in potem se bomo pogovorili!